Ali me poznaš?: Jaz sem lišaj

Ta svetla lisa, ja. To sem jaz, lišaj.

Ne, nisem del drevesa. Samo na drevesnem lubju rastem. Ja, zelo enostavno telo imam. Nimam stebla, listov in korenin. Sem preprosta tanka skorja. Ampak živa skorja!

Imam brate, ki so mi zelo podobni, in takšne, ki so mi malo manj podobni.

Ta, vidiš, ima skorjico razraslo v obliki listov. Nikoli ne uganeš, koliko je star moj brat! Petindvajset let. Ne, nisem si izmislil. Lišaji rastemo zelo počasi in vedno iz sredine ven. Starejši ko smo, večje je naše telo. Iz leta v leto rastemo navzven, kjer je še prostor.

Malo poišči in med skorjastimi in listastimi lišaji boš našel še takšne.

Listke dvignejo v zrak in rastejo kor majhni grmički. Ljudje jim pravite grmičasti lišaji.

Na gladkem lubju smo skorjasti lišaji takšni, kjer je lubje globoko razpokano, pa takšni.
Rastemo in rastemo, dokler vsega ne prerastemo.

Mnogo nas je v parku, kjer rastejo drevesa na redko in tudi do nas pride veliko svetlobe.

Pri dnu debla se nam pridružijo druga bitja: bršljan in mahovi.

Včasih se je treba stisniti in se moramo prerivati, da pridemo vsi do svetlobe.

Zgodi se, da nas blizu tal premaga mah.
Tedaj si moramo poiskati prostor in se razrasti malo višje, kamor mah več ne more. Mah rabi več vlage od nas in se kmalu upeha.

Te zanima, od česa lišaji živimo? Korenin nimamo.
Naše telo je skorjica, tako ali drugače razraščena. Pijemo in jemo tisto, kar priteče po deblu: deževnico in rudnine, ki se v deževnici raztopijo. Saj ne rabimo veliko!

Napajata nas tudi rosa in megla.
Kapljice, ki sedajo na pajčevine, vejice in tuje liste, sedajo tudi na nas. Pri tem grmičastem bratcu se to najlepše vidi. Roso pijemo in živimo. Ko je suša in se posušimo, čakamo; takrat ne rastemo in ne delamo nič. Čisto nič, samo čakamo. Če pa imamo kapljico vode in svetlobo, takrat živimo kot rastline. Kar pozoren bodi, lišaji smo zelenkasti, če ne zelo, pa vsaj malo. In z zeleno barvo delamo čarovnijo, ki jo znajo samo rastline: sami si delamo hrano. Poglej: na moji skorjici so majhne majhne grudice. Te grudice se z lahkoto odvalijo, odneseta jih deževnica in veter. Kjer grudica pristane, tam lahko začnem rasti na novo, od začetka. Zmorem rasti tudi na betonu. Vidiš, tu med mahom smo tudi lišaji! V gozdu je za nas nekoliko pretemno. Nekatera drevesa nas tudi ne marajo: poglej bukve, nikogar ne spustijo na svoja gladka debla. Toliko prostora ostane neizkoriščenega.