Alpe - Donava - Jadran: Po sledeh Domenica Fontane

Odhod je navsezgodaj zjutraj. Vlak, ki zapušča postajo v Chiassu, je namenjen proti jugu. Šest ur, kolikor jih potrebujejo za vožnjo do Rima, sodelujoči izkoristijo za klepet, branje novic in za premislek o natrpanem programu, ki je pred njimi. Potovanje po sledeh Domenica Fontane jih vodi v Rim in Neapelj, saj je imel arhitekt v obeh mestih pomembno vlogo.
Tu in tam ga srečamo tudi na straneh knjige- portreta izpred 400 let. Odhod vedno prevevajo pričakovanja. Želim si, da bi bili ob vrnitvi polni novih izkušenj, kajti moramo biti odkriti: obiskat gremo sokrajana; škoda, da je umrl pred štiristo leti. Obisk Rima pomeni predvsem videti dela našega velikega arhitekta; mislim, da je to nekaj lepega, nekaj, kar nas bo kulturno obogatilo.

Domenico Fontana, arhitekt, urbanist in inženir, predvsem pa podjetnik, ki je imel za seboj cel rod mojstrov. Manj znan od Maderna in Borrominija- oba sta bila njegova nečaka- je veliko gradil po naročilu papeža Siksta V., končeval je znamenita dela. Eno izmed njih je Marija Snežna, najpomembnejša bazilika, posvečeni Devici Mariji: Fontana je tu deloval od leta 1584.

Glavna ladja, veličastna in mogočna, je dolga več kot 80 metrov. Apsida s srednjeveškimi mozaiki Iacopa Torritija je izredna.

Zlato barvo srečujemo povsod: na ploščicah, ki sestavljajo mozaik, na lesenem stropu in štukaturah kapele, ki jo je Domenico Fontana zasnoval za papeža Siksta V. Kapela se imenuje sikstinska, a je ne smemo zamenjevati z istoimensko kapelo v Vatikanu, v tej je grobnica papeža Siksta V., nad njo se dviguje velik marmorni papežev kip. Sikstinska kapela je eno prvih del, ki jih je dokončal Domenico Fontana v mestu, kjer je s številnimi sodelavci deloval pet let.

V petih letih med letoma 1585 in 1590, v kratkem času svojega pontifikata, je Sikst V. papež Peretti mesto spremenil v gradbišče.

V letih 1585- 1589 je Domenico Fontana deloval na kar 35 gradbiščih; gradil je marsikaj, od vodovodov, obeliskov, palač, Cerkvenih pročelij.

Za teh 35 gradbišč je papež oziroma apostolska zbornica, neke vrste vlada, namenila več kot milijon rimskih srebrnikov, kar je bilo enakovredno okoli sedmim tonam srebra.

Pred stranskim pročeljem Marije Snežne stoji obelisk, ki ga je postavil prav Domenico Fontana.

Bazilika, posvečena Devici Mariji je idealno središče v načrtih papeža Siksta V., ki je v petih letih radikalno spremenil podobo Rima. Široke ceste, ki povezujejo bazilike, obeliski kot simbol prenovljenega verskega programa in kot orientacijske točke za vernike.
Iz poganskega simbola je nastal krščanski simbol: sodobni urbanizem v Rimu zaznamuje obelisk kot orientir.

Preselimo se zdaj v Vatikan. Leta 1585 je Domenico Fontana na Trgu Sv. Petra, pred baziliko,

postavil obelisk, prvega med rimskimi obeliski. Poseg je bil za tiste čase zelo zahteven, obelisk je bil visok prek 25 metrov, skoraj pozabljen pa je stal v kotu trga. Fontana je načrtoval prestavitev s pomočjo sistema med seboj dovršeno povezanih naprav. S postopkom je zaslovel in od tedaj je bil znan kot vitez fial.

V kronikah je zapisano, da največja Fontanova težava niso bili mehanizmi, ki so usklajevali delovanje vsega naštetega, ampak radovednost ljudi, ki jih je pritegnil zanimivi dogodek.

V nekem trenutku se je ta vrsta mož pri delu spremenila v neke vrste sodobno gledališče, morda neki majhen začetek baročnega gledališča z napravami, živalmi in z velikim režiserjem, v našem primeru arhitektom, Domenicom Fontano.

Toda na Trgu Sv. Petra so v polnem zamahu tudi druga dela: Domenico Fontana konča kupolo, ki jo je nedokončano pustil Michelangelo, načrtuje apostolsko palačo, novo rezidenco Siksta V., ki pa žal umre, preden je dokončana. Stavba s tremi odprtimi pročelji presune z mogočnostjo. Šele leta 1870 postane stalno papeževo domovanje.

Gre za preprosto enonadstropno stavbo, v kateri je danes hotel; pred veliko leti jo je občina Melide v spomin na Fontanovo prebivanje v njej, obeležila s spominsko tablo.

Naše potovanje po sledeh Domenica Fontane se nadaljuje na drugem zgodovinsko pomembnem kraju, to je Kvirinal, konec 16. stoletja ena izmed papeževih podeželskih rezidenc, obdajali so jo vinogradi.

Že Sikst V. jo je dal povečati in prilagoditi svojim potrebam in potrebam svoje družine. Fontana je restavriral dvojčka iz rimskega obdobja in stavbo povečal.

Palača je bila skozi stoletja deležna pomembnih predelav: dvorišče je oblikoval naš arhitekt, v notranjosti pa sledi Domenica Fontane težko najdemo.

Tu so bogato okrašene sobe: muranski lestenci in mizice, francoska keramika in ure- velik del opreme prihaja iz torinske kraljeve palače; po združitvi Italije so jih sem prinesli Savojci. Te selitve niso bile vse srečne, saj so, vsaj pri pohištvu, ustvarile nenavadno mešanico različnih slogov.

Nevsiljiva, a opazna je švicarska prisotnost: papeževi stražarji danes tako kot nekdaj zviška opazujejo vrvenje po palači. Papeža je nekdaj varovalo okoli dvesto predstavnikov švicarske garde. Zadnji papež, ki je prebival v teh sobanah, je bil Pij IX.

V zbirke Kvirinala sodi tudi velika freska Jožefa in njegovih bratov; gre za delo nam že znanega mojstra: Piera Francesca Mole da Coldreria.

Preden zapustimo Kvirinal, imamo v veliki dvorani ogledal ravno dovolj časa za spominsko fotografijo skupine iz Melida.

V kvirinalskih vrtovih, nekdaj so bili zelo veliki, še vidimo sledi Domenica Fontane, ki je po naročilu papeža Siksta V. oblikoval sistem vodne oskrbe za vrtove in palačo. Izmed številnih vodnjakov, ki so bili tu nekdaj, jih je ostalo le nekaj, a toliko bolj pomembnih.

Posebej me je navdušilo vzdušje demokracije, ki sem ga občutila.

Bili smo v dvorani, kjer se predsednik srečuje z ministri ali s tujimi državniki.

Izjemno je razkošje in vse, kar je ostalo od preteklosti.

Manj izjemno pa je stanje Mojzesovega vodnjaka, ki ga je Domenico Fontana oblikoval z bratom Giovannijem. Na sprednji strani še vedno najdemo znak naročnika, leva papeža Siksta V.

Danes vodnjak, ujet v gost promet, zaznamujejo nedvoumni znaki uničujočega smoga. Travertin je črn, napadla ga je korozija.

Podoba Mojzesa, delo kiparja Leonarda Sormanija Rimljani je v resnici nikoli niso cenili, poimenovali so jo celo " smešni " Mojzes, se danes zdi še bolj nesorazmerna, kot je v resnici. Gre za enega redkih vodnjakov, ki jih je oblikoval arhitekt iz Melide, ki je konec 16. stoletja slovel tudi kot inženir hidravlik. Mojzesov vodnjak je dejansko zadnji element v vodovodnem omrežju, ki je z vodo oskrboval celotno četrt, kjer je danes železniška postaja Termini.

Sredi trga se dviga egiptovski obelisk, ki ga je Domenico Fontana postavil leta 1589.

To je drugi obelisk iz sklopa načrtov papeža Perettija, in je moral biti viden iz treh ulic.

Danes ta obelisk kraljuje nad vodnjakom Valadier, v Rim pa ga je dal prenesti cesar Avgust.

Leta 1589 je papež Sikst V. pri Domenicu Fontani naročil postavitev sredi trga, to je torej četrti obelisk, ki ga je postavil Fontana s sodelavci, med katerimi je bilo tudi nekaj njegovih sorodnikov.

Gradnja stavbe s seboj prinaša delo, gradivo, ki ga je treba dostaviti, pripraviti, pripeljati, postaviti.

Kadar je naročil veliko, je gradbeništvo v razcvetu. Tudi mi skušamo razumeti sheme iz 16. stoletja; razumeli bi radi, kako je arhitekt, v našem primeru Domenico Fontana, lahko upravljal s tem organizacijsko tako zapletenim ustrojem.

Takšen organizacijski ustroj so v večji meri uporabili tudi pri kompleksu Sv. Janeza Lateranskega. Razsežni trg, znan po velikih sindikalnih in političnih shodih, obdajajo nekatera izmed najpomembnejših del Domenica Fontane za papeža Siksta V., saj je njegov grb vzpenjajočega se leva prisoten skoraj povsod. Tudi na lateranski palači, drugem papeškem domovanju s kvadratnim tlorisom in izmenjujočimi se ukrivljenimi timpanoni in trikotnimi okni.

V bližini stopnic je stransko pročelje Cerkve Sv. Janeza, rimske stolnice, s Fontanovo ložo za blagoslavljanje iz leta 1586 in z obeliskom, ki ga trenutno restavrirajo in ga obdajajo gradbeni odri. Najstarejši in najvišji obelisk v Rimu je obelisk Sv. Janeza: visok je 31 metrov, s podstavkom meri 47 metrov. To je tudi zadnje, kar si lahko ogledamo med rimskimi deli Domenica Fontane.

O neapeljskih letih Domenica Fontane ne vemo veliko, znano je le to, da je njegov prihod povezan s povabilom grofa Mirande, neapeljskega podkralja. Mesto je bilo že več kot sto let v španskih rokah in v Neaplju, enem izmed kraljevskih mest, je bilo prisotno največje kulturno vrenje. Fontana je kljub rimskim obtožbam postal eden najbolj uglednih arhitektov na zahodu.

Bil je tako slaven, da so mu leta 1593 zaupali načrtovanje stavbe, ki je postala najpomembnejša v vsem mestu: kraljeve palače, ki danes stoji na trgu del Plebiscito, nasproti Cerkve, ki je delo drugega arhitekta iz kantona Ticino, Pietra Bianchija.

Rim poznam precej dobro, tam sem bila že večkrat, poznam tudi njegovo zgodovino, Neaplja pa ne poznam, prav preseneča me.

Zelo sem zadovoljna z odzivom skupine, z zanimanjem za potovanje, z odkrivanjem, za nekatere s ponovnim odkrivanjem del Fontane in drugih umetnikov iz naših krajev.

Vpliv Berninijev v Neaplju je splošno znan, tega pa ni mogoče trditi za Domenica Fontano: redki poznajo njegova dela v popolnosti in vsem pomenu.

Fontanovo mesto v rimski arhitekturi 16. stoletja je zelo pomembno in tega mu nihče ne oporeka. V zgodovinopisju, v neapeljski umetniško- zgodovinski literaturi ima Fontana pomembno vlogo. Če želimo primerjati širše, gre za zelo resnega arhitekta, zelo trdega, ki se ne uklanja zahtevam po okrasju, ki so bile močno prisotne predvsem v 15. stoletju in predvsem v Neaplju.

Njegovo grobnico je oblikoval sin Giulio Cesare, tudi sam arhitekt, ki je nato v Neaplju deloval še dolga leta.