Odprti kop - Ali me poznaš?: Jaz sem jesensko jutro

Besedilo, Slike

Premiera: torek, 18. september 2007, Vse oddaje

Dobro jutro!
Jaz sem jutro, zato vem, da je jutro. Trava je zelena, kot bi bilo spomladi. Gozd je zelen, kot bilo poleti. Pa ni več poletje in dolgo je od pomladi. September je pripeljal jesen. Zdaj meni, jutru, ni treba več tako zgodaj vstajati. Otroci morate vsako jutro ob isti uri pokonci. Meni pa ni več treba, jeseni spim vsako noč malo dlje. Ko se zbudim, najprej pogledam po svetu. Vsako jutro je kaj novega! Joj, spet manjkajo storži na koruzni njivi. In spet so na poti do njive novi sledovi čevljev, majhnih in velikih. Da ne hodi kdo ponoči krast? Jaz nikoli nikogar ne vidim, ker me ponoči ni tu. Pol koruze bodo raznesli, še preden bo dozorela!

Poglejmo k hrastu. O, želodi, še malo bolj ste se napeli.
Fantiči, tako ste okrogli, da boste morali prav kmalu z vej v svet.
Praviš, da boš ti prvi? Pa bodi, korajža velja.

V živi meji se nekaj rdeči. Ja ljube robidnice! Kaj niste nekam pozne? Kaj niste še hudo svetlo rdeče?

Da naj se zase brigam? Oj, robidnice, ni lepo, da ste tako neprijazne. Samo vprašal sem, ve ste pa takoj ostre, kot so ostri vaši trni.

Še vaša senca bode.

Dobro jutro, hruška! So se tvoje hruškice že kaj omedile?
Seveda si mi že povedala: da si divja in da si tepka in boš do zime trpka in trda. Če si divja, si pač divja, vseeno ti privoščim dobro jutro. Kaj pa imaš na listu? A bolezen? Je kaj hudega? No, še dobro, da ne.

Ja, ja, saj že grem.

Ko pridem jaz in ko sonce ogreje svet, se zbudijo tudi žuželke. Ljudje radi jeste sveže in napeto sadje, posušeni bezeg nikogar ne zanima. Živalic pa je dosti, vsak dan je kakšna nova. Zdravo, žuže!
Zakaj so se ustrašile, saj jim nisem nič hotel?

Sem se pridejo sončit.

Jutro, muha.
Kaj si zgubila, da tako pozorno iščeš?

Presneto, danes ste vsi proti meni! Kaj te briga! Zase skrbi!
Pusti me pri miru! Zakaj ne dovolite jutru, da je radovedno? Oso bom pa res pustil pri miru. Tudi če je ne dražim, je vsa našpičena.

Dobro jutro tebi, pikapolonica! Ti si pa še vsa nočna in trda. Dragi gledalec, če ne veš, ti jaz povem: jesenska noč je hladna in žuželke v njej otrpnejo. Potem pridem jaz, jih s pomočjo sonca ogrejem in žuželke spet zaživijo. Glej, ti pokažem.

To so eni srčkani hroščki, ki so včeraj od jutra do večera žrli liste, na katerih sedijo. Ponoči jih je zazeblo in so otrdeli. Pa niso mrtvi, ne. Poglej, ogrel jih bom: Hu- hu!

Vidiš, prvi se že premika! Najprej se bo lepo očistil, potem pa naravnost žret.

Ham, ham, ham!

Drugega je zbudil. Zdaj bosta lahko žrla v dvoje. Ti povem: ti junci žrejo od jutra do večera. Od trenutka, ko jih jaz zbudim, do teme, ko obnemorejo.

So pa zgled pridnosti čebele. Jaz, jutro, sem jih že ogrelo, že letajo.
Tole je nedotikin cvet in je samopostrežna restavracija za čebele.
Pravzaprav za čebelo, ker je v njem prostora samo za eno živalco. Ne misli, da živijo vsi tako hitro kot čebele. Glej polžka, se njemu kaj mudi? Nič.

Pa še pri tej hitrosti je skoraj padel z lista! Lepo, da si se mi pridružil. Kakor vidiš, je že zrasel dan. Jaz, jutro, moram zdaj iti, nočem se vmešavati v delo dneva. Se pa vrnem po vsaki noči. Nasvidenje.

Naslednja: Jaz sem jesenska megla

oglasno sporočilo

Moj RTV

Ali me poznaš?: Jaz sem jesensko jutro