Alpe - Donava - Jadran: 2. 8. 2008

Lep pozdrav znova v naši oddaji, dragi gledalke in gledalci. Bavarska televizija predstavlja človekoljubno organizacijo Vodna straža, ki pomaga pri nesrečah na vodi in izobražuje bolničarje in reševalce iz vode. Čeprav je pri otrocih utopitev drugi najpogostejši vzrok za smrt, vse več nemških krajev v notranjosti zaradi visokih stroškov zapira kopališča in pouk plavanja ni mogoč. Vsi starši si ne morejo privoščiti obiskov v zabaviščnih vodnih parkih, zato je možnost učenja plavanja pri Vodni straži še kako dragocena.

To je zelo uigrana skupina reševalcev, ki opravljajo svoje delo vsak konec tedna, tudi ob praznikih. S 1200 reševalnimi postajami ob jezerih in rekah ter z 200 mobilnimi reševalnimi skupinami je Vodna straža ena najsodobnejših organizacij za reševanje na vodi. V zalivu Herrschinger Bucht se je prevrnila jola. Člani vodne straže so se najprej prepričali ali ponesrečenec potrebuje pomoč. A ni imel posebnih težav. Oblečen je bil v obleko iz neoprena, ki ga je grela in zagotavljala dodaten vzgon. Neposredne nevarnosti torej ni bilo.
Kljub temu je bil vesel prihoda reševalcev. Potreboval je namreč pomoč, da bi svoje plovilo spet postavil pokonci.

Vodna straža svojih stroškov ne more plačevati le iz članarine, zelo so odvisni od prostovoljnih prispevkov. Oprema in izobraževanje zahtevata precej denarja. Potapljači vadijo na reki Amper. Delo v vodnem toku pod avtocestnim mostom zahteva veliko energije in pomeni veliko obremenitev. Vodja spremlja, koliko lahko zahteva od svojih reševalcev, potapljači pa se naučijo sami oceniti svojo moč, na primer pri iskanju pogrešanih. To nedeljo so vadili reševanje ob poplavah. Le redko kateri izmed prostovoljcev je to že počel. Ko gre zares, mora biti vsak prijem na pravem mestu. Pomoči potrebne spustijo z vrvjo na plavajoč čoln, ki ga mora krmar zadrževati v toku. Tudi sodelovanje različnih skupin mora biti pravilno. Reševalci iz vode prihajajo iz vseh delov gornje Bavarske in so kot strokovnjaki za reševanje iz vode člani posebne skupine, ki jo pokličejo ob naravnih nesrečah, na primer ob poplavah. Vodni straži se ni treba bati za podmladek, vsaj glede plavalnih skupin za otroke. Težava pa je, da vedno več kopališč zapira svoja vrata ali pa jih spreminjajo v wellness centre. V vsej Nemčiji se plavalnih tečajev vodne straže udeleži več kot 50 tisoč otrok in odraslih. Vaditelji Vodne straže, ki je bila ustanovljena pred 125 leti, da bi reševala ljudi pred utopitvijo, poskušajo usposobiti mlade za reševalce iz vode s privlačnimi metodami. Reševalni prijemi so zabavni, če jih človek obvlada. Tudi vleka je zanimiva, če človek ve, kako. S tem se otroci ponašajo tudi v šoli.

V današnji oddaji imamo tudi dve zgodbi o narodnih specialitetah. Prva je iz Švice, o znameniti švicarski klobasi. Ravno prav ukrivljena mora biti, pravega okusa in barve, na poletnih piknikih jih spečejo na tone. A zaradi predpisov Evropske unije se bojijo, da so ji šteti dnevi.

Cervelat: kot lahko sklepamo iz javnega vprašanja, je prihodnost kraljice med švicarskimi klobasami ogrožena. Prepoved uvoza govejih črev iz Brazilije namreč ogroža švicarsko proizvodnjo klobase. Težava je resna, zato so k posredovanju povabili švicarsko vlado.

Kaj se dogaja, zakaj sta v nevarnosti proizvodnja in z njo poraba cervelata? Preprosto zato, ker je leta 2006 Evropska unija ustavila uvoz govejega mesa iz Brazilije. In med stranskimi proizvodi klavnic je tudi dragoceno črevo, ki se je po številnih poskusih izkazalo za najprimernejše in že dvajset let ovija švicarsko narodno klobaso. Brazilija sodi med države, v katerih velja tveganje za bolezen, imenovano bolezen norih krav. Predvidevamo, da brazilsko goveje meso pomeni neko stopnjo tveganja, čeprav je to trenutno le sum, vendar po evropskih predpisih ne smemo uporabljati črev goveda iz teh držav.

Verjetno smo postali sužnji perfekcionizma. Naši mesarji so poskušali razviti izdelek prave velikosti, vabljivega videza, izdelek, ki bi prepričal oko. Čreva za suhomesne izdelke morajo biti popolna, brez žil in sledu maščob.

Je potem kaj narobe s švicarskimi kravami, ali pa gre mogoče za vprašanje denarja?

Seveda so pred 50 ali 60 leti uporabljali čreva švicarskih krav, toda danes pripravljajo čreva le še v državah, v katerih je cena delovne sile nizka in v katerih je hkrati mogoče proizvesti velike količine, kot v Braziliji, pa tudi Argentini, Indiji in na Kitajskem.

To je eden izmed simbolov švicarske prehrane, podoben je na primer Ovomaltine. Cervelat je švicarski od 1. avgusta 1891 in odtlej je del velikih kolektivnih praznikov, ne samo družinskih, vaških in župnijskih, temveč tudi velikih državnih praznovanj.

A zakaj je pravzaprav švicarski, odkod ime? Čeprav je to zdaj prava švicarska specialiteta, kaže da izvira iz Italije, iz Lombardije. V Milanu so ga imenovali zervelada ali scervelada. To je bila začinjena klobasa iz svinjskega mesa in možganov in je bila razširjena ob vsem alpskem loku, že Rabelais jo je v romanu Gargantua in Pantagruel imenoval cervelat, in prav ta je postal švicarska narodna klobasa.

Kmetovalci s Tržaškega Krasa se zavedajo edinstvenosti svoje zemlje, zato so se leta 2004 združili v odboru za ovrednotenje mlečnih izdelkov s Kraške planote, ki so mu dali ime Moisir.

Živinorejci na Krasu smo razumeli, da je najbolje, da delamo to, kar so delali že naši prednik, kajti na Krasu ni dosti zemlje, proizvodnja ni velika, a so ti proizvodi izvrstni. Krave, ovce in koze nam dajejo dobro mleko. Najbolje je, da to mleko sami predelamo in sire tudi sami prodajamo ali jih ponudimo na naših turističnih kmetijah. Poleg tega lahko opravljamo tudi didaktično dejavnost in otroke učimo, kako se pridela hrana in kakšna je kvalitetna hrana. Sirarji s Tržaškega Krasa ponujajo skuto, mehke in trde sire, od katerih je najbolj tipičen " tabor ", ki zori najmanj 30 dni. O staranih sirih kaj več kasneje. Prej bi vas radi povabili na sladoled iz ovčjega mleka. Pot do njega bo šla po kraški gmajni, gozdovih in pašnikih, kjer se pasejo ovce kraško- istrske pasme. Za izdelavo sladoleda sem se odločil, zato da bi uporabil vse mleko, ki ga s težavo dobimo od naših kraških ovc. Pri siru se veliko mleka izgubi v sirotki in ga je res škoda, glede na to da jih molzemo na terenu.

Občutki so mešani. Počutim se skoraj gola, pa vendarle oblečena. To je zelo nenavaden občutek. Vendar se načeloma počutim bolj oblečeno.
Začetek je nekoliko nenavaden, predvsem ob slačenju na začetku. Vendar pa umetniki vedno pazijo, da poslikajo prsi, še preden se pojavijo prvi fotografi. Potem stvari stečejo. Zdi se kot obleka, in človek se ne počuti golega.

Brežiški festival stare glasbe, eden največjih tovrstnih evropskih festivalov, je letos namenil posebno pozornost francoskim umetnikom, ki se bodo predstavili na 12 koncertih. V programu se spominjajo tudi Iacobusa Gallusa in Primoža Trubarja, dveh velikih Slovencev, ki sta opazno soustvarjala današnjo evropsko podobo. Festival gosti najuglednejše umetnike in mlade talente, posebno skrb pa namenja izobraževanju.
Letos bodo nastopili izvajalci iz 10 evropskih držav in tudi mlada, 10- članska kubanska zasedba Ensemble Ars Longa. V okviru festivala se bo do 23. avgusta na različnih historičnih lokacijah po Sloveniji zvrstilo več kot 40 koncertov.

Operne predstave na prostem so se v zadnjih 11 letih razvile v enega največjih evropskih festivalov na prostem in so znane po svojih razkošnih uprizoritvah.

Kjer Verdi dopušča razgibane scene in plesne vložke, so ustvarjalci temu tudi sledili. Intimne scene temeljijo na mojstrskem petju, še zlasti odlične sopranistke, ki igra naslovno vlogo.

Tragična smrt Traviate in ob koncu ognjemet bosta na ogled v rimskem kamnolomu v Sankt Margarethnu še do 24. avgusta. Kolpa izvira na Hrvaškem, kjer se na njenem drugem koncu tudi izliva v Savo. Vije se 292 kilometrov daleč, od tega teče kar 118 kilometrov kot mejna reka med Hrvaško in Slovenijo. Zdaj je to južna schengenska meja Evropske unije, a reka je bila vedno tudi kraj srečevanj. Tokrat smo obiskali Kostelsko- pokrajino ob zgornjem toku reke.

To obilje Kostelskega se steka tudi po tekočem traku polnilnice naravne mineralne vode.

Krajev, ki sevajo milino in lahko blagodejno vplivajo na človeka, je tu precej. Skupina geomantov jih je zaznamovala s posebno oblikovanimi litopunkturnimi kamni, ki z vklesanimi kozmogrami poosebljajo govorico narave. Zakaj litopunkturni kamen? Ta pritiska s svojo težo na eno izmed resonančnih točk vitalnoenergijskega središča in tako spodbuja kraj k delovanju. In hkrati, ko človek nameni svojo pozornost kraju, lahko začuti njegovo kakovost.

Ob tem slapu je nekoč pasla vole Nežica in utonila. Na površje so priplavali le njeni lasje. Legenda o nesrečnem dekletu je tako dala pritoku Kolpe ime. Prav tu, kjer se voda zliva čez puhasti mah, nastaja lehnjàk- lahka luknjičava apnena kamnina. Lehnjàk je dober izolator in vaščani so v preteklosti iz njega gradili svoja domovanja- značilne hiše z zidano kletjo in hlevom v pritličju ter stanovanjem v nadstropju.

Življenje je tod sicer vedno zahtevalo precej iznajdljivosti. Zaradi skope zemlje so se moški vse od konca 15. stoletja, ko je cesar Friderik III. tem krajem podelil krošnjarski patent, čez zimo odpravili po velemestih, na primer po Dunaju in Budimpešti, iskat zaslužek. Večina krošnjarjev je za izdelke, ki so jih imeli v svojih koših, igrala igro fiks- niks. V vrečki je 90 številk. To je igra na srečo, neke vrste tombola. Povlečete tri kroglice iz vrečke in, če imate seštevek manjši od sto, vam krošnjar da želeno nagrado iz koša in še vrne denar. Če je seštevek večji od sto, krošnjar obdrži denar in se vam zahvali za igro.