Ali me poznaš?: Jaz sem tulipanova čebulica

Tu sem. Glej! Jaz sem ta, čisto na robu. Trenutno sem zelo zdolgočasena tulipanova čebulica. Ena izmed mnogih.

Že mesec dni čepimo v zabojčkih v tem mračnem skladišču. Zabojček na zabojčku, zabojček ob zabojčku. In nič. Dremamo. Še klepetati se nam ne ljubi preveč. Je hladno, veš, in ko je hladno, raje mirujemo.

Če pa že klepetamo, se spominjamo, kako je bilo na Nizozèmskem. Tam smo zrasle.
Na njivah so nas imeli in za nas zelo lepo skrbeli. Pitali so nas in pazili na naše zdravje. Me smo morale samo rasti. In se rediti.
Ker iz debelih čebulic zrastejo močni tulipani. To je vsa umetnost.

Kaj slišim? Avtomobilček?

Joj, vrtnar zlaga zabojčke. Punce, nas je vzel! Kam gremo?
Nese nas, na avto nas nese. Prve bomo!

Av! To boli!
Peljemo se! Punce, na izlet gremo. Kam le?

Te vožnje je pa hitro konec. Zdaj, ko čakam s svojimi prijateljicami na soncu, si me še oglej.
Vidiš, kako belo meso imam pod srajčico? To je hrana, ki jo imam za čez zimo in za prvo pomladno rast. Pri moji sestrici lahko vidiš lanske korenine. Jaz jih nimam, ker nam skoraj vsem že poleti odpadejo. Kar pa imamo, so drobne izboklinice na dnu čebulice. Iz njih nam bodo zrasle mlade korenine. In to že prav kmalu!

Tej je bilo vroče, pa si je pol srajčice slekla. Ravno prav, da si lahko ogledaš bodoče liste. Vidiš izrastke na vrhu? Ja, to so vršički bodočih zelenih listov. Nad zemljo bodo pogledali spomladi.

Zemlja! Spet čutim zemljo pod seboj! Kak prekrasen občutek! Vrtnarice nas pa bodo zdaj posadile.

Me že drži! Sem že v luknji! Ne tako hitro!
O- o. Tema! Vse črno. To bo zdaj kar nekaj časa bo trajalo.

Bi me prepoznal, če se ti ne bi oglasila? Dva lista že imam. Dva! Poglej!
Moje prijateljice tudi. A ne, kako nam pristoji? Na hitro smo uredile! Dva lista v treh tednih. Nam ni šlo dobro? Glej, marec je, nobeno drevo še nima listov, trava je komaj ozelenela. Me imamo pa že dva lista.

Dan tako hitro mine! S soncem se zbudim in moja lista se takoj nastavita soncu. Potem skupaj rastemo. Lista meni pošiljata hrano, ki jo pridelata, jaz, čebulica, pa ju napajam z vodo, ki jo načrpam iz zemlje s svojimi koreninicami.

Ker je bila noč mrzla, je jezerce zaledenelo.

Vidiš? Tiste pike so mehurčki zraka, ki so se ujeli v led.

Pri mojih prijateljicah je enako. Vsaka ima v listu svoje jezerce ledu. Trdožive smo, mraz nas nič ne moti. Če bi bile mehkužne, bi nas zima vzela. Pa nas ni in nas ne bo! Pridno rastemo in se pripravljamo na glavni dogodek naše pomladi. Konec aprila me moraš priti pogledat!
Mene in moje prijateljice.

No? Sem ti všeč? Jaz sem... presrečna.
Takšna sem želela postati. In moje prijateljice tudi. Kamorkoli se ozrem, sama lepota in sama pomlad.

Se spomniš, kako je bilo, ko sva se prvič srečala? Takrat sem bila majhna rjava čebulica, ena izmed mnogih. Poglej, kaj je zdaj iz nas zraslo!

Je zato kaj čudnega, da nas ljudje tako radi sadite in nas tako radi prihajate gledat?