Jože Podgoršek je dekan višje šole za kmetijstvo Grm v Novem mestu in vodja tamkajšnjega razvojnega raziskovalnega inštituta. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik
Jože Podgoršek je dekan višje šole za kmetijstvo Grm v Novem mestu in vodja tamkajšnjega razvojnega raziskovalnega inštituta. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik

Enkrat na teden bom imel uradne ure na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Zagotovo bo ena naših prvih nalog tudi postavitev všečne spletne strani, e-naslova in podobnega, prek katerih bomo lahko komunicirali z ljudmi. Temu bo namenjen tudi del proračuna varuha. O podpori z ministrstva zdaj še težko govorim, ampak jo pa pričakujem - na primer, da bodo obstoječi ljudje na ministrstvu zbirali informacije in mi pomagali, tudi ko ne bom fizično tam.

O tem, kako bodo ljudje lahko prišli do njega.
Dejan Židan
Pristojni minister Dejan Židan od Podgorška pričakuje, da bo vzpostavil preglednejši sistem prehranske verige. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Jože Podgoršek
Varuh bo vladi letno poročal o primerih dobrih in slabih poslovnih praks v prehranski verigi, predlagal pa ji bo lahko tudi sprejetje ukrepov, ki pozitivno vplivajo na verigo preskrbe s hrano, predvideva zakon. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik
Paradižnik Lušt
Podgoršek kot primer dobre prakse omenja sodelovanje med proizvajalcem paradižnika Lušt in trgovsko verigo Tuš - blagovno znamko sta ustvarila, preden je paradižnik sploh prišel na police. Foto: Iztok Rodež

Tudi sam prihajam s kmetije in sem v svoji praksi doživel že marsikaj. Od plačilnih pogojev do stiskanja trgovin. Kot majhen kmet nimaš veliko izbire. Si postavljen pred ultimat: 'Takšni so naši pogoji, lahko sodeluješ z nami, če želiš, lahko pa tudi ne in se znajdeš po svoje.'

Čeprav ne želi na nikogar kazati s prstom, mu je jasno, kdo je najšibkejši v prehranski verigi - tisti, ki hrano prideluje.
Pred prevzemom funkcije je tržno proizvodnjo zelenjave prenesel na tretjo osebo. Če bi jo prenesel na ženo, ne bi dosegel ničesar, pravi. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik
Hrana
V Sloveniji pojemo okoli 200 tisoč ton zelenjave na leto. Foto: EPA

V preteklosti smo imeli nemalo primerov, ko (prehranska veriga, op. a.) ni ravno dobro delovala. Tako se je na primer zgodilo, da je bilo eno leto krompirja preveč in so ga kmetje skoraj podarjali, naslednje leto pa smo se spraševali, kje je slovenski krompir. Ja, normalno, da ga kmetje niso sadili, ker so že vnaprej vedeli, da bodo pridelali dva ali pa celo tri tisoč evrov izgube po hektarju. Zavestno se nihče – hvala bogu znajo tudi kmetje že tako razmišljati – ne loti posla, ki mu prinaša izgubo.

O nedelovanju prehranske verige.
"Osebno sem prepričan, da ko bodo vsi deležniki prehranske verige razumeli, da je treba zakonske določbe spoštovati, potem ne bom imel več tega dela, saj bodo vse pravne službe v vseh trgovinah, živilsko-predelovalnih obratih itn. znale narediti pogodbo, ki ne bo pravno sporna." Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik
Podatki o proizvodnji in potrošnji zelenjave v Sloveniji za leta 2012
Podatki o proizvodnji in potrošnji zelenjave v Sloveniji za leta 2012 kažejo, da še vedno pridelamo precej manj zelenjave, kot je porabimo. A v zadnjih letih odstotek v Sloveniji hitro narašča. (Za povečavo klikni na sliko.) Foto: SURS

Ne bom rekel, da bo z začetkom delovanja varuha že jutri vse drugače. Nič ne bo drugače. Ampak morda pa bom lahko kot varuh malo motiviral, spodbujal in opozarjal tudi na ta kodeks – naj se nekaj, kar je že bilo podpisano, spoštuje.

Varuha vidi predvsem kot nekoga, ki motivira in spodbuja k primerom dobrih praks.
"Prepričan sem, da bi lahko deloval uspešneje, če bi bila to zaposlitev za polni delovni čas, ampak ne glede na to si ne delam nobenih utvar. Cilje imamo jasne - navedel sem jih že v svoji prijavi na poziv in jih predstavil zdaj tudi vam –, skušali jim bomo slediti, ne glede na to, da je to neformalna, nepoklicna funkcija." Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik

Lahko bi se danes pogovarjal z eno veletrgovino o odkupu moje domače zelenjave, jutri pa bi ji z nečim mahal pred nosom. To ne bi bilo korektno in tudi sam se v takem okolju ne bi znal suvereno gibati. Zato mi je bilo že od začetka jasno, da to dvoje ne gre skupaj

O morebitnem konfliktu interesov, če bi še naprej kmetoval.

Dekan višje šole za kmetijstvo Grm v Novem mestu in vodja tamkajšnjega razvojnega raziskovalnega inštituta, Jože Podgoršek, s prvim delovnim dnem marca prevzema novoustanovljeno funkcijo varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano. Čeprav je funkcija nova in ni povsem jasno, kaj vse naj bi zajemala, si je poznavalec kmetijstva zastavil jasne cilje: doseči čim doslednejše spoštovanje zakonodaje, predvsem pa vzpostaviti poštene odnose med členi v verigi - od kmetov do potrošnikov. Ključno se mu zdi, da slovenska hrana dobi ugled in mesto, ki ji pripada - na mizah slovenskih potrošnikov.

Čeprav se zaveda, da bi bila funkcija varuha lahko zgolj lepotna ("V teh dneh sem sicer že slišal, da bom v bistvu brezzobi lev: lahko bom glasen, a se vseeno ne bo nikomur nič zgodilo."), je odločen, da bo z vztrajnostjo vse deležnike v prehranski verigi ozavestil o pomenu partnerskega delovanja, saj bodo le tako kupce skupaj prepričali, da je slovenska hrana zdrava, varna in boljša od uvožene. Domača pridelava pa ima še druge prednosti ...

Kaj vse načrtuje in česa se bo lotil najprej, izveste v spodnjem intervjuju.


V ponedeljek boste predvidoma začeli delovati kot varuh odnosov v verigi preskrbe s hrano. Glede na to, da gre za popolnoma novo funkcijo – s čim boste začeli?
Glede na to, da postavljamo novo funkcijo v slovenskem prostoru, bo naša prva naloga spromovirati sam institucijo varuha odnosov v verigi preskrbe s hrano – zagotovo bomo na tem segmentu delali najprej – vzporedno pa začeti tudi z vsebinskimi deli. Kako bo to videti, se moramo še uskladiti - od časovnic do delovnih okvirjev in samega dela v pisarni na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kjer bom en dan na teden deloval vsaj po nekaj ur.

Sodelavce ste si že izbrali oz. so vam jih že določili?
Ne, ne, to ni še nič določeno. Glede na to, da sem bil na vladi potrjen šele v četrtek, niso želeli na ministrstvu prejudicirati ničesar. Res je, da sva se v zadnjih dneh z ministrom večkrat pogovarjala po telefonu, vendar nič konkretnega, nič o sodelavcih. V tem trenutku ne vem niti tega, v katero pisarno bom prihajal. Ampak to so podrobnosti.

Si morda že predstavljate, kako bo videti vaše delo?
Jaz v zadnjih dneh oz. od ponedeljka, ko sem bil na vladi predlagan za varuha, bolj razmišljam o tem, kakšne bodo moje naloge in katerih se bom lotil na samem začetku. Začeli bomo zagotovo s promocijo institucije varuha, da ga predstavimo vsem deležnikom. Ne skrbi me za organizirane skupine, Trgovinsko zbornico, Kmetijsko-gospodarsko zbornico itd. Bolj se bomo osredotočili na promocijo same institucije varuha pri teh najmanj povezanih, pri pridelovalcih, ki so tudi tisti, ki prvi sklepajo pogodbe ali z živilsko-predelovalno industrijo ali neposredno s trgovino. Njih je treba opozoriti na malenkosti, na dele pogodb, ki jih podpisujejo.

Sam si namreč delo varuha predstavljam iz dveh zornih kotov. Prvi je pravno-formalni vidik institucije, po katerem naj bi opozarjal na nepravilnosti pri pogodbenih določbah, neusklajenosti slovenske zakonodaje - zakon o kmetijstvu je namreč zelo jasen, ko gre za plačilne pogoje, neto cene itd. Nekateri se tega držijo bolj, nekateri manj, a trenutno še velja prehodno obdobje, kar pomeni, da nekatere zakonske določbe še ne veljajo ... Skratka, to je prvi vidik.

Glede drugega pa: sam bom težko našel tiste primerke pogodb, ki imajo neke sporne določbe, zato pričakujem, da bomo prišli nasproti varuhu in mu tako poskušali pomagati. Sam si predstavljam, da bodo prišli do mene, mi pokazali pogodbo in na primer opozorili, da so na spletu videli, da je neka določba v zakonu drugačna. Varuha vidim kot "pogajalca" na strani tistega, ki so mu kršene pravice, pri čemer se lahko varuh dokaj neobremenjeno pogovarja z deležniki, ki pa te določbe kršijo. Pomen varuha vidim ravno v tem, da ni obremenjen s čimer koli, da nima ozadja v eni izmed panog, ki se ukvarja s pridelavo, predelavo, trženjem, logistiko itd.

Po drugi strani pa vidim varuha tudi v funkciji dvigovanja moralne zavesti vseh partnerjev oz. deležnikov v verigi preskrbe s hrano, da si bomo upali pogledati v oči in začeti razmišljati o tem, kako bomo drug drugemu partnerji. Da ne bo ena dejavnost delovala na podlagi izkoriščanja kogar koli - predhodnika ali naslednika v verigi. Tukaj pa nas bo verjetno čakal precej trši oreh, ker bomo skušali deležnike motivirati – brez neke zakonske podlage – za poštene, partnerske odnose in za dolgoročen razvoj celotne slovenske prehranske verige.

Če sem prav razumela, boste tudi sami aktivno iskali težave, nanje opozarjali? Ne boste delovali zgolj na podlagi prijav?
Ne, ne, ne. Maksimalno bom skušal svoje dozdajšnje izkušnje uporabiti tudi v ta namen. Tudi sam poznam določene pogodbene zaveze nekaterih deležnikov v tej verigi, zato jih bom ne le spodbujal k spoštovanju zakonodaje (to je res najmanjši problem – zadevo posreduješ pristojni instituciji in je rešeno), ampak jih tudi spodbujal k čim poštenejšim odnosom. Koliko bom pri tem uspešen, težko rečem. Ampak vseeno si želim biti dejaven iskalec nesorazmerij, nepoštenih praks v tej panogi.

Omenili ste že problematična področja: pri katerem izmed deležnikov v verigi je težav več? Namignili ste že, da so trgovci in predelovalci v malo boljšem položaju kot pa pridelovalci (kmetje in zadružniki) ...
Hmmm. Zagotovo bo treba najprej narediti posnetek stanja: pogodbenih zavez, marž in podobnega. Vem, da ne bomo prišli do točnih številk, saj so te poslovna skrivnost, ampak bomo dobili vsaj neke ocene stanja, na podlagi katerih bomo potem lažje razmišljali in ocenjevali, kdo je na boljšem in kdo na slabšem. Ampak že zdaj si glede na svoje poznavanje tega področja upam trditi, da so najbolj nebogljeni nepovezani pridelovalci. Ker so sami, nepovezani, nimajo pogajalske moči, ker imajo res omejeno količino, čas dostave itn. Tudi sam prihajam s kmetije in sem v svoji praksi doživel že marsikaj. Od plačilnih pogojev do stiskanja trgovin. Kot majhen kmet nimaš veliko izbire. Si postavljen pred ultimat: 'Takšni so naši pogoji, lahko sodeluješ z nami, če želiš, lahko pa tudi ne in se znajdeš po svoje.' Vprašanje je sicer, ali ne bi bilo bolje, da bi šel po svoje, namesto, da spoštuješ take zaveze. V tem smislu so naši nepovezani kmetje kar nebogljeni. Upam si trditi, da smo za to krivi tudi sami pridelovalci, ker nikakor ne znamo oz. ne najdemo energije za medsebojno sodelovanje. V Sloveniji imamo sicer lepe primere dobrih praks, ko se je na primer zbralo več pridelovalcev in se bodo – namesto da se vsak pridelovalec pogaja za svojih nekaj sto ton zelenjave – letos pogajali o prodaji že štiri tisoč ton zelenjave skupaj. To pa je že neka pogajalska moč.

Zakaj je Slovence tako strah tovrstnega povezovanja?
V tem prehodu iz socialističnega načina razmišljanja, ko ni bilo nikoli problem prodati, ko je zadruga odkupila vse, kar so kmetje pridelali, ko se ni bilo treba ukvarjati s trženjem, v današnje stanje, to je liberalen, delujoč trg, ko je moral kmet kar naenkrat postati tudi tržnik svojih pridelkov, o čemer pa ni imel pojma – ni se znal niti pogajati, ker se mu prej sto let ni bilo treba s tem ukvarjati –, so nastale neke organizacije, zadruge. In pogosto se je zgodilo, da se je ubogega kmeta še dodatno finančno osiromašilo, ga "prineslo okoli", mu pobralo pridelke in jih ne plačalo ...

Zaradi takšnih zgodb so kmetje izgubili zaupanje v take skupine, se pa zdaj položaj spet spreminja. Na Dolenjskem, od koder prihajam, imamo na primer pridelovalca zelenjave, ki sam pridela od 800 do tisoč ton zelenjave na leto – to je že kar velik pridelovalec zelenjave –, ampak vseeno večino te zelenjave (razen majhnega deleža, ki ga proda doma, na dvorišču), prodaja prek zadruge. Skratka, sam sploh ne deluje v vlogi prodajalca, ker je doumel, da se zadruga z njegovo zelenjavo in z zelenjavo vseh ostalih pridelovalcev na svojem pultu lahko uspešneje pogaja, kot bi se on sam – pa čeprav je velik pridelovalec –, ker je v primerjavi s količino zelenjave, ki jo v Sloveniji prodamo (150 tisoč ton) in pojemo (okoli 200 tisoč ton), njegova proizvodnja še vedno zelo majhen odstotek celotne. Zato mislim, da bomo morali tudi pri samih kmetih poiskati mehanizme, s katerimi jih bodo spodbudili k temu, da si bodo upali vstopiti v organizirano skupino in prek nje tržiti svoje pridelke, se s tem zaščititi in pridobiti večjo pogajalsko moč.

Kaj pa živilsko-predelovalna industrija?
Ne glede na to, da sam zelo dobro poznam primarno pridelavo, kot varuh nikakor ne mislim pozabiti na slovensko živilsko-predelovalno industrijo, ki se je prav tako znašla na nekem čudnem razpotju: kmetje, pridelovalci bi radi svoje pridelke čim dražje prodali, trgovina pa bi jih rada čim ceneje kupila. In zato je tako nujno – kot sem dejal že uvodoma – vzpostaviti partnerske odnose med kmetom, živilsko-predelovalno industrijo, trgovino in konec koncev tudi potrošnikom, poleg tega pa spoštovati dodano vrednost, ki jo ustvari vsak člen te verige, in primerno maržo.

In tako bo ta veriga delovala. V preteklosti smo imeli namreč nemalo primerov, ko ni ravno dobro delovala. Tako se je na primer zgodilo, da je bilo eno leto krompirja preveč in so ga kmetje skoraj podarjali, naslednje leto pa smo se spraševali, kje je slovenski krompir. Ja, normalno, da ga kmetje niso sadili, ker so že vnaprej vedeli, da bodo pridelali dva ali pa celo tri tisoč evrov izgube po hektarju. Zavestno se nihče – hvala bogu znajo tudi kmetje že tako razmišljati – ne loti posla, ki mu prinaša izgubo. Če pa bi (sam sem to v preteklosti že promoviral) začeli sklepati na primer petletne pogodbe z neko povprečno ceno, bi bili eno leto morda malo v izgubi v trgovini, naslednje leto pa kmet, ampak bi se vse dolgoročno izravnalo. Vseeno pa bi predhodni členi v verigi ob takem postopku imeli zagotovljen neki dohodek, s čimer bi si zagotovili stabilnost in se ne bi več spraševali: Kje pa je zdaj slovenski krompir?

Za zdaj sicer kaže, da prav veliko možnosti ukrepanja ne boste imeli. V zakonu piše, da boste lahko naročali analize in raziskave, o svojem delu pa enkrat letno poročali vladi in ji predlagali ukrepe. Bo to dovolj za ureditev tako pomembnega področja, kot je preskrba s hrano?
Osebno sem prepričan, da ko bodo vsi deležniki prehranske verige razumeli, da je treba zakonske določbe spoštovati, potem ne bom imel več tega dela, saj bodo vse pravne službe v vseh trgovinah, živilsko-predelovalnih obratih itn. znale narediti pogodbo, ki ne bo pravno sporna. To, sem prepričan, se bo zgodilo, ko bo zakon začel veljati, ko bodo prehodne določbe mimo. Če pa bomo še vedno ugotovili kakšne nepravilnosti, bodo ukrepale pristojne institucije. Varuh bo torej deloval enako kot na primer varuh človekovih pravic – kot zbiratelj informacij, ki jih nato posreduje pristojnim. Tu bo moja naloga zelo jasna in preprosta: če bodo kršitve, jih bomo posredoval naprej.

V teh dneh sem sicer že slišal, da bom v bistvu brezzobi lev: lahko bom glasen, a se vseeno ne bo nikomur nič zgodilo. Zato sem že pred prijavo na poziv razmišljal o tem, kaj lahko naredim, če bi bil izbran. Menim, da imam dovolj energije in motivacije, da bom poskušal z neformalnimi (ali pa formalnimi) pogovori med deležniki doseči vsaj dojemanje, da smo partnerji v verigi prehrane.

Po drugi strani pa sem prepričan, da lahko vsi skupaj, vključno z mediji, skušamo vplivati na javno podobo slovenske hrane. Če bodo slovenski potrošniki doumeli, če jih bomo prepričali, da je slovenska hrana varna, da je zaupanja vredna – da je, če piše, da je paradižnik slovenski, to res slovenski paradižnik in ne paradižnik, pripeljan od daleč, nalepka pa zamenjana –, bodo tudi vsi deležniki v slovenski verigi hrane začeli razmišljati partnersko drug do drugega, ker bodo drug drugega tudi potrebovali.

Potem ne bo več interes nekoga, ki je najmočnejši (pa nočem v tem trenutku s prstom kazati na kogar koli), da šibkejšega izkorišča ali ga celo uniči, ampak ga bo želel postaviti kot partnerja, kot sebi enakega. Tudi na tem področju imamo v slovenskem prostoru primere dobrih praks: primer Lušta in Tuša, ki sta skupaj nastopila kot partnerja, postavila blagovno znamko, še preden je bil prvi paradižnik na trgovski polici. Znala sta postaviti primerno ceno in maržo, zato sta preživela oba – in Lušt in Tuš. Oba sta celo imela dobiček od tega.

In to kljub ceni, ki je bila relativno visoka.
Kljub ceni, tako je. Znala sta poiskati notranja razmerja med maržami, da sta lahko oba dostojno preživela. Še več, oba sta delala zgodbo iz tega. Skratka, če bomo začeli razmišljati o partnerstvu, bomo naredili največ, kar se da v tem segmentu.

O tem partnerstvu se je pred časom že govorilo. Pred nekaj leti je bil na pobudo ministra Židana slavnostno podpisan kodeks ravnanj v verigi preskrbe s hrano, nato pa je po slovesnem podpisu vse skupaj zamrlo, težave pa so ostale. Tudi, če je dogovor podpisan, pa ne predvideva sankcij, pri nas očitno ne deluje.
V tujini temu rečejo džentelmenski dogovor in je zelo jasen: če se dva nekaj dogovorita, si sežeta v roke in stvar tudi brez podpisa drži. Tudi v Sloveniji bomo slej kot prej prišli do te točke. Verjamem, da imamo že zdaj osebe ali pa člene te verige, kjer zadeva deluje tudi po tem načelu.

Morda pa ima tudi varuh tu kaj storiti. Ne bom sicer rekel, da bo z začetkom delovanja varuha že jutri vse drugače. Nič ne bo drugače. Ampak morda pa bom lahko kot varuh malo motiviral, spodbujal in opozarjal tudi na ta kodeks, naj se nekaj, kar je že bilo podpisano, spoštuje. Verjetno bo tudi to moja iztočnica na marsikaterem sestanku: da je bilo to že dogovorjeno, a se spet ne spoštuje. Seveda bomo potem poslušali izgovore, kako smo vsi – vsak posameznik – slabi in ne vem, kaj še vse. Ampak morda bo varuh kamenček v tem mozaiku.

Zavedam se, da varuh sam ne more storiti popolnoma nič, lahko pa je delček v verigi nečesa, delček mozaika, delček uspeha pridelave in predelave slovenske hrane. Lahko opozarja, opominja ... Verjamem, da se je tega minister že malo naveličal.

Pozabil, morda?
Ne, ne verjamem, da je pozabil. Bolj naveličal, malo mu tudi zmanjkuje časa. Morda ravno z mano prihaja neka nova moč.

Pa boste vi imeli dovolj časa - glede na to, da ste dekan višje šole za kmetijstvo Grm v Novem mestu in vodja tamkajšnjega razvojnega raziskovalnega inštituta, kot varuh pa boste svoje delo opravljali nepoklicno?
To je pa večno vprašanje v teh dneh. Prepričan sem, da bi lahko deloval uspešneje, če bi bila to zaposlitev za polni delovni čas, ampak ne glede na to si ne delam nobenih utvar. Cilje imamo jasne – navedel sem jih že v svoji prijavi na poziv in jih predstavil zdaj tudi vam –, skušali jim bomo slediti, ne glede na to, da je to neformalna, nepoklicna funkcija. Seveda pa bomo morali obveze, cilje, pričakovanja prilagoditi časovnim okvirjem. Ker je vseeno drugače, če se tem ciljem lahko posvečaš ves čas, kot pa, če jih delaš "zraven", plačo moraš pa nekje drugje zaslužiti. No, saj tudi varuh bo deloma plačan ...

30 odstotkov 56. plačnega razreda.
Tako je. Ampak ta plača zagotovo ni bila razlog, da sem se tega lotil. Sam osebno prihajam s kmetije, ves čas sem tudi bil namenjen temu kmečkemu življenju, rasel v kmečkem okolju, se šolal na kmetijskih šolah vse od srednje kmetijske šole do doktorata na agronomiji.

Zato gre bolj za to, da verjamem v kmetijstvo in priložnosti slovenskega podeželja. Da iz njega lahko ustvarimo delovna mesta, da smo sposobni ustvariti zaupanja vredne kmetijske pridelke in izdelke, ki jih bo slovenski potrošnik cenil, kupoval in tudi uporabljal.

To, da imate ob akademskih tudi praktične izkušnje (da ste kmet), je pri odločanju o varuhu tehtnico nagnilo v vaš prid. Po drugi strani pa je to lahko tudi dvorezen meč in podlaga za morebitne očitke o pristranskosti, konfliktu interesov ...
Ob pregledu poziva za funkcijo varuha sem ugotovil – in sem moral tudi podpisati izjavo –, da ne smeš biti član upravljanja, lastnik, vodilni v družbi, ki se ukvarja s pridelavo, predelavo kmetijskih izdelkov in pridelkov. Moja domača kmetija niti slučajno ne spada pod gospodarske družbe. Kar se tiče pravnega vidika, tako tega ne kršim.

Ampak že ob prijavi sem se doma posvetoval z družino, kaj storiti, če bom izbran. Opozarjali so me: 'Jože, kako boš pa zmogel še to?' Jasno, da se nisem prijavil za funkcijo varuha, ker ne bi imel česa delati – imam akademsko kariero, službo na Grmu v Novem mestu, poleg tega pa doma še tržno pridelavo zelenjave, ki se ji posvečam že 15 let, aktiven sem tudi na občinskem nivoju itd.

Zato smo se doma odločili, da bomo, če bom izbran za varuha, nehali kmetovati, ker za vse preprosto ne bo časa. In to sem na razgovorih na ministrstvu povedal že decembra. V četrtek, ko sem bil potrjen na vladi, me je minister Dejan Židan prosil, naj napišem tudi uradno izjavo, da nisem več kmetovalec. To sem z lahkim srcem storil, saj sem v tem času vso tržno proizvodnjo na domači kmetiji prenesel na tretjo osebo, ki ni družinski član (če bi vse skupaj prenesel na svojo ženo, ne bi storil ničesar). Imamo npr. pridelavo česna, ki je posajen že od jeseni in bi ga, če bi kmetovanje povsem opustil, morali podorati, kar bi bila največja traparija.

In tako letina ne bo šla v nič.
Tako je. Letina bo vseeno pridelana in prodana. Proizvodnjo smo prenesli na prijatelja, ki ga poznamo in mu zaupamo, da bo znal kmetovati trajnostno, tudi sam razmišlja dolgoročno. Jaz sem mu sicer le rekel: 'Spravi mi to letino pod streho, naprej pa ravnaj, kakor želiš. Zemljo imaš na razpolago.' No, kmetija, zemlja ostaja moja, ker bi bila največja neumnost, da bi jo zaradi tega prodal. Ampak mislim, da to niti ni sporno.

Je pa pomislek na mestu. Lahko bi se danes pogovarjal z eno veletrgovino o odkupu moje domače zelenjave, jutri pa bi ji z nečim mahal pred nosom. To ne bi bilo korektno in tudi sam se v takem okolju ne bi znal suvereno gibati. Zato mi je bilo že od začetka jasno, da to dvoje ne gre skupaj – čeprav pravno gledano ne bi kršil pogojev, ker je poziv govoril o gospodarskih družbah, mi smo pa kmetija.

Enkrat na teden bom imel uradne ure na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Zagotovo bo ena naših prvih nalog tudi postavitev všečne spletne strani, e-naslova in podobnega, prek katerih bomo lahko komunicirali z ljudmi. Temu bo namenjen tudi del proračuna varuha. O podpori z ministrstva zdaj še težko govorim, ampak jo pa pričakujem - na primer, da bodo obstoječi ljudje na ministrstvu zbirali informacije in mi pomagali, tudi ko ne bom fizično tam.

O tem, kako bodo ljudje lahko prišli do njega.

Tudi sam prihajam s kmetije in sem v svoji praksi doživel že marsikaj. Od plačilnih pogojev do stiskanja trgovin. Kot majhen kmet nimaš veliko izbire. Si postavljen pred ultimat: 'Takšni so naši pogoji, lahko sodeluješ z nami, če želiš, lahko pa tudi ne in se znajdeš po svoje.'

Čeprav ne želi na nikogar kazati s prstom, mu je jasno, kdo je najšibkejši v prehranski verigi - tisti, ki hrano prideluje.

V preteklosti smo imeli nemalo primerov, ko (prehranska veriga, op. a.) ni ravno dobro delovala. Tako se je na primer zgodilo, da je bilo eno leto krompirja preveč in so ga kmetje skoraj podarjali, naslednje leto pa smo se spraševali, kje je slovenski krompir. Ja, normalno, da ga kmetje niso sadili, ker so že vnaprej vedeli, da bodo pridelali dva ali pa celo tri tisoč evrov izgube po hektarju. Zavestno se nihče – hvala bogu znajo tudi kmetje že tako razmišljati – ne loti posla, ki mu prinaša izgubo.

O nedelovanju prehranske verige.

Ne bom rekel, da bo z začetkom delovanja varuha že jutri vse drugače. Nič ne bo drugače. Ampak morda pa bom lahko kot varuh malo motiviral, spodbujal in opozarjal tudi na ta kodeks – naj se nekaj, kar je že bilo podpisano, spoštuje.

Varuha vidi predvsem kot nekoga, ki motivira in spodbuja k primerom dobrih praks.

Lahko bi se danes pogovarjal z eno veletrgovino o odkupu moje domače zelenjave, jutri pa bi ji z nečim mahal pred nosom. To ne bi bilo korektno in tudi sam se v takem okolju ne bi znal suvereno gibati. Zato mi je bilo že od začetka jasno, da to dvoje ne gre skupaj

O morebitnem konfliktu interesov, če bi še naprej kmetoval.