Alpe - Donava - Jadran: 10. 11. 2007

Dober dan in dobrodošli spet v naši oddaji, drage gledalke, spoštovani gledalci. Vsi poznamo priročne večnamenske švicarske vojaške nože, ki pa jih bo, vsaj tako meni švicarska vojska, v letu 2008 nujno posodobiti. Pravila Svetovne trgovinske organizacije narekujejo, da je za naročila, ki presegajo 170 tisoč evrov, potreben mednarodni razpis. In s tem se pojavlja strah pred Kitajci, ki bi lahko dobili dovoljenje za izdelavo tega švicarskega mita. V Švici nekatere že samo misel na to navdaja z grozo, a kljub temu verujejo v moč kakovosti in tradicije.

" Švicarska vojska je naš pomemben naročnik. Ponosni smo, da smo med njenimi dobavitelji.

In če bi bil švicarski vojaški nož " Made in China "? " Bilo bi mi zelo neprijetno, priznam.
Toda žal ne morem spremeniti zakonov, ki jih je sprejel parlament. Moram jih spoštovati. " Po zlomu Swissaira je to še en švicarski simbol, ki se mu slabo piše. Marketinški strokovnjak trdi, da mora znamka ostati v Švici zaradi strategije in marketinga. " Nož je del švicarske podobe, tako kot Matterhorn, sir, ure. " Bi bilo tako strašno, če bi nož izdelovali v tujini? " Za švicarsko kredibilnost gotovo. Nož bi tehnično gotovo lahko izboljšali, toda niti pomisliti ne smemo, da ga ne bi izdelovali v Švici. Prav tako kot ne moremo niti pomisliti, da bi švicarsko uro sestavljali na Kitajskem ali Japonskem. " Švicarski nož, ki ga izdelujejo v Schwyzu, ni navaden nož. Zahvaljujoč vojaškemu modelu in njegovi slavi, je celotna " družina " prodajna uspešnica v svetovnem merilu. Nože množično kupujejo turisti, zelo pa so priljubljeni tudi v vojaškem svetu, saj jih uporablja kar dvajset vojsk. Ljudje se pripeljejo tudi več sto kilometrov, da bi si ogledali tovarno, v kateri nastajajo nožiči. Zdaj ima tovarna posebnega gosta, poveljnika švicarske garde papeževe straže.

Si lahko ogledam vaš žepni nožič?
Prosim, izvolite!

Uporaben in priročen nož, ki je skoraj postal statusni simbol. George Bush starejši si je dal izdelati enega po meri. Billa Gatesa je zapeljala njegova domiselnost. Tudi duhovni voditelji niso imuni na njegove čare. Tudi papež je dobil svojega.

Selitev proizvodnje v tujino bi pomenila hud udarec za vso švicarsko proizvodnjo. Posledice bi čutila tudi delovna sila, vendar edino in predvsem zaradi vprašanja podobe, ponosa. So pa tudi taki, kot tale zbiratelj, ki so prepričani, da bodo nožič še naprej izdelovali v Švici. V njegovi vitrini boste zaman iskali kitajske modele; ti ležijo na dnu predala.

Tako kot so Švicarji ponosni na svoje nože, ure in čokolado, so Bavarci na ponosni pivo. Ena izmed najbolj znanih münchenskih pivnic in pivovarn je 400 let stara Hofbräuhaus, ki jo dnevno obišče tudi do 30. 000 turistov z vsega sveta.

To je pivovarna in pivnica Hofbräuhaus. Ta najznamenitejša münchenska gostilna stoji že več kot 400 let na majhnem trgu v samem središču starega mestnega jedra. Pravi Bavarci in milijoni turistov morajo vsaj enkrat obiskati Hofbräuhaus. Prihajajo že vse od ranega jutra, in sicer na prvega pol litra piva in domačo belo klobaso. Pihalna godba igra vsak dan od 12. ure naprej; takrat teče tudi svetlo ali temno pivo v litrske vrčke.

Kaj na primer naredi največji vtis na goste iz Tajvana?

Radi imamo kulturo in vzdušje.

Tudi strežno osebje prihaja z vseh koncev sveta. S Kitajci mi je lažje pa tudi z Japonci. Govorite tudi japonsko?
Ja.
Med gosti so tudi nekateri v značilni opravi s klobukom in kozjo bradico.

Vsak teden se tukaj v tako imenovani splakovalnici zbere več kot 100 stalnih omizij. Gre za Münchenčane, ki se za to priložnost oblečejo v narodno nošo in s tem skušajo ohraniti tradicijo. Tukaj se počutijo kot doma. Vsak prinese s seboj malico, eden več drugi manj; nekateri prinesejo s seboj tudi redkev in vsi ob mizi skupaj pojemo prineseno hrano. Kje lahko naletite na kaj podobnega? Samo tukaj, v Hofbräuhausu. In še nekaj je mogoče najti samo v Hofbräuhausu, in sicer trezor za pivske vrčke. Vsak izmed 500 stalnih gostov ima tukaj svoj ključ in svoj lasten litrski vrček. Pritličje se verjetno tudi zaradi pranja vrčkov in njihovega splakovanja imenuje splakovalnica. Omenjena zanimivost je prispevala k legendarnemu slovesu tega pivskega templja. Pivnica Hofbräuhaus je znana tudi v Angliji. Prišli smo, da bi se malo pozabavali. Lepo je tukaj. München je čudovit in ljudje so zelo prijazni.

Pivnica je odprta od 9. ure zjutraj do 11. ure zvečer, in to vse dni v letu. To je hiša zgodb in zgodovine.

Ob gradnji avtoceste na Dolenjskem so naleteli na edinstven kraški pojav. Severno od Otočca, kjer si nova avtocesta utira pot skozi gozd, so odkopali ogromne kamnite stebre, visoke od 8 do 10 metrov. Gre za kamniti gozd, kakor ta kraški pojav imenujejo krasoslovci. Značilen je za kitajski kras, kjer mu pravijo ši lin, pri nas pa je nekaj izjemnega. Podtalni kamniti gozdovi so na Dolenjskem lahko nastali zaradi debele plasti naplavin, skozi katere je pronicala voda in iz trdne kamnine pod njimi ustvarila stebre različnih oblik. Kamniti gozd bo kmalu izginil pod avtocesto, krasoslovci pa predvidevajo, da to ni zadnja takšna najdba na Dolenjskem.

Grad Elberstein na jugu Koroške nima prav nič opraviti z vitezi, s knezi in plemenitaši. Preprost mizar si je izpolnil svojo mladostno željo in sredi Globasnice namesto običajne stanovanjske hiše postavil pravi grad.

O kraju Elberstein je v neki knjigi o dvorcih in gradovih zapisano, da ima " nostalgično stavbo, ki spominja na grad ". Vendar pa je grad Elberstein- imenovan po svojem graditelju Johannu Elbeju- še veliko več. Gre za občudovanja vredno življenjsko delo človeka, ki je vešč številnih obrtniških spretnosti in ki že 31 let neutrudno dela na svojem dvorcu.

Hiša njegovih staršev- približno 300 let stara lesena hiša- stoji neposredno poleg gradu. Glede na stroške gradnja gradu ni bila nič dražja od gradnje običajne stanovanjske hiše. Če pa bi upoštevali še 31 let dela, ki ga je opravil lastnik sam, bi to naneslo kar lepo vsoto denarja. Samo vodo in elektriko so položili drugi, preostalo je naredil nadarjeni ključavničar sam. Izdelal je vse- od stopnišča do kupole; pri tem je bil v eni osebi zidar, krovec, tesar, soboslikar, polagalec ploščic, steklar in seveda mizar.

Dela, ki so bila potrebna za izdelavo vrat in tal, so zahtevala veliko časa, tako da so leta kar spolzela mimo.

Ne samo pohištvo, tudi figure v majhnem grajskem vrtu, od madžarskega kralja do rimskih gracij, je Johann Elbe izdelal sam. Večinoma gre za odlitke znanih del, graščak pa je vsestransko nadarjen, kar zelo občuduje tudi njegova življenjska sopotnica. Bila sem presenečena že zato, ker nisem verjela, da je lahko nekdo tako vsestranski, da ima človek lahko v sebi toliko skritega talenta. To me je res zelo presenetilo. Vhodni portal še vedno ni dokončan. To bo naslednja in za zdaj tudi zadnja naloga Johanna Elbeja. Potem bo gradnja dvorca po treh desetletjih res končana.

V nadaljevanju oddaje Alpe- Donava- Jadran več o prebivanju v panonskem slogu na Gradiščanskem pa tudi povabilo na razstave v Ljubljano, Zagreb in v München. Za konec pa se bomo odpravili po poteh sivke v Furlanijo- Julijsko krajino. Na Gradiščanskem, ki je bilo v preteklosti del rimske pokrajine Panonija, lahko obiskovalci spoznajo, kako so nekoč ljudje na tem območju živeli. Pod krovno znamko Panonsko bivanje za zdaj 24 ponudnikov ponuja tradicionalno opremljene sobe in stanovanja. To je Zeinerberg, najstarejše kletarsko območje južnogradiščanske občine Heiligenbrunn. Za to območje so značilne zidanice. Tole pa je nekdanja carinarnica v vasi Kroatisch Minihof, vasi na osrednjem Gradiščanskem ob meji z Madžarsko. Tale zidanica, katere vrata še danes spominjajo na turške vpade, pa stoji v Purbachu ob Nežiderskem jezeru. Vse tri hiše ponujajo tudi prenočišča.

Panonsko bivanje pomeni, da moraš imeti tradicionalno hišo, jo individualno opremiti s starim pohištvom, vsaj v pretežni meri. Tudi tla in drugo naj ima nekaj pridiha preteklosti, ne sme biti sodobnih talnih oblog, kot je laminat in podobno, takšne preprosto ne sodijo v panonsko hišo.

Gostje so ob prihodu vedno presenečeni, saj od zunaj opazijo majhna okna. Ko vstopijo v stavbo, pa se jim odprejo veliki prostori, kar jim je zelo všeč.

Tudi v sobi za goste so omogočili pogled na staro strešno konstrukcijo, da bi prostori delovali bolj zračno. Postelje v stavbi so iz obdobja secesije. Čez dan se je mogoče v tej ravninski pokrajini voziti s kolesom ali se sprehajati. Letos smo imeli prijeten dogodek z gosti, ki so med sprehodom nabrali gobe. Te smo potem skupaj očistili, skuhali in tudi pojedli. Prav to je tisto, kar si takšna skupina gostov želi. Živeti z nami, ogledati si, kako živimo, kako živijo ljudje v tej pokrajini, kakšne so tukajšnje posebnosti...

In kaj za rojenega Štajerca predstavlja panonsko prebivanje? Gre za posebno arhitekturo, takšno, ki je prisotna v naših krajih.
Gre za kmečko arhitekturo, ki se v Avstriji ne pojavlja pogosto. K zidanicam preprosto sodijo ganki. To so hodniki, prekriti s streho. Vse to so podrobnosti. Tudi nasekane lesene tramove dandanes lahko srečamo le še redko. Včasih so pri gradnji pogosto uporabljali hrastov les, kar je za mizarja ali tesarja velik izziv. Zame vse to sodi k življenjskemu občutju; in seveda veliko sončnih dni.

Prišli so iz Cerkev, muzejev, zakladnic, iz kmečkih hiš. Angelsko bogastvo hrvaške preteklosti in sedanjosti je razstavljeno v zagrebškem etnografskem muzeju z naslovom Čudežni svet angelov.

Obiskovalci razstave vstopijo v temen in skrivnosten svet. Skiti niso bili le strah vzbujajoč narod jezdecev, ampak so njihovi vladarji nakopičili pravo bogastvo: nakit in obredne zlate predmete, ki naj bi jih po pripovedovanju varoval mitološki grifon. Raziskovalci domnevajo, da je bila žival neke vrste plemenski zaščitni znak. Kult smrti je bil med Skiti zelo krut. Če je umrl kdo izmed njihovih vladarjev, so skupaj z njim pokopali njegovo celotno spremstvo in konje. Razstava v posebej hlajenem prostoru prikazuje mumijo mladega moškega; po približno 2. 400 letih so še vedno zelo dobro vidne celo tetovaže na njegovi koži. Številne kraljeve grobove so v toku stoletij izropali, zakladi so izginili. Ohranil pa se je eden izmed biserov razstave. Gre za naglavno okrasje iz čistega zlata, ki so ga odkrili v Ukrajini. Približno 6 tisoč predmetov iz že zdavnaj preteklega obdobja vsaj nekoliko osvetljuje zagonetni svet Skitov. Ti niso zapustili nobene pisave, ampak le zlato in skrivnosti. Razstava bo na ogled v münchenskem razstavišču Hypo- Kunsthalle do 20. januarja. Sivka je v deželi Furlaniji- Julijski krajini, zahvaljujoč tamkajšnji mikroklimi, avtohtona rastlina. Zaradi vrhunske kakovosti in izjemnih značilnosti jo pod imenom Lavanda di Venzone- Sivka Pušje vasi- gojijo v sodelovanju z oddelki za raziskave videmske in tržaške univerze. Zaradi velikega zanimanja pa je nastal tudi projekt Pot sivke, ki privablja vedno več obiskovalcev.

Pušja vas je v zadnjih letih pomembna zaradi vloge, ki jo ima pri gojenju, uporabi in vrednotenju sivke, pa tudi zaradi zanimive in zelo izvirne posebnosti.

" Namen Poti sivke je vrednotenje našega območja. Menim, da je pogled na širjave ob cestah, polne sivke, zelo lep, zato je nastala Pot sivke, ki se dotika vie Julie Auguste, ki je po mojem mnenju zelo lepa in nekaj posebnega. Lahko bi pomenila pomembno dodano vrednost; začne se v Ogleju, nato pa gre proti Nemam namesto proti Čedadu in Palmanovi. "

Sivka je znana po svojih pomirjevalnih učinkih, ima zelo prijeten vonj in že samo to pomaga, da se bolje počutimo.

V zobozdravstveni ambulanti je bila opravljena zanimiva raziskava: v čakalnici so pršili vonj po sivki pa tudi druge vonje, na primer po meti.

Z meritvami so ugotovili, da so čakajoči mirnejši, vedrejši, kadar je v prostoru prisoten vonj po sivki. Ko govorimo o klopu, pa smo opazili, da izvleček sivke klopu otežuje prisesovanje.

Ne vem, ali lahko rečemo, da zmanjšuje posledice ugriza, posebej, če imamo v mislih zaplete, kot so borelioza in druge resne težave, toda lahko deluje kot sredstvo za zaščito pred mrčesom in pršicami, med slednje pa sodijo tudi klopi. Zdi se mi, da smo to dokazali.

Na prireditev sem prišla iz radovednosti, zelo je znana. Všeč mi je cvet, rastlina, njen vonj. Dala sem jo v vazo, za okras, lahko uporabimo trakove različnih barv, lahko jo damo med perilo, na radiator, na primer, vonj se širi s toploto.

Milo je izdelano obrtniško, iz hladne mešanice, tako se nespremenjene ohranijo vse njene značilnosti. In prijeten vonj vsem.

Za konec pa še povabilo k ogledu prihodnje oddaje, s katero bomo zaznamovali pomemben jubilej- 25 let, odkar je na pobudo avstrijske, slovenske in hrvaške televizije nastala oddaja Alpe- Donava- Jadran, danes edina koprodukcija javnih televizij Srednje Evrope s tako dolgo in uspešno tradicijo. Lep pozdrav in nasvidenje čez 14 dni.