Alpe - Donava - Jadran: 19. 7. 2008

Lep pozdrav in dobrodošli znova v naši oddaji, dragi gledalke in gledalci. Začenjamo z novo atrakcijo Münchna, muzejem nemške tovarne avtomobilov BMW. Tovarna je bila ustanovljena leta 1917. V njej so najprej izdelovali letalske motorje, od tod modro- beli zaščitni znak, ki simbolizira propeler, potem motorje in od leta 1928 avtomobile. Danes izdelujejo le še motorje in avtomobile.

To je nova münchenska turistična znamenitost. Gre za muzejsko skledo, ki jo nekateri ljubkovalno imenujejo tudi kotel za pivske klobase.
Okrogla stavba stoji tik ob znani stavbi v obliki štiricilindrskega motorja, ki je bila zgrajena v začetku sedemdesetih let in so jo pred kratkim v celoti obnovili. Vodstvo po muzeju skozi svet dvo- in štirikolesnikov BMW traja približno dve uri. Razstava je razdeljena na različne sklope od tehnike do tekmovalnega športa. Na ogled so tekmovalni avtomobili, ki so se zapisali v zgodovino, na primer dirkalni avtomobili iz lahkih kovin ali zgodovinski klasiki. Ljubitelje avtomobilov še zlasti navdušujejo starodobniki. Med njimi je tudi Isetta- najmanjši BMW vseh časov. Med ljudmi se je zanj uveljavilo ime Knutschkugel- krogla za stiskanje in velja za pravo čudo na področju izrabe prostora. Takrat je izdelovalec vozilo oglaševal z geslom: Veselite se, prihranite in se vozite z Isetto. V tej imenitni garaži za starodobnike je našel svoj prostor tudi model 507 Roadster, menda najlepše vozilo bavarske tovarne motorjev. " To je seveda veliko več kot le garaža za starodobnike. Izbrali smo arhitekturo, ki daje pravo ozadje vozilom in jih poudarja. Za menoj lahko vidite medije, ki so povezani s to arhitekturo oziroma se stapljajo z njo, zato govorimo o medijski arhitekturi, čeprav so v središču pozornosti še vedno vozila. " Poleg luksuznih vozil si je mogoče ogledati tudi eksperimentalne študije, ki se nanašajo na različna vozila. Pri modelu Gina je na primer zunanjost izdelana iz posebne visokotehnološke tkanine. Razstavni prostori so zelo futuristični, obiskovalci pa se lahko prek različnih monitorjev po lastni izbiri sprehodijo skozi 90- letno zgodovino BMW- ja. V velikem računalniškem pultu so shranjeni vsi potrebni podatki. Razstavni prostor meri kar pet tisoč kvadratnih metrov in ni v zabavo le moškim obiskovalcem.

Pretok Donave je pri običajnem vodostaju tisoč kubičnih metrov na sekundo. Že od obdobja Rimljanov so se po cesarstvu Gotov prevažale ladje po reki tja do Črnega morja. Druga najdaljša evropska reka ni le povezovala narodov, pogosto je bila tudi prizorišče srditih bojev. Danes teče že skoraj v celoti po ozemlju Evropske unije. Rečni promet po Donavi se je od propada velikih komunističnih ladjarskih podjetij močno zmanjšal, a v združeni Evropi ima Donava velike razvojne možnosti. Ena sama potisna naveza lahko prevaža tovor, ki ga prepelje 150 tovornjakov, kar na cesti pomeni desetkilometrsko kolono. Kljub temu se je prevoz tovora po reki zmanjšal z 90 milijonov ton na le 36 milijonov ton na leto. Kar 12 milijonov ton tega tovora gre prek Avstrije. O tem se je mogoče podrobneje seznaniti na ladji Negrelli, ko pripluje v pristan. To je ladja iz leta 1966 in so jo uporabljali za prevoz gramoza. Po potepanju po soncu je kakšen deževen dan kot nalašč za ogled muzejske ladje. Dijaki, ki so tako kot tile v Pöchlarnu ob Donavi zrasli ob tej mogočni reki, si jo tu lahko ogledajo iz drugačne perspektive. Velike table pojasnjujejo, kako tesno reka povezuje Avstrijo z njenimi sosedami.

" Smo tudi razvojna in promocijska družba za pospeševanje plovbe po Donavi. V tej funkciji delujemo na tehnoloških projektih, pa tudi pri spodbujanju poznavanja in širjenju informacij o sistemu plovbe, da bi se promet po reki v prihodnje še povečal. " Z informacijami o plovni povezavi po reki Donavi je treba očitno začeti že zelo zgodaj. Čeprav si jo ogleda največ otrok in mladostnikov, je razstava zanimiva tudi za odrasle. Ladja Negrelli lahko pristane v vseh pristaniščih in ob vseh privezih vzdolž Donave. Via Donau ne pošilja ladje le do velikih krajev, kjer imajo šole, temveč tudi do krajev ob Donavi, kjer potekajo praznovanja, sejmi in festivali. Kdaj bo plovna povezava po Donavi na področju blagovnega prometa spet dosegla enake količine prevoženega blaga kot pred padcem komunističnih režimov, je odvisno od večplastnih političnih in gospodarskih odločitev. Lepota reke pa privablja vse več turistov. Poleti se ob pomolih vedno bolj gnetejo potniške ladje iz vseh obdonavskih držav. Število teh ladij se je v zadnjem času zelo povečalo. Tovorni promet pa bo znova vzcvetel, ko bodo slabo vzdrževane ladje posameznih držav nekdanje skupnosti neodvisnih držav zamenjale nove, zmogljivejše ladje.

V Hartbergu na vzhodnem Štajerskem so odprli nov mestni muzej, ki z multimedijskimi tehnikami predstavlja skoraj 900 let mestne zgodovine. Snovalec muzeja Andreas Lehner začenja potovanje skozi čas v učilnici in vodi obiskovalce vse bolj v preteklost. Pri tem sledi razvoju mesta do znane rimske vile Rustica v Löffelbachu blizu Hartberga. Da bi muzej ustrezal sodobnim zahtevam, je mesto Hartberg namenilo 1, 8 milijona evrov.

Ob koncu predsedovanja Slovenije Svetu Evropske unije je Ljubljana dobila umetniško delo Hologram Evrope: 34 kamnitih stebrov, ki predstavljajo evropske dežele. Projekt je zasnoval Marko Pogačnik, ustvarilo ga je 35 avtorjev iz različnih evropskih držav. 27 kamnov, ki predstavljajo države članice Evropske unije, je postavljenih v tri kroge v obliki zvezde, druge evropske države pa so v četrtem, zunanjem krogu. Vsak kamen nosi kozmogram s tremi sporočilnimi vidiki. Metoda, s pomočjo katere je nastal HOLOGRAM EVROPE, je litopunktura, neke vrste akupunktura Zemlje, ki pomaga k povezovanju, združevanju, življenju Evrope kot celote.

Primož Trubar- protestantski reformator, ki je hotel, da bi njegovi rojaki brali sveto pismo v svojem jeziku. Podpisal je torej prvo tiskano knjigo v slovenščini in utemeljil čisto nov knjižni jezik. Pred skoraj pol tisočletja je tako Trubar, doma z Rašice na Dolenjskem, začrtal obrise slovenske identitete in suverenosti.

" Trubar da Slovencem ime. Torej, s svojim delom, vero, pogumom, ustvarjalnostjo in vztrajnostjo postavlja temelje slovenski narodni zavesti in kot glavni kamen v ta temelj postavlja jezik, ker je pač dojel, da Slovenec brez jezika ne bo obstajal in da je v bistvu Slovenec enako slovenščina. " V času siceršnje nepismenosti je izobraženi Trubar veliko potoval- na Reko, v Salzburg, Trst, na Dunaj, po Nemčiji. Na slovenske protestantske pisce je deloval prav očetovsko; večino je sam tudi učil, tudi Jurija Dalmatina, avtorja slovenskega prevoda celotnega Svetega pisma.

Trubarjevo delo se je trdno zasidralo v evropskem prostoru, tako ga na primer nemški in drugi leksikoni, slovarji in enciklopedije omenjajo že za časa njegovega življenja. " Se pravi, da so te Trubarjeve knjige že v svojem času sprejemali kot kulturne dosežke skupnega prostora, skupnega rimskega cesarstva nemške narodnosti. Seveda je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da so bile tiskane v zelo elitnih krajih. Tübingen s svojo univerzo je bilo intelektualno središče takratnega cesarstva. " V času, ko je Trubar služboval v Ljubljani kot kanonik, so mu zaradi reformacijske misli oblasti zagrozile z zaporom. Trubar se je umaknil na Nemško in tam izdal prvi slovenski tiskani knjigi- Katekizem in Abecednik. Postal je tudi ravnatelj biblijskega zavoda v Urachu. Po krajši vrnitvi v Ljubljano je oblasti dokončno razkačil z izdajo Cerkovne ordninge- prvim Cerkveno- pravnim besedilom v slovenščini, v katerem je opisal, kako naj deluje protestantska skupnost v slovenskih deželah. Deželni knez je dal naklado okoli 400 izvodov uničiti- ohranil se je le en primerek, za katerega skrbijo v Vatikanu. Trubar je umrl v izgnanstvu, vèlikega Slovenca so z visokimi častmi pokopali v Derendingenu.

" Kot šestmesečni dojenček sem zbolel za otroško paralizo. Takrat se je začel moj življenjski boj. Ko sem odrasel, sem počasi dojel, da lahko le z veliko borbenostjo, delom in disciplino postanem fizično popolnoma neodvisen.

Od malega sem se naučil boriti se in povedati moram, da mi je uspelo ne le premagati bolezen, temveč tudi premagovati ovire v človeških glavah, stereotipe, ki jih imajo nekateri o ljudeh s telesnimi hibami. "

Zadnje mesece treniram po 7, 8 ur v bazenu in telovadnici, saj se želim čim bolje pripraviti na nastop na paraolimpijskih igrah septembra v Pekingu. Ko športnik začne plavati, ko se začne ukvarjati s katerim koli športom, ima gotovo v mislih tudi osvajanje olimpijske medalje.

To je moj največji uspeh, odkar se profesionalno ukvarjam s plavanjem. "

" Seveda so bile tudi krize. Takrat je imel najpomembnejšo vlogo moj osebni trener Dejan Kontić. Z njim se pogovarjam vsak dan. Prihaja do vzponov in padcev, to je v športu običajno. Če človek ne pade, se tudi pobrati ne more. Tudi sam sem neštetokrat padel, a sem se vsakokrat nečesa naučil. V življenju sem se več naučil iz porazov kot pa iz vrhunskih rezultatov. " " Le človek, ki si postavi cilje, lahko napreduje. Ne le v športu, temveč v vsaki dejavnosti. Tako tudi jaz. Do neke mere sem izpolnil svoje športne cilje, osvojil sem medalje na evropskih in svetovnih prvenstvih, pa tudi na paraolimpijadi.

Sedmi Festival Kluže v Bovcu se je začel s scensko glasbeno poemo Zlatorog Rudolfa Baumbacha v priredbi Marjana Bevka. Trdnjava Kluže je srednjeveška vojaška postojanka, ki je sedanjo podobo ohranila iz časa prve svetovne vojne. Zdaj ponuja gostoljubje poletnemu festivalu Kluže. Uvodno predstavo so morali zaradi slabega vremena sicer preseliti v bovški kulturni dom, vendar bo izredno vzdušje Trdnjave Kluže do 13. avgusta, ko bo odigrana zadnja predstava festivala, privabilo še veliko obiskovalcev. Letošnji spored ponuja 17 po zvrsti različnih dogodkov, gledaliških predstav, klovnad za otroke, kabarejev in koncertov, izvajalci pa prihajajo iz Italije, Avstrije, Francije, Makedonije, Hrvaške in Slovenije. Uvodno predstavo, Baumbachovo pravljico Zlatorog, so odigrali večinoma domačini, domači ljubiteljski igralci, pevci in šolarji. In kot pravi Marjan Bevk, umetniški vodja Festivala Kluže, ni kulturno dejanje samo po sebi, prvenstveno je del kulturnega turizma, katerega vsebina je zasnovana na tradicionalni, lokalni ali sodobni umetniški produkciji.

" S to razstavo in tudi s tem skladom želimo pravzaprav predstaviti umetnost sveta, in sicer na zelo visoki ravni. " Na ogled so umetnine iz vseh delov sveta in obredni predmeti različnih verstev. Vsem razstavljenim predmetom je skupno, da sodijo med vrhunce v svojem kulturnem okolju in so zato primerno dragoceni.

Avgust bo v znamenju najbolj zabavnega med poletnimi festivali. Art Street Festival: zabavljači z vsega sveta bodo zasedli ulice, trge in obalo Poreča od 5. do 13. avgusta.

Še ena napoved: 20. julija bo v okviru festivala Mittelfest v Čedadu nastopila plesna skupina Il Posto. Prav o njej govorimo v našem zadnjem prispevku. Majhna skupina, ki se ukvarja s sodobnim plesom, se je odločila, da bo svet postavila na glavo, in je oder zamenjala s stenami palač. Plesalke uporabljajo jeklene vrvi in alpinistične tehnike: umetniški projekt, ki raziskuje nove izrazne možnosti.

Kot gledalci nastopa beneške plesne skupine Il Posto smo se nemudoma zavedli očitnega dejstva, da oder ni gledališki. Od leta 1999 koreografinja Wanda Moretti in glasbenik Marco Castelli uresničujeta Projekt Proteus, raziskovanje gibanja telesa v odnosu z arhitekturo.

" Moja kariera je šla skozi sodobni ples in vertikalni ples imam za sodobni ples na posebnem odru, zamaknjenem za 90 stopinj. "

Skupina je v teh letih ustvarila koreografije na pokončnih odrih, plesali so na pročeljih stavb, mostovih, stolpih, svetilnikih, samostanih, pa tudi v tovarniških halah, jamah in celo na jezovih.

" Veliko pozornosti namenjam poudarku na plesu, kar pomeni sporočanje skozi gib, ne pa virtuoznega tehničnega ekshibicionizma, akrobacij. Ljudje nas vedno gledajo z veliko radovednosti in zanimanja. Razumejo, da smo na njihovih tleh in da jim ponujamo svoj pogled na njihovo mesto. "

Il Posto je s predstavami gostoval v različnih državah in na različnih festivalih, na primer na festivalih Bolzano Danza, Lugar a Danca na Portugalskem in Singapore Art Festival. Arhitektura lahko povsod postane oder.

Glasba, ki jo izvajajo v živo, podpira predstavo in ji kaže čas, je njena čarobna preproga, zaradi katere se gledalci ozirajo v višino kot presenečeni otroci.