Alpe - Donava - Jadran: 29. 9. 2007

Dober dan in lep pozdrav spet v naši oddaji. Začenjamo z raziskavami podnebnih sprememb. Pred negativnimi posledicami teh sprememb ni varen nihče. To so prav te dni potrdili tudi svetovni voditelji in se zavzeli za čimprejšnje ukrepanje, saj je to eden največjih izzivov našega časa. Kljub opozorilom znanstvenikov je bilo doslej storjeno le malo. Naš prispevek je iz centra za višinske in podnebne raziskave na gori Zugspitze.

Zugspitze je s svojimi skoraj tri tisoč metri najvišja gora v Nemčiji. Na tej višini je mogoče zelo dobro spremljati podnebne spremembe. Ledeniki, ki se počasi topijo, čedalje večja onesnaženost zraka in vse večja vsebnost toplogrednih plinov, še zlasti CO2, že dolgo vznemirjajo znanstvenike. Koča Schneefernerhaus na višini 2650 metrov je postala novi podnebni vrh. V njej namreč domuje 20 raziskovalnih inštitutov, ki svoje izsledke objavljajo na svetovnem spletu.

Sateliti pošiljajo na Zemljo nešteto slik. Dragoceni podatki pomagajo pri zaščiti pred naravnimi katastrofami. Meteorologi z laserskimi žarki merijo koncentracijo vodne pare na višini deset kilometrov.

Nemški center za zračno plovbo in astronavtiko raziskuje signale za morebitno zgodnje odkrivanje potresov, cunamijev in vulkanskih izbruhov. Omenjeni pojavi z vibracijami povzročajo spremembo žareče modre zračne plasti na višini 87 kilometrov.

V visokogorju se gozdna meja postopoma dviguje.

Vegetacijska doba se je v zadnjih 30 letih podaljšala za približno dva tedna, kar ima zelo velike posledice na rast gozdov, pa tudi na človeško zdravje. Čas cvetenja je daljši, saj se začne prej, mogoče že decembra, in traja zdaj vse do oktobra, kar pomeni, da alergikom ostane le še november, ko si lahko malo oddahnejo.

Zamik vegetacijskih obdobij prinaša tudi motnje v ekosistemu. Čebele v nekem trenutku ne najdejo posebnega peloda za pripravo medu, ptiči pa ne najdejo mrčesa za vzrejo svojih potomcev.

Vse, kar je bilo doslej v naravi zelo natančno uravnovešeno, je zdaj podrejeno spremembam. Rastline in živali se v pogorjih selijo v višje lege. Znanstveniki opazujejo podnebje v obdobju najmanj 30 let, vreme pa je lahko ob segrevanju ozračja tudi zelo neprijetno. Napovedi za konec tega stoletja so nadaljnje dvigovanje temperatur od 1, 8 do 4 stopinje Celzija, sprememba količine padavin, kar pri nas verjetno pomeni več padavin pozimi, manj poleti, torej veliko več ekstremnih pojavov, kar pomeni več neviht, več padavin, ki bodo spominjale na vesoljni potop, in taljenje trajnega ledu, kar je povezano tudi s padajočim kamenjem ali poplavami.

V samostanu Rein blizu Gradca cistercijanski menihi že skoraj 900 let živijo po načelu Svetega Benedikta: Ora et labora- moli in delaj! Ob ustanovitvi samostana leta 1129 si je njegov ustanovitelj, mejni grof Leopold I., po načelu vodila tega meniškega reda prizadeval tedanjo mejno pokrajino razviti tako v kulturnem kot v gospodarskem pomenu. Na slikah je upodobljen z ženo Sofijo.
Misel na Leopolda je bila v tem samostanu že od nekdaj zelo živa, vendar so živeli ob bolečem spoznanju, da ne vedo, kje je bil pokopan. Med obnovitvenimi deli so najprej našli prvotno romansko kapiteljsko dvorano. Ko so kopali še nekoliko globlje, so naleteli na veliko presenečenje, saj gre za arheološko in zgodovinsko senzacijo. V sredini kapiteljske dvorane, torej na kraju, kjer bi lahko bil pokopan le ustanovitelj samostana, so odkrili njegove posmrtne ostanke. Več znanstvenih raziskav, povezanih z listinami iz časa ustanovitve samostana, potrjuje pravilnost domneve, da posmrtni ostanki pripadajo Leopoldu I.

Menijo, da je bila ta mejna pokrajina gospodov von Steyr začetek današnje Štajerske. Pa tudi ime Štajerska nas spominja na rodbino Traungauerjev in Leopolda I., ki je v to stransko dolino reke Mure povabil menihe.

Grob Leopolda I. leži pod Marijino kapelo. Obiskovalci si ga lahko ogledajo skozi steklena tla. Sistem razsvetljave, ki ga vklopijo le med vodstvi po samostanu, omogoča dober vpogled v podzemne prostore. Obnovljena Marijina kapela je s svojo arhitekturno zasnovo izraz posrečene povezave med preteklostjo in sedanjostjo.

Vsi, ki nas obiščejo, pravijo, da sploh niso vedeli, da si je mogoče tukaj ogledati toliko stvari in da je zgodovina samostana tako tesno povezana s štajersko zgodovino. Samostan je v resnici rasel s Štajersko in spremljal njen razvoj. Vsako leto obišče samostan več kot deset tisoč obiskovalcev. Ne le zato, da bi si ogledali umetnostne zaklade, temveč tudi, da bi se seznanili z duhovnostjo kraja in poslanstvom meniškega življenja.

V občini Sigless so arheologi našli nepoškodovano avarsko gomilo iz osmega stoletja. Grob vsebuje ostanke štirih avarskih plemičev, dveh žensk, enega moškega in enega otroka. Pri raziskovanju grobnice so našli tudi dobro ohranjene grobne pridatke. Avari so bili azijski narod jezdecev, ki je v šestem stoletju po Kristusu vdrl v panonski prostor. Najdba v Siglessu velja za arheološko senzacijo.

Tale sova uharica si je zlomila več krilnih peres, verjetno na lovu v dalmatinskem skalovju. Na srečo blizu Šibenika deluje sokolarski center, kamor so prinesli ranjeno ptico. Novo perje bi ji zraslo v letu dni, v tem času pa bi zagotovo izgubila lovišče. Vodja sokolarskega centra Emilio Men}ušić se je zato odločil za nevsakdanje ukrepanje. Poseg je na videz preprost. Zlomljeno in nadomestno pero združijo s karbonskimi palčkami, spoje pa premažejo s posebnim lepilom, ki omogoča pravo geometrijo kril. Vse skupaj nato posujejo s smukcem, da se drugo perje ne bi zlepilo. To je stara sokolarska metoda. Sova so pred posegom uspavali. To je bila nova izkušnja za Victorio Norman, dolgoletno sodelavko centra, ki se lahko pohvali s 25- letnimi izkušnjami s podobnimi posegi. To je čudovito! Najboljše, kar sem videla v svoji karieri. Ptica ni v stresu, hkrati pa ji lahko z vso natančnostjo namestimo pero na krilo. Zares čudovito!
Sova je bila pripravljena na polet že nekaj ur po posegu, vendar so ji kljub temu privoščili še malo počitka. Naslednjega dne zvečer so jo s pomočjo naprave GPS odnesli na kraj, kjer so jo našli in nato nestrpno čakali, ali bo s popravljenim, prilepljenim krilom ter novim perjem poletela.

Tudi če je blago v primerjavi s samopostrežnimi trgovinami nekoliko dražje, ima tržnica s kmetijskimi pridelki veliko zvestih kupcev, njena priljubljenost pa še narašča. Svoj mednarodni pridih je dobila pred približno 10 leti, ko so se na njej prvič pojavili prodajalci rib iz italijanskega Gradeža.
Franco dal Forno prihaja iz Marana in ponuja pravzaprav vse, kar ponuja Jadran. Počasi so se ponudbi rib pridružili še drugi pridelki.

Italijanom so se kmalu pridružili tudi ponudniki iz različnih krajev Slovenije, med njimi tudi iz Goriških Brd, gričevnate pokrajine v goriškem zaledju.

Kupci si želijo domačih izdelkov neposredno s kmetije. Veseli smo, da sprejemajo naše izdelke, saj imajo boljši okus in niso na voljo v običajnih trgovinah.

Tudi en francoski ponudnik, in sicer David Husser iz Colmarja, si je uredil svoje stalno mesto na tržnici. Svoje stranke poskuša zapeljati z najrazličnejšimi dobrotami iz svoje domovine, eksotičnimi vrstami oliv, ovčjim sirom in različnimi vrstami vložene in sušene zelenjave. Domači ponudniki na začetku niso bili preveč navdušeni nad prihodom tujih ponudnikov, danes pa jih obravnavajo kot obogatitev. To je res, ker menim, da večja ponudba in izbira prinašata več kupcev.
To je dobro in tržnica naj tudi ostane mednarodna, saj smo Evropa. Iz tega zornega kota kaže celovška tržnica zelo lepo podobo te dežele, saj poudarja njuno svetovljanskost in strpnost. To je nekaj, kar opažajo tudi trgovci. Na Koroškem so ljudje odprti za kulinarične dobrote sosednjih območij. Če človek nekaj proda, potem rad prihaja sem. Danes ne zadostuje več le, da ponudnik pride sem, temveč mora tudi kaj prodati. In to jim tukaj uspe, zato sem prepričan, da se bo tržnica tudi v prihodnje razvijala v tej smeri in ohranila svojo privlačnost.

V nadaljevanju oddaje bomo obudili spomin na poletne počitnice otrok na otoku Obonjan, med kulturnim dogajanjem vas bomo povabili na razstave letošnjega grafičnega bienala, na novo predstavo v dunajsko opero in na ogled zbirke umetnin v Munchensko razstavišče. Na koncu pa imamo prispevek iz zamejstva, iz prelepe alpske doline Rezije. Sodelavci Hrvaške televizije predstavljajo otoček Obonjan. Vsako poletje že 30 let tja prihajajo otroci z vsega sveta, skupaj se učijo, predvsem pa zabavajo.

Imenujejo ga otok mladosti, pogosto pa celo sedma, otroška celina.

Otok oživi le poleti, ko tja pridejo otroci in mladi z vsega sveta.

Tedaj je ves otok njihov.

Polnoletni so le animatorji.

V mednarodnih taborih na otoku otroci preživijo najpogosteje po teden dni. Takoj ob prihodu izbirajo med pasivnimi in aktivnimi počitnicami: med uživanjem na plaži in učenjem.

Larry na Obonjan prihaja drugič, tu poučuje angleški jezik.

Otroci so v šolskih klopeh prostovoljno.

Okolje je prijetno za učenje. Narava in lepota otoka samo pomagata.

Tu sem že drugo leto in zelo mi ugajajo družba, učenje, narava, vse.

Zabavamo se, veliko je večernega druženja in dejavnosti, spoznavamo se z drugimi otroki, imamo diskoteko in plešemo.

Plavanje in vaterpolo nista edini športni dejavnosti na otoku.

Lepo je, da lahko tu s prijatelji igram nogomet, se pogovarjam in zabavam. Zelo lepo je, ker se vsak večer nekaj dogaja.

Mestni otroci se učijo preživetja na nenaseljenem otoku. Do konca bivanja tukaj se bodo naučili signalizirati svoje ime s signalnimi zastavicami.

Skoraj vsak dan in vsako noč odkrijejo kak skrit talent, to pa seveda spremlja veliko zabave.

In tako vsak dan vse do odhoda.

Spoznal sem veliko novih prijateljev in zdaj mi je zares žal, da moram oditi, saj bodo vsi drugi ostali. Tu se imam super, prvič sem tukaj in žal mi je, da odhajam.

27. mednarodni grafični bienale si je za izhodišče vzel prelomni trenutek v zgodovini umetnosti, ko je zaradi tehničnega reproduciranja umetnine reproduktibilnost postala njena nova lastnost in bistveno spremenila koncept umetnosti.

Dela umetnikov različnih generacij obsegajo klasično grafiko, tiskano umetnost, video, fotografije ter računalniške in spletne umetnosti. Osrednja razstava bienala je Razvezane oči nemira, poleg nje pa je še več spremljevalnih razstav in tradicionalna razstava nagrajenca prejšnjega bienala. Razstave bodo na ogled do 28. oktobra v galerijah in negalerijskih prostorih v Ljubljani, Celju in Mariboru.

Orfej v podzemlju Jacquesa Offenbacha bo na sporedu opere na Dunaju do konca oktobra.

Jan Krugier in njegova žena zbirata umetnine tako kot mogoče drugi razglednice. V 40 letih sta zbrala številne mojstrovine: od tihožitij ob oknu Pabla Picassa do Tiepolovih risb. Najbolj zanimiva na razstavi je brezčasna povezava slik iz najrazličnejših obdobij. Na to nenehno korelacijo se opira celotna zbirka trgovca z umetninami, ki prihaja iz okolice Varšave.

Če menite, da lahko z veliko denarja ustvarite zbirko, se popolnoma motite. Zbirka naj predstavlja dialog: " Dober dan, Rembrandt, " pravi Picasso in Rembrandt mu odgovori: " Dober večer, kako si kaj? " To je najpomembnejše. " Omenjeni dialog velikih mojstrov je na ogled v münchenski Hypo- Halle do 7. oktobra.

Naš zadnji prispevek je o dolini Rezije, alpski dolini v Furlaniji- Julijski krajini. Zaradi odmaknjenosti so se v njej oblikovale svojevrstne kulturne posebnosti, tudi posebno slovensko narečje, rezijanščina. V Reziji zavzeto ohranjajo staro izročilo in običaje, zelo prepoznaven je rezijanski ples, ki ga domačini še danes plešejo ob vsaki priložnosti.

Ena takih turističnih poti je Ta lipa pot, speljana po strugi reke Rezije, travnikih in gozdovih.
Na njej spozna obiskovalec kulturo in tradicijo teh krajev. Krožno pot, imenovano Ta lipa pot je zduženje ViviStolvizza- naj živi Solbica- odprlo leta 2000, zato da bi dalo tej vasi priložnost razvoja, saj je to potreba ne samo naše vasi, pač pa vseh gorskih krajev.

Življenje v dolini je bilo nekoč skromno, ljudje so se izseljevali, predvsem moški so odhajali in se preživljali s sezonskim delom. Daleč naokoli so Rezijani bili znani po svojvrstnem poklicu, brusaštvu. Brusači so odhajali od doma peš, oprtani s " krošnjami ", v katerih so nosili vse, kar so potrebovali za brušenje in popravljanje nožev, loncev in dežnikov. V spomin na njihovo težko življenje so v vasi Solbica postavili spomenik in muzej. Vsako drugo nedeljo v avgustu prirejajo tudi praznik brusačev, ki privabi v dolino številne obiskovalce.

Edinstven je rezijanski ples, ki je še danes del vsakdanjega življenja vsakega Rezijana. Vse plese izvajajo na 2 tradicionalni glasbili, citiro- violino in bunkulo- kontrabas, udarci z nogo pa dajejo plesalcem ritem. Folklorna skupina iz Rezije je nastala v daljnem letu 1838 in je najstarejša v Italiji. Letos je prejela posebno priznanje od predsednika italijanske republike.

Dolina Rezije, " ta rožina dolina ", ni lepa samo zaradi svoje narave. Poseben čar ji dajejo predvsem njena arhaična kultura in stari običaji, ki so še danes živi.