Ali me poznaš?: Jaz sem brogovitina jagoda

Tole je brogovita. Jeseni je ni težko prepoznati. Lepe jagode rastemo na njej, kajne? Bleščeče. Rdeče, tako sočne, tako prosojne. Ljude nas ne smete jesti, ne zdaj ne kdaj drugič, ker smo strupene. Dolgo bomo visele na vejah. Ko bo zima in ptiči ne bodo imeli druge hrane, nas bodo obiskali in katero izmed nas v trebuščku odnesli na potovanje. Seme v tujem želodčku ostane čilo in zdravo, in ko v kakcu pristane na tleh, lahko sklije v novo rastlino. V prav takšen grm kot je tisti, na katerem smo dozorele. Ko nas, brogovitinih jagod, ni na vejah, lahko naš grm spoznaš po listih. Zapomni pa si, da so brogovitini list družabni. Vedno rasteta po dva skupaj, vsak na eno stran vejice. En par, drugi par, tretji par in tako do vrha vejice.

Kar vidiš, so trdoleskine kapice. Nekateri jim pravijo škofove kapice.
Ko so kapice zrele, iz njih pogleda nekaj, kar je skoraj tako lèpo kot jagoda. Pa ni jagoda, veš. Jagode smo sočne. Trdoleskino onè je pa suho. Koščeno seme zavije v oranžen plašček, pa si misli, kaj je naredila. Za oči je privlačno, ja, soka pa ni notri nobenega. Za ptiča je dobro. A da ne bi ti pokusil! Za ljudi je trdoleska strupena, stran se drži.

Vidiš, tudi te jagode so samo za ptiče. Na mojem prijatelju drenu so zrasle. Z njim se rada družim. Tudi on ima liste v parih, poglej!

Veš, letos se mu je malo... zasukalo. Zacvetel je! Jeseni je zacvetel. Ko bi moral misliti na svoje jagode, ti stric pobezlja in zacveti kot spomladi. Ej, ej, ej... A iz teh cvetov ne bo nič. To bo vse slana pobrala.

Nič nam ni dolgčaš tu, v živi meji.
Kolikor grmov, toliko zgodb. In skoraj toliko jagod.

No, to pa poznaš, zagotovo. Ja, robidnica je. Ena redkih jagod iz žive meje, ki za ljudi ni strupena. Morda pa robida noče, da bi vse robidnice pojedel ti. In ti zato nastavlja trne. Saj že veš: jagode, takšne ali drugačne, najraje vidimo, da nas pojejo ptiči. Veliko trnastih sosedov imam. Ne glej tako prestrašeno- bliže pridi, saj ne praskajo na daleč. Glej tega: Raste, raste, raste... In na koncu ima šipke. Ker je šipek.
Bodeč je- kot šipek... Ima liste- kot šipek... Pretegnjen je- kot šipek... In lep je- kot šipek.

Takšni so njegovi listi in takšni so glogovi sadeži. Kot majhna, majhna jabolka. Sočni pa niso, veš. Pusti so, kot bi žaganje jedel. No, kaj ni zanimivo pri nas? V tašnih živih mejah, ki se same zasejemo, se veliko dogaja. Pa koliko živalic živi pri nas! Poglej po listju! Tu vse leze.

Ne, ni nam dolgčas. Nekaj si pa le zapomni: me, brogovitine jagode, nismo na svetu zaradi tebe. Moji prijatelji tudi ne. Ne jej, česar ne poznaš, pa se ti ne bo pri nas nič zgodilo. Obišči nas pa le! Na vejah bomo vse dotelj, dokler nas ptiči ne odnesejo.