Ali me poznaš?: Jaz sem majski dež

Opaziš, da ni nikjer blata? Ker padam mirno, voda nikjer ne dere, vse ostaja čisto.

Nisem poletna nevihta, da bi se mi mudilo. Majski dež sem in sem si vzel čas, da lahko v miru opazujem, kaj je v gozdu novega. En list.

Veš, ta cvetlica je drobna in se navadno skrije med drugim zelenjem. Zdaj, ko cveti, jo še najhitreje opaziš. Najprej si oglej cvetne popke.

Tak je pa cvet, ko se odpre. Kaj ni nenavaden? Meni se zdi kot bel golobček. Če pa greš po socvetnem steblu navzdol, prideš do listov. In to vedno do dveh listov! Cvetlica se imenuje vimenjak in ima vedno samo dva lista.

Poleg teh lepih listov so v gozdu še lepši. Recimo tile.
Kako so slikoviti! Če bi jih kdo na roke barval, ne bi naredil tako lepih črt in prog.

Ta cvetlica ima vedno vsaj dva velika pisana lista. Včasih še kakšnega zares velikega.
Potem kakšnega čisto majčkenega. In na vrhu stebla cvetove.

Veš, kukavica ni zadovoljna, da ji močim cvetove. Ker žuželke dežja ne marajo in zato na cvetove ne prede nihče na obisk. Bo že potrpela, za menoj pride sonce in takrat bo vse tako, kot si želi.

Kaj bi še skupaj pogledala? Tole bo zanimivo! Spet dva zelo široka sočna lista. Kako lepo se svetita, ko sem ju jaz namočil in umil.

Spodnji cvetki so že odprti, zgornji so še v popkih. Si že kdaj videl, da bi imela cvetlica zelene cvetove? Kaj misliš, komu so takšni všeč? Kaj pa, če so všeč muham? Cvetlica je namreč muhovnik. Muhovnik je podoben vimenjaku, ker sta cvetlici v sorodu. Obe sta kukavičnici in njuna sestrična je kukavica, tista, ki ima porisane liste. Bi še kaj skupaj pogledala? Ja!
Poglej, zelo zanimivo je, kako rastejo listi orlove praproti. Najprej poženejo temna, skoraj črna stebla. Na vrhu stebel je nekaj, kar je kot stisnjena pest. To so listki, ki so še tesno zviti. Samo odviti se morajo in pokažejo, kdo so. Ti listki so čisto sveži in mehki. Konice jim še visijo navzdol. Še kakšen dan rabijo, da se okrepijo in iztegnejo. To se godi vsakega maja. Vem, ker sem vsako letu tu. Maja se še najbolj dolgočasni zbudijo in pomladijo. Smrečico poglej, kako svetle vršičke je dobila. Pa mlada smrečica in stara smreka. Obe sta polni moči. In sploh ves gozd, podrast in drevesa. Vse, kar je živo.

Meni je čas hitro minil, ker si bil ti z menoj.

Toliko sem ti pokazal. In toliko govoril, da sem se prav utrudil.

Spočil bom, ti pa kar še ostani, če hočeš. Adijo!