Alpe - Donava - Jadran: 5. 7. 2008

Lepo pozdravljeni, drage gledalke in spoštovani gledalci. Današnje potovanje po Srednji Evropi začenjamo v Furlaniji, v Čedadu, kjer bo od 19. do 27. julija že sedemnajstič po vrsti potekal festival Mittelfest. Glavni namen prireditve je nova kulturna, politična in gospodarska izmenjava med umetniki, intelektualci ter ustanovami držav Srednjeevropske pobude.
Umetniški vodja festivala je igralec, pevec, esejist in avtor gledaliških del, vsestranski Moni Ovadia.

Milančan z bolgarskimi koreninami, človek večjezičnega gledališča, je hkrati avtor in igralec v predstavah, polnih brezčasnih likov, tolmačev eksistencialnih tem.

" Sem skromen kozmopolitski akrobat, ki se skuša nekako umetno, postmoderno vtihotapiti v kulturo. Seveda tudi jaz, kot majhen, skromen epigon, sodelujem na tem velikem kulturnem področju, v tej mentaliteti, v tem pogledu na srednje- in vzhodnoevropsko židovsko kulturo. Židovski humor je obrnjen proti narodu samem: uči predvsem, da se znamo nasmejati na svoj račun. Ne moreš se inteligentno smejati na tuj račun, če se ne znaš smejati na svojega.
To je močno orodje proti idolatriji, kajti najslabša oblika malikovanja je tista, ki jo gojijo Židje do sebe, do prevzetnega naroda, ki mu pripadamo. Witz je ogromna dediščina kulture yddishkeit, iz katere so Židi črpali tudi v najhujših časih, in se je znal izraziti tudi na robu prepada. "

Kako? Prav prek duhovnosti, pomembnih vrednot in pogleda na človeško krhkost ".

Čisto naravno je, da so Moniju Ovadii zaupali umetniško vodenje posebnega festivala Mittelfest, ki že 17. leto v furlanskem Čedadu združuje najboljšo umetniško produkcijo iz srednje in vzhodne Evrope. Na stičišču različnih evropskih jezikov in kultur, nekdaj ločenih, danes pa znova skupaj.

Kot direktor Mittelfesta sem hotel ustvariti tematske strukture. Letos že peto leto prek srednjeevropske kulture pomagam ustvarjati Evropo miru, Evropo manjšin, ne le večin, Evropo, ki sprejema. Moja utopija je, zakaj pa ne,

Z " razorožena " ne mislim brez vojske, ampak morda, kdo ve, z vojsko zgolj za obrambo, kakršna je na primer švicarska. Za začetek!
Okoli leta 1950 je nastala utopija, da Francija in Nemčija ne bi več imele meja in bi sčasoma druga drugo zastopale na mednarodnih instancah.
Vem, da moje besede nekega dne ne bodo več utopija. " V naslednjem prispevku kolegov bavarske televizije vam predstavljamo gledališče prav posebne vrste, ki so ga po kar štiriletni obnovi ponovno odprli. To je münchensko gledališče Cuvilliès, pravi biser rokokojske umetnosti. Načrtujejo, da bo v obnovljenem gledališču Cuvilliès na sporedu približno 100 predstav na leto, sicer pa bo gledališče na voljo tudi za komorne koncerte in najrazličnejše druge prireditve.

Poskrbeti so morali za temeljito obnovo. Prostor za občinstvo so obnovili z veliko skrbnostjo. Dekoracijo iz figur, cvetov in vijugastega okrasja so na novo prevlekli s pozlato.
Tukaj se je v preteklosti srečevalo plemstvo, da bi jih videli drugi in da bi sami koga videli. Predstave so bile navadno drugotnega pomena. Tudi knežja loža je omogočala pogled na vse strani. Intimna atmosfera gledališča Cuvilliès je spodbujala spogledovanje iz ene lože v drugo. Pogled v zakulisje danes odkriva sodobno gledališko tehniko. Stavba je opremljena z računalniško krmiljenimi žarometi in novim vrtljivim odrom.
Celotna obnova je stala skoraj 25 milijonov evrov. " Vgradili smo nov protipožarni sistem, tudi odrska tehnika je popolnoma nova. V celoti smo zamenjali ogrevanje, sanitarno tehniko in električne napeljave. Položili smo 220 kilometrov novih napeljav. Vse stare napeljave smo odstranili. Tehnične instalacije iz petdesetih let so bile zelo zastarele. " " In koliko je stala obnova? " " Tehnika je stala skupaj približno 12 milijonov evrov. " Gledališče Cuvilliès je imelo zelo razgibano zgodovino. Med drugo svetovno vojno je bila münchenska rezidenca močno poškodovana. Enako usodo je doživljalo tudi gledališče Cuvilliès.

Marsikaj še danes spominja na petdeseta leta, med drugim tudi pastelne barve v modrem preddverju.

" Gledališče Cuvilliès je mešanica različnih prepletajočih se slogov, ki obsegajo obdobje vse od njegovega nastanka do leta 1950 in od takrat spet do današnjega časa. Lep primer stapljanja različnih slogov je na primer steklena kupola, ki je bila zgrajena šele v zadnjih letih. Najbolj izraziti so elementi iz šestdesetih let, seveda pa obstajajo številni slogovni elementi, ki so ostali še od prej, na primer stoli in drugi predmeti notranje opreme. "

Slavna latvijska operna diva mezzosopranistka Elina Garanča je s koncertom otvorila prenovljeno areno v rimskem kamnolomu v kraju Sankt Margarethen na Gradiščanskem, kjer vsako leto poleti potekajo operne prireditve. Gostom so ponosno predstavili nove dele arene, kot na primer veličasten dohod za gledalce, ki vodi v rimski kamnolom, veliko preddverje pod vedrim nebom in elegantno sprejemnico. Umetnikom je na podlagi prenove na voljo večje zaodrje. Na Elino Garanča, za katero je bil ta koncert šele drugi nastop na prostem v njeni karieri, je obnovljena arena naredila velik vtis.

Nogomet zahteva tehniko, in to ne le na travnatih površinah. Tako vsaj menijo študenti beljaške visoke strokovne šole in njihovi profesorji. Rezultat njihovih prizadevanj je Robie, prototip nogometnega robota, ki je večji kot njegovi vrstniki in se od njih razlikuje tudi po svojih gibalnih sposobnostih.

V neposrednem soočenju ima mladi nogometaš Sven še vedno prednost, vendar pa Robie že danes zna marsikaj. Zna poiskati gol in oceniti razdalje. Za vsem tem se skrivajo natančno programiranje, daljinsko vodene prek brezžičnih povezav in več kot 1000 sestavnih delov. Študenti elektronike so razvijali robota več kot eno leto. Prihodnje leto si želijo uspeha na tekmovanju Robo- Cup v Gradcu, na svetovnem prvenstvu nogometnih robotov.

Treking po Karavankah. Tukaj je okolje za te eksotične živali ravno pravšnje. V hribovju na meji s Slovenijo se lame počutijo skoraj kot doma. Tudi v Andih, kjer sodijo med najstarejše domače živali, morajo živali prenašati bremena. In prav tam se je koroški rejec z njimi srečal prvič. " Pred 15 leti sem bil v Južni Ameriki in sem si ogledoval tamkajšnje kraje. Po naključju sem naletel na veliko farmo lam in alpak. Imeli so več kot 500 živali. To me je tako navdušilo, da sem si rekel, da bi to moralo biti primerno tudi za Evropo. Danes imam 260 glav in res sem vesel. " Pohodniški izleti v Slovenijo s prenočitvijo v gorski koči so zelo priljubljeni. Rejec mora lame posebej pripraviti na takšne naloge.

" Pred nekaj meseci sem se peljala skozi Rož in sem opazila lame gospoda Krammerja. Nagonsko sem čutila, da se moram ustaviti in takoj so me prevzele. Kmalu zatem sem se odpeljala k njemu s svojim partnerjem. Takoj sva vedela, da si živali neznansko želiva. Danes jih imava že pet in načrtujeva, da bova naslednje leto dokupila še dve ali tri. Tudi midva jih bova uporabljala za treking z gosti. Spremljale bodo otroke in odrasle ter delale z njimi. " Meso se ne predela v Avstriji, predelujejo pa visokokakovostno volno. Predvsem je to volna tistih alpak, ki sodijo h kmetiji. Volna je lahka in zelo mehka. Predelujejo jo v Mölltalu, iz nje narejene izdelke pa prodajajo kar na kmetiji. Lame so še skromnejše kot ovce, bolj miroljubne in se podobno kot konji uporabljajo za terapevtske namene, še zlasti pri otrocih.
Žival stane od 1000 do 13. 000 evrov. Kot rejec lam zasluži Robert Krammer kar dobro, saj si vse več ljudi želi imeti lamo kot domačo žival. Najbolj navdušeni pa so otroci.

Lahko le potrdimo, da so lame tako trmaste kot osli, vendar pa ne moremo z gotovostjo trditi, da pljuvajo naokrog tako pogosto, kot to radi verjamemo. To naj bi počele samo zato, da bi imele mir pred vsiljivimi predstavniki svoje vrste in pri tem so precej natančne.

Cistercijanski menihi iz samostana Lilienfeld so tukaj pred 800 leti na enem izmed vinogradniško najplodnejših območij, v tako imenovanem zdraviliškem pasu, zgradili svoj vinarski samostan.
Cistercijanci so mejili na druge velike vinogradniške posesti v lasti Cerkve, zato je kraj dobil ime Pfaffstätten, torej mesto farjev. Zgodnjegotska Cerkev je bila že v srednjem veku pomemben kraj, kjer so se srečevali cistercijanski opati, verjetno tudi zato, ker je iz kleti v neposredni bližini prihajalo sveže in prijetno ohlajeno vino.
Šele lani pa so freske in kamnito okrasje znova zasvetili v polnem sijaju. Takrat je namreč arhitekt Walter Hildebrand objekt tudi prevzel.

Morske orgle so že od postavitve na seznamu zadrskih mestnih znamenitosti, ki jih mora videti vsak obiskovalec. Na edinstveno glasbilo na svetu igra morje zgolj z valovi- s plimo in oseko. Avtor je natančno načrtoval del mestne obale: v kamnito obalo, dolgo 70 metrov, so vgradili cevi različnih dolžin, premerov in nagibov. Zložene so v sedem akordov petih tonov, vendar niso le krajevna turistična znamenitost: orgle izražajo bit sredozemske miselnosti, kajti morje zapoje le tistemu, ki " pozna njegovo dušo ".

Zadar je bil nekoč in je še vedno križišče kopenskih in morskih poti. Od tod vsak dan izplujejo velike in majhne ladje proti 365 otokom v zadarskem arhipelagu. Zadar je nastal, ker je varno pristanišče, ki po najkrajši vodni poti do Ancone že tisočletja povezuje srednjo Evropo s Sredozemljem. Po uličicah in trgih med mestnimi palačami in zvoniki še vedno odmeva duh zadrske zlate dobe. Katedralo svete Anastazije, ali svete Stošije, kot ji pravijo Zadrčani, so zgradili v 12. in 13. stoletju ter je največja katedrala v Dalmaciji. Ob Cerkvi Sv. Marije v samostanu benediktink je razstavljena ena največjih evropskih zbirk sakralne umetniške obrti. Predmete iz zlata in srebra so izdelali v zadrskih delavnicah v obdobju tisoč let. Pozlačeni kovček sv. Šimuna je najdragocenejši spomenik zlatarske umetnosti na Hrvaškem in je darilo kraljice Elizabete, žene ogrsko- hrvaškega kralja Ludvika Anžujskega.

Tudi zadrski " barkarjoli " so zaščitni znak mesta. Najmanj tri ure na dan z majhnimi barkami na vesla prevažajo potnike od Liburnske obale do pomola pri Maraski ali Digi, kot kraju rečejo Zadrčani. 71 metrov dolgo pot preveslajo v minuti in pol. Za vkrcanje in izkrcanje potnikov je potrebnih še nekaj minut, nato pa se vrnejo na rivo. To počnejo tri ure, kolikor traja izmena, pogosto pa tudi dlje.

Zadar je zaradi parkov in vrtov eno najbolj zelenih sredozemskih mest. Zelene oaze so nastale zaradi dobre navade pomorcev, ki so s potovanj prinašali sadike in tako znova povezali mesto in morje.