Alpe - Donava - Jadran: 23. 06. 2007

Lep pozdrav znova v oddaji Alpe- Donava- Jadran. Naš prvi prispevek je z medicinskega področja: o pomoči ljudem, ki jih je zadela kap. V tirolski deželni bolnišnici so pred kratkim prvič predstavili napravo Armor; pravijo ji robot, ki misli. Pomagala bo bolnikom, ki po kapi ne morejo več uporabljati rok.

Manfred Mitterstieler bo danes v deželni bolnišnici v Hochzirlu deležen posebne terapije.
Odkar ga je zadela kap, je polovica njegovega telesa hroma. Tudi roka se ne odziva.
" Armor ", edini robot na svetu za roke, je zanj veliko upanje. " Od naprave si obetam, da bom lahko spet dvigoval roko, odpiral vrata, držal kozarce pa tudi jedilni pribor; da si bom lahko spet sam razrezal hrano. " Upanje je upravičeno. Hromo roko je treba vpeti v gibalni robot in uporaba se lahko začne.
S klikanjem miške Armor premika celotno roko navzgor in navzdol, sem ter tja, v vse smeri.

Robot pa zmore še več. Ob tem pa še razbremeni drugo roko.

" Kadar bolnik naredi kretnjo z zdravo roko, robot zazna takšen gib in ga ponovi s hromo roko.
Velika prednost za bolnika je, da lahko smiselno premika vse sklepe. Lahko si predstavljate, da fizioterapevt z dvema rokama takšnih kretenj nikdar ne more opraviti tako kompleksno. Druga prednost pa je, da se s tem bistveno poveča ponovljivost takšnih kretenj.
Vemo, da je ponavljanje v rehabilitacijski terapiji zelo pomembno. " Trenutno je Armor še vedno v preizkusni fazi. Če bo študija, ki se trenutno izvaja s 40 bolniki, še naprej tako uspešna, bodo omenjene gibalne robote v bolnišnici Hochzirl uporabljali tudi pri rednem delu.

Vogalonga z zgodovinsko regato se je tudi letos končala uspešno.

Udeleženci so morali preveslati trideset kilometrov; proga je potekala po mestu in njegovih lagunah.

" Vogalonga je bila letos na sporedu triintridesetič; gre torej za 33 let izkušenj.

Sprva so se na veslaški prireditvi družili samo Benečani, samo domačini.
Nastala je predvsem kot boj proti valovom, kot poziv Benečanom in drugim, naj z laguno živijo v sožitju.

Nekaj dni pred dogodkom v delavnicah in ladjedelnicah različnih veslaških združenj in združenj za veslanje po beneško tako v mestu kot na otokih po vsej laguni preverjajo plovila: vilice za vesla in vesla, obenem pa potekajo zadnje priprave. Sodelujejo lahko moški in ženske, stari najmanj sedemnajst let, s kakršnim koli plovilom na vesla, prav tako nista pomembna velikost plovila in število veslačev.
S tem športom se številni Benečani ukvarjajo tudi sicer; zanje je to prava strast vse leto, v vseh letnih časih, zato se na to posebej naporno tekmovanje ne pripravljajo posebej.

Vogalonga je na sporedu v kakršnih koli vremenskih razmerah: v vročini, v dežju, ob močnem vetru, torej v razmerah, ki lahko pomenijo velike težave za veslače predvsem v severnem delu lagune.

Letos je sodelovalo pet tisoč ljudi na več kot 1. 500 čolnih.

Vesla in tradicionalne barke tako za en dan znova postanejo popolni in nesporni gospodarji Beneške lagune, tako kot pred tisoč leti.

Veslajo po kanalih, kjer končno ni valov, med bregovi in otoki severne lagune.

Od kartuzije svetega Erazma in njegovih vrtov do Burana in Mazzorba z njunimi pisanimi hišami, do starega Torcella in Murana, Benetkam najbližjega otoka, kjer je doma umetniško obdelano steklo, otoka, kjer vedno pripravijo topel sprejem.

Ko priveslajo do kanala Cannaregio, enega najbolj značilnih delov mesta, veslači pozabijo na utrujenost.
S tolikšnim navdušenjem in ploskanjem jih pozdravijo Benečani in tujci, ki so se zgrnili na bregove, balkone in se zbrali na mostovih.

V osrčju Julijskih Alp, blizu izvira reke Soče, stoji Kekčeva domačija, ki nudi prijazno zatočišče planincem in vsem drugim obiskovalcem gorskega sveta v tem delu doline Trente.
Od tu se je mogoče podati na izlete po vsej dolini, se sprehoditi po gozdovih ali obiskati kakšno izmed kulturnih in naravnih znamenitosti v okolici: izvir Soče, botanični vrt, Zapotoške slapove, spomenik dr. Juliusu Kugyju. Veliko pa se jih od tu odpravi na Triglav ali na njegove lepe alpske sosede: Jalovec, Bavški Grintavec, Planjo in še na veliko drugih.
Prav tu so pred 40 leti snemali priljubljeni mladinski film Srečno, Kekec; lastnik se je zato odločil, da je vso domačijo obnovil v tem slogu.
Vsak korak v okolici domačije in v njeni notranjosti nas zato spominja na zgodbo o mladem, pogumnem pastirju Kekcu.

Baročna oranžerija na gradu Hof v pokrajini Marchfeld je znova odprta za javnost.
Poslopje do zadnje podrobnosti ustreza prvotni stavbi, ki si jo je zamislil Lucas Hildebrandt za deželni dvorec princa Evgena.
Gre za prvi povsem zastekljen rastlinjak v Evropi in sočasno najsodobnejši objekt iz obdobja baroka. S tem je obiskovalcem dostopen še en del gradu Hof. Oranžerija naj bi v prihodnje služila gojenju redkih citrusov, na voljo pa bo tudi za svečane prireditve. V naslednjem prispevku se bomo sprehodili po bavarskih krajih, kjer hiše krasijo iluzionistično poslikana pročelja.
Te vrste poslikave izvirajo iz Italije, iz okrasnih fresk renesanse in baroka, in so se v 18. stoletju razširile vzdolž pomembnejših trgovskih poti od Italije do Bavarske, največ na območju Garmischa, Mittenwalda in Oberammergaua.

Da bi lahko to storil in pridobil gradbeno dovoljenje, je moral ohraniti fresko.

Pri snemanju je bilo seveda treba celotno fresko razdeliti na dele, in razdelili smo jo na 56 delov.

Z dvigalom in po odru smo jih spravili na tla. Treba jih je bilo kemično obdelati, utrditi njihovo podlago in seveda na novo položiti na svež omet. To je bila gotovo ena najtežjih nalog, ki sem jih imel do zdaj. " Danes ni več veliko naročil za iluzionistične slikarje. Letos poleti bo Gerhard Ester slikal na južnem Tirolskem. Mojster sploh še ne razmišlja, da bi se odpovedal temu delu. Večina njegovih del krasi hiše na območju pokrajine Werdenfelser. S svojo predanostjo si zelo prizadeva restavrirati obstoječe iluzionistične podobe, kajti postale so nepogrešljiva kulturna dobrina Bavarske.
V nadaljevanju oddaje Alpe- Donava- Jadran imamo utrinek z veselega glasbenega srečanja na Gradiščanskem. Med kulturnim dogajanjem vas vabimo na razstavo na grad Fužine v Ljubljano, na ogled prenovljene škofovske kapele v Trstu in na operno predstavo v Gradec.
Ob koncu pa bomo videli, kakšna je preurejena splitska Riva. Najjužnejša točka Gradiščanskega, grad Tabor ob tromeji med Madžarsko, Slovenijo in Avstrijo, je bil letos ponovno prizorišče glasbenega festivala z naslovom Glasba brez meja. Udeležile so se ga skupine iz Slovenije, Madžarske, Češke in Avstrije.

Glasbeno društvo občine Neuhaus deluje pod umetniškim vodstvom kapelnika Martina Preiningerja.

Ljudski godci v pravem pomenu besede so bili gostje iz slovenske Marije Snežne.
Nekateri so igrali tudi na glasbila, ki so jih izdelali sami.

" Ne živimo daleč narazen. Vsi smo Štajerci. " Štajerci živijo na tej in oni strani meje med Avstrijo in Slovenijo.

To so pihalci na gozdne rogove z Gradiščanskega.

" Živeli smo na vzhodnem robu, zdaj pa smo se pomaknili v središče Evrope.
Mislim, da je treba prebivalce, ljudi, ki tukaj živijo, na to posebej opozoriti. " Vest o festivalu na gradu Tabor se bo razširila tudi po sosednji Madžarski.

" Ko se bom odpeljal domov, bom o vsem tem, kako je bilo, pripovedoval doma.
Navdušen sem, koliko skupin je tukaj igralo in plesalo. "

Člani skupine " Cecava- Music " so tudi glasbeniki brnske filharmonije.

" Približati se sosedom s kulturo, igrati glasbo in plesati na svoj način, se izražati v najrazličnejših oblikah, in to ne samo z ljudsko glasbo in ljudsko kulturo. Človek sprejema jezik drugega in kljub temu ohranja lastno identiteto. Mislim, da naj bo to tudi v prihodnje značilnost ' brezmejnosti '. "

Sveti so tisti, ki trpijo preganjanje, je naslov uspešnice iz opere Evangelimann, ki je Wilhelmu Kienzleju prinesla svetovno slavo.
Delo je nekoliko utonilo v pozabo, pred kratkim pa so ga odkrili na novo.
Opera Evangelimann je ganljiva zgodba o ljubezni, sovraštvu, predsodkih in uničenem življenju.
Zaradi spletke svojega brata Mathias izgubi nevesto in nedolžen pride v zapor.
Ko pride na prostost, životari kot potujoči pridigar.

Belina in svetloba, cararski marmor in pozlačeno okrasje. Škofovska kapela v Trstu je po prenovitvenih delih spet sijoča in obiskovalec nemo zre v to elegantno združitev slikarstva in kiparstva v povsem simetrični kompoziciji. Delo je nastalo leta 1914 po naročilu škofa Andreja Karlina in predstavlja enega najlepših primerov secesijske sakralne umetnosti.
Opravil ga je slovenski arhitekt Ivan Vurnik. Študiral je na Dunaju in tam nekaj let živel.

Split je največje hrvaško primorsko mesto z 200. 000 prebivalci in s 1. 700- letno zgodovino.
Zelo pomembna za prebivalce mesta je splitska Riva, saj se tu odvija glavnina družabnega življenja. Pred kratkim so jo preuredili.
To je bila največja naložba v mestu v zadnjih 30 letih. Nova podoba obale, ki združuje tradicijo in sodobnost, je stala nekaj manj kot 9 milijonov evrov.

Mesto je že zdavnaj budno, tečejo zadnje priprave za odprtje nove Rive.
Zaradi obnove je bila obala zadnjih nekaj mesecev zaprta za javnost, vendar tudi kovinske ograje niso preprečile pogledov prebivalcev, ki Rivo doživljajo kot svoj dnevni prostor.
Zanimanje nas ne sme čuditi, kajti Riva je za Splitčane najpomembnejši del mesta.
Oder za vse, od intimnih srečanj do množičnih zbiranj.

Pogumna odločitev o sodobni podobi za 21. stoletje je v mestu, ki izvira v daljni zgodovini, izzvala burne odzive in razdelila javnost.
Nekateri so zadovoljni, drugi pa razočarani zaradi sodobnih usmeritev pri razvoju mesta. Tako je bilo od nekdaj, veliko pa jih bo to pripisalo mediteranskemu temperamentu.

Strukturo mesta ob Rivi, ki ga združuje z morjem, je v največji meri zaznamovala palača, ki je eden najbolj ohranjenih spomenikov rimske gradbene tradicije. V bližini Salone, glavnega mesta rimske dalmatinske pokrajine, jo je še v 3. stoletju, v takrat osamljenem zalivu, zgradil rimski car Dioklecijan, potem ko je stopil s prestola. Od takrat se je mesto Split širilo znotraj in zunaj svojih zidov.

Sodobni detajli so v svojem bistvu vseeno posvečeni starim navadam, krajevni tradiciji in obredom.

Z združitvijo vsakodnevnega življenja in kulturne dediščine je Split v svoji arhitekturi vedno ohranjal delčke časa.