Alpe - Donava - Jadran: 27. 10. 2007

Dober dan in dobrodošli spet v naši oddaji. Naša prva zgodba je posvečena avtomobilu, ki ga je pred 50 leti skonstruiral Janez Puh. To je bil puch 500, majhen avtomobil, po obliki in videzu čisto podoben takratnemu fiatu cinquecentu. Že dolgo ga ne proizvajajo več, a v Avstriji jih je še veliko, za katere je puch 500 sicer starodobnik, vendar pa še vedno prevozno sredstvo. To velja vsaj takrat, ko se navdušeni ljubitelji te avtomobilske legende srečajo na skupnih vožnjah.

Ime Puch je bilo v petdesetih letih že legendarno, saj je prvi Puhov avtomobil ugledal luč sveta leta 1899. Zasnoval ga je Janez Puh, ki je bil rojen leta 1862 na Ptuju, na slovenskem Štajerskem. Po končanem šolanju za ključavničarja je Puh v Gradcu odprl delavnico za popravilo koles. Že kmalu je začel kolesa tudi izdelovati, pozneje pa se je odločil, da bo naredil tudi avtomobil. Zaslovel je z legendarnim alpskim vozilom. Z njim je bil zelo uspešen, na avstrijskih gorskih tekmovanjih je osvojil številne nagrade. Alpsko vozilo so izdelovali do leta 1923. Takrat se je prvič končala štajerska avtomobilska zgodovina, saj v majhni Avstriji tovarna Puch ni videla možnosti za razvoj novega avtomobila.

Leta 1955 pa so v Gradcu z velikim navdušenjem začeli razvoj vsestranskega majhnega vozila za štiri potnike, ki naj bi bilo primerno tudi za avstrijske gorske razmere.

Ker izdelava šasije v Gradcu ne bi bila ekonomsko upravičena in je tudi Fiat prav takrat snoval nov majhen avtomobil, so srce tega majhnega vozila, torej motor, zasnovali v Gradcu, njegova brezhibna zunanja podoba pa je prihajala iz Italije.

Vozilo so takrat ljubkovalno imenovali " pručka ".

Motor avtomobila Puch 500 je bil pravzaprav senzacija. V prvi izvedbi s 16 konjskimi močmi je dvocilindrski motor super bokser omogočal vožnjo s hitrostjo do 100 kilometrov na uro. Da puch 500 še danes brez težav pripelje na vrh Velikega Kleka, je dokazal izlet štajerskega kluba ljubiteljev vozil puch. Divja leta so se začela leta 1960. Nadgrajeni model puch 650 TR- zadnji R v oznaki je pomenil reli- je prekosil vse takratne modele. Takrat je Puchov avtomobil dobil še drug naziv, in sicer " dirkalna žemlja ". Z močnejšo različico sicer majhnega avtomobila je bilo mogoče vleči tudi bivalno prikolico in se odpeljati na dolgo pričakovani dopust na obale Jadranskega morja. Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja so proizvodnjo pucha 500 v Gradcu ukinili, saj je povpraševanje preveč upadlo. Skupaj so izdelali okoli 60 tisoč avtomobilov znamke Puch. Ljubitelji starodobnikov pa so še danes navdušeni nad tem statusnim simbolom iz povojnega obdobja.

V vsakdanjem življenju Švicarjev ima železnica pomembno vlogo; pogosto je predmet pogovorov obsežnih političnih in strokovnih razprav, seveda pa je tudi zelo priljubljeno prevozno sredstvo, veliko bolj kot v drugih evropskih državah.

Tako je logična tudi velika udeležba na praznovanju 125- letnice železniške proge Sankt Gotthard, največje železniške proge, ki povezuje evropski sever z jugom. 50 tisoč ljudi so našteli v dveh dneh v začetku septembra v Biasci v kantonu Ticino in Erstfeldu v kantonu Uri. Velik praznik... za velik dogodek... za veliko železniško povezavo... Malce zgodovine... Stoletja dolgo so " pot ljudi ", prelaz Sankt Gotthard, uporabljali popotniki, vojaki, ljudje, in sicer peš in na konjih, romarji, trgovci in turisti. Od leta 1830 so poštni vozovi, v katere je bilo vpreženih pet konj, povezovali Flüelen in Camerlato. 23. maj 1882: vlak na postaji Göschenen " pozira " pred prvo vožnjo po železniški progi Sankt Gottharda. Gre za eno sicer redkih, a slavnih fotografij iz tistega časa. Gonilni sili pri projektu sta Alfred Escher, ustanovitelj današnje Crèdit Suisse in predsednik Gotthardbahn... in Louis Favre, sposoben ženevski podjetnik.

Nenavadno kiparsko delavnico, na kateri nastajajo kamnite črke, na Krku vodi akademski kipar Ljubo De Karina. Udeleženci te že druge delavnice, na kateri bo nastalo deset črk, so študentje likovnih akademij z Reke, iz Splita, Osijeka, Gradca in iz Prage. V desetih dneh, ki jih bodo preživeli tukaj, bodo iz monolitov nastale starohrvaške črke. Iz njih bodo pri Baški ustvarili stezo glagolice. Pobudnik je društvo Sinjali, ki se ukvarja z varovanjem in novim ovrednotenjem dediščine.

Črko A so s še nekaj drugimi izdelali lani na prvi delavnici, postavljena na vhodu v Baščansko dolino zaznamuje začetek poti in prihod v zibelko glagolice.

V dolini Weienbachtal v bližini jezera Attersee so odkrili jamo, kamor se čez zimo zateka medved iz pokrajine Salzkammergut. Poimenovali so ga Moritz. Odkritje velja za senzacijo, saj so bili v Avstriji do zdaj znani le 3 medvedji brlogi. Jama je opremljena udobno- z ležiščem iz trave in smrekovih vej, in skoznjo piha topel zrak, ki se ne ohladi pod 5 stopinj Celzija.

Pomurje, pokrajina na severovzhodu Slovenije, je s svojim bogastvom vrelcev mineralne in termalne vode slovenska posebnost. Pojav je tesno povezan z geološko preteklostjo, vulkanskim delovanjem pred davnimi sedemnajstimi milijoni let. Vodo iz velikih izvirov že dolgo stekleničijo; na termalnih vrelcih so zrasli zdraviliškoturistični objekti, veliko manjših izvirov pa je še vedno na voljo vsakomur, ki pride mimo; uporabljajo jih predvsem domačini, ki tudi skrbijo zanje.

" Človeka začne po kakšnih 5 do 10 minutah boleti glava, zato ni dobro, da se tukaj zadržuje. Velikokrat pa najdemo tukaj poginule živali- ptiče, ki prihajajo pit, tudi razne močerade, kače... " " Čudesa narave so ljudje že od nekdaj povezovali z nadnaravnimi bitji, kot so palčki, škrati in čarovnice. Tako ena izmed legend govori, da so globoko v zemlji čarovnice kuhale točo. To se je na površini zemlje slišalo kot bubljanje, zato so domačini prvo vodo poimenovali bublja. " Vodna kapljica si za pot od oblaka do zemeljskih globočin in nazaj vzame veliko časa; da privre na površje, obogatena z minerali, potrebuje povprečno 40 let. Mineralno vodo so v Pomurju zajemali že v pradavnini; to dokazujejo arheološke izkopanine. Ob urejenih vrelcih je tako še danes.

" Tukaj, na tem mestu so polnili prve steklenice, ki so bile lončene, kasneje iz stekla. To isto slatino iz tega vrelca so pili na papeškem dvoru v Vatikanu in na cesarskem dvoru na Dunaju. " Okus ostaja, način stekleničenja pa se je čisto spremenil.

" V tistem času so letno napolnili okoli 30 tisoč steklenic, sedaj pa Radenska napolni okoli 120 milijonov litrov naravne mineralne, izvirske vode in brezalkoholnih pijač. " V drugi polovici 19. stoletja se je začel razvijati še zdraviliški turizem. Slatinske mineralne kopeli prekrvijo podkožje, uravnavajo krvni tlak. Dobro denejo okostju in mišičju. Telo in duha pa poživi že obisk enega izmed številnih termalnih bazenov.

V nadaljevanju oddaje Alpe- Donava- Jadran bomo spoznali svetovnega prvaka v frizbiju iz Trsta, vas povabili na predstave filmskega festivala Liffe v Ljubljano in Maribor, na ogled razstave del Maxa Beckmanna v München ter na festival gorskih in pustolovskih filmov v Gradec. Naš zadnji prispevek pa je o starih, tako imenovanih latinskih jadrih, kakršne še uporabljajo na svojih plovilih na hrvaškem otoku Murtru.
Frizbi je vedno veljal za igro na plaži, v Ameriki pa so ga razvili v šport s svojimi pravili in tekmovanji. Majhen leteči krožnik, kakršnega smo poznali v 70. letih prejšnjega stoletja, spet prihaja v modo. Trenutni svetovni prvak, študent beneške akademije lepih umetnosti Fabio Sana, ni le prvi Italijan, ampak tudi prvi Evropejec, ki se je v zgodovini frizbija uvrstil na mednarodno lestvico.

Poskusil sem dati pomen vsem trem vidikom igre: koreografiji, torej obliki telesa, izvedbi vaje in težavnosti.

" Po mojem mnenju je ustvarjalnost pri tej igri zelo pomembna. "

Malo športnika, malo žonglerja, zelo sta ustvarjalna: morda sta prav simpatičnost in ironičnost njune predstave v Berlinu leta 2006 prepričali žirijo.

" Morda je to še nepokvarjen šport, še vedno gre za nišo, zato je skupnost, ki se z njim ukvarja, zelo povezana; veliki prijatelji smo. "

Malo pravil, veliko zabave; frizbi je, tako kot rolkanje ter deskanje na vodi in snegu, tisti del športa, kjer namen ni samo tekmovanje, pomembnejši sta igra in zavest, da si del plemena, ki ne pozna jezikovnih in narodnostnih meja.

Celovečerec Instalacija ljubezni režiserke Maje Weiss bo kot eden izmed dveh slovenskih filmov prikazan v Panorami svetovnega filma.

V priljubljeni sekciji Predpremier bodo med drugimi film o mladostnih letih pisateljice Jane Austen, dramo Darjeeling ekspres, filmska upodobitev romana Ljubimec Lady Chatterley... Predstavljena bosta neodvisni ameriški film in uspešen nov romunski film, avtorske retrospektive pa bodo namenjene Švedu Royu Anderssonu, gruzijsko- francoskemu filmskemu ustvarjalcu Otarju Iosselianiju in ameriškemu avantgardistu Jamesu Benningu.

Koliko je pravzaprav na svetu pravih pustolovcev? Koliko junakov vsak dan tvega svoje življenje? In koliko skrivnosti skriva narava v svojih nedrjih? S takšnimi in podobnimi vprašanji se ukvarjajo filmi, ki jih bodo vrteli na Festivalu gorskih in pustolovskih filmov, ki bo v začetku novembra v Gradcu. 95 filmov bo na ogled na prizoriščih Dom im Berg, v kinu Schubert in v kongresnem središču v Gradcu. Festival gorskih in pustolovskih filmov bo potekal od 7. do 10. novembra.

Rešetke za zdaj še niso zaprte, vendar ženska z lisico v roki nima nobenega izhoda več. Max Beckmann je vedno rad upodabljal kletke. Slikarja sta zaznamovali zaprtost in utesnjenost. Ker so ga začeli napadati nacisti, je 19. julija 1937 zapustil Nemčijo. Z ženo Quappi si je našel zatočišče na Nizozemskem. " Kot prehodna rešitev Amsterdam ni slab, " je zapisal Beckmann v začetku avgusta leta 1937. Deset let je bilo mesto, prepredeno s številnimi kanali, neprostovoljno središče njegovega življenja in kraj najplodnejšega ustvarjalnega obdobja. Beckmann je bil človek noči- vedno znova so ga privlačili bari in varieteji, zato so na njegovih slikah pogosto upodobljeni akrobati, umetniki in igralci. Dela velikega umetnika, ki je ostal brez domovine, ranjen in osamljen, bodo na ogled do 6. januarja.

Jadralske regate so pogosto tudi priložnost za uživanje v lepoti otokov in za razkazovanje najnovejših jadrnic. Sama veščina jadranja pa ostaja enaka kot v davni preteklosti: jadra je treba razviti in ujeti ugoden veter.
Na otoku Murter še danes plujejo z latinskimi jadri. Stari mornarji jih imajo radi, ker so majhna in je z njim mogoče pluti tudi ostro v veter. Za prebivalce, ki so bolj poljedelci kot ribiči so še vedno življenjskega pomena. Zanje čoln pomeni to, kar je za druge avtomobil. Z njim pridejo do svojih posesti, razpršenih po Kornatih.

" Močno smo bili povezani z morjem in s tem jadrom. Zelo jezna sem bila, ko je čoln dobil motor. Ni se dalo peti, pogovarjati, glava je bila kot balon. "

Na Murterju deluje Zadruga za spodbujanje uporabe lesenih čolnov in tradicionalnih načinov plovbe " Latinsko idro ". Mlade želijo naučiti jadranja po starem. V ladjedelnici v Betini so naročili čoln. Izdeluje ga mojster Ante Fržop s sinovi. Nanj bodo namestili jadro. Jambor je po pravilih iz teh krajev visok toliko, kot je dolg čoln.