Alpe - Donava - Jadran: Moj Trst

Trst je mesto vetrov. Mesto maestrala, široka, libeccia, grecala ali burje. Trst živi z vetrom. Z vseh strani neba je prinesel ljudi in njihove običaje, ki so ustanovili cvetoče trgovsko in pristaniško mesto. V mestu so poizkušali svojo srečo priseljenci iz najrazličnejših držav. Ustvarili so mesto nasprotij in mostov med kulturami.

Življenjska pot me je sem pripeljala iz Nemčije pred več kot četrt stoletja. Iz začetne radovednosti so leta prinesla usodno povezanost.

" Ko sem pred 26 leti prvič prišel v Trst, sploh nisem vedel, kakšen vpliv bo imelo mesto na moje življenje. Nisem si znal razložiti, zakaj sem že kmalu zatem znova odpotoval v Trst. Danes imam odgovore. Sam sem bil rojen blizu dveh meja, in sicer med nemškim Črnim lesom in Bodenskim jezerom, blizu švicarske in blizu francoske meje. Meja je bila zame nekaj zelo, zelo pomembnega. Raznolikost je bogastvo. Kadar gremo prek meja, lahko odkrijemo kaj novega, kar je lahko zelo poučno. Danes vem, da je Trst tisto mesto v Evropi, kjer se stika več meja kot kjer koli drugje. Je zelo kompleksno mesto, saj je v njem mogoče srečati predstavnike kar 90 narodnosti in predstavlja stičišče na poti med Balkanom in zahodno Evropo, bilo pa je obenem tudi mesto na jugu železne zavese, na meji med dvema ideološkima blokoma.
Trst je zelo zanimivo mesto. " Več desetletij sem vedno znova prihajal v Trst in končno sem začel redno potovati sem in tja. To je sicer lepo, pa vendar tudi težavno. V nekem trenutku se mora človek odločiti, v katerem kraju želi živeti in Trst ima veliko prednosti, tako da odločitev sploh ni bila težka.

V določenem trenutku sem se prenehal kar naprej voziti sem ter tja in sem se naselil blizu mestnega središča, v bližini idilične vasi Sveti Križ.

Zamenjal sem stran pisalne mize in opustil svoje delo kot vodja založbe ter postal avtor kar sam. Tukaj sem končno našel čas, da sem se posvetil svoji strasti, pisanju, ki sem ga dolgo časa zanemarjal. Že dolgo sem imel pri roki podatke in se seznanil z zgodbami, ki so le še čakale, da jih prelijem na papir.

Kriminalke so najprimernejša literarna zvrst za upodobitev tistega, kar sestavlja sodobno družbo. Rojstni dan komisarja Protea Laurentija, mojega naslovnega junaka, se je vse bolj približeval.

Gre za hujša kazniva dejanja, gre za mesto, kamor so segale lovke tajnih služb, dogodki se vrtijo predvsem okrog trgovine z belim blagom, saj se na takšnem evropskem stičišču tudi dogaja, da se izkorišča ljudi, ki prihajajo sem, v zahodno Evropo, pa naj gre za ženske, ki jih silijo v prostitucijo, ali gluhoneme, ki morajo v zahodni Evropi prosjačiti. Stvari segajo vse do trgovine z organi, do razkosanja ljudi, ko postane človek le še skladišče rezervnih delov.

Seveda se v romanu pojavljajo imena ulic, trgovin, lokalov in včasih tudi ljudi. V antikvariatu blizu kvesture najde Laurenti marsikatero darilo za svojo ženo in v njem dobi včasih tudi dragocene podatke za reševanje svojih primerov.

Laurenti rad je in pije. Pogosto zaide v " Pettirosso ", kjer ima gostilničar zanj vedno pripravljeno steklenico dobrega vina.

Moj raziskovalec stanuje blizu gradu Miramare, v hiši na strmi obali, in se rad osveži v morju. Sicer nimava veliko skupnega. Dejstvo je, da svoje delo opravlja zelo predano, vendar mu je ljubše, da dela sploh nima. To pravzaprav pomeni, da je moški, ki gre raje plavat, kot pa da bi posedal za pisalno mizo. Giba se v zelo prepletenem mestu. Trst ima svoje lastne nevroze. Mesto samo poudarja nekatere svojih prav posebnih značilnosti, ki jih je treba omeniti in so lahko zgled za marsikatero evropsko mesto. Trst je pravzaprav prototip evropskega mesta.

Za gregado potrebujemo krompir, peteršilj, česen, olivno olje in kalamare, narezane na tanke rezine.

Krompir in kalamare je treba naložiti v pekač, jih pokapljati z limoninim sokom in belim vinom ter jih začiniti. Čisto olivno olje še obogati okus jedi.

Trst in okolica sta bila stoletja območje, kjer so se bili boji. Šele po padcu železne zavese in širitvi Evropske unije je mesto spet pridobilo svoje zaledje. Slovenijo in Hrvaško je mogoče s prostim očesom opazovati iz mesta. Demarkacijske črte, ki so bile zarisane po vojni, so bile šele leta 1975 dokončno določene z meddržavno pogodbo med Italijo in nekdanjo Jugoslavijo. Šele takrat sta državi opustili svoje ozemeljske zahteve, Trst pa je dokončno pripadel Italiji.

V manj kot pol ure vožnje je iz mesta mogoče priti do Piranskega zaliva in Sečoveljskih solin.

V Tržaškem zalivu pridobivajo sol že tisočletja. Velik gospodarski in politični pomen, ki so ga imele soline v preteklosti, pa je dokončno minil. V naravnem parku Sečovlje danes pridobivajo le še delček količin iz preteklosti. Za " belo morsko zlato " so se včasih vojskovali tako kot danes za nafto.

Leta 1719 je bil Trst povzdignjen v svobodno cesarsko pristanišče. Brezcarinska trgovina in številni privilegiji so v mesto privabili trgovce in pustolovce z vsega sveta.
Marija Terezija je za prostotrgovinsko cono razglasila ne samo pristanišče, ampak tudi celoten Trst in sprejela daljnosežne podjetniške odločitve. Soline pred vrati mesta je zaprla in na tem območju je zrasla nova mestna četrt.

Videz mesta se je popolnoma spremenil. Četrt, poimenovana po cesarici, s svojimi strogo geometričnimi nizi stavb daje slutiti, da so pri gradnji sledili vzorcu starih solinskih polj. Trgovanje s soljo je nadomestila trgovina z blagom z vsega sveta. Trst je od Benetk prevzel vodilno mesto kot največji kraj za pretovor blaga v vzhodnem Sredozemlju.

Pečejo se 15 minut v pečici pri temperaturi do 180 stopinj Celzija, zatem pa jih je treba na kratko potopiti v skoraj kipečo sladko vodo in tako odstraniti oblogo iz soli. Jed je gotova.

Več kot 500 let je bil Trst pod vladavino Habsburžanov. Mesto, ki je imelo kakšnih 5. 000 prebivalcev, je postalo osrednje pristanišče srednje Evrope.
Mesto je doživljalo neverjetno rast gospodarstva in prebivalstva.

Trst je komaj dohajal gospodarski napredek, tako da je komaj zmogel zagotavljati dovolj prostora za prebivanje novih delavcev, špekulantov, podjetnikov in pustolovcev. Konec 19. stoletja je imelo mesto 250. 000 prebivalcev in se je širilo v vse smeri.

V Trstu ni bilo pomembno, kje je bil človek rojen in kateri veri je pripadal. Šele na različnih mestnih pokopališčih se znova razhaja veroizpoved.

Kdor je v Trstu še posebej uspel, je želel mestu tudi nekaj vrniti. Premožni trgovci brez potomcev so kot zadnji predstavniki svojega rodu pogosto imenovali mesto kot upravičenca do svoje zapuščine. Številni, ki so tukaj uspeli, so postali dobrotniki in meceni.

Največji med meceni je bil baron Pasquale Revoltella. V njegovi meščanski palači je danes eden največjih tržaških muzejev.

Revoltella jo je že od vsega začetka načrtoval kot mestni muzej. Ta izredno bogati trgovec je ustanovil trgovsko šolo, predhodnico današnje univerze. Lasten denar je vložil v gradnjo Sueškega prekopa in s tem postal podpredsednik družbe za gradnjo prekopa. Po odprtju kanala leta 1896 je tržaško pristanišče pomembno pridobilo na pomenu.

Pretovoriti je bilo treba ladijski tovor, ladje je bilo treba zgraditi ali popraviti, upravljati je bilo treba skladišča. Izmene so se začele že zelo zgodaj zjutraj, zato se je že kmalu oglasil želodec.

Bifeji so značilni tržaški gostinski obrati. Treba je bilo poskrbeti za prehrano pristaniških delavcev, in sicer hitro, hrana pa je morala biti izdatna in poceni. To so bili pravi obrati za hitro prehrano, še preden so se takšni obrati tudi zares pojavili.

Vonj po krepki hrani še vedno visi v zraku. Velika mortadela kraljuje na pultu kot tolsta vladarica. Danes se v lokalu pri Giovanniju ne srečujejo le delavci, ampak vsi družbeni sloji. Prihajajo ob kateri koli uri dneva, ne samo zgodaj zjutraj.

Na bojiščih prve svetovne vojne so se končale sanje cesarsko- kraljevega večnacionalnega cesarstva. V Posočju, severno od Trsta, si je stalo nasproti 500. 000 italijanskih in avstroogrskih vojakov.

Leta 1919, ko je prišel pod okrilje Italije, se je tudi za Trst začelo novo obdobje. Fašizem v nastajanju je dosegel vrhunec leta 1938 s sprejetjem rasističnih zakonov, ki jih je Mussolini razglasil prav v tem večnacionalnem mestu.

Kraj so včasih imenovali Shar Zion, vrata v Palestino. Takrat so postala za preostalo judovsko prebivalstvo vrata v smrtonosna taborišča.

Prvega maja 1945 so Titovi partizani osvobodili Trst in poizkušali mesto priključiti k Jugoslaviji. Po 40 dneh hudega obleganja so morali na pritisk Angležev in Američanov mesto izprazniti. Mesto je postalo svobodno tržaško ozemlje, avtonomna cona s takrat še negotovo usodo.

Oktobra 1954 je bilo mesto znova priključeno Italiji.

Vendar je imelo veselje grenek priokus. Trst je postalo mesto na južnem obrobju železne zavese in več kot tri desetletja je bilo odrinjeno na rob.

Leto 1954 je prineslo številne spremembe, in to ne samo politične. Bilo je leto, ko so ribiči z vasi na njegovem obrobju ostali brez glavnega vira zaslužka, in leto zadnjega velikega lova na tune. Nekdanjo obrobno lego Trsta po drugi svetovni vojni je močno občutilo tudi pristanišče. Glavni tekmec je postala Genova in tudi s sosednjim slovenskim pristaniščem v Kopru se je začela velika konkurenčna bitka. Tehnične prednosti so opazne še danes, vendar je pristanišče v Trstu vendarle izgubilo veliko svojega nekdanjega pomena.

To raje izrazim z drugačnimi besedami. V Trstu gre marsikomu dobro tudi, če ne počne ničesar. In to je včasih lahko tudi ovira.

Vendar pa počasne spremembe prinašajo tudi prednosti. Tržaško središče ne zamira tako hitro kot drugod in v njem je še vedno mogoče najti številne trgovine, ki so se zmogle upreti globalizaciji v drugih središčih.

Med njimi je na primer čudovita drogerija " Toso ", ki je do zdaj preživela vse pritiske modernizacije.
Tukaj je na prodaj vse- od začimb do gob za umivanje. Gre za blago, ki ga ni več mogoče najti v ponudbi mednarodnih trgovskih verig.

Ob prihodu v Trst je treba pozabiti na hujšanje, saj je ponudba sladkarij res velika.

Sladoled izdelujejo iz grisa, ščepca soli, sladkorja, bele čokolade in smetane.

Olive, sušene v pečici, zmešajo s karameliziranim sladkorjem v posebno omako.

To je pravi praznik za vse čute, ki se mu je nemogoče upreti.

In kot je navada ob koncu dobrega obeda, se postreže kava. Poraba kave na prebivalca v Trstu je 1. 500 skodelic letno in je dvakrat višja, kot je povprečna poraba drugje v Italiji. V Trstu poznajo več kot 50 različnih načinov priprave kave, tako da mora imeti gost pogosto pri roku kar mali slovarček. Tržaški kapučino poznajo obiskovalci kot macchiato, kot kavo v majhni skodelici ali v kozarcu. Tržaški Caffe latte ustreza kapučinu, kot ga poznamo sicer. Tudi to je nekaj, kar se razlikuje od drugih delov države. Trst ima tako kot le malo drugih mest dolgo kavarniško tradicijo. Tommaseo je najstarejša kavarna v mestu. Obstaja že od leta 1830. Vanjo so zahajali znani pesniki, ki so v svojih delih ovekovečili to mesto. Italo Svevo, eden najpomembnejših pisateljev 20. stoletja, je bil Tržačan, tako kot Umberto Saba, za katerega je bilo mesto eden osnovnih elementov celotnega literarnega opusa. James Joyce, ki je od leta 1904 živel v mestu kar 11 let, je v njem napisal prvo poglavje romana Ulysses, Grillparzer, Stendhal, Burton, Jules Verne, Rilke, Ivo Andrić ali danes Boris Pahor ali Claudio Magris, da jih naštejemo le nekaj- park s spomeniki literatov skoraj ne more zajeti vseh avtorjev, katerih dela je navdihnil Trst.

Trst je mesto z obsežno preteklostjo in morda tudi veliko prihodnostjo. Mislim, da je zame poseben izziv, da tukaj lahko odkrivam Evropo. Čim bolj globoko zajemam, toliko bolj se mi odpira Evropa.