Alpe - Donava - Jadran: 8. 12. 2007

Lep pozdrav in dobrodošli znova v naši oddaji. Prvi današnji prispevek je o alabastrskem mavcu, ki ga imenujejo tudi marmor revežev. V 18. stoletju so v Švici gradili številne Cerkve, niso pa imeli dovolj denarja za marmor.
Intarzije iz marmorja so nadomestili z mavčnimi, ki pa so manj obstojne. V Luganu so pred kratkim odprli posebno šolo za delo z alabastrom, da bodo lahko obnovili okrasje iz 18. stoletja.

To so griči, ki ločujejo jezeri Como in Lugano; smo torej na območju, takih je tod veliko, ki je konec 17. in v 18. stoletju doživelo pravi razcvet v gradnji Cerkva, kapel in molilnic. To je bila posledica protireformacije, večje vernosti med ljudmi, tu so zahvale, ker so jim prizanesle epidemije, in ne nazadnje, volila izseljencev. Vse to je v veliki meri prispevalo h gradbeniški mrzlici. Tukajšnji obrtniki so si zamislili bahave Cerkve, kakršne so gradili po vsej Evropi in včasih se zdi, da je vsak pomembnež, ko se je vrnil v domači kraj, želel pri tem sodelovati. Toda vsi, nekateri bolj, drugi manj, so se morali soočati z omejenimi denarnimi sredstvi lokalnih skupnosti. Cerkva niso mogli krasiti z dragocenim marmorjem. Poiskati je bilo treba drugo možnost.
In tako se je uveljavila tehnika dela z alabastrnim mavcem, marmorjem revežev. Gre za preprosto tehniko, a izvedba je zahtevna. Dosežki so skoraj vedno izjemni. Namesto kamna so obrtniki uporabljali mavec, poceni surovino, s katero so krasili antependije, plošče na oltarnih mizah.

Tehnika je, kot smo rekli, precej preprosta, vendar zahteva veliko spretnosti pri uporabi sicer maloštevilnega orodja. Kot osnovo za anatependij potrebujemo ploščo iz barvastega ali črnega mavca. Vanjo izdolbemo okrasje, najpogosteje cvetje, živali, vejice ali podobe ljudi. Z drugim mavcem, ta je v naravnih barvah, zapolnimo vdolbine. Pustimo, da se mavec, kateremu je primešano rastlinsko ali živalsko lepilo, posuši; nato ga gladimo, dokler ne dobimo enotne svetleče plošče. Učinek je izjemen, alabasterni mavec je pogosto lepši od intarzije v marmorju. Žal pa se mavec zaradi vlage, zveste spremljevalke skoraj vseh Cerkva, zelo hitro poškoduje. Za obnavljanje takšnih umetnin je treba poznati tehniko. V Ticinu in Lombardiji že potekajo tečaji za mlade restavratorje, ki se tako naučijo, kako popraviti plošče, dopolniti manjkajoče dele, popraviti posledice malomarnosti in predvsem zoba časa. Uporabljati morajo znati stara orodja, najti primerne sestavine za mavec in potrpežljivo oceniti barvne odtenke, da ne bi uničili plošče, ki je pogosto že v zelo slabem stanju.

V kraju Bad Ischl v gornjeavstrijski pokrajini Salzkammergut je bila nekdaj poletna rezidenca cesarja Franca Jožefa, kraj pa je bil znamenit tudi kot zdravilišče z izvirom slane vode. Po dolgih desetletjih, ko je izvir utonil v pozabo, so ga znova odkrili in obnovili. Izvir Marije Luize v Bad Ischlu je pravi dragulj. Vedeti je namreč treba, da je slani izvir, ki prinaša vodo iz globin, star 10 tisoč let in vsebuje okoli 250 milijonov let staro prasol.
Že od nekdaj so to kristalno čisto vodo uporabljali za zdravljenje " od glave do pete "; kar pol cesarske rodbine je tukaj pozdravilo vse svoje namišljene bolezni. Dolgo časa je bilo okrog dragocenega izvira vse tiho, pred kratkim pa je podjetnik Othmar Berner iz Bad Ischla staremu slanemu izviru vdihnil novo življenje. " Ponovno odkritje izvira je bilo čisto naključje. Na tem kraju se sneg ni obdržal in poskusili smo ugotoviti, zakaj tam kopni tako hitro. Je bila kriva slanost tal? Odstranili smo nekaj plasti zemlje, utrdili izvir in dobili slanico z vsebnostjo 24 % soli. Pravzaprav sploh nismo iskali, ampak je voda našla nas. In prav to je nekaj čudovitega. " Izvir se mora za svoje ime zahvaliti Napoleonovi ženi in teti Franca Jožefa, hčerki avstrijskega cesarja, Mariji Luizi, ki naj bi tudi sama ozdravela s pomočjo slanice. Izvir je slovesno odprla pred 167 leti.
Ob tokratnem ponovnem odprtju je visoka gostja znova pripotovala v Bad Ischl. Držala se je presenetljivo dobro. " Razlog je izvirska voda, moji dragi.
Redno jo pijem in to zelo dobro vpliva na mojo lepoto. " Nekateri starejši prebivalci Bad Ischla se še dobro spominjajo starega izvira, ki je utonil v pozabo in ga desetletja niso uporabljali. " Še kot šolarke smo za očeta vedno hodile iskat vodo, ker ni jemal nobenih zdravil in ker se ni počutil dobro. Predvsem zato, ker je jedel kar vse povprek. Takrat je potreboval samo nekaj vode in že se je počutil veliko bolje. " Ponovno odkrita slana voda je zelo primerna za pitje in naj bi spodbujala dobro počutje.
Zadostuje že ena čajna žlička visokokoncentrirane raztopine na kozarec.
Povsem nepredelana voda krepi organizem, preprečuje vnetja, uporabljajo pa jo tudi nekateri zdravniki specialisti.

" Navdušenje politikov je bilo takrat tako nalezljivo, da sem si mislil, da bi bilo mogoče vzpostaviti tudi regionalno sodelovanje radijskih postaj s tega prostora. Povabil sem takratne glavne urednike in jim predstavil predlog. Ta je bil sprejet z navdušenjem, zato smo začeli pripravljati radijske magazinske oddaje, ki so bile na sporedu enkrat mesečno. Leta 1982 pa smo začeli s televizijsko oddajo. " Od takrat lahko gledalci v Avstriji, Italiji, na Hrvaškem, v Sloveniji, na Madžarskem, Bavarskem in v Švici spremljajo, kaj združuje srednjeevropske države. Ob predstavitvi jubilejne oddaje v štajerskem deželnem studiu ORF so oblikovanje magazina Alpe- Donava- Jadran ocenili kot vèliko dejanje. " Magazin je naredil neverjetno veliko za razumevanje med prebivalci, ljudmi, ki živijo na tem območju; srčno si želim, da bo ta magazin obstajal tudi v prihodnje. Menim, da bi morala biti to želja politike na splošno. " Ob nastanku oddaje leta 1982 sta bila Zahod in Vzhod še ločena z železno zaveso in politiko ločevanja. Delo pri skupni magazinski oddaji je omogočilo stike, ki so presegali omenjene meje.

Kljub politični krizi na Balkanu, je ekipa oddaje Alpe- Donava- Jadran vedno ohranjala tesno sodelovanje; bolj je poudarjala vidike, ki povezujejo, kot pa tiste, ki ločujejo. " Pri oddaji Alpe- Donava- Jadran sodelujejo novinarke in novinarji iz sedmih držav in 17 različnih televizijskih studiev, in to povsem brez posebne pogodbe. Mislim, da je to edina in prava skrivnost tega uspešnega magazina. " Ustvarjalci v prispevkih o kulturi, znanosti, turizmu, izobraževanju in o politiki prikazujejo raznolikost tega območja. " Imamo zgodbe, ki govorijo o stvareh, ki so nam blizu in domače, pa tudi o stvareh, ki so čisto drugačne, in so nekaj posebnega, spoznavamo jih in cenimo, postajamo bolj odprti in strpni. " Pobudnik in povezovalec magazina Günther Ziesel je ponosen na dolgo in dobro sodelovanje med 17 televizijskimi postajami. " Gre za televizijski program s četrtstoletno tradicijo ob mednarodnem sodelovanju, ki ga v vseh državah prikazujejo v enaki obliki. To ni le majhen, ampak velik čudež. " Magazin Alpe- Donava- Jadran je prebivalce s tega območja v preteklih 25 letih spremljal na poti v novo Evropo. Skupne vrednote, ki so se oblikovale v tem času, dajejo upravičeno upanje na dobro prihodnost. Sodelavci Bavarske televizije so svoj prispevek posneli v Passavu na jugu Bavarske, v katedrali Svetega Štefana. Prelepa katedrala se ponaša z mojstrovinami italijanskega baroka, predvsem pa z orglami, ki so bile dolgo največje na svetu. Pred nekaj več kot 10 leti so še večje postavili v Los Angelesu. Vendar so passauske še vedno največje Stolnične orgle in poslušalcev jim nikoli ne zmanjka.
Velika Stolnica v Passauu je ob opoldanskih koncertih celo v hladnih jesenskih dneh nabito polna.
To ni nič nenavadnega, saj si skoraj vsi obiskovalci mesta želijo izkoristiti priložnost in doživeti igranje na največjih orglah na svetu v živo. Gospodar nad več kot 17 tisoč piščalmi je Hans Leitner, ki je že 10 let Stolnični orglar v Passauu. Poslušalci, ki radi prisluhnejo duhovni glasbi vsak delavnik od maja do oktobra, posedajo celo po tleh. Za Stolničnega orglarja to pomeni, da si od pomladi do jeseni ne more privoščiti dopusta. Kakšno nasprotje! Doma se Hans Leitner sprošča od dela na vrtoglavi višini v katedrali na svojih majhnih baročnih orglah, ki so prava starina, saj izvirajo iz leta 1760. Na te orgle je mogoče igrati le stoje, saj potrebujejo za delovanje človeško silo. Meh pa mora poganjati kar njegova gospodinja. V Stolnici je povsem drugače. Za delovanje orgel zadostuje že pritisk na gumb, ki spravi v pogon neverjeten mehanizem. Svojo polno moč doseže šele po petih minutah. Veliki mehovi ustvarijo pravi vihar, saj znaša pretok zraka kar 160 kubičnih metrov na minuto.
Hans Leitner ponosno predstavlja bogastvo odtenkov te glasbene mojstrovine. " K temu se včasih pridružijo še zvonovi ali človeški glas, pravi vox humana, potem so tu še trobente in še veliko več. " Ko nam je pokazal delo z nožnimi pedali, ga je že povsem zaneslo v tokato v d- molu Johanna Sebastiana Bacha. Zvok, ki bi lahko povzročil, da bi se ponovno podrlo obzidje Jeriha, ne prihaja le iz osrednjih orgel na sredini galerije, čeprav so prava paša za oči. Videti je mogoče piščali vseh velikosti: najmanjše so tolikšne kot noht na prstu, največje pa merijo neverjetnih 12 metrov. Levo od njih so druge orgle, tako imenovane evangelijske, desno pa še tretje, imenovane epistolske orgle. Vse to dopolnjujejo še oltarne orgle, ki so od organistovega sedeža oddaljene 80 metrov. Petih orgel ni mogoče videti, zanje je v Stolnici zmanjkalo prostora. Njihov zvok zveni skozi odprtino, imenovano odprtina Svetega duha. " Passau ima dolgo orglarsko tradicijo. Že v baroku je bilo v mestu kar troje orgel. Leta 1890 so tu postavili največje Stolnične orgle na Bavarskem, ki so bile vdelane v to ohišje. V dvajsetih letih preteklega stoletja so jih morali temeljito obnoviti. V tem času so bile največje Stolnične orgle v Hamburgu in takrat so v Passauu napravili načrte za nove orgle, ki so bile mnogo večje od hamburških.
Tako so leta 1928 tu prvič zazveneli zvoki iz največjih orgel na svetu. " Seveda so Američani rekord že kmalu presegli, vendar ostajajo orgle v Passau še vedno največje Stolnične orgle. Orglarjevo službeno domovanje je v prostorih, ki so namenjeni Stolničnemu vikarju. Pred desetimi leti, pri svojih tridesetih letih je duhovniku in študiranemu organistu Hansu Leitnerju že v prvem poskusu uspelo, da so med 32 prijavljenimi za zasedbo prostega delovnega mesta orglarja izbrali prav njega. Tako se mu je izpolnila mladostna želja; in njegov sanjski poklic v vsem tem času ni prav ničesar izgubil od svoje prvotne privlačnosti. Njegov najljubši skladatelj je Max Reger in njegovo delo " Te Deum ", ki ga je zaigral tudi ob našem obisku. Izjemno bogastvo štukatur Stolnice še dodatno prispeva k edinstvenemu zvoku, in ustvarjenemu vtisu, da angeli kličejo k " poslednji sodbi ".

Umetnikovo razpelo, ki je bilo v Zagrebu na ogled že leta 2005, je uvod v njegov svet " med nebom in zemljo ".

Na stoletnem deblu, ki ga je potegnil iz istrske reke Mirne, je razpel Kristusa v naročju Matere Božje. Ena roka na križu je moška, druga ženska.
Ta ikona- skulptura- ni ne Pravoslavna ne Katoliška. Pripada vsakomur, ki moli in veruje. Molitev Oče naš je zapisana v oglati glagolici, stari hrvaški pisavi iz 11. stoletja. Navdih za njeno uporabo je avtor razpela verjetno dobil v številnih hrvaških krajih in Cerkvah.
V najmanjšem mestu na svetu, Humu, nas pričakuje pri mestnih vratih. V kapeli Sv. Hieronima je del fresk iz 12. stoletja. Pisava Slovanov se je najdlje ohranila med Hrvati.

Graški mestni muzej je 37 let po njegovi smrti postavil veliko razstavo o prvem avstrijskem svetovnem prvaku v formuli 1 Jochenu Rindtu. Njegova kariera v formuli 1 se je začela leta 1964. Petega septembra 1970 se je smrtno ponesrečil v Monzi- naslov svetovnega prvaka so mu podelili posthumno. Graški mestni muzej se mu je poklonil kot velikemu meščanu Gradca, ki je prav zaradi prezgodnje smrti postal nesmrtna legenda, podobno kot James Dean in Elvis Presley. Poleg dokumentov, spominskih predmetov in posebnosti, kot na primer njegovo vozniško dovoljenje- številka 1, je Joachim Baur zbral tudi prispevke umetnikov, kot na primer tole sliko Antona Herzla, čigar družina je prijateljevala z Jochenom Rindtom. Razstava v graškem mestnem muzeju bo odprta do 24. februarja. Na koncu današnje oddaje bomo zavrteli prispevek o Pohorju, letos ga je že zgodaj pobelil sneg, ravno prav za jubilej Pohorske vzpenjače. Gondole so v 50 letih prepeljale 15 milijonov potnikov. Največ so jih privabila izjemna smučišča, a Pohorje se lahko pohvali tudi z vrsto naravnih in kulturnih znamenitostih, pa tudi s prijaznimi domačijami in mnogimi kulinaričnimi dobrotami.

Večina Pohorja je prekrita z gozdovi. Gozdarji so izračunali, da bi kisik, ki ga sprošča 50. 000 hektarjev pohorskih gozdov, zadostoval za dihanje 5 milijonov ljudi. Tu so neskončni smrekovi gaji in drugi največji slovenski pragozd.

Med mnogimi kulturnozgodovinskimi spomeniki je po pogorju raztresenih kar 80 Cerkva.
V nekdanji Cerkvi na Bolfenku je danes informacijski center, ki ponuja tudi vrsto razstav o Pohorju.
Zanimiva je tudi pred letom dni obnovljena, bogato opremljena gotska Cerkev Svete Barbare iz 15. stoletja. V mežnariji ob Cerkvi je obnovljeno staro domovanje s črno kuhinjo, v kateri so nekdaj gospodinje kuhale na odprtem ognju po ves dan, da je bila jed vedno topla in pripravljena za utrujene, lačne in premražene.

Tako, jed je pripravljena za postaviti na mizo.