Alpe - Donava - Jadran: 13. 10. 2007

Dober dan in dobrodošli spet v oddaji Alpe- Donava- Jadran. Najprej se bomo napotili v prijazno mestece Most na Soči. Ime je dobilo po kamnitih mostovih, pod katerima tečeta in se kmalu združita Soča in Idrijca. V 19. stoletju je kraj nosil ime sveta Lucija na Mostu, med obema vojnama je bil italijaniziran v Santa Lucia, od leta 1952 pa se imenuje Most na Soči.
Domačini mu pravijo kar Most.

Pod Julijskimi Alpami, na skalnatem pomolu v Tolminski kotlini nad sotočjem Soče in Idrijce, leži Most na Soči. Kraj je bil naseljen od nekdaj, saj globoki strugi rek zagotavljata izvrstno zaščito. Reka Soča se tu na poti proti Jadranskemu morju razlije v čudovito jezero. Nastalo je umetno leta 1938, vendar je ohranilo edinstveno barvo Soče in prinaša kraju umirjenost in mehkobo.

Dolina Soče prinaša mestu prijazno podnebje, njegovi prebivalci se preživljajo predvsem s turizmom, gostinstvom, obrtjo in trgovino.
Tu se začnejo mnogi izleti v Julijske Alpe. Vse stare hiše v Mostu na Soči imajo primorski videz, krite so s korci in imajo položno streho. Taka, po mediteranskih vzorih izpeljana arhitektura, se je tod pojavila šele pred nekaj več kot stoletjem. Prej so bile hiše manjše, slabše grajene in krite predvsem s slamo.

Most na Soči se je nekoč imenoval Sv. Lucija.

V daljni preteklosti je bil eno največjih središč železnodobne kulture, ki so jo po njem imenovali svetolucijska.

Pri tej hiši, ki je bila tudi ena izmed raziskanih hiš- takrat je bilo izkopanih 40 hiš s podobno arhitekturo- si lahko ogledamo glavne značilnosti tedanje posoške arhitekture v 6., 5., in 4. stoletju pred Kristusom. Vidimo, da so to lesene hiše, v katerih so prebivali tedaj. Edino, kar je bilo narejeno iz kamna, so bili ti kamniti temelji, ki jih vidimo zadaj, in pa drenažni zidovi, ki so oklepali lesene hiše s severne, lahko pa tudi z vzhodne in zahodne strani.

Ob robu mesta najdemo restavrirane in zaščitene ostanke rimske atrijske hiše iz 3. stoletja, na dolgo zgodovino pa med drugimi kulturnimi spomeniki opozarja Cerkev sv. Mavra, prvič omenjena v pisanih virih že leta 1192.

Ta preizkus poguma je opravil skoraj vsak domačin, tudi naš vodnik po kraju, Sergej Manfreda. Danes prihajajo skakalci od vsepovsod in skačejo v zrcalno podobo iste reke, ki teče skozi kraj lenobno in počasi, v njej pa odsevajo Alpe in bogata, radoživa preteklost tega kraja.

V nadaljevanju bomo spoznali še en lep kraj- Bregenz na Predarlberškem.
Tam je bilo tekmovanje mladinskih pevskih zborov. Zbralo se je kar 2. 000 pevcev, starih od 6 do 24 let, ki so na različnih točkah mesta zapeli njegovim prebivalcem.

V Bregenzu so bili poleg tekmovanj v različnih disciplinah, kjer pravzaprav ni bilo zmagovalcev in poražencev, na najlepših trgih v mestu na sporedu zborovski koncerti, zborom pa so namenili tudi svojo ulico.

Na tekmovanju je med drugimi sodelovala ljudska glasbena zasedba " G. Stimmt " 6. b- razreda salzburške gimnazije Borromaeum. Osem pevcev, starih od 15 do 16 let, je predstavilo delo Aberseer Pascher.

Gimnazijski pevski zbor iz Železnega na Gradiščanskem je leta 2004 na mladinskem pevskem festivalu na Dunaju prejel oceno zelo dobro.
Trideset deklet, starih od 15 do 17 let, je zapelo hrvaško ljudsko pesem.

Pred sedem metrov visokim kipom iz brona, ki ga je ustvaril predarlberški umetnik Gottfired Berchtold, smo naleteli na " Art- Ensemble " gimnazije Gradec- Liebenau.

Letos mineva 300 let, odkar je Ljubljana s svojo novo, bleščečo stolno Cerkvijo stopila v korak s sodobno evropsko umetnostjo.
Stolna Cerkev svetega Nikolaja ni samo duhovno središče mesta in škofije, ampak eden najpomembnejših spomenikov baročne umetnosti v Sloveniji.
Na mestu današnje stolne Cerkve je že v srednjem veku stala Cerkev, posvečena svetemu Nikolaju, ki pa je bila podružnica predmestne župnije svetega Petra.
V drugi polovici 17. stoletja, ko je že bila sedež ljubljanske škofije, so jo zaradi dotrajanosti podrli in na njenem mestu postavili današnjo ljubljansko stolno Cerkev.

Čeprav je ljubljanska stolnica najbolj znana po Quglijevi stropni poslikavi, pa je v njeni notranjosti veliko umetnostno zelo pomembnih elementov- predvsem kiparska dela znamenitih bratov Putti in Francesca Robbe.

V 19. stoletju so nadaljevali opremljanje Cerkve. Pomemben prispevek k današnjemu videzu stolnice je prispeval tudi znameniti slovenski arhitekt Jože Plečnik s škofovskim stolom.

Kneginja Gloria von Thurn und Taxis je direktorju umetnostnozgodovinskega muzeja na Dunaju predala v trajno hrambo veliko dragocenost.
Gre za 17 bogato okrašenih kočij iz gradu Regensburg, ki bodo od zdaj na ogled v muzeju Wagenburg v dunajskem Schönbrunnu pod naslovom S sijajem in ( G ) glorijo. Številna izmed knežjih vozil iz 19. stoletja so izdelali uveljavljeni dunajski kolarji.
Nekdanja kneginja, ki je bila pogosto vpletena v različne škandale, je na Dunaju sprožila veliko zanimanje fotografov.

Drava. Po produ se prepletajo široki zavoji, ki so oblikovali to pokrajino.
Najčistejša evropska reka v večjem delu še vedno teče v svoji naravni strugi.
Lepote rečnih rokavov, skritih peščenih bregov in skrivnostnih oaz so navdušili ameriško športnico in odločila se je preplavati Dravo; vseh 720 kilometrov; od izvira na severu Italije do izliva v Donavo. Mimi je triatlonka, nosilka olimpijskega ognja v Atlanti leta 1996.

Po vsej dolžini reke se nizajo rokavi in ustvarjajo otočke. Skoraj nedostopne, a zelo prijetne.
Mimi je iz rodnega Tennesseeja pripeljala hčer, ki drugače ne vozi kanuja. " Res je dolgočasno. Toda pokrajina je lepa.
In nikomur drugemu ne bi zaupala, da varuje mamo, ko plava. Zato sem vesela, da sem tu. " Zaradi številnih nevarnih tolmunov se domačinom, ki prebivajo ob reki, zamisel o plavanju vzdolž reke zdi nerazumljiva.

Mimi je opazila, da so se ljudje, ki ji pomagajo, začeli družiti med sabo.
Trdi, da bi se prav tako lahko skupaj lotili tudi ohranjanja dobrososedskih odnosov in varovanja okolja. Ob tem so se spomnili zamisli o gradnji hidroelektrarn na Dravi, s čimer bi bila uničena njena biosfera.

V nadaljevanju oddaje Alpe- Donava- Jadran bomo pogledali za kulise celovškega gledališča pa še na nekaj kulturnih prireditev: na predstavo v ljubljansko Dramo in na dve razstavi: v zagrebške Klovičeve dvore in v gasilski muzej v Gro Sankt Florianu. Za konec pa vam bomo pokazali edinstveno točko z letalskega mitinga na Gornjem Pfalškem.

Predstava ob odprtju je bila pravzaprav poklon samemu gledališču, kraju, kjer oživijo utopije. Celovški oder naj bi postal bolj odprt za doživljanje umetniškega življenja, postal naj bi komunikacijsko središče za mlado in staro.
Baloni so to sporočilo ponesli v vse dele območja Alpe- Donava- Jadran.
Simbolični Ariadnini niti je sledilo več kot pet tisoč obiskovalcev, ki so se odzvali vabilu novega gledališkega direktorja. Izkoristili so priložnost srečati se z umetniki in s sodelavci gledališča, ujeti nekaj pogledov v zakulisje ali celo doživeti novega direktorja gledališča Josefa Ernsta Köpplingerja ter njegovega najnovejšega glavnega dirigenta Petra Marschika kot uigran klavirski duo.
Odrski praznik je tako postal prava izpoved predanosti gledališču?... povsem v smislu Richarda Straussa in njegovega libretista Huga von Hoffmannsthala, ki sta z opero Ariadna na Naksosu že zgodaj poskušala združiti tragično operno umetnost s komedijantsko zabavo. Zato ni čudno, da je bilo za uvod v obdobje novega gledališkega direktorja v Celovcu izbrano prav to odrsko delo.

Zgodba se dogaja leta 1916 v z marmorjem tlakovani hiši novopečenega dunajskega bogataša.
Gostitelj si je zamislil svojim gostom pripraviti poseben dogodek in je zato pri mladem skladatelju naročil opero Ariadna na Naksosu.
Da delo ne bi bilo dolgočasno, je naročil tudi komedijante in za vrhunec večera še velik ognjemet.

Z bravuroznim poigravanjem med komiko in tragiko je Köpplinger postavil zrcalno podobo današnji družbi, ki v ospredje postavlja le zabavo, pojav, ki je opazen že vse od zatona monarhije.
Uprizoritev pravzaprav pomeni soočenje dogodka kot takega z visoko kulturo.

Glavno vlogo Ariadne igra Edith Haller, ki s tem upodablja dva značajska tipa.

V prvem delu, torej v predigri, igram primadono, ki je pravzaprav karikatura operne pevke.
Pozneje prevzamem pravo vlogo Ariadne, ki nosi v sebi še nekaj zelo dekliškega, nekaj zelo lahkotnega. Nasprotno vlogo predstavlja živahna Zerebinetta, ki jo v svojem debitantskem nastopu igra Daniela Fally.

Nova premiera to sezono na velikem odru ljubljanske Drame je predstava Orfej se spušča Tennesseeja Williamsa, enega največjih ameriških dramatikov 20. stoletja. Napisal je kar 80 dram, mnoge so postale slavne tudi zaradi filmske priredbe, denimo Tramvaj poželenja in Mačka na vroči pločevinasti strehi. Drama Orfej se spušča je bila prvič uprizorjena pred pol stoletja.

V galeriji Klovićevi dvori v Zagrebu je na več kot tri tisoč kvadratnih metrih na ogled največja razstava o Dalmatinski Zagori.
Avtorji Vesna Kusin, Joško Belamarić in Mario Beusan so z njo želeli pokazati vse, česar o Zagori nismo vedeli. Razstavljenih je več kot tri tisoč predmetov. Želeli smo pokazati, da gre za območje, ki je enakovredno drugim na Hrvaškem, in mu je treba nameniti enako pozornost, pokazati vse njegove značilnosti.

Mnogi, ne vedo, ali pa zanemarjajo dejstvo, da je prva hrvaška država nastala prav tu.

V nenavadnem okolju, v gasilskem muzeju v zahodnoštajerskem Gro Sankt Florianu, so odprli veliko razstavo v spomin na graškega umetnika Gregorja Traverso.

Umetnik, ki je umrl v začetku leta, se je v svojih delih zelo intenzivno soočal s človeško minljivostjo.

Zadnji prispevek so sodelavci z bavarske televizije pripravili med akrobatskimi letalci.
Njihove mojstrovine so lupingi, svedri, kubanske osmice, letenje na glavi, dvižni zavoji.
Letijo z motornimi in jadralnimi letali, s helikopterji in z reaktivnimi letali. Naš prispevek predstavlja par v sinhronem letenju, ki je edinstven na svetu.

Že njun trening je nekoliko nenavaden. Ko vadita svoje mojstrovine, si prizadevata za čim boljšo usklajenost.

In to sta njuni letali, ki sta videti skoraj povsem enaki.

Razlika je le v velikosti.
Albert in Klaus letita sinhrono z modelom in s pravim letalom.

Moje mnenje je, da morata oba pilota v popolnosti obvladati svoji letalni pripravi- tako rekoč miže. Pri tem ni časa za razmišljanje glede letenja ali upravljanja z letalom, ampak je treba nenehno opazovati drugega in v podzavesti ravnati podobno.

Zadeve so podobne kot pri kolesarjenju, ko človek tudi ne razmišlja, kako vozi. To je najpomembnejše. Za današnji nastop sta se letalca ogrevala na letališču Oberhub v Regenstaufu.
Kakšen program sta pripravila, pa nista hotela izdati takoj, zato sta vzletela ločeno.

Albert Winter sodi med najboljše letalske modelarje. Svoja letala izdeluje in načrtuje sam. Pri samostojnih nastopih so v ospredju akcija in spektakularne veščine.
Torej čisto nekaj drugega kot pri sinhronem letenju.

Naš namen je prepričati gledalce oziroma pričarati vtis, da opazujejo dve veliki letali s človeško posadko.

Jubilejni miting društva letalcev z letalskimi modeli v Mangoldingu je bil dobro obiskan.
Prišlo je več kot dva tisoč gledalcev, ki so se čudili najnovejšim letalnim napravam in njihovim manevrom.

V pet minut oddaljenem Oberhubu je čakal Klaus.
Z Albertom se bo prvič srečal šele v zraku.
Za veliko letalo je bila namreč vzletna steza v Mangoldingu prekratka.
On mora končati predčasno, jaz moram biti povsem točen. Tukaj gre za več ali manj minuto, ker se to lepo sklada z letalskim programom.
Treba je bilo počakati le še nekaj minut. Vsi so čakali samo še na Klausa.

Pojavil se je natanko v dogovorjenem času. Nato je lahko vzletelo tudi malo letalo.

Srečanje je bilo uspešno, predstava se je lahko začela.

Katero izmed obeh letal je že katero?

Program je bil izveden odlično.
Pilot na zemlji pa ima pred pilotom v zraku vseeno eno prednost. Albert je lahko opazoval, kako čudovito sinhrono je letel s Klausom.