Ali me poznaš?: Jaz sem jesen v borovem gozdu

Takšen mir in takšne krasne barve. V borovem gozdu se mi vsako leto posrečijo.

Jaz sem jesèn in svojega dela se tu kar ne morem nagledati. Ostani z menoj nekaj minut! Ti pokažem in povem, kaj mi je tu najbolj všeč.

Bori so lepi, a so celo leto enaki. Lepše je tisto, kar raste pod njimi. Poglej to travo!

Imenuje se stožka. Poleti je bila vsa sveža in zelena. In kaj se je zgodilo zdaj? Pozlatila se je, kot se zna samo ona.

Ko me opazi, se pred menoj prikloni in zeleno barvo posrka v zemljo. Skrije jo v korenine in spomladi jo bo spet uporabila, ko bo rasla na novo. Zelena barva najprej zapusti vrhove listov in se nato postopoma umika navzdol, vse do tal. Kar ostane, je zlato.

Ker je trava, ima tudi stožka poleg listov stebla in na koncu stebel klase.

Dolga so stožkina stebla.

In klasi so že povsem zlati.

Tu notri so zorela semena. Zorela, dozorela in se že nasejala. Zdaj so klaski prazni, pa še vedno tako lepi.

Višja od stožke je praprot. Orlova praprot.

Kako je bila zelena, preden sem prišla v deželo jaz, jesen! In kako lepa je šele zdaj, ko sem se je dotaknila.

Zelena barva je že odšla, zdaj se s praproti poslavlja še rumena.

Le tu in tam se ti še pokaže. Praport zlatì in rjavì. Iz dneva v dan je bolj slikovita. Iz dneva v dan mi je bolj všeč. Naglej se je še ti!

Samo nekateri se ne bojijo zime. In ostanejo zeleni leto in dan.

Veš kakšne svetle pike sedijo na stebelcih? Popki so.
Popki, iz katerih bodo spomladi pognali novi listi in cvetovi, da boš lahko v začetku poletja obiral borovnice.

In na vrhu vsake vejica sedi en popek.

Še en predrznež raste tu: ne pusti, da bi ga obarvala. Mah beluh je.
Zdaj, ko sem ga zalila z jesenskim dežjem, je zelen. Poleti, ko ga bo posušilo sonce, bo pa svetel, skoraj bel- zato je beluh.

Še dobro, da je vmes nekaj zelenih posebnežev in seveda bor s svojim lubjem. Drugače bi bilo zlata že preveč, in bi izgubilo ceno.