Odprti kop - Alpe - Donava - Jadran: 10. 5. 2008

Besedilo, Slike

Premiera: sobota, 10. maj 2008, Vse oddaje

Prejšnja: 19. 4. 2008

Naslednja: 24. 5. 2008

Danes v oddaji Alpe- Donava- Jadran: iz Tičina: tuje rastlinske vrste izpodrivajo domače; iz Bavarske: raziskovanje razmer v letalskih kabinah; s Predarlberškega: znamenitosti Bodenskega jezera; iz Koroške: inovativne kreacije dijakinj iz Celovca.

Lep pozdrav in dobrodošli spet v naši oddaji! Naš prvi prispevek govori o spremembah v naravi, o rastlinah iz drugih podnebij, ki se naseljujejo v Alpskem okolju in prevzemajo življenjski prostor domačim vrstam. Nekatere imajo tudi velik vpliv na človekovo zdravje, ustvarjajo alergen cvetni prah, kot recimo ambrozija, ki izhaja iz Latinske Amerike. Prispevek švicarske televizije nas pelje do rastlin in krajev, kjer so tuje rastline že skoraj izpodrinile domače rastje.

Dovolj je sončen pomladni dan, da si ogledamo, kako poln življenja in pisan je lahko gozd ob jezeru na gričevnatem območju južno od Alp. Danes so gozdovi žal pogosto prepuščeni samim sebi in podrast, ki jo sestavljajo trave, grmovje in majhne rastline, se razvija tako, da tvori gost, neprehoden pragozd. Svet, ki je na pogled lep, a preveč divji in zato ranljiv. Po mirnem zimskem spancu se je zbudila tudi bukev in kmalu se je odela v zeleno. V teh krajih je to največje drevo in zagotovo se počuti kot kralj. Toda le nekaj metrov stran vse hitreje raste nekaj, česar še nismo videli: nenavadna rastlina z velikimi pahljačastimi listi, z enim samim deblom, prekritim z gosto brado. Te rastline tu niso dolgo, a odkar je prišla prva, se razmnožujejo s svetlobno hitrostjo.

Po naključju so se v gozdu zasadile prav takrat, ko so na naše ceste zapeljali japonski avtomobili. Tudi ta palma je prišla z Daljnega vzhoda.

To je palma japonskega izvora. Je zimzelena in zato zelo odporna proti zmrzali. Prenese temperaturo do
10 stopinj Celzija in pri nas prezimi brez težav. Njene plodove zobajo ptiči, ki semena prenašajo v gozd in tam nove rastline vznikajo brez težav.

To so plodovi naše palme: so trdi in brez okusa. Ker njihova barva spominja na grozdje, ptice nasedejo prevari. In rastlina se širi iz vrtov v gozdove, z lahkoto pleza tudi po skalah. Živi vse leto. Potrebuje le veliko sonca in ne preveč mraza. Ker so zime vse toplejše, se krepi in počasi spodriva domače rastlinske vrste. Raste hitro in pod njo ne preživi prav nič. Še kako desetletje, in s palmami bo porasel ves grič.

Palma z Vzhoda ni prišla sama: v začetku preteklega stoletja so jo prinesli vrtnarji, željni novosti. Rastlina se je tako razširila, da je skorajda postala simbol turističnega Ticina. Nemško govoreči prebivalci Švice jo imenujejo kar " Tessiner Palme, palma iz Ticina, in pozabljajo, da je japonskega izvora. Iz negovanih vrtov razkošnih vil na jezerski obali so ušle tudi druge rastline. Podnebje ob jezeru Ticino je dejansko sredozemsko in hkrati dovolj vlažno, da omogoča bujno rast številnih, skorajda tropskih vrst. Po drugi strani so ubežnice našle plodna tla na področjih, ki jih je človek zanemaril. Tam, kjer nihče več ne seka drv in nihče ne čisti gozda, se ta se vse bolj spreminja v džunglo, v kateri preživijo močnejši, tisti, ki rastejo hitreje. To so dišeči cvetovi lovorikovca. Redki jih prepoznajo, saj je ta grmovnica najpogosteje obrezana in tvori živo mejo. Odkar je prosta, se razrašča in duši druge. Čisto prava botanična katastrofa je visoki pajesen, kitajska rastlina, ki je bila okrasna, zdaj pa naseljuje hektarje gozda. Raste hitro, širi se kot oljni madež in nima sovražnikov. Na stavbah povzroča ogromno škodo in mori domače rastje.

Še malo in ta grm bo prekrilo dišeče cvetje: to je metuljnik. Tudi ta prihaja s Kitajske. V parkih privlači metulje, zdaj pa je napadel rečne in jezerske bregove. Sanje naše bukve v prihodnje verjetno ne bodo mirne, kraljestvo pod njo se spreminja. Orientalske rastline so pripravljene na prevzem oblasti, domače niso več sposobne za boj. Kot rešitev se ponuja le ena možnost: poseg človeka.

V nadaljevanju si boste lahko ogledali prispevek z Bavarske oz. iz tamkajšnjega letalskega laboratorija, v katerem simulirajo razmere, kakršne so na poletih z letalom. Tako kar na tleh ugotavljajo, kako razmere v letalski kabini vplivajo na potnike in posadko, ki včasih na krovu prebije tudi 17 ur na dan.

Tukaj v gornjebavarskem predgorju, južno od Münchna, so idealni pogoji za letenje- in to ne le za žogice za golf. Kjer je danes mogoče srečevati ljubiteljske golfiste, je bilo včasih letališče. Danes je tam, v okviru inštituta Frauenhofer, edinstven letalski laboratorij na svetu. Andreas Holm je vodja projekta, v katerem ima glavno vlogo odslužen Airbus. Z letalom lahko znanstveniki simulirajo letenje- na višini več kot 10 tisoč metrov- ne da bi se pilot in potniki kadar koli podali v zrak. Trenutno preučujemo vpliv klime v kabini na človekovo počutje, na počutje potnikov, kako na primer parametri, kot so temperatura, zračna vlaga in tlak vplivajo na potnike in kako lahko v prihodnje poskrbimo, da bo letenje še prijetnejše in bolj zdravo kot je danes. Inštitut redno išče prostovoljce, ki se prijavijo na testni polet. Za to prejmejo majhno nadomestilo, ki je odvisno od tega, ali je let krajši ali daljši. Med potjo ne more izstopiti nihče, saj je vse tako, kot pri pravem poletu, vključno s sanitarijami na krovu. Med večurnim testom morajo potniki izpolnjevati vprašalnike: ali jih zebe, ali jim je prevroče, ali imajo suhe oči, ali čutijo neprijetne vonjave. Znanstveniki z inštituta Frauenhofer si prizadevajo ugotoviti, kako umetna klima v kabini vpliva na potnike.

Za malico strežejo hrano, ki se običajno dobi na poletih. Strokovnjaki si prizadevajo preizkusiti vse pod čim bolj realnimi pogoji.

Preizkusne polete spremljajo iz komandne sobe. Od tu upravljajo z vsemi spremembami tlaka, temperature ali zračne vlage. Vse merilne podatke natančno zabeležijo. Letalski laboratorij je stal okoli 5 milijonov evrov- večino sredstev je zagotovila nemška država. Postavlja se le vprašanje, zakaj preizkusov ne opravljajo raje v zraku?

Razlog je ta, da so poskusi na zemlji bistveno cenejši kot v zraku. Poleg tega je mogoče nekatere poskuse na tleh opravljati varneje kot v zraku, saj potekajo še preden se letalo odlepi od tal in bi kakršna koli sprememba lahko pomenila varnostno tveganje. Kot posebni potniki so na poletu tudi lutke, opremljene s tipali in merilniki, ki vestno zbirajo podatke.

V času obroka se svetloba spremeni v toplejši ton, kar naj bi zagotovilo prijetno vzdušje in jedem dalo privlačnejši videz.

Znanstveniki z inštituta Frauenhofer za gradbeno fiziko so doslej opravili okoli 100 letov s približno 4. 000 potniki. Preizkusili so tudi posebne sisteme razsvetljave- kot na primer LED svetila. Tako lahko v kabinah ustvarijo svetlobne efekte, ki so zelo blizu naravnemu poteku dneva in noči. To naj bi pomagalo pri premagovanju časovne razlike in strahu pred letenjem.

Rezultati raziskav so prvenstveno namenjeni letalskim družbam in proizvajalcem, vendar pa naj bi imeli koristi od tega tudi zdravniki, ki se ukvarjajo z letenjem. Zahvaljujoč spoznanjem iz bavarskega letalskega laboratorija bomo morda v prihodnosti leteli veliko udobneje in prispeli na cilj bolj sproščeni.

V Portorožu so predstavili največja in najdražja slovenska serijska izdelka. To sta luksuzni jadrnici shipman 72 in shipman 80, ki so ju projektirali in izdelali v begunjski tovarni Seaway. Ponašata se z vrsto izvirnih rešitev, njuna posebnost je tudi skoraj avtomatizirano upravljanje. Notranjost je razkošno udobna. Plovili sta v večini narejeni iz ogljikovih vlaken. Cena je 3 oziroma 4 milijone evrov, interesentov pa je toliko, da sega čakalna vrsta tja v leto 2011.

Posebna zanimivost v dunajskem zabaviščnem parku v Pratru je miniaturna železnica, imenovana " Liliputbahn ", ki letos praznuje svojo 80. obletnico. Prva vožnja leta 1928 je vzbudila veliko zanimanja. To je eden redkih filmskih dokumentov. Ob koncu tedna stara parna lokomotiva še danes sopiha skozi Prater.
Železnica Liliputbahn je priljubljena tako med starimi kot mladimi. Otroci se z njo radi vozijo, saj si le redko lahko ogledajo staro parno lokomotivo, ki je danes ne uporabljamo več. Za starejše je to spomin na preteklost. Kar so nekoč doživljali kot otroci, lahko podoživljajo zdaj, na starost. In prav to je morda tisto, kar najbolj privlači. V enem vlaku, imajo jih pet, je prostora za skoraj 100 potnikov. Vožnja do dunajskega stadiona in nazaj traja okoli 20 minut. Ob 80. obletnici te železniške proge so pripravili posebno presenečenje: potniki, rojeni leta 1928, se lahko letos z miniaturno železnico vozijo brezplačno.

V okviru velikega kolesarskega festivala in največjega avstrijskega kolesarskega sejma pred dunajsko mestno hišo si je bilo mogoče ogledati osupljive veščine. Tu in tam pa tudi kakšen neuspel poskus.

" Meni se zdi enkratno. Organizatorji so se zelo potrudili. Podlaga je odlična, grbine so vrhunske.
Vožnja je res pravi užitek. Moje trenutne meje so na primer Double- Tail- Whoop. Pri tem je treba kolo dvakrat v zraku zavrteti okoli sebe. Za to je potrebna precejšnja spretnost, ki zahteva zelo veliko dela v zraku in seveda precej poguma in energije.
Nedaleč stran je že vadil podmladek. Vožnja po vseh teh progah, ki so jih pripravili je zelo zabavna in več grbin je kot na cesti. Četudi padem, je včasih zabavno. Pa te to nič ne boli.
Ne, ni hudega. Na prireditvi so predstavili tudi najnovejše modele koles. Poleg starodobnikov so bili na ogled alternativni modeli domačih mojstrov. Tudi električno kolo, ki stane 10. 000 evrov in naj bi dosegalo hitrost do 80 km / h. Ne glede na to, ali kolesarite samo v prostem času, za zabavo, ali pa ste morda pravi profesionalec- dunajskih kolesarskih prog je več kot dovolj. Njihova skupna dolžina presega 1. 000 km. Sodelavci avstrijske televizije s Predarlberškega so pripravili prispevek z Bodenskega jezera ob vznožju Alp.
Okolica jezera se ponaša z milo klimo in mnogimi naravnimi in kulturnimi znamenitostmi, ob njem se stikajo tri države: Avstrija, Nemčija in Švica. Nastanek Bodenskega jezera je povezan z različnimi ledenimi dobami, ki so se začele pred približno 200. 000 leti in trajale z različno intenziteto vse do pred približno 15. 000 leti. Ledenik v dolini Rena se je takrat raztezal prek celotnega območja zahodnih Alp. Posledica ledenih dob so tudi renski slapovi nedaleč od Schaffhausna v Švici. Ko Ren zapusti Bodensko jezero, se voda spusti po enem največjih slapov v Evropi, ki je hkrati tudi čudovita igra narave.

Prva naselja okoli Bodenskega jezera so se pojavila pred približno 5. 000 leti. Sprva so bila to koliščarska naselja, na katera spominja muzej na severozahodni obali jezera v Nemčiji. Sledi Rimljanov si je mogoče ogledati v Bregenzu. To območje so si podredili leta 15 pred našim štetjem in ustanovili rimsko provinco Recijo. V deželnem muzeju v Bregenzu so na ogled izkopanine iz tega obdobja. Pravi kulturni razcvet se je začel s pokristjanjevanjem in ustanovitvijo samostanov in Cerkva. Najbolj znana med njimi je Cerkev Svetega Jurija. Na enem od pobočij leži nemško mesto Meersburg in nad njim grad, simbol mesta, poleg njega pa grad iz 18. stoletja, ki je bil dalj časa tudi sedež knezoškofov. Meersburg je tudi središče ljubiteljev literature. V grajskem stolpu je občasno živela pesnica Anette von Droste- Hülshoff. Naša naslednja postaja je Konstanz. Na veliki zgodovinski dogodek, konstanški koncil spominja podoba kurtizane Imperije. Vrteča se Imperija drži v eni roki cesarja, v drugi pa papeža. Njena podoba je med drugim simbol za to, da se je koncila v Konstanzi poleg več tisoč Cerkvenih dostojanstvenikov udeležilo tudi na tisoče prodajalk ljubezni. V največji nemški srednjeveški posvetni stavbi je konstanški koncil zasedal v letih 1414 in 1418. Turistično središče ob Bodenskem jezeru je otok Mainau, ki je v lasti družine Lennart Bernardotte, sorodnikov švedske kraljeve rodbine. Baročni grad dandanes služi kot bivališče in razstavišče. V drugi polovici preteklega stoletja so Mainau spremenili v cvetlični paradiž, saj sredozemsko podnebje na otoku omogoča, da tam uspevajo številne rastline, ki so edinstvene daleč naokrog. V velikih parkih in steklenjakih skozi vse leto cveti na sto tisoče različnih domačih in eksotičnih vrst.

Precej eksotičen je tudi najmanjši otok na jezeru Bodensee, otok Wird, tik pred švicarsko obalo, ki ga pozna le malo ljudi. Pa vendar se je na tem otočku že v 8. stoletju naselil samotar.

V letih 1946 in 1947 so švicarske družine povabile avstrijske in nemške otroke ter zanje pripravile prijeten dan. Lani so " švicarski otroci ", kot so jih imenovali nekoč, v znak zahvale za prejeto pomoč, ponovno prišli s plovili prek jezera.

Tam so nam pripravili odlično kosilo, v slovo pa so nam podarili tudi južno sadje, ki ga takrat sploh še nismo poznali. Banane, pomaranče in druge sadne dobrote. Zelo smo se jih razveselili. To je bilo doživetje, ki se ga spominjamo še danes. Da bi poudarili povezanost prebivalcev ob Bodenskem jezeru, je iz vseh pristanišč priplulo na tisoče plovil, da bi prek jezera vzpostavili most- most človečnosti, nad njimi pa so krožila stara letala in novi cepelin. To je bil praznik miru, praznik povezanosti vseh držav ob Bodenskem jezeru.

V nadaljevanju oddaje Alpe- Donava- Jadran si oglejte prispevek iz Trsta o pobudi približevanja znanosti mladim. Opozorili bomo na nekaj kulturnih dogodkov: razstavo zakladov starega islama na Tirolskem, ogled fotografij legendarne agencije Magnum na Dunaju in na razstavo ob 100- letnici Akademije likovnih umetnosti v Zagrebu, končali pa bomo z zanimivimi kreacijami dijakinj celovške šole.

V Trstu je bil pretekli mesec festival znanstvenega založništva, ki je pritegnil na tisoče obiskovalcev.
Organizatorji so še posebej nagovorili šolsko mladino, na njihovo pobudo so dijaki v šoli pripravili znanstveni časopis.

Fiera- sejem, festival, festa- praznik- s temi besedami so prireditelji, v prvi vrsti Mednarodna visoka šola za napredne študije SISSA, oziroma njen master v komunikaciji znanosti, označili letošnjo izvedbo Sejma znanstvenega založništva v Trstu. Odličen uspeh pobude je dokazal, da je bil cilj, ki so si ga organizatorji zastavili, dosežen. K sodelovanju so povabili številna pomembna imena znanosti in znanstvene komunikacije, poleg tega pa so se potrudili, da so privabili tudi številne mlade, ki se šele odločajo o svoji poklicni usmeritvi. V ta sklop spada tudi priprava poljudnoznanstvene publikacije Journal FEST, ki jo je sooblikovalo nad 270 študentov devetih višjih srednjih šol dežele Furlanije Julijske krajine.

V bistvu je treba podati novice jasno, razumljivo, tako da tudi če se nekdo ne spozna na temo, jo razume, in mislim, da ko smo pisali članek, je bilo predvsem težko pisati na tak način, da bi bil zanimiv za bralca.

V tem članku, ki smo ga napisali trije dijaki, smo predstavili voh in delovanje voha pri človeku.

To je bila zame čudovita izkušnja. Taka se mi je zdela že v trenutku, ko mi je Simona Regina namignila, da bi dijaki sami opravili intervju z menoj.

Dijaki so bili zelo pozorni in so postavili veliko vprašanj.

Zame je bilo zelo pomembno zapustiti svoj laboratorij in vzpostaviti stik z dijaki, ki so pravzaprav vrstniki mojega sina.

Svoje znanstveno delo, raziskovanje možganov, smo lahko približali mladim in tako obrazložili smisel znanstveno- raziskovalne dejavnosti na področju nevroznanosti.

Razen članka, intervjuja in risb smo napisali tudi nekaj novičk, eno sem napisala tudi jaz in razlaga, zakaj se miši bojijo mačk. Te miši imajo v nosu neke receptorje, ki so povezani z delom možganov, ki je prepostavljen za strah, in če jim odvzamemo te receptorje, se ne bojijo več mačk. Narisala sem žensko, ki reže čebulo in pri tem ženska joče, saj čebula povzroča v človeku jok, ker ima zelo močen duh. Izbrala sem tak način risanja, ker je bolj smešen, bolj komičen.

Čemu JournalFEST? Živimo v družbi znanja in smo torej vsi poklicani, da se ukvarjamo z znanostjo, predvsem v smislu da poznamo znanstvene problematike in sodelujemo pri odločitvah, ki so s tem povezane.

Komunikacija je življenjska limfa znanosti in zato je znanstvena vzgoja mladih pomembna pri njihovem uvajanju v družbo znanosti. Zato smo zelo ponosni na uspeh te naše skromne, a pomembne pobude.

Predmeti z veliko umetniško vrednostjo, izdelani iz običajne kovine. Trenutno so na ogled v Narodnem domu v Schwazu na Tirolskem. Na razstavi z naslovom Zakladi starega islama lahko občudujemo umetniška dela iz svinca, po ocenah pa naj bi bili stari prek tri tisoč let. Gre za izjemno razstavo, ki na novo odkriva do zdaj pozabljeno islamsko umetnost. Za islamsko kulturo so posebej nenavadni številni ročni izdelki, ki predstavljajo živali. Okrasni predmeti, kadilnice in oljne svetilke so le nekateri izmed ročnih izdelkov, razstavljenih v Schwazu. Bronaste predmete sem začel zbirati pred dvajsetimi leti. Pozneje, nekako leta 2002, sem prišel do krožničkov, skledic in druge svinčene posode; želel sem ugotoviti, kateri islamski kulturi pripadajo. Začel sem raziskovati in tu so predmeti, ki sem jih zbral v vseh teh letih.

Umetnine iz svinca iz 8. in 12. stoletja bodo na ogled do 25. maja.

Obraz časa je naslov prve skupinske razstave legendarne fotografske agencije Magnum. Osem fotografov razstavlja slikovne reportaže, ki ponazarjajo vodilo agencije, to je spoštljiv pogled na človeka. Zadnje Gandijeve posnetke, tik preden so ga leta 1948 umorili, je naredil ustanovitelj Magnuma Henri Cartier Bresson. Zastopani so tudi Avstrijci: med njimi Erich Lessing s portreti dunajskih otrok povojnega časa in Inge Morath s študijo prebivalcev Londona. Ti izvirni posnetki so pol stoletja neopaženi ležali v kleti Francoskega inštituta v Innsbrucku, kjer so jih nekoč že razstavili. Razstava bo odprta do 18. maja.

Z veliko razstavo " Od vznesenosti do identitete " so v Umetniškem paviljonu v Zagrebu obeležili sto let obstoja Akademije likovnih umetnosti. Z deli prve generacije profesorjev in študentov akademije so poustvarili likovno sceno iz leta 1907, ko so ustanovili akademijo. Trudili smo se omejiti samo na to leto, nismo želeli predstaviti njihovih poznejših del, temveč prav ta, študentska.

Prihajali so iz najrazličnejših družbenih okolij, to so bili otroci opekarjev, plemičev, veleposestnikov, delavcev, mizarjev, orglarjev. Tedaj so morali opraviti sprejemni izpit. Akademija ni bila ustanovljena kot elitna ustanova, prav tako tudi ni prekinila povezav z evropskimi umetniškimi tokovi. Profesorji so se šolali na Dunaju, v Münchnu, Pragi, Londonu in Firencah, umetnike so poučevali o secesiji, historicizmu, simbolizmu. Akademija je bila zasnovana na solidnosti poučevanja, študentom pa je prepuščala avtorsko svobodo. In tako je vseh sto let, tudi v času socializma, uspela ohraniti umetniško verodostojnost.

V našem zadnjem prispevku bomo pokazali nekaj zanimivih zamisli iz šole za modo v Celovcu. Tamkajšnje dijakinje so namreč zelo iznajdljive in ustvarjalne, uspešne so bile na več tekmovanjih. Kar nekaj njihovih kreacij so začeli proizvajati serijsko in jih prodajati v trgovinah.

Kaj bi rekli na večerno obleko iz 50 dnevnikov- nizki stroški, vendar veliko dela. Oblikovalka, ki je s ponosom predstavila svoje delo, je za njeno izdelavo porabila več kot mesec, a je z njo vzbudila veliko zanimanja. Marsikomu je bila všeč. Moji starši so o njej povedali vsem, ki jih poznajo, in marsikoga je zanimalo, kako mi jo je uspelo narediti. Tudi nekateri predavatelji so zelo ponosni.

Ker uspeh upravičeno daje nove spodbude, si učitelji te šole, ki se sicer imenuje WIMO, Visoka šola za ekonomijo in modo, vedno znova prizadevajo spodbujati zanimive projekte.

Avstrijski avtomobilski klub nas je prosil, če bi lahko pripravili kakšne osnutke s področja varnosti. Zamislili smo se in odločili, da iz tega pripravimo velik projekt. Dijakinje so pripravile vprašalnik in ljudi različnih starostnih skupin povprašale, kako potujejo, kaj jih moti, če naletijo na pešce, ali bi bilo morda bolje, če bi bili opremljeni z odsevnimi materiali.

Dekleta so se resno lotila dela ter zasnovala tako odsevna oblačila kot tudi različne dodatke. Naročnik je bil navdušen, osnutek povodca za pse je bil izbran za serijsko proizvodnjo in danes ga je mogoče kupiti za 9 evrov. To je bil velik uspeh za mlado izumiteljico, vendar s svojo inovacijo ni obogatela. Dobila sem bon za trening varne vožnje za kolesarje, ki sem ga potem prodala znancu in se odpeljala na festival. To se je že izplačalo. Naslednji uspeh, za katerega so zaslužna dekleta, je prineslo tekmovanje, pri katerem je bilo treba oblikovati kopalke za ženske in moške srednjih let. Uveljavljeno podjetje, ki izdeluje bazene, je poskrbelo za serijsko proizvodnjo zmagovalnega modela. Tako so začeli serijsko izdelovati kolekcijo, ki jo sestavljajo kopalke za ženske in moške, pareo in kopalni plašč. Stranke ob nakupu bazena prejmejo kot darilo komplet kopalk in dodatkov. Skupino izdelkov je zasnovala Tina Egger, ena od dijakinj zaključnega letnika.

Doseči nekaj takšnega v tej starosti je nekaj čisto posebnega, nekaj posebnega je tudi oblikovati za neko podjetje. Jeseni bo svojo srečo poskusila v eni od pariških šol za modo, kjer tudi vidi svojo prihodnost. Svojo prihodnost vidim v znanem oblikovalskem studiu, kjer bom sodelovala z oblikovalci. Ob letošnjem evropskem nogometnem prvenstvu, ki se bliža, je koroška turistična organizacija razpisala natečaj za nogometno garderobo. Zmagovalke natečaja so bile dijakinje šole WIMO.

V prihodnosti si bo šola prizadevala za še tesnejše sodelovanje z gospodarstvom. Eden od projektov, pri katerem sodelujejo s šolami za modo iz Nemčije in Slovenije, se imenuje: Ukrojili bomo skupno prihodnost. Kako pa si bo izumiteljica obleke iz časopisov ukrojila svojo prihodnost? Rada bi postala stilistka. Najprej bom šla v šolo Berlitz, kjer bom naredila diplomo v štirih jezikih, potem pa upam na prihodnost, v kateri bom dobro oblačila ljudi. Velja torej upati, da dekleta ne bodo prišla preblizu ognja in da jim njihovih odličnih idej v prihodnosti ne bo zmanjkalo.

Prejšnja: 19. 4. 2008

Naslednja: 24. 5. 2008

oglasno sporočilo

Moj RTV

Alpe - Donava - Jadran: 10. 5. 2008