Alpe - Donava - Jadran: 17. 11. 2006

Dober dan in lep pozdrav spet v naši oddaji. Naš prvi prispevek je o oblačilih v šolah. Oblačenje po zadnji modi je postala kar nekakšna zapoved. Tema se na prvi pogled zdi manj pomembna, ampak ne za šolarje, ki si takšnega oblačenja ne morejo privoščiti in se zato počutijo izključene.
Prispevek so pripravili švicarski sodelavci, saj so na eni izmed baselskih srednjih šol dijaki sklenili, da bodo temu naredili konec in da bodo v šoli nosili enaka oblačila.

Iz mene so se norčevali, ker se nisem oblačil tako kot drugi fantje.

Tri mesece sem bil brez prijateljev, izogibali so se me. Moja mati je sama in nima veliko denarja, oblačila mi kupuje na razprodajah. " Christian je žrtev tiranije znamk, podobno se dogaja številnim njegovim vrstnikom, ki obiskujejo švicarske šole. Da bi se temu zoperstavili, se je 40 dijakov iz Bazla odločilo da bodo začeli nositi šolske uniforme.
Najprej tri mesece, za pokušino. Gre za švicarsko " premiero ".

Neumno se mi zdi toliko zapravljati za oblačila: prijatelj je za par čevljev porabil skoraj 100 evrov, 100 jih je dal za jopič. Preveč!
Opažamo, da so dijaki, ki se upirajo pritiskom znamk in mode žrtve neke vrste pritiska, ki ga nanje izvajajo sošolci, pravzaprav lahko govorimo o zlonamernem nagajanju.

Prepričan sem, da bo pobuda za nošenje šolskih uniform naletela na dober odziv in bo sprožila razmišljanje o tej temi. To je naš namen: že danes je odziv med mladimi in v medijih zelo velik. Že to, da smo sprožili razpravo, je lep dosežek.
To so uniforme bazelskih dijakov. Cena: 600 evrov za dijaka, od tega plača družina manj kot 100 evrov. Preostanek prispevajo pokrovitelji. Kolekcija je oblikovana po zadnji modi: mini krila, kavbojke, obleke, puloverji in celo baretke. Zaenkrat brez čevljev- dijaki bodo še naprej lahko nosili svoje najljubše modele. Glede čevljev moramo še razmisliti: zapleteno je, več je velikosti, velika stopala, majhna stopala, pa še dragi so. Presoditi moramo, ali je kdo sposoben pokriti tak strošek. To ni lahko.
Vrnimo se v bazelsko šolo: razreda, ki sodelujeta pri poskusnem projektu in sta se odločila za nošenje uniform, se srečata z oblikovalko, da bodo skupaj izbrali blago za majice. Razen redkih izjem so dijaki navdušeni. Pri ustvarjanju kolekcije je modna oblikovalka Tania Klein dolgo opazovala oblačila mladih v šoli in zunaj nje. Za boljše razumevanje si je pomagala z njihovo psihologijo.

Izziv, ki bo v Švici kmalu prepričal številne: zamisel o šolski uniformi, ne glede na dvome, ki jo spremljajo, vznemirja in je zanimiva za številna okolja. Knezoškofja rezidenca v Würzburgu je bila pred 25 leti kot prva stavba na Bavarskem uvrščena na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Njena glavna zanimivost je stropna freska na stopnišču, delo Giovannija Battiste Tiepola. Po treh letih restavriranja je pravkar zažarela v vsem sijaju. Rezidenca v Würzburgu je bila nekoč ponosen sedež knezoškofov. Že 25 let je uvrščena na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine, ne nazadnje tudi zaradi čudovitega stopnišča. Na nekaj manj kot 700 kvadratnih metrih je Giovanni Battista Tiepolo ustvaril fresko, ki ji ni para. Natanko ob jubileju so v povsem novem sijaju zažareli štirje takrat znani kontinenti, nebesni obok in sončni Bog Apolon.

Smučarski skakalci avstrijske reprezentance so odkrili novo, zelo zanimivo možnost za priprave na prihajajočo sezono, in sicer največji podnebno- vetrovni kanal na svetu, ki stoji v dunajskem delu Floridsdorf. Običajno v njem pri ekstremnih pogojih preizkušajo vlake in avtomobile. Za skakalce je let v vetrovnem kanalu nekaj posebnega. Skok namreč traja bistveno dlje kot na pravi skakalnici. Skakalci letijo in ostajajo pravzaprav skoraj ves čas na istem mestu. Tako lahko najdejo svojo najboljšo držo telesa. Skakalci so vadili v vetrovnem kanalu dva dni.
Tako so si zagotovili prednost pri treningu, ki ga želijo v prihodnji sezoni tudi dobro izkoristiti.

Številna so znamenja, po katerih bi lahko sklepali, da je akvadukt tekel skozi ta kraj, tako kažejo stare raziskave in katastrske listine.

Prepoznavni so ostanki akvadukta ob cesti Terzo- Oglej in tisti pod forumom antičnega mesta, podzemni rov, ki ga je mogoče pregledovati, s stranskimi odcepi: slednji so bili umeščeni v prvo stoletje pred našim štetjem.

Sodobno znanstveno razlaganje videza neandertalca in njegovega življenja pred 130 tisoč leti je v mestecu Krapini vzbudilo veliko zanimanje. Dve rekonstrukciji krapinskega neandertalca- ženske, ki se kopa, in dečka lovca- je del prihodnje postavitve muzeja razvoja. Razstava je del proslav obletnic iz življenja velikega hrvaškega znanstvenika Dragutina Gorjanovića Krambergerja. Rodil se je pred 150 leti v Zagrebu. V Krapini je odkril največje evropsko najdišče ostankov ljudi in živali iz predzgodovinskega obdobja. Pred stotimi leti je izdal veliko monografijo o krapinskem pračloveku in dokazoval razvoj človeške vrste. Muzej razvoja v Krapini že obstaja, toda nekdanje razumevanje neandertalca se razlikuje od zdajšnjega. V novem muzeju, ki bo dokončan leta 2008, bo življenje praljudi v različnih položajih prikazovalo 17 takih figur.

Pogled na štiri mestna vrata v Brunecku je prav vabljiv. Domačni trgi, ovinkaste uličice, zasanjanost- vse to je današnji Bruneck.

Mesto je pred 750 leti ob reki Rienz ustanovil škof in grof Bruno von Wullenstätten. Prvo pisno omembo Brunecka najdemo v darilni pogodbi, nastali 26. oktobra 1256.

Zaradi ugodnega strateškega položaja na stičišču dolin Pustertal, Ahrntal in Gadertal se je Bruneck že v srednjem veku razvil v pomembno trgovsko središče.

Kovači, kotlarji, puškarji, mlinarji, strojarji in krznarji so si v ozkih uličicah ob reki Rienz uredili svoje delavnice, medtem ko je zgoraj na gradu gospodoval škof.

Skozi obrambni hodnik so bile stanovanjske hiše meščanov povezane z gradom. Tako so ob napadu lahko hitro pobegnili na varno.

Blizu gradu na vzpetini Kühbergl je bruneško vojaško pokopališče, na katerem so pokopani vojaki iz prve in druge svetovne vojne. Napisi na nagrobnih križih razkrivajo, kako brezobzirne so bile vojne. Na pokopališču najdemo Tirolce in Ruse, Italijane in Srbe. Poleg tega je mogoče najti pripadnike treh svetovnih ver: kristjanov, muslimanov in Judov.

Ob koncu 15. stoletja so nekaj neporočenih moških iz Brunecka pozvali, naj se v petih mesecih poročijo, saj je v mestu vladalo pomanjkanje moških in zato ni bilo primerno, da bi sami stanovali v svojih domovanjih. Imeli so svoje poklice; če te zahteve ne bi izpolnili, bi jim onemogočili nadaljnje delo.

Kot kaže, je srednjeveški odlok učinkoval. Mesto ima danes skupaj s svojimi petimi bližnjimi naselji- Reischach, St. Georgen, Stegen, Dietenheim in Aufhofen- okoli 14 tisoč prebivalcev. Ki skrbijo, da se v Brunecku, tudi po 750 letih čas še ne bo ustavil. V nadaljevanju oddaje Alpe- Donava- Jadran bomo predstavili novo terapijo, ki jo kot pomoč paraplegikom razvijajo v Innsbrucku. Med kulturnim dogajanjem vas vabimo na glasbeno- plesno predstavo v novogoriško gledališče, k ogledu Rodinovih plastik v München in del mojstrov beneške renesanse na Dunaj. Za konec pa si boste ogledali, kako nastane lestenec iz slame. Na kliniki za nevrologijo v Innsbrucku so opravili novo študijo kot pomoč paraplegikom. Gre za terapijo s potapljanjem, saj so ugotovili, da ima izjemno dober učinek tako pri zmanjšanju bolečin kot izboljšanju kakovosti njihovega življenja. Romed Scheiber je že 10 let privezan na invalidski voziček. Od hude avtomobilske nesreče naprej, je paraplegik. Redno prihaja na preglede v innsbruško nevrološko kliniko. Paraplegiki pogosto trpijo močne bolečine in krče v mišičevju na nogah. Brez zdravil bi jih le težko prenašali.

Poleg tega pa je nenadno tresenje obeh nog v javnosti tudi s psihološkega vidika zelo neprijetno. Pred kratkim so zdravniki razvili novo terapijo, ki temelji predvsem na izogibanju težnosti, ki je glavni vzrok za krče v mišicah. In le kaj bi bilo lažjega, kot da se bolnik potopi v breztežnost, ki jo zagotavlja voda. V športnem bazenu innsbruške fakultete za šport so s potapljaškimi učitelji, strokovnjaki s področja medicine potapljanja in z delovnimi terapevti prvič opravili poskuse v globini pri štirih metrih. Bolniki so tako prvič občutili lahkost bivanja.

V bazenu je občutek res enkraten. Občutek je še lepši in veliko bolj močen, če je človek v jezeru ali morju, kjer si poleg tega lahko še kaj ogleda.

Ob Gardskem jezeru ni bilo videti česa posebej presenetljivega. Kljub temu je bilo za skupino prav posebno doživetje preživeti nekaj dni pod južnim soncem in se vsak dan potapljati do globine sedmih metrov. Tudi učinek terapije je vse presenetil.

To je kot neka spodbuda, kot neko zbujanje. Zagotovo je to posledica potapljanja. Dobro je, če lahko človek vso noč prespi; tudi sicer dobi več volje za delo, saj vse postane lažje in manj obremenjujoče. To je zares zelo pozitivno.

V dunajskem umetnostnozgodovinskem muzeju je na ogled 61 del velikih mojstrov beneške renesanse. Umetniki so se v času okrog leta 1500 dobro poznali, bili so sodelavci, tekmeci ali pa učitelji in učenci- kot na primer Bellini in Tizian. Delo Praznik Bogov je začel Bellini, kasneje pa ga je deloma spremenil njegov učenec Tizian. Podobe so v tistem obdobju postajale vse bolj plastične in žive, tudi zaradi novih barvnih tehnik. Razstava ni pripravljena glede na časovno zaporedje nastajanja in tudi ni urejena po umetnikih, ampak vabi k primerjavi, kot na primer med Bellinijevim izvirnikom in kopijo njegovega učenca. Za restavratorje so razstave takšnega obsega priložnost za novo analizo slik, kot na primer Giorgionejeve Laure. Z rentgensko napravo in infrardečimi žarki želijo razkriti skrivnosti barvnih nanosov. Dela so izposojena iz svetovno najbolj uglednih umetniških zbirk. Naslov te edinstvene razstave, ki bo na ogled do 7. januarja 2007, je Bellini, Giorgione, Tizian.

V vasi Lipovci v Prekmurju ohranjajo izjemno rokodelsko spretnost v Slovenji- pletenje dožnjekov, okrasnih slamnatih lestencev. S tem se ohranja spomin na žetveni venec, ki so ga ob koncu žetve svoj čas spletli iz klasja zadnjega žitnega snopa in podarili prvemu koscu- žnjecu.
Smo ena redkih družin v naši vasi, kateri izdelujemo dožnjeke in upam, da bomo to tradicijo ohranjali ter prenašali na mlajši rod. S tem se pri naši hiši ukvarjamo že preko 35 let. Ni natančno znano od kod ta dejavnost izvira in od kdaj, vendar spretnosti rokodelcev v Prekmurju vedno navdušujejo. Za pletenje dožnjeka je primerna le enakomerno debela, po posebnem postopku pripravljena, na soncu posušena ržena in pšenična slama. Osnovni sestavni deli dožnjeka so buncleki in več vrst kit. Pletenje navadne ploščate kite s tremi slamicami je poznano vsem. Bolj zahtevna je plemenita ploščata kita, pletena s štirimi, petimi ali šestimi slamami.

Prvo slamo položimo čez drugo na tretjo, tretjo okrog prve čez četrto na drugo in tako naprej.

Buncleke pletemo podobno iz petih ali šestih slam, vendar jih lahko oblikujemo po svojih željah. Osnovno ogrodje dožnjeka naredimo tako, da na s slamo ovit obroč pritrdimo pet glavnih okroglih kit in jih oblikujemo v kupolo. Vsak mojster dožnjeka uresničuje zamisli po svoje. Na manjši obroč pričvrstimo polmesece oblikovane iz žice in lepo ovite v slamo ali pa podobno oblikovane listke. Kljuke, imenovane škofove palice, oblikovane iz okrogle kite postavimo na glavni obroč in nanje obesimo dvojne buncleke. Z debelo ploščato kito prekrijemo vse veze in šive. Po potrebi prišijemo še kakšen okras iz ploščate kite.