Odprti kop - Ali me poznaš?: Jaz sem jesenska megla

Besedilo, Slike

Premiera: torek, 25. september 2007, Vse oddaje

Naslednja: Jaz sem jesenski veter, 1.del

Megla sem.
Ponoči sem prišla, proti jutru, in zalila svet. Jesen me je povabila. Prosila me je, naj pridem. In sem tu- zakaj pa ne? Od kod sem prišla? Ha, to ni preprosto. Recimo, da sem se vzela iz zraka.
Recimo, da se je bel oblak spustil do tal.
Iz vodnih kapljic sem, ampak te boš videl samo takrat, ko se utrudijo in usedejo na tla, v roso.

Lastovke sem že poslala v tople kraje.
Saj veš, ko je megla, pride hlad.
Iz hladu bo mraz, hrane za ptiče bo malo, premalo za vse.
Škorci so pa še tu, čeprav ne bodo dolgo. To so ti klateži, malo tukaj, malo tam. Mene ne marajo. Vejo, da oznanim konec poletja.

Pripravljajo se na pot, zato se tako skrbno čistijo. Kam bodo odfrčali? Verjetno proti morju.

Glej, ptičje pero sem našla. V miru si ga oglej. Spodaj je puhasto, da ptiča greje.
Na vrhu pa čvrsto, da je ptič kot z vetrovko pokrit čez puhasti pulover.

Vrabci se ne menijo zame. Ti so zvesti svojemu domu, svojemu svetu, v dobrem in slabem, spomladi enako kot pozimi.

Veš, po kaj je vrabec prišel? Po zajtrk.

Bezgove jagode je obiral. Kako malo jih je ostalo! Tu jih je še nekaj. Bezgove jagode so sočne in mnoge ptice jih imajo rade. Vse so pozobale. Ali pa so se jagode posušile in popadale z vej.

Človeške njive in vrtovi postajajo pusti. Vsako jutro naletim na več gole zemlje. Kjer prejšnji dan poberejo pridelek, zemljo pustijo prazno. Kako malo stvari je še ostalo! Poglej fižol.
Listja nima več, samo še stebla so ostala in suhi stroki. Tam zadaj je zelje. Ja, ja, zelje vsako leto počaka name.
To je moje, megleno zelje. Tisto pozno, ki ga poberejo zadnjega. Na kmečkih dvoriščih potem vidim, kako ga ribajo in dajo kisat.

Ljudje me ne marate. Ste kot muhe: na sprehode tiščite zgolj takrat, ko sije sonce. V megli je zunaj samo tisti, ki res mora biti.

Morda se navade spreminjajo. To dekle teče za moč in zdravje. Verjemi mi, vsaka megla je boljša od valjanja po kavču.

O, kako to redko vidim. Traktor?
Ne, teh je kolikor hočeš. Kosca, kmeta, ki na roke kosi.

Ko ni nikogar, gledam naravo.

Trst v jarku dobro poznam, name čaka, šele jeseni zacveti. Vidiš, kako sklanja rjave cvetne metlice? Jaz sem jih obtežila, z roso sem jih napojila.

Zakaj se hrast dela, kot da me ni?
Barvati bi se že lahko začel. Če ne bo poslušal mene, mu bo sestra slana dopovedala, da je tu jesen.
Za drevesa v gozdu velja enako. Še dva sta se opogumila in prišla ven. Ali veš zakaj? Ker me je vedno manj.

V nebo poglej!
To ni luna, sonce je.

Jaz sem tista, ki njegovim žarkom zapiram pot do zemlje. Vsako jutro, ko zalijem svet, se dajeva, kdo bo koga. Včasih me prežene zgodaj, včasih šele opoldan. Včasih pa se ves dan ne premaknem nikamor.

Zgrabiti me ne moreš, a imam kljub temu veliko moč.

Danes ne bom vztrajala. Še malo, pa bom šla. A kam? Recimo, da se bom kar raztopila. Recimo, da se bom vrnila v zrak, od koder sem prišla. Srečala se pa še bova. Velikokrat!

Prejšnja: Jaz sem jesensko jutro

Naslednja: Jaz sem jesenski veter, 1.del

oglasno sporočilo

Moj RTV

Ali me poznaš?: Jaz sem jesenska megla