Komentar na novico: Se post nadurnega dela končuje?
Se post nadurnega dela končuje?Potem ko je sporazum med ministrom Marušičem in Fidesom v četrtek podpisala vlada, so ga z glasovanjem potrdili še na sindikatu in razkrili: plače ostajajo enake. Marušič pa napoveduje reformo ...
Specializacija - je to redno plačano delo, neplačano delo, volunter, študent, zaposlen... kakšen je pravni status nekoga, ki dela specializacijo?
Med specializacijo so zdravniki sicer redno zaposleni, koliko pa se upoštevajo njihove delovne pravice pa je predvsem odvisno od tega, kdo je njihov delodajalec in kje v danem trenutku kroži. Stvari se kar pogosto spreminjajo, kar pomeni, da za nekega specializanta velja nekaj, kar za drugega ne velja. Veliko je sivih lukenj, tudi razlike v plači med specializanti so kar precejšnje.
To pomeni zgodba onih zdravnikov, ki so raje tiho in delajo naprej, četudi zaradi svojih povzpetniških in arogantnih kolegov kasirajo tono pljunkov v svojih ambulantah
Saj imaš prav, ampak jaz osebno resnično nimam dovolj moči in energije, da bi se ob službi in družinskih obveznostih spuščala še v neke vojne. Ne pravim, da je tako prav (tako je najlažje), ampak jaz tega ne zmorem. Morda se bo to z mlajšimi generacijami, ki si manj "ponižno" vzgojene to spremenilo.
Npr. dejansko ne morem verjeti, da nek 6letni mulo zdravniku zabrusi, da ga bo fotr tožil, če mu ne bo rane na bradi lepo zašil. Jaz bi takega otroka, če bi bil moj, za ušesa zvlekel ven in bi si rano celil "na Ljubljanski megli". Pa tudi če bi bil v vlogi zdravnika bi zinil - zvlekel bi fotra v ordinacijo in mu povedal, da "naj kar toži". Sem bil že večkrat v podobnih situacijah in sem folku celo dal mojo vizitko, da se ne bi slučajno zmotili pri pisanju mojega imena na tožbo.... :)
Jaz verjamem in vem, da so take in podobne izjave možne. V ambulanti slišim marsikaj, čeprav moram pošteno in z veseljem povedati, da z veliko večino pacientov lepo sodelujemo in normalno komuniciramo. Pri vsakem delu, kjer imaš opravka z ljudmi, pač naletiš tudi na arogantne, nestrpne in sovražno nastrojene posameznike, ki so prepričani, da je tvoj edini namen, da jih zajeb* v glavo.
Problem ni tožba, s katero tako radi tovrstni tipi grozijo, ampak morebitni medijski pritisk, ki je velikokrat zelo nepravičen. Če se mediji spravijo nate (in mediji imajo zelo radi zgodbe, ko pacienti povejo, da je bil zdravnik neprijazen do njih) je tvoje ime oblateno ne glede na to, ali je v zgodbi kaj resnice ali ne. Posledično so, če se pojaviš na Tedniku ali na kanalu A, v naši mali domovinici označeni in šikanirani tudi tvoji družinski člani. Pa nočem reči, da mediji ne bi smeli poročati o nepravilnostih v zdravstvu, me pa žalosti, da so stvari velikokrat zelo neprofesionalno, senzacionalistično in enostransko prikazane.To ne koristi nikomur, saj vnaša med paciente nezaupanje do zdravnikov in ruši terapevtski odnos ter veča napetost pri zdravnikih, ki včasih neupravičeno prehitro zavzamemo obrambno držo.
Ali drugače - imate lahko kakšne težave, če niste poslušni in kimajoči svojim nadrejenim? npr. ni napredovanj, podaljševanj licenc in podobnih "cukrčkov"?
Seveda imam lahko težave, če delam "zdraho". Razno razni pritiski se izvajajo, tudi mobing se pojavlja. Tudi veliko soglasij za nadurno delo je bilo podpisanih pod pritiski direktorjev. Metode pritiskov so pa lahko zelo različne, od nenavadnih razporedov dela in dopusta, onemogočanja izobraževanja, ki je potrebno za podaljšanje licence, ne dajo ti lastne ambulante, ampak si "večni nadomestni zdravnik v tujih ambulantah", ne zagotovijo ti inštrumentov in orodja, ki ga potrebuješ za normalno delo v ambulanti ipd.. Gre pa tudi za izpostavljanje pred drugimi zaposlenimi, diskreditiranje delavca, če se npr. odloči, da ne želi delati več nadur. Ni pa seveda povsod tako in sama ne vem, v kolikšni meri so take zadeve razširjene.
Nisem vedel, da se ti zdi tudi arhitektura tak faks, kamor hodijo ljudje, ki mislijo, da so nekaj več.
Pa saj ne vem, če je to res. Mogoče sem to napisala samo zato, ker sem imela enega sošolca v srednji šoli, ki se je imel za nekaj več, pa je šel tja. Saj veš, posploševanje rodi predsodke ;).
Pa hvala za potrpežljivost pri odgovarjanju (čeprav vem, da ti grem na živce - vidim v izbiri besed... :) ).
:) Si me spravil v smeh. Če bi rekla, da mi ne greš na živce, bi se ti zlagala. Imaš prav! ;) V bistvu mi gre na živce to, da so predstave večine ljudi o tem, kako priviligirano in "nad vsem" živimo zdravniki, tako zelo daleč od moje resničnosti in resničnosti marsikoga od mojih kolegov. Včasih se mi sesuje vsa morala, ko me proti koncu ambulante, ko sem resnično skušala dati vse od sebe in se posvetiti ljudem, ki so to potrebovali (tukaj mislim to dobesedno, res ne v smislu floskul ali osladnega čvekanja), nekdo nadere, da sem arogantna in da mislim, da sem "bog v belem", samo zato, ker mu povem, da se mora na nenujni pregled naročiti, ker imamo za danes vsa mesta že zapolnjena in bo lahko prišel naslednji dan. Takrat me ima, da bi se resnično začela obnašati kot robot in bi bolnike obravnavala "samo" strokovno in z veliko distanco. Vendar zaenkrat vztrajam, ker mi tak način dela nudi tudi veliko zadoščenje, poleg tega se počutim kot človek. Kaj bo čez 10 let, ne vem. Mogoče mi takrat ne bo šlo na živce nič več ali pa vse :).
Med specializacijo so zdravniki sicer redno zaposleni, koliko pa se upoštevajo njihove delovne pravice pa je predvsem odvisno od tega, kdo je njihov delodajalec in kje v danem trenutku kroži. Stvari se kar pogosto spreminjajo, kar pomeni, da za nekega specializanta velja nekaj, kar za drugega ne velja. Veliko je sivih lukenj, tudi razlike v plači med specializanti so kar precejšnje.
To pomeni zgodba onih zdravnikov, ki so raje tiho in delajo naprej, četudi zaradi svojih povzpetniških in arogantnih kolegov kasirajo tono pljunkov v svojih ambulantah
Saj imaš prav, ampak jaz osebno resnično nimam dovolj moči in energije, da bi se ob službi in družinskih obveznostih spuščala še v neke vojne. Ne pravim, da je tako prav (tako je najlažje), ampak jaz tega ne zmorem. Morda se bo to z mlajšimi generacijami, ki si manj "ponižno" vzgojene to spremenilo.
Npr. dejansko ne morem verjeti, da nek 6letni mulo zdravniku zabrusi, da ga bo fotr tožil, če mu ne bo rane na bradi lepo zašil. Jaz bi takega otroka, če bi bil moj, za ušesa zvlekel ven in bi si rano celil "na Ljubljanski megli". Pa tudi če bi bil v vlogi zdravnika bi zinil - zvlekel bi fotra v ordinacijo in mu povedal, da "naj kar toži". Sem bil že večkrat v podobnih situacijah in sem folku celo dal mojo vizitko, da se ne bi slučajno zmotili pri pisanju mojega imena na tožbo.... :)
Jaz verjamem in vem, da so take in podobne izjave možne. V ambulanti slišim marsikaj, čeprav moram pošteno in z veseljem povedati, da z veliko večino pacientov lepo sodelujemo in normalno komuniciramo. Pri vsakem delu, kjer imaš opravka z ljudmi, pač naletiš tudi na arogantne, nestrpne in sovražno nastrojene posameznike, ki so prepričani, da je tvoj edini namen, da jih zajeb* v glavo.
Problem ni tožba, s katero tako radi tovrstni tipi grozijo, ampak morebitni medijski pritisk, ki je velikokrat zelo nepravičen. Če se mediji spravijo nate (in mediji imajo zelo radi zgodbe, ko pacienti povejo, da je bil zdravnik neprijazen do njih) je tvoje ime oblateno ne glede na to, ali je v zgodbi kaj resnice ali ne. Posledično so, če se pojaviš na Tedniku ali na kanalu A, v naši mali domovinici označeni in šikanirani tudi tvoji družinski člani. Pa nočem reči, da mediji ne bi smeli poročati o nepravilnostih v zdravstvu, me pa žalosti, da so stvari velikokrat zelo neprofesionalno, senzacionalistično in enostransko prikazane.To ne koristi nikomur, saj vnaša med paciente nezaupanje do zdravnikov in ruši terapevtski odnos ter veča napetost pri zdravnikih, ki včasih neupravičeno prehitro zavzamemo obrambno držo.
Ali drugače - imate lahko kakšne težave, če niste poslušni in kimajoči svojim nadrejenim? npr. ni napredovanj, podaljševanj licenc in podobnih "cukrčkov"?
Seveda imam lahko težave, če delam "zdraho". Razno razni pritiski se izvajajo, tudi mobing se pojavlja. Tudi veliko soglasij za nadurno delo je bilo podpisanih pod pritiski direktorjev. Metode pritiskov so pa lahko zelo različne, od nenavadnih razporedov dela in dopusta, onemogočanja izobraževanja, ki je potrebno za podaljšanje licence, ne dajo ti lastne ambulante, ampak si "večni nadomestni zdravnik v tujih ambulantah", ne zagotovijo ti inštrumentov in orodja, ki ga potrebuješ za normalno delo v ambulanti ipd.. Gre pa tudi za izpostavljanje pred drugimi zaposlenimi, diskreditiranje delavca, če se npr. odloči, da ne želi delati več nadur. Ni pa seveda povsod tako in sama ne vem, v kolikšni meri so take zadeve razširjene.
Nisem vedel, da se ti zdi tudi arhitektura tak faks, kamor hodijo ljudje, ki mislijo, da so nekaj več.
Pa saj ne vem, če je to res. Mogoče sem to napisala samo zato, ker sem imela enega sošolca v srednji šoli, ki se je imel za nekaj več, pa je šel tja. Saj veš, posploševanje rodi predsodke ;).
Pa hvala za potrpežljivost pri odgovarjanju (čeprav vem, da ti grem na živce - vidim v izbiri besed... :) ).
:) Si me spravil v smeh. Če bi rekla, da mi ne greš na živce, bi se ti zlagala. Imaš prav! ;) V bistvu mi gre na živce to, da so predstave večine ljudi o tem, kako priviligirano in "nad vsem" živimo zdravniki, tako zelo daleč od moje resničnosti in resničnosti marsikoga od mojih kolegov. Včasih se mi sesuje vsa morala, ko me proti koncu ambulante, ko sem resnično skušala dati vse od sebe in se posvetiti ljudem, ki so to potrebovali (tukaj mislim to dobesedno, res ne v smislu floskul ali osladnega čvekanja), nekdo nadere, da sem arogantna in da mislim, da sem "bog v belem", samo zato, ker mu povem, da se mora na nenujni pregled naročiti, ker imamo za danes vsa mesta že zapolnjena in bo lahko prišel naslednji dan. Takrat me ima, da bi se resnično začela obnašati kot robot in bi bolnike obravnavala "samo" strokovno in z veliko distanco. Vendar zaenkrat vztrajam, ker mi tak način dela nudi tudi veliko zadoščenje, poleg tega se počutim kot človek. Kaj bo čez 10 let, ne vem. Mogoče mi takrat ne bo šlo na živce nič več ali pa vse :).