Alpe - Donava - Jadran: Čudoviti svet iz ledu

Pogorje Tennengebirge je zakrasel gorski masiv s številnimi podzemnimi jamami in je sestavni del severnega dela apnenčastih Alp. V njegovi notranjosti se skriva pomembna turistična zanimivost dežele Salzburg- ledena jama, imenovana Eisriesenwelt oziroma Svet ledenih velikanov.

Jama velja za največjo ledeno jamo na svetu. Za ime se mora zahvaliti velikanskim ledenim gmotam, ki so nastale kot posledica edinstvenega delovanja naravnih sil.

Ko spomladi zunaj temperatura počasi narašča, priteka voda skozi razpoke v skalah v notranjost gora in v jamah znova zmrzne.

Odstraniti je treba tudi novonastali led. Pot v jamo mora biti primerno prehodna za obiskovalce; šele potem se lahko začne poletna sezona.

Vsako leto naštejejo okoli 150 tisoč obiskovalcev. Številni prihajajo tudi iz tujine. Za nekatere med njimi je ledena jama celo najpomembnejši vzrok za obisk dežele Salzburg.

" V neki knjigi sem opazila čudovito sliko ledene jame; bila je slika iz ledene jame Eisriesenwelt. Možu sem rekla, da si želim obiskati Avstrijo in si ogledati to jamo. "

Obiskovalci vstopajo v jamo opremljeni s karbidovkami. Čim višja je temperatura zunaj, toliko močneje piha veter iz notranjosti jame.

Pot vodi več kot 100 metrov po pobočju navzgor.

Obiskovalci morajo premagati 700 stopnic. Pri tem se gotovo ne spotijo, saj se temperatura tudi poleti dvigne le na nekaj stopinj nad ničlo. Večni mraz je zanimivost, ki že nekaj let privlači tudi vse več obiskovalcev iz arabskega sveta. Ledene jame tam ne oglašujejo posebej, saj računajo, da se informacije o tem naravnem čudežu širijo od ust do ust. Prav za ljudi iz arabskega sveta je takšna jama, kjer se je mogoče dotakniti te vode, tega ledu, doživeti ta večni hlad, nekaj zelo privlačnega. Kaj takega si doma skoraj ne morejo predstavljati. Zanje je to prav poslastica.

Našim prijateljem in sorodnikom doma bomo povedali, kako lepo je tukaj. Povedali jim bomo, da morajo priti sem in si to ogledati sami. Ni dovolj, če samo slišiš o tem; človek mora to sam videti in doživeti.

Ob tej prvi uradni odpravi v jamo je Posselt prišel približno 200 m globoko.
Svoje vtise in navdušenje je opisal v članku za planinski vestnik.

S križem je označil kraj, kjer se je moral obrniti. Opaziti ga je mogoče še danes. Jamo so leta 1879 poimenovali v Posseltova jama; to so naredili v čast njenemu odkritelju, vendar je počasi znova utonila v pozabo. Ime Svet ledenih velikanov je dobila šele 33 let pozneje. Mladi jamar Alexander Mörk je prebral zapise Antona Posselta in se odpravil drugič odkrivat jamo.

Leta 1913 je Alexander Mörk po končani odpravi v svoj dnevnik zapisal, da je to največja ledena jama na svetu.

Danes jamo obišče dnevno do 2. 500 obiskovalcev.

Pot je speljana slab kilometer v notranjost gore. Ta prvi kilometer je prekrit z ledom. Za njim segajo hodniki še 41 km v notranjost.

Skoraj vsak kotiček jame je natančno izmerjen.

" Vedno obstajajo- še zlasti v tako velikih labirintih- točke, ki so do zdaj ostale skrite. To so kotanje ali majhni jaški, ki jih človek spregleda, ali pa niso dostopni oziroma pri merjenju glavnih rovov nihče ne opravi njihovih izmer. Vedno bo še nekaj ostalo. Gotovo ostaja še nekaj temnih lis v jami, ki do zdaj še niso bile raziskane.

Z raziskavami jame je tesno povezanih kar nekaj imen. Erwin Angermayr, Robert Oedl, Poldi Fuhrich in številni drugi. Marta in Friedrich Oedl sta odigrala zelo pomembno vlogo pri spreminjanju sveta ledenih velikanov iz cilja za odprave v turistično jamo. Današnje turistično podjetje sta ustanovila kot družinsko podjetje. Jamo Svet ledenih velikanov so odprli za javnost leta 1920.

" Težko si je predstavljati, kaj vse so naredili stari starši in moj oče. Pravzaprav so opravili vse začetno delo. Danes si tega sploh ni mogoče več predstavljati. Takrat niso računali s tem, da bi jama prinašala dobiček, ampak jih je preprosto veselilo, da se zadeve razvijajo in da jim je uspelo nekako urediti poti ter da se je pomen jame bistveno povečal. Pravzaprav so omogočili, da si je veliko ljudi lahko ogledalo to čudovito ledeno jamo.

Z novo žičnico se je število obiskovalcev zelo hitro povečevalo. Potrebovali so vse več novih vodnikov. Za Sabino Grossi je bila to v šestdesetih letih prejšnjega stoletja samo poletna zaposlitev poleg študija. Še danes se spominja doživetij v Svetu ledenih velikanov.

To me pravzaprav spremlja vse življenje. Povsod, kamor grem, pripovedujem, da je bil to moj prvi poklic. Zelo sem ponosna na to. Čeprav imam danes doktorat, je bilo to delo zame zelo pomembno. To je običajno šala, s katero se predstavim. To obdobje je zame nepozabno in če se pogledam danes, ko se živo spomnim teh časov, se še danes kar nekako čudim. Hoja, vzpenjanje je bilo nekaj samoumevnega. Nikdar mi ni bi prišlo na misel, da bi se česar koli bala; zdelo se mi je tako zelo lepo. Bilo mi je lepo tudi, da sem drugim lahko pokazala te lepote.

Sredi poletja se tudi v jami dvigne temperatura, kar pušča na ledu vidne sledove.

Tele ledene orgle že nekaj časa: 3, 4 ali 5 let dajejo videz neke velike živali. Potrebujete pa nekaj domišljije, da bi tam opazil glavo in mokro dlako severnega medveda.

Tudi ob množičnem obisku naj bi omogočili pristen stik z naravo. V jami ne uporabljajo umetne razsvetljave. Jamski vodniki še danes osvetljujejo ledene figure z magnezijem.

Tale rov je bil izkopan umetno. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja so ga izkopali v led s pnevmatskimi kladivi. Skozenj skupine obiskovalcev zapuščajo ledeno jamo.

Vodeni obisk po svetu ledenih velikanov traja dobro uro. Obiskovalci prihajajo od vsepovsod.

Obstajajo tudi ljudje, ki živijo blizu in so potem prav ganjeni, ker si tega do zdaj še nikoli niso ogledali. Pogosto mi pravijo, kot na primer, smo iz Abtenaua in tega še nikoli nismo obiskali.

Poletje v Svetu ledenih velikanov se počasi približuje koncu.

Tudi kadar ni obiskovalcev, je treba marsikaj postoriti.

Umazanijo, ki se je prek poletja nabrala na ledu, je treba jeseni sprati. Le tako lahko led na pomlad ponovno nastane brez vidnih sledov primesi.

To ni delo v pisarni ali v delavnici, ampak globoko v jami. Marsikdo pravi, da mora biti človek malo zmešan, da to počne vsako leto znova. To je morda res in morda smo v določenem smislu res nekoliko zmešani. Treba se je preprosto navaditi na drugačno življenje.

Za jamske vodnike se tako začne zimski premor- počitek po dolgi sezoni, ki je kljub temu vedno znova podoben slovesu.

Nekaj mesecev ostaja v tišini sveta ledenih velikanov osamljena žara Alexandra Mörka, ki je jamo pravzaprav odkril. Mörk ni več doživel nadaljnjih raziskav v okviru svoje odprave, saj je umrl leta 1914 kot oficir v prvi svetovni vojni. Njegova želja je bila, da bi bila jama kraj njegovega zadnjega počitka.

Vsak leto ob Božiču se v salzburškem pogorju Tennengebirge v Svetu ledenih velikanov, največji ledeni jami na svetu, zberejo številni avstrijski jamarji, da bi praznovali Božič.

Ob žari jamarja Alexandra Mörka položijo venec, prižgejo sveče na novoletni jelki in v objemu čudovitih ledenih kipov praznujejo Božič- tiho in Sveto noč v gorah.

O svetu ledenih velikanov bi bilo mogoče povedati še marsikaj. O tem je najbolje povprašati tiste, ki so že od otroštva povezani z ledeno jamo.

To je že stara zgodba, ki jo pripovedujejo stari jamski vodniki. V obdobju med obema vojnama, ko v Evropi še ni bilo umetnih drsališč, so to dvorano, to ledeno palačo, uporabljali kot kraj, kjer je vadil eden izmed udeležencev olimpijskih iger.

Drsalec naj bi tukaj vadil kakšen teden. Pravijo, da naj bi takrat v jamo prinesli celo star gramofon na navijanje, da bi udeleženec olimpijade lahko vadil ob glasbi. Žal pa ni znano, katero mesto je drsalec iz sveta ledenih velikanov zasedel na olimpijskih igrah.

Ledene obloge so se krepko povečale- in tam, kjer led predstavlja oviro, ga preprosto razbijejo.

Že kmalu bo prišlo na tisoče obiskovalcev in se sprehodilo skozi čudoviti svet iz ledu.

Ljudem ostaja globok vtis, čudijo se tišini, neskončnosti, ki se pojavlja morda tudi v življenju. Tega se človek hitro zave, še zlasti, če ni mogoče opaziti konca in se jama nadaljuje nekje v temo. Menim, da so to čisto posebni vtisi. V običajnem svetu pri dnevni svetlobi lahko gledamo tako daleč, kot želimo, dokler sega svetloba. V temi je vse nekako zakrito, nekaj skrivnostnega je pri tem. Morda tudi nekoliko strahu. Konca ni videti in to je verjetno tisto, po čemer se jama razlikuje od drugega sveta.