Alpe - Donava - Jadran: 22. 12. 2007

Lepo pozdravljeni, dragi gledalke in gledalci; dobrodošli spet v naši oddaji.
Švicarska televizija se je v prvi današnji zgodbi lotila podobe okrog Luganskega jezera, ki jo je skazila orjaška stavba nove igralnice.
Načrtoval jo je svetovno znani in cenjeni arhitekt Mario Botta, ki pa tokrat ni bil deležen pohval.
Večina ima stavbo za ekološko pošast, veliko preveliko za okolico.
A švicarske pripombe so brez učinka, saj stavba stoji na italijanskem ozemlju, kjer nimajo vpliva.

" Načrt za igralnico v Campioneju sega v leto 1989; potrdili so ga leta 1990, torej pred sedemnajstimi leti. Razvijal se je skozi osem občinskih uprav, šest županov in dva komisarja.
Šlo je torej za zelo dolg postopek, ki še vedno ni končan. " Res je: prvotni načrt je predvideval velik zeleni pas, ki bi se spuščal do jezera pred igralnico; tako bi bila dimenzija drugačna, njene razsežnosti, čeprav velikanske, bi se bolje vklopile v naravno tkivo. Toda občinske oblasti so želele, da se ohrani tudi stara igralnica. Tako je nova stavba, ki je sama po sebi zanimiva in skladna, popolnoma izrojena.

V dveh velikih stolpih, ki stojita spredaj, so... pomožne stopnice.
Stolpa sta višja od milanske katedrale, brez oken se zdita še bolj mogočna, kot da visita nad Campionejem.

Tudi brez njih je videti dovolj, to so prostornine, ki jih ne potrebujejo. " Če odmislimo razprave o estetiki, se morda lahko vprašamo, ali je vse to razkazovanje bogastva in veličine upravičeno pri stavbi, ki pravzaprav poveličuje slabost tistih, ki se ne morejo upreti igram na srečo.

Tudi pri naslednji zgodbi bo marsikdo zmajal z glavo, pripoveduje o neverjetni pustolovščini, ki se je loteva Italijan Alex Bellini: s čolnom namerava preveslati Tihi ocean. Predvideva, da bo za to potreboval 10 mesecev. To ni njegov prvi tovrstni podvig, a je prav gotovo najtežji: do zdaj je prehodil Aljasko, s kolesom prevozil Ande, opravil maraton v puščavskem pesku ter preveslal Sredozemlje in Atlantski ocean.

Podvig brez primere, ki ga zdaj želi ponoviti, le na drugem oceanu: iz Peruja namerava pripluti v Avstralijo. Kadar ne vesla, Alex živi v Trstu in prav tu pripravlja zadnje podrobnosti, povezane z novim izzivom in globoko motivacijo.

" Gotovo ne iščem meja svojih zmogljivosti; verjamem, da so to izzivi, pri katerih izgubljamo na samem začetku.
Tisti trenutek, ko na morju pred seboj vidimo svoje meje, je prepozno. Bolje je, da se mejam niti ne približamo.

Izbral sem čoln na vesla, kajti želel sem na nek način stopiti v tesnejši, stoodstotni stik z naravo. "

Na svojem prvem podvigu se je moral Alex najprej soočiti z dvema porazoma, da je prišel do cilja, da je prišel uspeh.
18. septembra 2005 se je odpravil z obale Quarta v Genovi, 2. maja 2006 je dosegel plažo v Fortalezi na severovzhodu Brazilije.
226 dni in prek 10 tisoč kilometrov, sam prek morja: najdaljše prečkanje Atlantskega oceana do zdaj. Pripovedoval bi lahko o napetih trenutkih, veliko dogodkih, tudi o veliki lakoti.

V trenutku največjega obupa nisem premogel niti toliko telesne moči, da bi se prepustil lastnim čustvom.

Bil sem utrujen in nisem uspel razviti niti misli, kot je: " Naprej moram, kajti sem me nihče ne bo prišel iskat. " Najbolj navdušujoč pa je bil trenutek pozneje, ko sem rekel: " Pot domov je samo ena, torej veslaj, sedi, vzemi vesla v roke in veslaj. "

Leto in pol po podvigu si znova želi na pot. Na voljo ima 100 tisoč evrov pokroviteljskih sredstev, dovolj za organizacijo: podporo, ki mu bo, po medmrežju in s pomočjo satelitskega telefona, s kopnega zagotavljala minimalno pomoč, in čoln.
Čoln je ženskega spola, njegovo krstno ime je Rosa di Atacama, kot je ime čilski puščavski vrtnici, ki je navdihnila Luisa Sepulvedo.
To je edina opora ob soočanju z oceanom. Čoln je dolg sedem metrov in širok meter osemdeset, opremljen je s skoraj trimetrskima vesloma iz ogljikovih vlaken. To je vse: Alex na puščavski vrtnici sredi oceana.

Tu je potekal tradicionalni lov na lisico, a zaščitnikom živali se ni treba vznemirjati: lisice ni bilo.
Namesto nje so vlekli zvitek slame, prepojene z vonjavami, ki privlačijo pse in konje.
Na tem obredu članov združenja lovcev s konji iz severne Italije, se je predstavilo 45 čudovitih konjev. Prireditev je priljubljena in jo z veseljem spremljajo tudi meščani Maniaga.

V živalskem vrtu Hellabrunn sta mladi pumi tri mesece po rojstvu prvič na ogled v svoji ogradi.
Plahi roparski mački sta postali novi ljubljenki živalskega vrta.
Njuna mati Winnie budno spremlja raziskovanje svojega naraščaja.
Zaradi barve kožuha so mladiči dobro zaščiteni, saj jih je težje opaziti.
Čez približno eno leto bo njihov kožuh privzel značilen vzorec, kot ga poznamo pri odraslih pumah.

" Slika predstavlja angela v letu. Na nebu! Rad se igram, se ukvarjam z matematiko in rešujem različne stvari. " Učiteljica v tretjem razredu Svjetlana Bajan pravi, da ima likovno izredno nadarjen razred, zmaga na natečaju pa za 3. b iz Brodskega Vinogorja ni prva. Za Božič razred pripravlja tudi samostojno razstavo v priznani galeriji Bečić v Slavonskem Brodu.

Dobrač je mogočen gorski masiv, ki je že od nekdaj veljal za posebno, tudi Sveto goro.

Neposredno pod velikim oddajnikom avstrijske radiotelevizije stojita tik pod vrhom, na višini 2166 metrov, dve kapelici, ki sodita med najvišje ležeče romarske kraje v Alpah.

Večja od njiju je tako imenovana Nemška kapelica, ki je posvečena Sveti Mariji na kamnu.

" Lahko trdim, da gora obiskovalce preprosto uroči. Zelo primerna je za prostočasne in športne dejavnosti, saj je tukaj izredno lepo.
Zame ima v sebi nekaj čarobnega, in to ob vsakem vremenu in v vsakem letnem času. " Kdor se odpravi na Dobrač, mora pustiti svoje vozilo najpozneje na parkirišču Rosstratte.
Do tam se je mogoče pozimi pripeljati brez plačila cestnine, od tam naprej pa se je treba odpraviti peš.
Vse je seveda odvisno od želja; ali se človek odpravi na voden zimski sprehod s primerno snežno obutvijo, na smučarski pohod ali pa se preda klasičnemu smučanju. Vendar pa pred spustom vsak smučar izgubi kar nekaj kalorij, saj se je treba po pobočju, kjer so bile še pred leti udobne žičnice, danes odpraviti peš. Morda pa prav zato prihaja toliko obiskovalcev.

Tik pod vrhom je prva možnost za okrepčilo, in sicer koča Ludwiga Walterhausa, ki je v lasti planinskega društva in jo trenutno obnavljajo.
Nekateri se na goro odpravijo skoraj vsak dan.

" Lani sem bil tukaj 324- krat.
Obiskovanje Dobrača je moj konjiček. Rad prihajam sem in uživam v lepem razgledu in miru. " Gora ima veliko obrazov, nežne in robate, odvisno od tega, s katere strani se ji človek približuje. Razgledna ploščad omogoča, da se obiskovalci postavijo nad prepad, kjer je leta 1348 ob potresu del gorskega masiva zgrmel v dolino in pod seboj pokopal več vasi. Med posebnosti Dobrača sodita tudi zanimiv rastlinski in živalski svet, ki pod snežno odejo še čakata pomlad.
Medtem ko so lahko užitki na snegu pogosto zelo dragi, se je tukaj mogoče brezplačno smučati na dobro vzdrževanih in zavarovanih progah.

Nadaljevanje oddaje Alpe- Donava- Jadran bo bolj praznično naravnano: predstavili bomo St. Pauls, ki mu pravijo mesto jaslic.
Med prireditvami in dogodki v tem Božično- novoletnem času bomo pogledali na Dunaj, si ogledali svetlobni spektakel v Zadru in znamenite Tekčeve jaslice v Tržiču. Na koncu pa nam bo slovenska pirotehnična skupina pokazala, kako pripravi ognjemet.

Sodelavci RAI- a z Južnega Tirolskega so nam pripravili zgodbo o predbožičnem razpoloženju v St. Paulsu na Južnem Tirolskem.

Čebulnat stolp podeželske katedrale v St. Paulsu sega visoko nad strehe hiš.
Kdor v adventnem času obišče to staro vinorodno vas, naleti na svet miniatur.
V domačnih uličicah St. Paulsa je na ogled kar 80 različnih jaslic. Vse so v lasti posameznikov, večino med njimi so ljudje izdelali kar sami- prav zato so jaslice v St. Paulsu tako raznolike in pisane. Med njimi je mogoče najti stare in sodobne jaslice, prave mojstrovine in zglede obrtniške spretnosti pa tudi zbirateljske dragocenosti.

" Držimo se enega samega načela, ki pravi, da mora biti za vsake jaslice zagotovljen prostor, biti pa morajo v lasti posameznikov.
Imamo mehiške, tirolske in orientalske jaslice, tudi prave starine in jaslice, ki so jih izdelali otroci. Paleta je torej zelo pisana.
Te jaslice, ki so običajno spravljene na podstrešjih, si je zdaj mogoče ogledati na ulicah, v oknih in na pomolih. " Naj gre za jaslice iz papirja, ki prihajajo z vzhoda Evrope, ali pa za jaslice z afriškimi figuricami- ustvarjalnost ima povsem proste roke.
V tirolskih jaslicah so pastirji oblečeni v krajevno nošo, modreci in Sveta družina pa nosijo samostansko obleko in obutev. Med jaslicami so nekatere takšne, da jih je mogoče samo gledati, druge pa je mogoče tudi pojesti, saj so iz čokolade.
Posebej zanimive so najmanjše jaslice na svetu, ki so iz pravega zlata.
Tako majhne so, da jih je mogoče spraviti v lešnikovo lupino.

Pravijo, da je St. Pauls pod zemljo celo večji kot nad njo. Obiskovalce, ki si pridejo ogledat razstave jaslic, povabijo v adventne in jaslične kleti na kuhano vino in kos potice pa tudi na kratek pomenek.

Sprehod skozi St. Pauls v Božičnem času tako postane ne samo družaben dogodek, ampak tudi dogodek, ki spodbuja k razmišljanju- med jaslicami in pričami globokega verovanja ter v predprazničnem veselju pred Božičem- in to prav pod širnim nebesnim obokom.

Začel je leta 1935 in jih rezljal celih 14 let.

Vsaka figura je izdelana iz enega samega kosa lesa. Domiselno jih je oživil z različnimi mehanizmi. Figurice, ki jih je okrog šestdeset, se premikajo, vrtijo, opravljajo različna dela in dajejo jaslicam prav poseben čar.

Pravljično podobo dopolnjuje več kot 75 ovc na pašnikih in angelčki, ki krožijo nad jaslicami.

V letu 2000 je njegov sin, akademski kipar Vinko Ribnikar, jaslice dopolnil, tako da je njihov videz še lepši.

V Ribnikarjevi galeriji, nekdanji Kekčevi hiši v Tržiču, so na ogled čez vse leto.

Zadar je v teh predprazničnih dneh dobil novo zanimivost. Poleg " morskih orgel " je isti avtor, arhitekt Nikola Bašić na obrežju postavil novo urbano instalacijo. Poimenoval jo je Pozdrav soncu, čeprav deluje poskusno, je svetlobni spektakel že pritegnil veliko pozornost Zadrčanov.

Ko bomo čez nekaj dni vstopili v novo leto, bodo ta trenutek v domala vseh krajih nebo razsvetlili ognjemeti. Danes je umetnost izdelave ognjemetov na tako visoki stopnji, da po vsem svetu organizirajo številna tekmovanja, festivale in promocije.
Med najboljšimi je tudi slovenska skupina Aleša Hama, ki je pred meseci na svetovnem festivalu v Šanghaju zasedla drugo mesto, za Američani in pred Portugàlci.

Velike prireditve, proslave, praznovanja?
skoraj ni velikega dogodka, kamor ne bi sodil še lep in velik ognjemet.
Te pirotehnične predstave so danes spektakel, zabava in okras, njihov izvor pa je daleč v preteklosti, ko je človek verjel, da bo s hrupom, pokanjem in z bliski odgnal hudobne sile in zle duhove ter privabil srečo in uspeh.
Ne le na Kitajskem, kjer so izumili smodnik in izdelali prve svetlobne izstrelke, podobno so verjeli tudi drugod.

Stari običaji so se ohranili tudi v Krščanstvu v mnogih praznikih tja do Velike noči, ko je bilo v naših krajih zelo živo pokanje z možnarji.

Priprava takega ognjemeta se začne za računalnikom, kjer oblikujejo natančen program: kje v glasbi se bodo na nebu pokazali izstrelki, kako bodo leteli in koliko časa. Vse mora biti do tisočinke sekunde natančno z upoštevanjem hitrosti svetlobe in zvoka.

Petminutni ognjemet pripravljajo do 14 dni.
V delavnici napolnijo izstrelne možnarje, vanje nasujejo smodnik in nato izbrane učinke. V petminutnem ognjemetu je kakih 370 vžigov. Vsako ognjeno bombo povežejo z vžigalnim modulom.

Problem je velik ognjemet v mestu, ki ga ne moremo, ne smemo narediti zaradi varnostnih odmikov, zato delamo ognjemete z velikim številom izstrelkov majhnega kalibra blizu ljudi, kot je dovoljeno, pa tudi lepo. Včasih smo izstreljevali ogromne bombe 27 kilsko 400 milimetrov, takrat se je ljudem zdelo super, danes namesto enega vžiga naredimo 200, v pravem trenutku, zanimivo sliko, ki je ljudjem všeč.

Več ur pred začetkom ognjemeta ekipa pirotehnikov na prizorišču razpostavi izstrelne možnarje, jih usmeri, poveže z računalnikom, in ko je čas, sproži.

V ognjemetnih bombah, ki se razstrelijo v zraku, so kovinski oksidi, ki zgorijo z različnimi učinki in v različnih barvah: natrij za rumeno, litij in stroncij za rdečo, barij za zeleno, baker za modro, za belo in bleščečo srebrno aluminij in magnezij, še boljši pa je titan.
Prizor, ki nam ga pričarajo, je spektakel svetlobe in barv. Čeprav morda ne verjamemo več v zle sile v temi, ki jih je treba pregnati, je očaranost s hrupom in bliščem ognjemeta še vedno nekje v nas.