Alpe - Donava - Jadran: 24. 5. 2008

Lepo pozdravljeni, dragi gledalke in gledalci, dobrodošli spet v naši oddaji. Današnji dan, 24. maj je evropski dan parkov; uvedli so ga pred 9 leti, da bi povečali podporo zavarovanim območjem. Zato oddajo začenjamo s prispevkom o enem najlepših parkov v Sloveniji: to je Arboretum Volčji Potok; čudovito urejen park z več tisoč rastlinami z vseh koncev sveta. V osnovi je aboretum botanični vrt za lesnate rastlinske vrste, edini v Sloveniji. Razprostira se na 85 hektarjih; mogočna drevesa in obilica cvetočih rož privabljajo na tisoče obiskovalcev.

Arboretum v Volčjem Potoku je edini botanični vrt za lesnate rastline v Sloveniji. Kot kulturna dediščina državnega pomena je tudi zaščiten.

Razvil se je iz graščinskega parka. Po prvi svetovni vojni je namreč lastnik posestva, ljubljanski veletrgovec in strasten ljubiteljski botanik Leo Souvan, prostor ob graščini parkovno preuredil in pred svoje domovanje postavil francoski vrt.

Danes na graščino spominjajo le kulise, na Souvanovo strast pa še vedno geometrijsko zasajeni pušpani, peščene poti in druga rastlinska presenečenja. Takratni lastnik si je želel svojo posest, svoj graščinski vrt in park, obogatiti z redkimi, nenavadnimi drevesi. Naročal jih je iz Nemčije, iz okolice Dresdna, in recimo tale pahljačasti javor je bil nekaj tako posebnega, da je po njem dobil ime ves ta predel- jezero rdečega javorja.

Na 85 hektarjih se izmenjujejo različni rastni pogoji- doline ob vodah, sončna pobočja in celo kisla tla, ki so v Sloveniji sicer redka. Bogato zbirko približno 3 tisoč lesnatih rastlin- vrst in sort- si na leto ogleda do 150 tisoč obiskovalcev.

Javorji, lipe, bukve, magnolije, rododendroni- prva naloga arboretuma je pravzaprav izobraževanje in tako tudi ozaveščanje o pomenu biotske raznovrstnosti. Večina dreves, grmov ima tablico z imenom in zaradi tega je izobraževalen tako za študente, številne srednješolce, osnovnošolce, ki preživljajo v arboretumu naravoslovne dneve in pa seveda tudi za naključne obiskovalce, ki morda samo iščejo rastlino za svoj vrt oziroma za svoje bivalno okolje.

V 19. stoletju je bila že dobro poznana v fosilih, se pravi- v Evropi je nekdaj živela in je bila ohranjena v premogih in podobnih sedimentih. Med 2. svetovno vojno pa so jo na Kitajskem odkrili živo. Leta 1948 so prve žive rastline prepeljali v Evropo, v kewške vrtove in v Pariz in čez 5 let, se pravi leta 1953, je ta metasekvoja že rasla na današnjem mestu.

Ob mogočnih drevesih pa pozornost pritegujejo tudi cvetlice, vsako pomlad predvsem eksplozija barv več kot dveh milijonov tulipanov.

Tudi v naslednji temi ostajamo pri naravi, govorimo pa o širjenju gozdov. Naš primer je iz italijanskega dela Švice, kjer so se v zadnjih 50 letih površine, ki jih pokrivajo gozdovi, skoraj potrojile. Med razlogi sta zlasti vse manjše obdelovanje zemlje in dvig povprečne temperature, zaradi česar se je dvignila tudi gozdna meja.

To potrjuje podoba doline: mehka gozdnata odeja prekriva doline in griče, sega vse do gorskih vrhov.

Stare fotografije kažejo, da so pred samo petdesetimi leti vasi v dolini Muggio obdajali travniki, polja in pašniki. Gozdovi so bili omejeni na najbolj strma pobočja in med redkimi drevesi so bili stari kostanji, vir preživetja družine za vso zimo. In še sem in tja kaka murva, krma za sviloprejke.

Včasih se ni bilo mogoče sprehajati v globoki senci velikih bukev: povsod, kjer je bilo mogoče, vse do višine 1000 metrov nad morjem, so gojili kostanj; podrast je bila počiščena, kajti ob kostanju so nabirali tudi suho listje, dragoceno steljo za živino. Gozdov je bilo malo in izkoriščanje gozda je bilo eden redkih zanesljivih virov dohodka: to so podobe ene izmed zadnjih oglarskih kop. Drevesna debla so naložili na kup in jih zažgali, prekrita z zemljo in vejami. Tako so se čisto počasi spremenila v lesno oglje, lahko za prenašanje in zelo zaželeno v mestih. Gozdovi so bili dobesedno izbrisani: na tisoče ton lesa je končalo v dolini.

Razmnožile so se tudi gozdne živali: nihče jih ne more izslediti med bujnim vejevjem. Tu smo precej nad 2000 metri nadmorske višine: pred nekaj desetletji so zgradili zaščito pred drsenjem snega in tako preprečili snežne plazove. Zdaj jo prerašča rastlinje. Očiten znak, da se je drevesna meja v le nekaj letih povzpela visoko proti vrhovom. To dokazujejo tudi znanstvene raziskave, to potrjujejo ljudje, ki so vse življenje trdo delali.

Širjenje gozda je posledica številnih dejavnikov. Prvi je naravni; pred njim smo nemočni. Gotovo pa ni dobro znamenje, da se je s povišanjem povprečne temperature gozdna meja pomaknila navzgor.

Zaenkrat lahko drevje mirno osvaja vrhove: nihče ga noče. Sem niti poleti ne prihajajo ne ljudje ne živali. Toda prihodnost je nezanesljiva: kdo ve, če se nekega dne ne bomo spet greli z lesom in tako preprečevali, da bi nas zažgalo nebo.

Zadeva se je vrtela okrog cesarjeve brade. Enkrat letno so v dražbeni hiši Dorotheum na Dunaju na prodaj predmeti iz družinske zakladnice. Najzanimivejši predmet letos je bila cesarjeva brada, ki so jo na dražbi prodali za 7. 000 EUR. Običajno ponudijo v prodajo okoli 300 predmetov- od čajnega servisa s cesarskim grbom in skladnih serviet iz blaga, do odlikovanja reda zlatega runa. Med bolj ali manj dragocenimi spominskimi predmeti se včasih znajdejo tudi nenavadne zanimivosti, kot je na primer noht s cesarjeve noge, za katerega je zbiralec odštel kar 900 evrov. Ti zelo osebni predmeti izhajajo iz zbirke cesarjevega osebnega služabnika Eugena Ketterla, ki je bil vnet zbiralec. Tako se je ohranila tudi vrtnica, ki je krasila krsto cesarice Elizabete. Lastnika je zamenjala za 3. 200 evrov. Avkcijska hiša je tudi letos uspela prodati vse ponujene predmete iz tako imenovane cesarjeve srebrnine.
Izkupiček dražbe je znašal pol milijona evrov.

Ob športnikih so tu še mize, oblačila, različna glasbila iz cvetja- prava rapsodija za oko in dušo. Naslednji prispevek so skupaj pripravili hrvaški in avstrijski sodelavci v marini v Srednji Dalmaciji. Največ obiskovalcev v njej je iz Nemčije, Italije, Avstrije in iz Slovenije, v zadnjih letih pa prihaja s svojimi plovili tudi vse več Rusov, Madžarov, Čehov in Slovakov. Avtorje reportaže je zanimalo, kaj te ljubiteljske pomorščake pri njihovem športu tako navdušuje.

V marinah ob Jadranski obali je za zdaj še razmeroma mirno. Vendar pa počasi že potekajo priprave čolnov in jaht za nova doživetja.
Majhna regata s posadkami iz Rusije in Slovaške je zapustila marino Frappa v smeri proti jugu. Hrvaška Jadranska obala ne ponuja le doživetij na odprtem morju, ampak tudi možnost ogleda številnih zgodovinskih krajev- od Istre do Dubrovnika. Tukaj, v Srednji Dalmaciji, le nekaj morskih milj od marine Frappa, je obalno mesto Trogir, katerega celotno staro mestno jedro je Unesco razglasil za svetovno kulturno dediščino. V srednjeveškem zgodovinskem mestnem jedru se izmenjujejo gradbeni slogi od romanike prek gotike in renesanse vse do baroka. Za majhen kraj Rogoznica pa je značilen tudi poseben naravni pojav, in sicer jezero zmajevega očesa. Čeprav je jezero oddaljeno 100 metrov od morja, je voda v njem slana, njegova gladina pa se spreminja skupaj s plimo in z oseko.
Kdor tako kot zakonca Traunfellner že leta zahaja v Rogoznico, se tam ne počuti več kot turist, ampak mu je marina postala drugi dom.

To je nekaj zame. Okušati slano vodo med vožnjo, čutiti veter, bučanje morja in pri tem še sonce- to je res fantastično. Danes sem prvič razumel, kaj čutijo duše pomorščakov, ki so odvisne od želje po odhodu na morje.

Oba prihajava iz hribovitega sveta. Doživeti to morje, ta veter, to svobodo neba, to je res globoko doživetje, v katerem oba zelo uživava.

Cilj tega križarjenja vzdolž hrvaškega morja je bil Primošten. V preteklosti je bil ta kraj otok z ribiškim naseljem. Šele v 16. stoletju so ga z nasipom povezali s kopnim.

Ob samostanih smo zbrali skupnost laikov, ki z nami delijo našo vero in želijo živeti z nami. Zbirajo se in tudi marsikaj počnejo skupaj. Tako se jih je med njimi našlo nekaj, ki so postali pozorni na Betanijo in začutili, da jih to povezuje s Kalasatinci.

Pri meni je šlo za Božjo previdnost. Ko sem to spoznala, sem že vedela, da je to prava stvar- šlo je za ljubezen na prvi pogled.

V odmaknjenosti gora, skoraj na koncu sveta sta Maria in Sonia našli svoje poslanstvo. Sta sestri redovnici, vendar brez redovniških oblačil, delata in živita v samostanu brez samostanskih zidov. Hiša je odprta tudi za tiste, ki ljubijo in iščejo tišino.

Opore, ki so pomembne za nas, so: molitev, gostoljubje, sprejemanje ljudi, ljubezen do dela in odprtost za vse, kar je potrebno v kraju in kar lahko k temu prispevamo. Bili sva preprosto odprti za potrebe ljudi, za vse, kar so od naju pričakovali. Nato sem opravila šolanje za spremljevalko duhovnih vaj, saj so me vedno spraševali po tem. Ljudje želijo moliti, zato sem začela z njimi začela moliti še sama.

Pravzaprav je to pravi blagoslov, da ju imamo. Vse življenje je postalo drugačno. Če ju ne bi bilo, bi bilo v Kalksteinu veliko bolj pusto; seveda tudi veliko molimo. Za vso dolino, za vse družine in še veliko več.

Gostje lahko prenočujejo v hiši Betanija brezplačno oziroma za majhen prispevek. In prav vsak je dobrodošel, ne glede na svoje versko prepričanje. Sestra Marija je moja duhovna spremljevalka. Sem zahajam, ker je človek v miru in tišini Bogu najbližje. Rada se zazrem vase, si tukaj naberem nove energije, rada imam naravo, tišina je čudovita. Srce hiše Betanija je majhna kapela; v njej potekajo molitve šestkrat na dan. Veliko pozornosti posvečajo pogovoru z Bogom.

Prebivalci Kalksteina so hvaležni za obe sestri in upajo, da bosta še dolgo- najraje za vedno- ostali v hiši Betanija.

Razstava Faraonska renesansa govori o enem zanimivejših obdobij v zgodovini civilizacije starega Egipta; to je veličastno obdobje od začetka 7. do sredine 6. stoletja pr. n. št., ki je sledilo letom politične in gospodarske krize. Za kulturno izraznost Faraonske renesanse je bilo značilno poudarjanje preteklosti in s tem kulturne prepoznavnosti egipčanske civilizacije, vendar so umetniki pri tem uporabljali nove izrazne oblike. Faraonska renesansa je z več vidikov napovedovala prepričanja in razmišljanja, ki so se prek antične kulture prenesle v izročilo današnje Evrope. 140 razstavnih eksponatov so posodili najpomembnejši zahodnoevropski egipčanski muzeji in zbirke; predstavljena so tudi dela iz klasičnega obdobja egipčanske zgodovine- starega, srednjega in novega kraljestva. Razstava Faraonska renesansa v ljubljanskem Cankarjevem domu bo odprta do 20. julija.

Britten je ljudskim motivom in otroškim pesmim dodal nov pomen ter omogočil njihovo prehajanje v vse bolj srhljivo in grozljivo.
Gledališkim hišam največje težave predstavlja zasedbe vloge Milesa. Gre za deško vlogo, ki z igralskega in glasbenega vidika zahteva veliko stopnjo zrelosti. Na Tirolskem so za to vlogo našli kar dva pevca iz zasedbe Wiltenskih pojočih dečkov. Delo Benjamina Brittna bo na sporedu do 29. maja.

Končali bomo s prispevkom o gledališču lutk. Letos jeseni bo praznovalo 60- letnico ljubljansko lutkovno gledališče, prav toliko let je dopolnilo gledališče iz naše zgodbe. To je marionetno gledališče iz bavarskega Augsburga; vstopnice za njihove predstave so razprodane mesec vnaprej. S številnimi televizijskimi oddajami in z igranim filmom se je gledališče uveljavilo tudi prek meja Nemčije.

Seveda nadaljujem slog gledališča Puppenkiste, slog svoje mame, kolikor je to še mogoče. Seveda, ona je pri rezbarjenju 40 let pred menoj in tako je ne bom nikoli ujel.
Mati Hannelore Marschall- Oehmichen je umrla leta 2003. Rezbarjenje marionet je povzdignila v umetnost, saj je izdelala skupaj več kot 6. 000 figur.

Jim Knopf, Lukas in njegova lokomotiva Emma so le najbolj znani med njimi. Njihov otok Lummerland zavzema osrednje mesto v muzeju gledališča Puppenkiste. Gre za 570 kvadratnih metrov velik " " Louvre otroških sanj ". Poleg njega sta Jim in Lukas: Urmel iz ledu, televizijski zvezdi iz šestdesetih let prejšnjega stoletja.
Zamisel za ta muzej je dala Hannelore Marschall- Oehmichen. Lani ga je obiskalo več kot 60 tisoč ljudi, njihovo število pa nenehno narašča. Gospa Taschenbier in gospa Rotkohl, muzejske podgane in armada kovinskih konzerv pa so prav tako priljubljene kot Pračlovek in Jim Knopf.