Alpe - Donava - Jadran: 222

Lepo pozdravljeni spet v oddaji Alpe- Donava- Jadran. Začenjamo v Švici, ki je danes med najbogatejšimi državami z visokim življenjskim standardom. A še do druge svetovne vojne si je v kantonu Ticino veliko družin pri preživetju pomagalo z delom otrok. Na tisoče jih je odhajalo v severno Italijo, kjer so bili dimnikarji, pravi majhni sužnji bogatih gospodarjev. Žalostne zgodbe so zapisane v knjigah, po katerih so nastale gledališke predstave in tudi muzikali. Eden izmed njih je na sporedu prav te dni.

Elisabeth Wenger se je srečala in pogovarjala s številnimi ljudmi, mnogi med njimi so že starčki, ki so jih, ko so bili otroci, prodali za dimnikarčke. Našla jih je na drugi strani meje, v dolini Vigezzo in prisluhnila njihovim zgodbam.

Denar za dimnikarja so navadno vnaprej prejeli starši. Nekatere otroke so prodali za 20 lir ali pa za 20 frankov za obdobje šestih mesecev. Druge so prodali za 30 ali 50 frankov. Nekatere za 200, kar je takrat pomenilo zelo veliko denarja. V teh primerih so sklenili pogodbe za daljša obdobja, za pet let.

Pek je odšel domov, prepričan, da bo gospodar počakal, da se dimnik ohladi. Toda otrok je moral plezati po dimniku že četrt ure po pekovem odhodu.

Gentile ni hotel plezati, toda gospodar ga ni hotel uslišati. Otrok je moral tako v dimnik; gospodar ga je vanj nagnal na silo, z udarci.

Gentile se je povzpel in se hudo opekel po rokah, kolenih in nogah. Ko je prišel do vrha, je omedlel in padel skozi dimnik navzdol. Gospodar je počakal, da se je otrok zbudil iz nezavesti.

Žalostne zgodbe izkoriščanih in trpinčenih otrok so navdihnile romanopisce in filmske ustvarjalce. Najbolj znano zgodbo sta leta 1939 napisala Nemca, v Ticinu živeča zakonca Kurt Kläber in Lisa Tetzner. Roman Črni bratje je kmalu postal klasična nemška mladinska literatura. Pred kratkim je izšla italijanska izdaja knjige z ilustracijami Hannesa Binderja iz Züricha.

V 80. letih se je za zgodbe dimnikarčkov začela zanimati tudi filmska industrija.

Kar trije prispevki v današnji oddaji so povezani s hrano: hrano za telo in dušo. Prvi je iz benediktinskega samostana ob jezeru Wolfgangsee na Salzburškem, ki so ga ustanovili, da bi spodbujali k miroljubnemu sožitju med ljudmi in narodi v Evropi. Obiskovalci prihajajo od vsepovsod in pred kratkim so zanje odprli še eno samostansko posestvo.

Posestvo Aich, benediktinski samostan v St. Gilgenu, je središče za vse, ki potrebujejo pomoč za svoje telo in dušo. Na novem samostanskem posestvu je mogoče opazovati menihe pri delu, na primer v vzorčni kleti. Vse, kar pridelajo po preizkušenih receptih, kar koristi telesu in duši, je mogoče tudi kupiti: mešanice čajev, likerje, visokokakovostna živila in knjige. " Človek je človeku zdravilo! " je geslo pred kratkim odprtega središča, imenovanega Hildegardzentrum v samostanu, kjer je tržnica z zelišči in živili s posesti Aich.
To je prava obljubljena dežela za vse čute.

Strokovnjaki vedo, da potrebujejo živila svoj čas za rast- tako meso kot tudi sadje in zelenjava; kdor kuha z naravo, in sicer s srcem in pravim odnosom- in se prehranjuje- z vsem, kar pravkar uspeva, se mu ni treba bati za dobro počutje. " Kuhanje z dušo in telesom "- duhovnost kuhanja je pomembna tema v evropskem samostanu pa tudi za kuharico s štirimi zvezdicami Johanno Maier.
Duhovnost kuhanja je povezana z duhom, s srcem in z zavzetostjo in ne pomeni le postaviti ob jušnik pobožnega razpela.

Johanna Meier ve, da kuhanje in prehranjevanje z duhovnostjo in skladno z naravo pomembno prispeva k našemu dobremu počutju in zdravju.

Potem dodamo nekaj ruma, ki prav tako poživlja, pa še med- med je bil že od nekdaj poživilo, ki osrečuje telo, in še nekatere zanimive začimbe, kot sta koriander in kumina...

Slovenski podjetji, ki se že dolgo ukvarjata s tehnologijami za čiščenje pitne vode, sta predstavili svojo inovacijo: mobilno napravo za prečiščevanje vode. Naprava je zmožna prečistiti 20. 000 litrov vode na uro in bo zelo dobrodošla za vaška črpališča in vodovode. V Sloveniji je kakih 900 vaških vodovodov in 3. 700 registriranih manjših črpališč, ki imajo pogosto težave s kakovostjo pitne vode. Nov filtracijski sistem je uvrščen v opremo Nata, posebno napravo za prečiščevanje v izjemnih razmerah naravnih nesreč so razvili tudi za slovensko obrambno ministrstvo.

Prebivalci bavarske vasice Wohmbrechts blizu Bodenskega jezera so dobili priložnost podrobneje spoznati vzhodno Bogoslužje. Na pobudo sestre Michaele Josefe so tam pred kratkim posvetili bizantinsko kapelico. Bizantinski obred je ena izmed liturgij, ki jih uporabljajo Cerkve vzhodnega obreda, ki so priznane kot Katoliške, saj priznavajo katoliški nauk in papeža kot vrhovnega poglavarja. Mednje sodi tudi Grškokatoliška Cerkev v Sloveniji.

Za marsikoga pomeni pogovor s sestro Michaelo Josefo pogosto zadnje upanje: brezposelni, osamljeni, težko bolni se obračajo nanjo, potem ko jim njihovi zdravniki in terapevti ne morejo več pomagati- in jo prosijo za njeno molitev. Sredstva za novo kapelo je zbrala predvsem s prostovoljnimi prispevki. S prodajo kadila s svete gore Atos zdaj poskuša prispevati k njenemu vzdrževanju. Vendar pa tudi v samoti uporablja internet, telefon in televizijo. Njeno življenje je osredotočeno na okolje, v katerem živi.

Medtem ko sama išče tišino, se prebivalci Wohmbrechtsa zberejo na nogometnem igrišču. Novo bizantinsko kapelo si je do zdaj od znotraj ogledalo le malo med njimi. Sestra Michaela v kraju ne vzbuja veliko pozornosti, se pa tudi ne izpostavlja. Zelo rada pomaga ljudem, ki jo obiščejo ali pa pridejo le po kakšen nasvet. Michaelo poznam bolje, ker smo priključili vodo pri njej, delam namreč v trgovini z gradbenim materialom. Pravzaprav je bila zelo odprta, prišla mi je naproti. To pa še ne pomeni, da bom zdaj spremenil vero.

Marsikdo se je seznanil z bizantinskim Bogoslužjem na potovanjih in je vesel, da je s sestro Michaelo Josefo v pokrajino Allgäu prišel košček Vzhodne Cerkve. Za grški pravoslavni zbor iz kraja Lindau pa je kapela medtem že postala pomemben kraj za skupna druženja.

V Loipersbachu imenujemo zadnjo prašičjo kračo kar kladivo, od tod tudi ime kladivasto meso- Hammerfleisch. To je pri nas že tradicija, omenjeni izraz za to meso je uporabljalo že več rodov. Pred 10 oziroma 15 leti nam je industrija začimb začela ponujati svoje čudežne dodatke, kar smo tudi poskusili, vendar se je okus pri tem popolnoma izgubil. Po obisku v Italiji sem spoznal načelo, da bi morali uporabljati samo to, kar so uporabljali že v preteklosti, torej kakovostno meso, sol, nekaj česna in nič drugega. Meso kot specialiteta izvira izključno od prašičev iz okolice. Če rejec dobro skrbi za živali, je tudi njihovo meso dobre kakovosti. Sol in nekaj česna je vse, s čemer mesar začini meso.

Okus pripravljenega mesa svinjskih stegen je najboljši, če je narezano na rezine, tanke kot las. To omogoča tradicionalna italijanska salamoreznica. Polsladki rose, ki ga prav tako proizvajajo na tem območju, zelo dobro dopolnjuje okus mesa. Prebivalci Loipersbacha so ponosni na svojega vaškega mesarja. Za naš kraj je pomembno, da imamo takšne mlade ljudi, ki si res prizadevajo ustvariti in ponuditi nekaj novega. Upamo, da nas bodo zdaj z odprtjem meja obiskali gostje tudi iz sosednjih držav, na primer iz Madžarske, da bodo znali ceniti to specialiteto in jo tudi vzljubili. Svinjska stegna iz Loipersbacha ne teknejo le ob stalnem omizju, ampak so našla pot v znane gurmanske templje, kot je dunajski hotel Sacher pa Steirer Eck in vse do Jolescha v Berlinu in gostišča Weinkehr v Münchnu. Pred kratkim je gradiščansko specialiteto v enem svojih člankov pohvalil celo New York Times.

World Press Photo, svetovna razstava reportažne fotografije, je začela turnejo na Hrvaškem. Ugledno razstavo so postavili v razstavnih prostorih Akvarija na splitskih Bačvicah. Spremljala jo je delavnica na temo etičnih dvomov fotoreporterjev pri snemanju v kriznih razmerah, najpogosteje vojnih. World Press Photo je neodvisna in neprofitna organizacija, ustanovljena leta 1955 na Nizozemskem.
Njen glavni cilj je spodbujati delo profesionalnih fotoreporterjev. Izbrane in nagrajene fotografije vsako leto potujejo po svetu, razstavo si ogleda dva milijona ljudi. Letos je bilo v konkurenci 4. 460 profesionalnih fotografov iz 124 držav. Žirija je nagradila in za razstavo izbrala 63 fotografij v desetih kategorijah. Skupni zmagovalec letošnjega razpisa je Američan Spencer Platt s fotografijo mladih Libanonk, ki se po izraelskem bombardiranju v kabrioletu vozijo po južnem Bejrutu.

V zadnjih minutah oddaje se bomo sprehodili po botaničnem vrtu v starem središču mesta Pecs. Pred pol stoletja so ga ustanovili študentje in profesorji fakultet. Danes sodi pod Pedagoško fakulteto in je največji univerzitetni botanični vrt na Madžarskem.

Zvok ptic, lepota narave, mir, vse to je največji madžarski univerzitetni botanični vrt. Ob vznožju Mecseka je 3, 6 ha velik botanični vrt, ki deluje od leta 1952, letos torej praznuje 55 let. Že 20 let je zaščiteno območje; tudi s tem so mu priznali veljavo. Število rastlin je približno 10. 000, 2. 000 jih je v rastlinjakih. Vrtnarji se ponašajo tudi z največjo zbirko kaktusov v državi.

Poleg mesojedih rastlin imajo tudi orhideje. V zadnjem času se je ta oddelek najbolj razširil.

V vsakem letnem času imamo od 15 do 20 orhidej, ki cvetijo. Vseh skupaj pa je trenutno 150. Imamo pa tudi tropsko sadje in druge uporabne rastline. Tudi 5 bananovcev, kavovce in evkalipte.

Veliko obiskovalcev rado kupi našo kavo. Kar nekaj je pridelamo, lani smo je pobrali 10 kg.

Za uspevanje rastlin se lahko zahvalijo tudi submediteranskemu podnebju v Pecsu. Oljka ali lovor, denimo, nikjer drugje na Madžarskem ne prezimita na prostem. Imajo celo kaktuse, ki prezimijo pri 25 stopinjah pod ničlo.

Delavci v botaničnem vrtu veliko sodelujejo s študenti farmacije in biologije, pomagajo jim pri predmetih, povezanih z botaniko, mnogi tu opravljajo raziskave za diplomska dela in doktorate.

Vrt je vedno bolj priljubljen med obiskovalci in zbiratelji. Botanični vrt iz Pecsa je imel vidno vlogo tudi pri prijavi Pecsa na natečaju za Evropsko kulturno prestolnico leta 2010, saj s svojo lepoto bogati ponudbo mesta.