Odprti kop - Alpe - Donava - Jadran: 1. 12. 2006

Besedilo, Slike

Premiera: petek, 01. december 2006, Vse oddaje

Prejšnja: 17. 11. 2006

Naslednja: 26. 5. 2007

Danes v oddaji Alpe
Donava- Jadran Obnavljanje mejnikov med Italijo in Avstrijo Akcija za popularizacijo sardel v Istri Raiding v spomin Franzu Lisztu Najboljši italijanski vinogradnik Joško Gravner Zgodba o nekdaj mogočni Žički kartuziji

Dober dan, drage gledalke in gledalci; dobrodošli spet v naši družbi. V prvem prispevku bomo govorili o mejah, za katere pogosto v zanosu pravimo, da so v združeni Evropi, v Evropski uniji, izbrisane. Seveda dobesedno to ne velja. V Avstriji si že 7 let prizadevajo na novo označiti južno mejo s Slovenijo in z Italijo. Geodeti so začeli preverjati položaj 4. 512 mejnih kamnov, razmeščenih po Karavankah in Karnijskih Alpah; nazadnje so jih pregledali pred 30 leti. Geodet Helmut Meissner stoji natančno na meji med Vzhodno Tirolsko, Koroško in Italijo. Vrh Steinkarspitze se dviga 2500 m visoko. Helmutovi sodelavci so bili tukaj zadnjič v začetku sedemdesetih let. Danes lahko s satelitsko navigacijo in z dodatnim signalom prek prenosnega telefona na 2 do 3 centimetre natančno določijo posamezne kote. Merilne metode so se bistveno izboljšale. Zdaj lahko določimo položaje na 2 do 3 cm natančno. " V pomoč pri delu so tudi v obdobju satelitov še vedno zemljevidi.

" Izmere opravljamo zato, da določimo koordinate za sodoben evropski koordinatni sistem, obenem pa preverjamo mejne točke, ali še danes stojijo na prvotnem mestu. " S helikopterjem avstrijske vojske so se geodeti odpravili k naslednjemu od 1. 350 mejnih kamnov med Avstrijsko Koroško in Italijo. Brez pomoči iz zraka bi delo trajalo veliko dlje. Da je s helikopterji dovoljeno leteti tudi prek italijanskega ozemlja, je bilo vnaprej dogovorjeno. Naslednji korak pri njihovem delu je popravilo mejnikov. V zadnjih 30 letih jih je kar nekaj izginilo. Pri delu jim je pomagal Simone Bartolini z vojaško- zemljepisnega inštituta iz Firenc. Delo je mogoče samo ob lepem vremenu. Pod kamnom, ki označuje mejo, je plošča, ki jo je treba prilagoditi in zabetonirati.

" Na koroški strani smo ugotovili, da je manjkalo ali pa bilo poškodovanih od 10 do 12 kamnov. " Tudi tukaj, v visokogorju, morajo geodeti opraviti delo zelo natančno.

Kasneje je moral Helmut Meissner še enkrat v višave- na vrh Hohen Warte, saj je tudi tam ena izmed točk, ki jo je bilo treba izmeriti. Tokrat je moral biti pilot še bolj natančen.

Merilno napravo so ponovno postavili tik ob vrh.

Geodeti so v skalovju Karnijskih Alp delali kar nekaj tednov.

" Obstaja kar nekaj krajev, kjer lahko trdim, da delo brez velikega plezalnega znanja sploh ni mogoče. Zahodno od tu so tri točke, ki so zelo nevarne. Tam so na vse strani previsne stene, na najvišji točki pa je največ 2 kvadratna metra prostora. " Na povratku je helikopter pobral še sodelavce, ki so delali na drugem vrhu. Tudi tam je bilo treba preveriti koto. Dobro je, dokler se z mejami ukvarjajo predvsem ali pa samo geodeti. V Jadranskem morju, kjer nadaljujemo našo oddajo, žal še ni tako.
Vendar hrvaški prispevek z morja ob zahodni istrski obali ne bo govoril o tem, ampak o ribah, o sardelah. Te plave ribe je največ prav v severnem Jadranu, in istrskim ribičem so se tam pridružile še ribiške ladje iz Dalmacije.

Zadnja noč ribiškega mlaja ta mesec. Jutri se bo začel Mesec debeliti in deset dni bo težko loviti sardele. Ladjice bodo kljub temu ostale v rovinjskem pristanišču. Rabile bi bonaco- mirno morje. Ribiške ladje Maurus burja ne moti. Nino je s posadko včeraj ujel 40 ton sardel! Več kot kdajkoli. Skoraj vse so namenjene rovinjski tovarni Mirna. Pred njimi je še ena dolga noč.

" Pred 15 minutami smo se ustavili. To je sonar, ki kaže, da so ribe v 100- metrskem krogu; to pomeni, da nekaj bo. " Zdaj je treba privabiti čim več rib. Na morski gladini se svetimo kot kaka igralnica. In tako bo vse do zore.

Po petih urah čakanja pobudo prevzema mali čoln. Prižge luči in sardele gredo za njim. Člani posadke delajo kot ura. Ko spuščajo mrežo, da bi s čolničem obkrožili ribe, je vse tiho. Kot bi se bali, da jim bodo ribe pobegnile.

Današnje ladje za ribolov so sodobno opremljene in lahko v dveh mesecih ujamejo tudi prek 200 ton sardel, toliko kot nekdaj v vsem letu. Toda zdaj sta ostali le dve tovarni za predelavo rib in ti dve jih ta mesec lahko odkupita le še nekaj ton. In tako so se morale ladje, ki so prišle iz Dalmacije, vrniti nazaj domov. Čeprav je rib dovolj. " Našli smo nekaj rib, slišimo jih, ne slišimo pa spet malo slišimo in poglejte dosežek: od dve toni in pol do tri tone rib. " Tovarne sardele odkupujejo po okoli tri kune za kilogram, v ribarnicah pa je cena te " hrane za reveže " tudi do 20 kun ali tri evre. V ribarnicah sardele kupujejo tudi gostinci, predvsem tisti iz Fažane. Pravijo, da želijo Fažanci sardele iztrgati pozabi, enako kot ta ribiški kraj, ki je bil do 80. let prejšnjega stoletja zaradi bližine Titovih Brionov zaprt za turiste. Za promocijo kraja in sardel so ustanovili Malo ribiško akademijo, kjer med drugim poučujejo tudi soljenje sardel, svoj pečat so ji dali tudi umetniki. Enajst gostinskih lokalov se je obvezalo, da bodo gostom ponudili sardele na več načinov. Od sardel " na savor ", to je v marinadi, pa v koruzni moki, do pečenih, ocvrtih in slanih in tudi sardelnega carpaccia.

Sardele so zelo zdrave, pri drugih ribah kože ne jemo, pri sardeli pa jo moramo, saj je v njej neka maščoba, neko olje, ki razbija druge maščobe. "

Sardela je izredno bogata s kislino omega 3, ki niža raven maščob v krvi, pomaga pa tudi pri vnetjih, veliko ljudi pravi, da zdravi tudi depresijo. Prav zaradi teh lastnosti se številni turisti zanimajo za sardele in fažansko tradicijo. " Naš cilj je ohraniti to podobo, preprečiti preveliko komercializacijo, želimo ohraniti podobo ribiškega kraja, bogatega s sardelami. " Obiskovalci, ki želijo pokusiti sardele, morajo le slediti oznakam. Že ob prihodu v Fažano bodo zagotovo začutili nekaj domačega, nekaj, kar, kot tu pravijo, diši po morju, soncu in soli.

Oddaja Alpe- Donava- Jadran je pred kratkim izšla tudi v knjižni obliki. Publikacijo je izdala dunajska založba Eduard Hölzel, predstavili pa so jo na graškem gradu. Avtor knjige, Günther Ziesel, je med približno 2. 000 prispevki, ki so bili do zdaj objavljeni v televizijskem magazinu, za knjižno obliko izbral 200 prispevkov. Magazinska oddaja je nastala leta 1982, in od samega začetka je predstavljala medijsko okno k sosedom.
Sodelujejo televizijske postaje iz severne Italije, Slovenije, Hrvaške, zahodne Madžarske, z Bavarskega, Švice in Avstrije. Knjiga pa je uporabna še z enega vidika, saj vsebuje tudi atlas.

" Zavestno smo se odločili za takšen pristop, da se po eni strani nekoliko ločimo od drugih, po drugi pa smo želeli uporabniku ponuditi možnost poiskati kraje, o katerih govorijo prispevki, in najti namige, kam se lahko odpravi.. " Štajerski deželni glavar Franz Voves je poudaril pomembnost medsebojnega zbliževanja na območju Evrope, ki predstavlja območje prihodnosti.
" Ta projekt je, tako kot je bil zastavljen, že v obdobju železne zavese in meje z nekdanjo Jugoslavijo prehiteval projekt velike Evrope. Zato lahko ORF- u le čestitamo in upamo, da bo to magazinsko oddajo ohranjal tudi v prihodnje. " Knjiga Alpe- Donava- Jadran torej dokumentira kulturno bogastvo in raznolikost srednjeevropskega prostora.

Življenje Helge Niemeck je od zdaj lažje. In to prav dobesedno za skoraj 20 kilogramov. Toliko je namreč že shujšala od aprila, ko so ji v splošni bolnišnici v želodec vstavili poseben elektronski želodčni spodbujevalec. Gre za napravo, ki je bila ustvarjena v ZDA. " Opažam, da sem, ne glede na to, kaj jem, zelo hitro sita. Lahko pojem solato ali kakšno zelenjavo in že se počutim sito, kar seveda zelo pomaga. " " Želodčni spodbujevalec sproži predčasen občutek sitosti. Pri običajnem hranjenju traja 45 minut, da se na izhodu iz želodca začne krčenje, ki zagotavlja občutek sitosti. Z želodčnim spodbujevalcem je mogoče omenjeno krčenje sprožiti veliko prej. Človek hitreje začuti, da je sit in zato manj jè. Telesna teža se zmanjšuje, pri sladkornih bolnikih se izboljšuje presnova. " Helga Niemeck trpi za sladkorno boleznijo. Zaradi želodčnega spodbujevalca ji ni več treba vbrizgavati inzulina. Zato pa je morala na operacijo, čeprav poseg ni zahteven. " Operacija poteka s pomočjo preiskave z zrcalom, kar pomeni, da kirurg ne naredi večjega reza, ampak le 4 do 5 majhnih rezov, velikih od pol do enega centimetra. Po zahtevnosti je operacijo mogoče primerjati z operacijo žolčnika. " V zadnjem času na Gradiščanskem vse več pozornosti posvečajo Franzu Lisztu, velikemu klavirskemu virtuozu in skladatelju iz 19. stoletja. V njegovem rojstnem kraju Raidingu so zgradili sodobno koncertno dvorano. Kraj naj bi postal središče za negovanje spomina na velikega umetnika.

Zgodnjebaročno podobo Marije je poznal tudi Franz Liszt. Kamnita podoba še danes krasi portal nekdanjega posestva madžarske plemiške družine Esterhazy. Tukaj, v Raidingu, nekdanjem madžarskem Doborjanu, se je leta 1811 rodil Franz Liszt. Bil je sin Esterhazyjevega uradnika. Njegova rojstna hiša je danes spremenjena v muzej, kjer so na ogled spomini na pomembnega klavirskega virtuoza in skladatelja iz 19. stoletja, ki bi ga lahko primerjali z zvezdniki današnjega časa. Bil je zelo privlačen moški- to je seveda pomagalo- bil je družaben, povsod si je hitro pridobil prijatelje. Predvsem pa je pomagalo, ker je z ljudmi ravnal zelo diplomatsko, to mu je omogočilo stik z najvišjimi sloji. Zanj so bila v Evropi odprta vsa vrata.

Liszt je bil duhovit lahkoživec in skladatelj, ki je odločilno zaznamoval svojo dobo, na odru je bil prava zvezda.

Do zdaj glasba mojstra iz Raidinga še ni dobila tiste veljave, kot jo je medtem na primer glasba Gustava Mahlerja. Da bi spodbudili negovanje spomina na Franza Liszta, je dežela Gradiščanska sklenila poleg Lisztove rojstne hiše zgraditi novo koncertno dvorano. Na mednarodnem arhitekturnem natečaju je zmagal nizozemski arhitekturni biro Kempe Thill. Junija lani so postavili temeljni kamen.

Letos februarja je bila dvorana že pod streho, zato so lahko praznovali likof.

Kockasta stavba ravnih linij se z mogočnima stranicama iz pleksistekla odpira tudi proti rojstni hiši. Pročelje je bilo izdelano brez vsakršnih stikov po povsem novem postopku. Prvotno ocenjeni stroški- 3, 3 milijone evrov- so se več kot podvojili in dosegli 7 milijonov evrov. Kritiki tudi opozarjajo, da je mogoče v dvorani s 600 sedeži igrati le komorno glasbo, saj naj bi bil oder premajhen za celoten orkester. Še pred odprtjem so z živimi nastopi preizkušali zvočnost dvorane. Koncertno dvorano so slavnostno odprli oktobra letos v počastitev 195. letnice rojstva Franza Liszta. Na odprtju so trije pianisti na zgodovinskih glasbilih zaigrali praizvedbo dela gradiščanskega skladatelja Gerharda Krammerja. Nastop so po internetu v živo prenašali tudi v kraje, ki so bili pomembni za Liszta. V rojstno hišo, v Luksemburg, kjer je imel Liszt svoj zadnji koncert, in v Bayreuth. Z Lisztovimi in Schumannovimi pesmimi je v Raidingu prvič nastopila znana mezzosopranistka Angelika Kirschlager.

" Gre za zelo poseben kraj- tudi če je le 90 kilometrov oddaljen od Dunaja in če se še ni uveljavil v svetu. V vsakem primeru gre za zelo poseben kraj, ki v marsičem presega druge, ki vzbujajo več pozornosti.

V nadaljevanju oddaje Alpe- Donava- Jadran predstavljamo odličnega vinogradnika iz zamejstva, med kulturnim dogajanjem vas vabimo na umetniški praznik v spomin Pinu Mlakarju in na razstavo v Leopoldov muzej na Dunaj.
Iz Narodne galerije bo razstava Žičkih rokopisov, pripravili pa smo tudi zgodbo o tej nekdaj mogočni kartuziji. Jošku Gravnerju z Oslavja v Brdih na italijanski strani meje pravijo tudi vinogradnik filozof, v svetu enologije je pravi pionir. Trudi se za pridelavo vin po starodavnih, naravnih metodah. Za svoja vina prejema najvišja priznanja, v Italiji je bil imenovan za vinogradnika leta.

Letošnja trgatev je bila zelo dobra. Joško Gravner se sprehaja med svojimi vinogradi. Morda bo našel še kak grozd. Njegove trte so posajene na Oslavju v Brdih, severno od Gorice, nekaj jih ima tudi na Humu, na slovenski strani meje. Pred tridesetimi leti je bil med prvimi vinogradniki, ki so uvedli novo tehnologijo in že takrat so bila njegova vina visoko cenjena. Ko se je proti koncu osemdesetih let vrnil s potovanja po Kaliforniji, je razumel, kako ne sme pridelovati vina. Začelo se je obdobje iskanja, študija in poskusov, prišlo je tudi obdobje krize. Tedaj se je vrnil k tradiciji, h koreninam.
Tradicija je v mojem delu zelo važnega pomena. Moj oče in moj stari oče sta bila kmeta, pridelovalca vina.

V svojih koreninah čutim to tradicijo, povezanost s svojim očetom, ki me je spodbujal pri mojem delu in mi s preprostimi pogledi na vinogradništvo posredoval ljubezen do vinogradništva, do dobrega vina in predvsem ljubezen do ljudi, pa tudi smisel za preprostost v življenju. V Gruziji je Joško Gravner odkril starodavni način pridelovanja vina. Leta 1997 je od tam prišla v njegovo klet prva amfora. Z leti so prišle druge. Ko vstopiš v njegovo podzemno klet, imaš občutek, da si v posvečenem prostoru. Amfore, na notranji strani premazane s čebeljim voskom, so zakopane v zemljo do vratu. " Trta rabi zemljo, da rodi, in vino rabi zemljo, da se rodi " je prepričan Joško Gravner. Krog je tako sklenjen. V amforah macerira belo grozdje do velike noči, rdeče en mesec. Letošnje vino bo šlo v steklenice leta 2011, rdeče leta 2016, ob stari luni.
Nič selekcioniranih kvasovk, ki zmaličijo osebnost vina, nič filtriranja, ker filtri uničijo kvasovke in bakterije, nič merjenja sladkorja in temperature.
Za vse poskrbi narava. Človek ji mora samo prisluhniti.

S spoštovanjem. Po mojem mnenju vino ni enologija, ampak filozofija. Filozofija, po kakšnem postopku pridelati dobro vino, s tem da ni samo dobro za usta, ampak da je tudi hrana za dušo. Ni važno, da je vino všeč, pravi, pomembno je, da je naravno. Njegova vina nimajo udomačenega, standardiziranega okusa. So iskrena, naravna in zdrava. V bodoče namerava Joško pridelovati samo dve vini iz avtohtonih sort, rebulo, v katero je zaljubljen, in rdeče vino pinjol. Obe sorti najbolje izražata duha teritorija, kjer rasteta. O rebuli pravi, da je kot sramežljiv človek. S časom in potrpljenjem odkriješ vso njegovo globino in plemenitost. Vina Joška Gravnerja so znana po vsem svetu, cenijo jih najbolj zahtevni poznavalci. Priznanje, ki sta mu ga konec oktobra podelila gibanje Slow food in vinski vodnik Gambero Rosso, samo potrjuje izjemnost tega predhodnika tendenc in stilov v enologiji. Veliko vino mora biti naravno, naravno, naravno. Joško Garvner, vinogradnik leta. Vse njegovo delo temelji na ljubezni do zemlje. Proč, torej, z umetnimi gnojili, herbicidi in kemičnimi škropivi. Zadovoljen sem, da so se v mojo zemljo ponovno vrnili deževniki, kar je lep pokazatelj, da je zemlja živa. Poleg deževnikov so tu tudi mikroorganizmi, ki poskrbijo, da na njej trta lepo raste, da trava na njej dobro raste?

In kaj naj še rečem? Hvala, narava.

Društvo baletnih umetnikov Slovenije je ob 100- letnici rojstva slovenskega baletnega umetnika Pina Mlakarja pripravilo slovesnost Nekdanje svečanosti. Predstavili bodo zbornik prispevkov za monografijo o Pinu Mlakarju in priredili mednarodni simpozij o njegovem delu, pravi umetniški praznik pa bo baletni večer z odlomki iz njegovih izvirnih koreografij.

Delo Pina Mlakarja, ki je umrl oktobra letos, je neločljivo povezano z njegovo življenjsko in umetniško sopotnico Pio Mlakar. Bila sta edinstven par, ki je bil predan baletni umetnosti in ki ga v svoja gesla uvrščajo vse svetovne enciklopedije. Bila sta baletna solista, koreografa, pedagoga in vodji baletov po vsej Evropi. Na profesionalne temelje sta postavila ljubljanski balet, ustanovila državno baletno šolo. Svojo domačijo, v kateri sta zbrala študijsko gradivo iz mnogih, javnosti nedostopnih arhivov in popisala evropsko zgodovino baleta sta kot svetovno raziskovalno in umetniško baletno središče zapustila novim rodovom baletnih umetnikov in teoretikov plesa.

Leopoldov muzej v dunajski muzejski četrti letos praznuje 5. obletnico obstoja, ki jo je zaznamoval s posebno razstavo o nemških ekspresionistih. Na ogled so postavili dela iz lastne zbirke in jih dopolnili z mojstrovinami iz zbirke Thyssna Bornemisze. Obdobja, ki jih zajema razstava, segajo od skupine Most in Emila Noldeja do umetnikov skupine Modri jezdeci s svojo potjo v abstrakcijo. Kar 120 oljnih slik, plastik in grafik ponazarja bistvo ekspresionizma: ustvarjanje iz notranje potrebe in potrebe po izražanju svojih občutij.

Razstava bo na ogled do 10. januarja 2007. V Narodni galeriji je razstavljenih 29 izvirnih rokopisov iz Žičke kartuzije, ki dajejo vpogled v večstoletni razvoj srednjeveške knjige. Poleg rokopisov so na ogled tudi umetnine, povezane s kartuzijo. Žički rokopisi so danes po večini zunaj slovenskih meja, za razstavo sta jih 23 posodili knjižnici iz Gradca in Dunaja. To je le droben del nekdanjega bogastva, saj signature povedo, da je bilo v knjižnici Žičke kartuzije 2. 000 rokopisov. Razstava z vrsto predavanj in delavnic bo na ogled do 18. januarja.

V časih, ko so nastali omenjeni rokopisi, je bila Žička kartuzija mogočna, neosvojljiva, tudi Turkom se je ob vpadih postavila po robu. Je pravi spomenik graditeljem srednjega veka, čeprav se lahko danes sprehodimo le med njenimi bolj ali manj ohranjenimi zidovi. Žička kartuzija pri Slovenskih Konjicah je eno izmed najstarejših duhovnih in verskih središč na slovenskem Štajerskem. Objeta z gozdovi in skrita v dolini je Žička kartuzija nastala v resnično davnih časih. Štajerski mejni grof Otokar III. Traungauski se je pred skoraj 900 leti tukaj kratkočasil pri lovu. " Od spremstva se je oddaljil in zagledal košuto izjemne beline. Ta je izginila in na njeno mesto je stopil Sv. Janez Krstnik, ki mu je ukazal, naj tu zida samostan. " Tako pravi legenda, vsekakor pa je grof v ta odmaknjeni kraj povabil menihe iz reda kartuzijanov, ustanovljenega leta 1084. Bilo je na začetku 12. stoletja, ko je na ozemlju današnje Slovenije zrasel eden najpomembnejših spomenikov zgodnje kartuzijanske arhitekture. " Žička kartuzija je najstarejša kartuzija, postavljena zunaj meja matičnih dežel Italije in Francije- na območju slovanskih in nemških držav srednje Evrope. " Po pravilih strogega meniškega reda kartuzija stoji ob tekoči vodi- imela je tudi svoj vodovod. Graditelji so sledili še drugim pravilom organizacije prostora. Tako obzidje in gospodarska poslopja obdajajo veliko Cerkev z nekoč dvonadstropno Otokarjevo kapelo, kjer je bila grobnica ustanovitelja kartuzije.

Prislonjen na Cerkev, je stal mali križni hodnik; vodil je do skupnih prostorov- jedilnice in kuhinje. Sledil mu je veliki križni hodnik, okrog katerega so se vrstile v nadstropje zidane meniške celice, v sredini pa še danes stoji pokopališka kapela. Usodo mogočne kartuzije je že leta 1782 zapečatil Jožef II., ustanovo pa je razpustil. Njen propad je kmalu zatem pospešil še požar v bližnjih Slovenskih Konjicah- zidovi kartuzije so postale vir gradbenega materiala za obnovo mesta. Kartuzija se je začela sesedati, velik del sta prekrila zemlja in rastje, leta 1957 so se prvič začela obnovitvena dela, ki potekajo še danes. " Pred časom je ponovno dozorela misel, ki je bila tudi strokovno sprejeta, da pokrijemo Cerkev s historično kritino, se pravi s škriljem, in jo tako zavarujemo pred nadaljnjim propadanjem. " Menihi so živeli zelo asketsko- molili, meditirali in delali so molče.

" Sicer pa niti očesni stik med njimi ni bil dovoljen; če je prišla v samostan stiska- bolezen ali smrt- so se pogovarjali z znamenji. " Za čisto telo so si petkrat letno puščali kri, kar je vsakič trajalo po tri dni. Pogosto so se postili; nikoli niso uživali močne hrane- njihove jedilnike so sestavljali kruh, vino, pivo, zelenjava. " V tem redu ni bilo dovoljeno jesti mesa. Jedli so lahko samo ribe in druge živali, ki živijo v vodi, se pravi, da so razen rib jedli še školjke, žabe, polže, kako vodno kokoš, mesa štirinožcev pa ta red ni smel uživati. " Menihi so sloveli kot zdravitelji- gojili so zelišča, imeli so svojo lekarno. Za romarje in vse pomoči potrebne so konec 15. stoletja v bližini samostana uredili gostišče. Gastuž, ki goste ob izvirni hrani in pijači sprejema še danes, je tako tudi najstarejša gostilna v Sloveniji.

Prejšnja: 17. 11. 2006

Naslednja: 26. 5. 2007

oglasno sporočilo

Moj RTV

Alpe - Donava - Jadran: 1. 12. 2006