Danes v oddaji Alpe- Donava- Jadran Skrivnosti otočkov Brissago v jezeru Maggiore Novo prizorišče za poletne prireditve v Spodnji Avstriji Prijazno in mirno mestece Korte v slovenski Istri Pasijonske igre na Predarlberškem 1. 000 let škofije v bavarskem mestu Bamberg
Lep pozdrav, dragi gledalke in gledalci. Dobrodošli v oddaji Alpe- Donava- Jadran. Začeli bomo z zgodbo z otočkov Brissago v švicarskem delu jezera Maggiore.
Tam je imel bogat zbiralec umetnin Max Emden razkošno vilo z dragoceno zbirko umetniških del izjemne vrednosti. Po njegovi smrti leta 1940 pa do konca druge svetovne vojne je bila vila zaprta; ko so jo spet odprli, je bila prazna. Kam so izginile vse umetnine, danes raziskuje Maxov vnuk.
Dve zeleni packi na širni vodni gladini na švicarski strani jezera Maggiore: to sta otoka Brissago. Kraj, ki stoletja ni bil zanimiv za nikogar, z izjemo kakšnega ribiča ali puščavnika.
Šele ob koncu 19. stoletja se je začelo govoriti o čaru teh otokov: francoska baronica Antoinette de Saint Lèger ju je kupila in si tu zgradila prebivališče, ki je kmalu postalo središče bogate kulturne dejavnosti.
Toda tudi bogastva je lahko konec in leta 1927 je francoska baronica, obubožana, morala zapustiti svoj otok in ga prodati. Privlačnost otoka pa ni izginila in iz Hamburga je sem prišel judovski trgovec.
Imenoval se je Max Emden; bil je milijarder, po vsej Evropi je imel 50 velikih trgovin.
Pravkar se je ločil, žena je imela korenine v Argentini. Na otoku Brissago si je dal zgraditi razkošno in sodobno opremljeno vilo. Bil je velik ljubitelj umetnosti, zato je zbiral slike velikih vrednosti.
Sodeloval je s teozofi z Monte Verita v Asconi. Njegovo življenje je bilo sijajno, skoraj brezskrbno, značilno za tisti čas.
Imel je sina, vendar njuni odnosi niso bili dobri; postal bo edini dedič celotnega premoženja.
Videvala sta se redko, na kratkih počitnicah na engadinskem snegu.
Družina Emden je judovska: Maxa nacisti niso preganjali neposredno, saj je v 30. letih dobil švicarsko državljanstvo.
Sin, ki je živel v Nemčiji in je imel nemško državljanstvo, pa je bil na nacistični črni listi. Življenje si je rešil z begom v Čile.
Junij 1940. Max Emden se ne počuti dobro. Njegovo zdravje je iz dneva v dan slabše. 26. junija umre v eni izmed klinik v Locarnu. Le nekaj tednov prej je sinu napisal pismo in mu sporočil svoje zadnje želje ter dal navodila glede dediščine. Sin pisma nikoli ni prebral, prej je odpotoval v Čile. Po vojni se je sin vrnil na otok in tam našel skoraj prazno vilo: skrivnostno so izginile umetnine, stene so bile prazne, sobe gole. Obupan zaradi dolgov, ki so se nabrali v letih vojne, je otok prodal kantonu Ticino, ki je še danes njegov lastnik, nato pa se je vrnil v Čile.
Nikoli se ni zanimal za usodo očetovih slik. Drugače pa razmišlja Maxov vnuk, Juan Carlos Emden, ki iz Čila vodi bitko za vrnitev umetnin, ki so med drugo svetovno vojno izginile iz vile. Pravkar se je vrnil na otok, ki je bil nekdaj dedkova last, da bi dokazal obstoj dragocenih slik.
" Smo v enem izmed salonov v drugem nadstropju vile. Tu je fotografija, ki dokazuje obstoj zbirke slik Maxa Emdena.
To je bil eden najljubših Maxovih prostorov; do njegove smrti se ni nič spremenilo. " Razkošna vila je bila opremljena s predmeti neprecenljive vrednosti. Ob pohištvu in kipcih so bile tu še velikanske tapiserije, predvsem pa na desetine slik.
In to ne kakršnihkoli, to so bile slike, ki jim na svetu ni para.
Juan Carlos jih išče v ZDA in Evropi, v zasebnih zbirkah in muzejih. Na primer tega van Gogha; je v Združenih državah Amerike, vendar ni znano, kdo ga ima v lasti. Enako velja za Moneta, tudi ta je v ZDA: prodan je bil na dražbi leta 1979.
Tudi ta Renoir je z Brissaga: ameriški trgovec ga je kupil od nemškega galerista.
Zdaj je v nekem muzeju, kjer o pravem lastniku nočejo niti slišati.
Tu je tudi Tiepolo: sliko so leta 2002 prodali na dražbi anonimnemu zbiralcu, zdaj je v Hiši umetnosti v Zürichu. Usoda, ki povezuje vse slike z otokov Brissago- šle so iz rok v roke, od prodajalca do kupca, nato se je za njimi izgubila sled.
Dejstvo je, da je med vojno nekdo izkoristil mednarodne politične razmere, nezavarovan zaklad odnesel iz vile in obogatel.
Nadaljujemo z bogastvom, ki nam ga v poletnih mesecih prinaša obilica kulturnih prireditev.
Na Spodnjem Avstrijskem so tradicionalne gledališke predstave; letos poleti bodo imeli kar 30 premier.
Za velike glasbene prireditve pa so zgradili novo sodobno prizorišče v parku gradu Grafenegg.
Umetniki in obrtniki so okoli leta 1840 z gotskimi ribjimi mehurji in iz drobnega peščenca postavili dvorec Grafenegg v takrat izredno priljubljenem tudorskem gotskem slogu.
Če so želeli arhitekti le lučaj od gradu postaviti novo kulturno središče, pa so se morali ravnati po okusu današnjega časa.
Sodobno koncertno školjko so poimenovali " Stolp iz oblakov ". Takole je bila videti še maja letos, ko so tukaj prevladovali gradbeni stroji.
S prihodom poletja pa lahko obiskovalci ob pogledu na angleški park že občudujejo konstrukcijo iz betona in jekla, ki jo je že nekoliko preraslo sveže zelenje. Ob vseh polemikah, ki so spremljale sožitje nove in stare arhitekture, ostaja mešanica oblik dveh različnih obdobij vendarle napeta in opredeljuje novo estetiko. Od sredine avgusta naprej, ko bodo tukaj začeli redno prirejati koncerte, pričakujejo 1. 700 obiskovalcev, ki se bodo s pogledi sprehajali med stolpom iz oblakov in grajskim stolpom.
" Pojem sodobno je zelo vprašljiv.
Prizorišča pod vedrim nebom nikoli niso bila vprašljiva, saj so zgledi zanje amfiteatri, ki so takšno obliko akustike tako rekoč zakoličili že vnaprej. Gre torej za tradicijo. Sredstva, s katerimi delamo, so seveda prilagojena današnjemu času in skladno s tem smo upoštevali tudi sodoben način razmišljanja. In tako smo tudi ravnali. " " Gre pravzaprav za delo s pokrajino. Pokrajini smo dodali nekaj in jo vključili v objekt. Gre pa, lahko bi rekli, za izmenično učinkovanje med pokrajino in urbanim prostorom ali zgrajenimi sledovi prostora. " Celoten objekt je vendarle prednostno namenjen zvočnim spektaklom.
Pianist Rudolf Buchbinder, direktor novega festivala, si prizadeva v Grafenegg na Spodnjem Avstrijskem privabiti najboljše orkestre sveta.
Klasična glasba v sproščenem okolju naj bi privabila tudi mladino.
" Zelo smo veseli, da nam je uspelo za sodelovanje na festivalu v Grafeneggu pridobiti najboljše kolege in kolegice, predvsem moja kolega pianista Alfreda Brendla in Arcadija Volodosa. "
Za svečano odprtje " stolpa iz oblakov ", ki ga je prenašala tudi avstrijska televizija, je direktor Buchbinder v Grafenegg povabil zvezde dunajske opere Johana Botho in Bryn Terfel...? ter sopranistko Genio Kühmeier...
Nočno nebo, ki ga je ob koncu prireditve razsvetlil ognjemet ob Händlovi priložnostni glasbi, je pomenilo uvodno dejanje novega festivala pod vedrim nebom. V naslednjem prispevku vas peljemo v prijazno in mirno mestece Korte v zaledju slovenske Obale.
Ležijo na slemenu, s katerega se odpira zlasti po nevihtah čudovit razgled na istrsko pokrajino. Obdane so z oljčnimi gaji, vinogradi in s sadnim drevjem, pobočja pa imajo veliko izvirov, ki so bili do pred kratkim viri pitne vode.
Korte so največje naselje izolskega zaledja. Stisnjene na ozkem slemenu nad dolino Drnice pod seboj obvladujejo cesto za južno Istro.
Iz Portoroža, Izole, Kopra in iz drugih krajev vodijo sem stare poti, primerne za izlete in rekreacijske pohode. Korte so bile že od nekdaj upravno, politično in cerkveno središče izolskega podeželja.
Arheološka izkopavanja so pokazala, da je bilo v Kortah najstarejše naselje, gradišče Kašler, naseljeno že v starejši železni dobi. Tedaj se je tu odvijala trgovina med južnoitalijansko deželo Apulijo, Istro in srednjo Evropo.
"... tako da so včasih Korte nekaj pomenile: imele so močno samoupravo, tudi krajevno, saj je škof Naldini leta 1700, ko je obiskoval kraje svoje škofije, napisal tudi precej obsežno poročilo o tem kraju in tudi, da volijo župana, prav po slovensko je napisal, da volijo župana. " Korte imajo sredozemski obrambni videz in so arhitekturni spomenik prve stopnje. Tu prebiva dobrih 200 ljudi. Večinoma so zaposleni v Trstu in Izoli, v prostem času pa kmetujejo na svojih malih, razdrobljenih kmetijah.
Mestece je razdeljeno na dve vasi: Gornjo in Dolnjo. Doljna vas ima zaradi dolge ulice, ki se konča z malim trgom, mestni videz.
Nad zavojem proti glavni cesti stoji visoka stavba, ki ji pravijo " nebotičnik ".
Blizu nje stoji hiša, ki ima na portalu napis ANDREA CREVATIN 1738.
Priimek Hrvatin je še danes zelo razširjen med prebivalci Kort.
Zelo lepo obnovljena je stavba nekdanje bratovščine sv. Antona, v kateri je bila pozneje stara šola.
Danes je v tej hiši mladinski hotel Stara šola Korte. V njem so uredili lepe apartmaje, sobe, seminarske prostore, internetne kotičke in vse drugo, kar potrebuje popotnik, ki se želi za nekaj časa ustaviti v tem kraju.
Na poti, ki se iz Doljne vasi vzpenja proti mlajši Gornji vasi, stoji župnijska cerkev sv. Antona Puščavnika, s ploščo v latinščini iz leta 1812 " Iliru " Petru Benedettiju, ki je leta 1797 nad staro cerkvijo zgradil večjo cerkev in leta 1799 postavil zvonik.
Freske na cerkvenem stropu je naslikal 1939 leta slikar Virgilij Pitscheider s Tirolskega.
Cerkev ima baročne oltarje.
Na glavnem je slika Antona Puščavnika, delo neznanega slikarja iz 17. stoletja. Za glavnim oltarjem je kustodija s starim slovanskim glagolskim napisom iz leta 1468.
Korte so lep in miren kraj v zaledju slovenske Istre. Ljudsko izročilo pripoveduje, da je nekoč tu neki iskalec zlata našel kamen, na katerem je bil napis: " Blažen, kdor me bo obrnil! " Ko ga je obrnil, pa je ostal praznih rok, kajti na drugi strani je pisalo: " Zdaj mi je bolje. " V drugem delu oddaje bomo videli, kako so se na pasijonske predstave pripravljali na Predarlberškem; med vrsto kulturnih dogodkov vas vabimo v narodno galerijo v Ljubljano, na dunajski poletni filmski festival in na razstavo v München. Predstavili vam bomo Bamberg, ki velja za eno najlepših bavarskih mest, na koncu pa še tri zanimive monotematske oddaje, ki smo jih pripravili za to poletje.
Med tradicionalne poletne prireditve sodijo tudi pasijonske igre. Današnji prispevek je s Predarlberškega in je nastajal šest mesecev, tako kot priprave na predstave, v katerih sodeluje vsak deseti prebivalec doline Kloster.
Takšen je bil sončen zimski dan na Arlbergu. Mladi in stari so se zabavali na snegu. Le eden pa je imel tega 18. januarja v mislih čisto nekaj drugega kot smučanje ali deskanje na snegu. Zagorel in vesel je stal ob žičnici in se pogovarjal s skoraj vsakim prebivalcem doline Klostertal.
Za pobudnika Klostertalskega pasijona je bil ta dan en sam kasting na prostem.
Poslušaj, spet pripravljamo pasijo.
Potrebovali bi še nekaj dobrih, zanesljivih ljudi.
Povsod, kjer se srečaš z ljudmi, je mogoče slišati: spet se je začelo!
Saj je tudi opaziti. Brade kar rastejo! Ja, tale bo tudi počasi.
Tudi igralca, ki bo upodobil Jezusa, je že zajela pasijonska mrzlica. Ali lahko ostanem takšen, siv?
Brado bo tudi treba pobarvati. Pa ne bo črna?
Ne, jaz mislim, da so takšni časi že mimo! Ja, to bo Renatino delo.
Barvanje, britje, nega- Renate Lanschützer je imela polne roke dela z moškimi iz doline. Njenim rokam so zaupali vse daljše brade. Renata je moškim prepovedala, da bi se jih lotevali sami.
Kdo je naslednji?
Kdo je pa tukaj strigel?
Ja, kar sam sem bil.
Scenograf in skrbnik rekvizitov sta porabila približno 500 ur za opremo, ki mora biti dovršena do podrobnosti. " Kelih za zadnjo večerjo je iz smrekovega lesa. Tega sem izdelal na stružnici in ga pozlatil s 24- karatnim zlatom. " To je pa zelo lepo, ker se že zdaj veseliš! Tamino se je seveda razveselil privlačnega kostima- čeprav si je predstavljal, da bo dobil kostim spajdermena, ne tako dekliške oprave.
Torbice ne bi imel!
Vanjo lahko daš nekaj bombonov! Predolgo je!
Naj pridejo otroci k meni?
Jezus je to lahko zlahka rekel, saj ni imel lastnih otrok. Jezus iz doline Klostertal je bolj na tekočem, kakšna je stvarnost.
Vaje so se začele v začetku maja.
Takrat so postavili tudi sceno, ki so jo izdelali mizarji iz doline.
" Obdelati takšno besedilo ni povsem preprosto početje, ker v Bibliji niso opisani scenski elementi in zaporedja. Dramaturgijo moraš dodati sam. " On je res božji sin!
Kdo so pravzaprav ljudje, ki mu sledijo?
To so njegovi učenci. Med njimi bo izbral 12 apostolov. Kajti v Svetem pismu piše: vi niste izbrali mene, ampak sem jaz izbral vas.
Glejte, le kaj se bo zgodilo naprej? Kmalu so v vaje vključili tudi sodelujoče živali. Že kmalu pa je prišel dan krstne uprizoritve. Za odrom je vladala običajna zmeda, pa vendar tudi veliko navdušenje, trema in razburjenje.
V Narodni galeriji je na ogled razstava Giotto, Padova in kapela Scrovegnijev.
Predstavljene so mojstrovine največjega italijanskega slikarja 14. stoletja Giotta, pri čemer imajo osrednje mesto njegove poslikave v kapeli Scrovegnijev, ki velja za eno najpopolnejših srednjeveških stvaritev.
V veliki dvorani galerije je postavljena maketa v merilu 1: 3, ki jo je izdelal arhitekt Gian Franco Martinoni, prelepljena je s pomanjšanimi fotografijami fresk. V drugem delu razstave lepot trecenta v Padovi so na ogled izvirna dela petih Giottovih sodobnikov oziroma naslednikov. Odprta bo vse do 30. septembra.
Odprtje dunajskega filmskega festivala je potekalo na trgu pred mestno hišo.
Udeležilo se ga je kar 2. 000 ljudi.
Filmsko platno je letos dvakrat večje kot lani, ozvočenje pa še močnejše.
Na ogled so opere, operete, klasični koncerti, balet, džez in opere za otroke.
Zelo bogata je tudi kulinarična ponudba. Dunajski filmski festival bo trajal do 2. septembra. Predstave se začnejo, ko pade noč, vstopnine ni.
Njen nasmešek je rahlo zasanjan, v rokah drži šopek travniških cvetlic.
Barve njene obleke spominjajo na francosko trobojnico. Christian Gottlieb Schick je naslikal premožno meščansko hčer Heinrike Dannecker leta 1802.
Slika običajno visi v narodni galeriji v Berlinu, vendar bo do 2. septembra na ogled v münchenski novi pinakoteki.
Heinrike kaže obiskovalcem pot do enkratne razstave. Trije največji državni muzeji so združili moči in prvič pokazali bogastvo ter presenetljivo raznolikost nemškega slikarstva med francosko revolucijo in prvo svetovno vojno.
Kako so nemški umetniki videli Evropo?
Razstava govori prav o tem.
Okoli leta 1860 so si številni umetniki izbrali Italijo kot svojo novo domovino.
Postala je pribežališče vseh, ki so odklanjali nov razvoj na področju umetnosti.
Prizadevali so si za oživitev antike in italijanske renesanse.
Ludwig Richter je nekoč zapisal: Zakaj si želiš daljave, če pa imaš vse na dosegu rok? Za pokrajinskega slikarja iz Dresdna je postala motiv in vir navdiha Češka.
V okviru razstave so dela Richterja in Casparja Davida Friedricha večkrat postavljena drugo ob drugem. Bamberg v pokrajini Franken sodi med najlepša bavarska mesta. Skoraj nepoškodovano je preživelo vse vojne zadnjih 1. 000 let. Bilo je zelo odprto mesto, nikoli močno utrjeno. Ker je hitro klonilo pred sovražnikom, se je izognilo obleganjem in požarom. Vedno je bilo tudi zelo premožno, predvsem zaradi bamberške škofije, katere posesti so segale vse do Avstrije in Italije in ki letos praznuje tisočletnico ustanovitve.
Le redkokatero bavarsko mesto se po lepoti lahko kosa z Bambergom.
Od leta 1993 je mesto uvrščeno na seznam svetovne kulturne dediščine.
Bamberg kot celota velja za arhitekturno zgodovinsko umetnino. Zgodovinsko jedro je spodaj v dolini reke, obkrožata pa ga dva rokava reke Regnitz.
Med mestne znamenitosti sodi stara mestna hiša na mostu, ki je bila zgrajena leta 1460 sredi reke kot protest meščanov proti premoči škofovskega mesta zgoraj na vzpetini. Pred 1. 000 leti je Bamberg povzdignil v škofovsko mesto cesar Heinrich II., saj je ljubil mesto, ki mu je hvaležno za marsikaj: cerkve in samostane, rezidence in muzeje z neprecenljivimi umetnostnimi zakladi, ki bodo ob jubileju vsi odprli svoja vrata.
Skupaj sestavljajo namreč enkratno celoto na vzpetini Domberg. Mogočna cerkev, katere gradnja se je začela že pred 1. 000 leti, je pogorela dvakrat.
Današnja, triladijska bazilika izvira z začetka 13. stoletja in hrani cesarsko grobnico Heinricha in njegove žene Kunigunde.
Svetovno znanega bamberškega jezdeca je ustvaril neznani umetnik. Poznavalci si dolgo časa niso bili povsem na jasnem glede kipa. Danes zgodovinarji domnevajo, da gre za upodobitev madžarskega kralja Štefana I.
V cerkvi je pokopan tudi papež Clemens II., ki je bil iz Bamberga.
To je edini papežev grob severno od Alp.
Clemens je umrl naravne smrti po vsega devetih mesecih papeževanja. Do novembra bo v muzejih okrog stolnice na ogled razstava z naslovom " Pod zvezdnim plaščem ".
Na dragocenem 1. 000 let starem plašču je upodobljen do takrat znani svet nebesnih teles s Kristusom v njegovem središču. Plašč je bil darilo kneza Ismaela iz Apulije cesarju Heinrichu II. ob papeževem obisku.
Vsa ozvezdja, tukaj na primer dvojčka in škorpijon, so izvezena iz dragocenih zlatih niti.
250 dragocenih razstavnih predmetov iz Bamberga in izposojene dragocenosti iz drugih bavarskih mest so znova oživele tisočletno zgodovino škofije.
Kunigundina skrinjica iz slonovine in zlata ter posoda za blagoslovljeno vodo iz odžaganega alpskega roga sta stari več kot tisoč let.
Cesar Heinrich in njegova žena Kunigunda nista imela otrok in sta svoje premoženje zapustila škofiji.
" Heinrich je že v srednjem veku veljal za pobožnega kralja. Oba s cesarico sta imela zgleden zakon, saj sta bogato poskrbela za opremo cerkve, ustanovila sta škofijo, tudi stolnico v Bambergu.
Začetki stolnice so povezani prav z njima.
Ta tesna povezanost s cerkvijo in njuna pobožnost sta pripeljali k temu, da sta bila oba že v 12. oz. 13. stoletju razglašena za blažena. " V Bambergu sta bila cerkveno in posvetno že od nekdaj tesno povezana.
Kajti Bamberg lahko razen baroka ponudi tudi pivo, saj ga vari kar deset pivovarn.
Varijo močno pivo- temno pivo in znamenito dimljeno pivo. Obiskovalci običajno najbolj občudujejo male Benetke, staro ribiško naselje.
Ko pa se pojavi gondoljer s pravo gondolo, skoraj ne morejo verjeti svojim očem. Vožnje se je gondoljer naučil prav v Benetkah. Pogled obiskovalcev se z ene izmed sedmih vzpetin sprehodi prek prepletenih streh, samostanov in cerkva. Bamberg je veselo mesto, ki je do današnjega dne ohranilo svoje zgodovinsko dediščino.
Naj vas za konec povabim k ogledu naših prihodnjih treh oddaj, ki bodo, tako kot vsako poletje, monotematske. Prvo so pripravili v studiu avstrijske televizije v Salzburgu in predstavlja Ledeno jamo v pogorju Tennengebirge. Jama Eisriesenwelt ali Svet lednih velikanov velja za največjo ledeno jamo na svetu.
Nastala je zaradi edinstvenega delovanja naravnih sil. Gorski masiv Tennengebirge je del severnega dela apnenčastih Alp in ima številne podzemne jame.
Ko začnejo spomladi zunaj temperature počasi naraščati, priteka voda skozi razpoke v skalah v notranjost gora in v jamah zmrzne.
Ledena jama, ki je bila za obiskovalce odprta leta 1920, je danes velika turistična znamenitost Salzburškega. Naslednja monotematska oddaja prihaja iz studia švicarske televizije iz Ticina.
Tam je bil namreč rojen Domenico Fontana, ki velja za enega najgenialnejših arhitektov baročnega Rima. Papež Sikst V. ga je imenoval za arhitekta bazilike svetega Petra, znan je tudi po postavitvi vatikanskega obeliska. Veliki so njegovi posegi v svetem Janezu Lateranskem, Mariji Snežni in v papeški palači na Kvirinalu, kjer je danes sedež predsednika republike Italije.
Iz Rima je odšel v Neapelj, kjer je zgradil kraljevo palačo, ukvarjal se je tudi z urbanizmom, z oskrbo z vodo in je eden najbolj zaslužnih za preoblikovanje mesta v 17. stoletju. V Neaplju je pred 400 leti tudi umrl. Tretja monotematska oddaja bo predstavila Trst, kot ga vidi in doživlja uspešni nemški pisatelj Veit Heinichen. Zanj je Trst prototip evropskega mesta, stičišče med vzhodom in zahodom, severom in jugom, mesto ob meji, v katerem v sožitju živi 90 narodnosti. Veit Heinichen, ki si je s svojimi kriminalnimi romani pridobil mednarodno slavo, je bil rojen v Nemčiji, a že leta živi v Trstu, tako kot tudi junaki njegovih zgodb. V oddaji nas vodi po prizoriščih dogajanj svojih romanov, nam odkriva zgodovino mesta in ne pozabi tudi na kulinarične užitke.
Oglejte si naše oddaje, preživite lepo poletje in na svidenje.
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
Osmi dan poleti pod milim nebom
Clooney v boj proti gradnji
Vabilo na sprehod med Giottovimi freskami
Obala med prazniki dobro obiskana
