Odprti kop - Ali me poznaš?: Jaz sem okrasna orhideja

Besedilo, Slike

Premiera: torek, 22. april 2008, Vse oddaje

Nihče nas ni nič vprašal, kar na kamion so nas naložili in pripeljali sem. Da nas bodo kazali ljudem, so rekli. In prav je tako. Vrtnarji so nas zato vzredili. Ljudem smo bili od nekdaj zelo všeč. Na takšne razstave, kot je ta, nas hodite gledat. In kupovat. Vsaka od nas si želi, da bi nas imel nekdo rad in bi za nas lepo skrbel. To pa je mogoče samo, če nas razumete. Ker me nismo navadne cvetlice. Jaz sem ta. Bela in čisto malo vijoličasta.
Vidiš, da sem nekaj posebnega? Takšne, kot sem jaz, moje sestre in sestrične tu na razstavi, ne rastemo po slovenskih travnikih in gozdovih. Zrasle smo v rastlinjaku nekaj ur vožnje od tod. Ampak tja smo prišle z vseh koncev sveta. No, me ne, naše stare matere ali njih mame in prababice.

Naše prednice so iz Amerike, južne in srednje, iz Afrike, pa iz Azije, Oceanije in Avstralije.

V rastlinjaku, kjer smo rasle, smo si zvečer, ko so šli vrtnarji domov, pripovedovale vse, kar smo vedele o svojih prednikih. Koliko zanimivih zgodb! Tam, od koder prihajajo naši predniki, je vse mogoče: vročina, suša, dolga deževja ali pa nevihte vsak večer. Ponekod sploh ni nobenih letnih časov, drugod spet pol leta vroče, pol pa ne. Nikjer pa pozimi ni mrzlo. In nikjer ni zmrzali. Tega ne prenesemo. Mraz nas- pokonča. Če zmrzuje, nas v eni noči ubije, vse do zadnje. Zato nas imajo tukaj v rastlinjaku, kjer ponoči grejejo. In zato si želimo, da bi prišle v dobre roke, nekam, kjer bi znali skrbeti za nas. Da bi nam ravno prav ogrevali, nas zalivali, pršili, gnojili. Vsaka od nas si želi, da bi srečale pravega lastnika! Če kot orhideja prideš v napačne roke, te čaka žalostno in kratko življenje. Če prideš v dobre roke, živiš dolgo in srečno.

Kaj me nudimo vam, ljudem? Lepoto.
To je vse, kar imamo. Biti lepe je tisto, kar znamo. Smo pa pri tem zelo, zelo različne.

Prej si videl, kako različnih barv so naši cvetovi. Beli, rumeni, rožnati, vijoličasti, modri, pa dvobarvni s prelivi ali z vzorci. Smo nizke in visoke. Ali pa čisto drugačne.

Ta ima majhne cvetove, pa zato teh veliko. Ta ni zaobljena, kot jaz. Njen cvet je iz samih koničastih režnjev, da je videti kot zvezdica. Če je orhideja mirnih, skoraj dolgočasnih barv, je pa njena oblika nenavadna, pravljična.
Vidiš zeleno školjkico na vrhu teh cvetov? In kaj praviš na čeveljce? Tako se jim reče, ker njihova oblika spominja na čeveljčke, ali copatke, saj so tako ljubki.

Pri vas raste v naravi divja orhideja, reče se ji lepi čeveljc in je zelo podobna mojim prijateljicam v rastlinjaku. Tu je najbolj čuden čeveljc med nami. Vidiš, koliko barv, čeprav je vsake samo malo? Malo gladek in malo ščetinast. Na gladkih stenah žuželka zdrsne v dno čeveljca, iz katerega vodi samo ena ščetinasta pot. Tam mora zlesti navzgor, da se podrgne ob stebriček, v katerem je skrit pestič. S takšno pastjo čeveljc poskrbi, da ga žuželka opraši. Ko je cvet oprašen, se iz njega razvije seme. Brez semena se čeveljc ne more razsejati. A to gotovo veste.

Nekatere med nami pa so celo plezavke. V naravi lezejo po vejah kot kače in se nanje prijemajo s koreninicami, da ne bi padle v globino. Gotovo si opazil, da naše korenine nočejo ostati v lončkih. To je ravno zato, ker v naravi ne rastemo v zemlji, ampak smo priraščene na veje, debla ali skale. S temi koreninami se lahko oprimemo, pa še nekaj drugega naredimo. Vidiš, da so nekatere korenine zelene?
Ker so zelene, služijo kot listi: v njih nastaja hrana, ki jo rabimo za življenje in rast. Pameten vrtnar zato naših korenin ne reže. Raje nam da prosojen lonček ali pa takšnega, kjer so lahko naše korenine čim več na prostem. Zdaj lahko razumeš, zakaj nam namesto zemlje dajejo koščke lubja, oglja in mahu. Ker v naravi ne rastemo v zemlji. V vrtni zemlji nam korenine gnijejo, v njej se utopimo in zadušimo. Vidiš, tudi pri tem smo drugačne. Ti ni všeč, da so naši listi pegasti? Morda ni lepo, je pa koristno. Veš, to je od tega, ker nas vsak dan pršijo in močijo po listih. Ni lepšega za orhidejo! A za kapljicami ostanejo lise. Kar naj.
Za nas je pršenje dogodek dneva, vsakokrat se ga razveselimo.

Veliko sem ti povedala, kaj? Ko bom odcvetela, bom nekaj mesecev počivala. Potem pa znova. Če zame lepo skrbijo, vsakokrat cvetim tako bogato, kot zdaj. Ali pa še lepše. Samo pravega lastnika moram dobiti. Takšnega, ki me bo razumel in znal poskrbeti zame. Poznaš ti kakšnega?

Prejšnja: Jaz sem mladica v gozdu

Naslednja: Jaz sem majski dež

oglasno sporočilo

Moj RTV

Ali me poznaš?: Jaz sem okrasna orhideja