Alpe - Donava - Jadran: Prevlaka

Z odprtega morja opazimo kopno. Konavelske stene. Strme in visoke. Pred njimi ni otokov. Konavelske stene niso gole, na njih raste dišeče rastlinje. Med drugim opazimo drevesasti mleček, dubrovniški glavinec, mrežico. Nekatere izmed rastlinskih vrst so edinstvene na hrvaški obali, endemiti.

Pod goro Snježnico, visoko 1243 metrov, straži stolp Sokol.

Z njega lahko opazujemo celotne Konavle. Ime Konavle v dubrovniškem narečju izhaja iz besede kanali in pomeni kanale, po katerih so nekdaj z vodo oskrbovali Dubrovnik in Cavtat. Velika plodna polja in zaselki so bili nekdaj posest dubrovniškega plemstva.

Proti jugu dolino zapirajo Konavelske stene, ob katerih se bomo spustili v morske globine.

Sledimo pagru. Zanimajo nas prebivalci lukenj na skalnatih bregovih. Čez strmo skalovje se preliva modrina, posuta z ribjimi jatami. Morski tokovi so tu močni, črniki pa najbolj številni.

Alge se upogibajo pod silami odprtega morja.

Škarpina se je usidrala s prsnimi plavutmi. Življenje na skali je burno in raznoliko.

Naša glavna junakinja je plaha kirnja. Radovedno se nam približa, z žalostnim izrazom na obrazu. Tudi tu, v južnem Jadranu je vse redkejša. Je velik, požrešen lovec. Je tudi dvospolnik- do dvanajstega leta samica, nato postane samec.

Medtem ko ognjeni črv dela raztezne vaje, se mi napotimo skozi kamnite prehode proti peščenemu dnu, naproti prebivalcem konavelskih sten.

Rak nagajivček je pogost prebivalec juga. Modri rob je najlepši del njegovega oklepa.

V bližini je resni in mogočni jastog z velikimi kleščami.

Luknje so pogosto skrivališče za smokve in tabinje.

Na skalah se nam odkriva še ena redka vrsta, kirnja zlatica. Živi na globini do 200 metrov in se hrani z ribami in glavonožci.

Srečanje z ostrozobo mureno ni prijetno. Okretna je kot kača, a pred nami se umakne na varno v luknjo.

Ob obali so bogata mesta. Največje med njimi je Cavtat. Leži na jugu Župskega zaliva, na polotoku Rat. Na jugozahodu se je vanj vrezal zaliv Tiha. Blago podnebje, bujno rastje in lepote obale so že v pradavnini privabili Ilire, ime mesta pa je ostalo od Rimljanov, Civitas. V 6. stoletju je postalo sedež škofije. To je Stolnica Svetega Nikolaja, v kateri izstopa slika velikega hrvaškega slikarja Vlahe Bukovca, rojenega v Cavtatu.

V Cerkvi Sv. Vlaha v okviru frančiškanskega samostana je poliptih Sv. Mihaela, delo hrvaškega mojstra Vicka Lovrina.

Iz Cerkve nadaljujemo pot skozi borov gozd do vrha griča. Tu je pokopališče z velikim mavzolejem družine Račić, delo Ivana Meštrovića.

Spustimo se po stopnišču in pridemo na obalo, s katere vidimo tri otoke: Supetar, Mrkano in Bobaro. Imenujejo jih cavtatski grebeni. Na otočku Supetru je bil nekdaj dubrovniški lazaret. Njegovi temelji so se ohranili do danes. Naš potop v modrino pred Cavtatom bo razkril skrivnosti celo iz antičnih časov.

Danes je to udobno domovanje bojevitega gruja, zaznamovanega z brazgotinami, dobljenimi v boju.

Prostornina posod je bila tudi do 3000 litrov, vendar so cavtatske pol manjše.
Blizu ležijo številne amfore. Okrašene so s školjkami in algami.

V njih stanujejo ribe. Zlile so se že z okoljem.

Postale so rožnate kot tale škarpina ali modrosive kot gruj.

Nekoč so v njih, postavljenih na trinožna stojala, shranjevali vino in olje.

Pred nepovabljenimi gosti jih varuje železna kletka. Nekdaj pa so one čuvale pridelke s konavelskih polj.

Bogastvo konavelskega polja opazimo na vsakem koraku.

Granatovci, orehi, mandljevci, smokve, oljke, lovor, rožmarin... razkošje, ki raste in se bohoti ob obilici vode.

Na vrtovih in njivah uspeva zelenjava.

Z jesenjo prihaja krona vsega, delo v vinogradu.

Trgatev sladkih grozdov.

Črno grozdje bo nemudoma končalo v konobi in začelo novo življenje najprej kot mošt, nato kot vino.

Belo grozdje je nekaj posebnega in zadnji trenutek so ga rešili pred pozabo. Vsebnost sladkorjev je odlična in čas je za trgatev. To je obnovljena sorta še iz časov dubrovniške republike, dubrovniška màlvasija.

Ostanki potopljenih ladij so od nekdaj privabljali pustolovce. Blizu Prevlake na dnu morja počiva oklopnica Cesar Franc Jožef. Slavna križarka je plula samo 27 let.

Spuščamo se v modrino, sredi ladje med dvema jamboroma. Ladja nas pričakuje nagnjena na levi bok, zarjavela in obkrožena s številnimi ribjimi obiskovalci. Stari Rimljani bi rekli: Sic transit gloria mundi, tako mine slava sveta. Ladja je od splavitve plula po Severnem in Baltskem morju, bila je na Kreti, v Lizboni, Aziji...

in zdaj je tiha in nemočna.

Počasi plavamo proti krmi in odkrijemo ime mogočnega vladarja: Kaiser Franz Joseph.

Sredi ostankov te vojaške lepotice odkrivamo osnovno konstrukcijo ladje, nekdaj dobro oborožene križarke.

Tu je bil nekoč top. V prejšnjem stoletju so z ladje odstranili vse topove.

Odpravimo se proti premcu. Drugi jambor je razkošno bivališče rumenih spužev, ki spominjajo na rumeno podlago habsburškega grba, ki je za vedno izginil malo pred propadom ladje.

Na poti proti premcu pokukamo v notranjost. Spomnimo se, da se je ladja po kapitulaciji avstro- ogrske monarhije pod francoskim nadzorom zasidrala v zalivu Žanjica. Potopila se je v viharni noči 17. oktobra 1919.

Najlepši med vsemi so neškodljivi morski kraljički, diametralno nasprotje sivi razbitini.

Ob vrvi se dvignemo proti površju. Zavedamo se, da smo prvi, ki smo za javnost snemali to avstro- ogrsko ladjo, ki se je potopila pred 90 leti.

Obala je privlačna kot tedaj. Blago podnebje, raznolika rastlinstvo ter živalstvo, bogastvo vode in plodna zemlja so poskrbeli za lažje življenje.

V vasicah, kakršna je Popović, kjer stojijo dostojanstvene kamnite hiše, ter v posebej lepih Konavelskih dvorih, ki danes vabijo ljubitelje tradicije, so nosili znano nošo.

Ženske iz Konavel z belimi poškrobljenimi pokrivali so videti kot kraljice.

Blizu sta vedno lijerica in lindžo.

Potkolo je najstarejše konavelsko kolo, najbolj priljubljeno med domačini.

Na Molunat se je spustila noč brez mesečine. Edina svetloba sta naša baterija, ki osvetljuje podvodni svet, in to bleščeče bitje: venerin pas.

Presenetili smo električnega skata. Skriti se poskuša tako, da se zakoplje v pesek.

Skat je bližnji sorodnik raže in morskega psa. V svojih baterijah proizvaja elektriko jakosti do 300 voltov in z njo omami ali ubije plen.

Samica skata izleže od pet do deset mladičkov, dolgih 10 centimetrov.

V pesek se je že zakopal morski kuščar. To je novi neprijetni prebivalec Jadranskega morja, ki prihaja iz toplejših delov Sredozemlja.

Zapuščene so peščene sipine. V Molunatu, na drobnem pesku, mrestijo tudi morski golobi.

Salpa je tako mirna, da bi se je lahko dotaknili.

Bolje, da se ne dotaknemo škarpine, razen pod brado.

Lep in redek konj drsi ob dnu in se skriva med gosto pozejdonko ali morsko olivo. Spet smo nad peskom in v njem smo odkrili najmanjšo hobotnico, tako, ki gre v školjko.

Ko bo zrasla, bo takole plavala...

Majhni rak nagajivček se nerodno premika po kamenju.

Nenavadni plavalec, ki ga je ujela naša kamera, ni riba. Sledimo mu.
Pristal je na polju pozejdonke. Šele ko se umiri, prepoznamo raroga, starega znanca iz globin.

Molunat je naselje na skrajnem jugu. Peščena obala daje prijeten občutek lepote in varnosti.

Bogato rastje prekriva obalo: navadni morski koprc, dišeči žajbelj, dubrovniški grintavec, mahovi, rdeča metlinka, vijoličasta svinčenka.

Skrajno južna točka Hrvaške je rt Oštro na Prevlaki. Tu je bila dolgo vojaška baza avstro- ogrske monarhije. O tem priča močna utrdba, katere ostanki še danes delujejo veličastno in spominjajo na graditelje. Danes ta košček ozemlja na obrobju Republike Hrvaške krasijo številne redke rastline: širokolistni grahor, dvolistna morska čebulica, primorski šetraj, nagelj, loboda, praprot, trpotec, trs.

Potop na odprtem morju je gotovo med najtežjimi.
Spuščamo se v modre globine, v neznano. Iščemo potopljene otoke. Okoli njih je življenje podobno tistemu ob obali, pridružujejo pa se mu še tisti, ki tavajo po odprtem morju in iščejo plen. Naša družba je pisana: nenavadna morska zvezda, bela prosojna alga, čipkasti morski grmički eudendrium.

Nežno se dotikata prijateljici: živordeča morska zvezda dovoljuje rožnati, da se je dotika s kraki.

Skrivnost dotika prepuščamo strokovnjakom.
Tu je strupeni ognjeni črv. Razkazujejo se pisani pavji knezi, ki živijo le v južnem delu Jadrana.

Učimo se od jate črnikov, tudi oni ne gredo na odprto morje. Spustimo se še globlje in srečamo jato kirnjic.

Velika jata drobnih rib se skriva med skalami.

Na površini plava kos lesa. Na odprtem morju so plavajoči predmeti edini varni kraj za ribjo mladež. To je tudi rumeni klobuk morske cvetače. Lepotico iz morskih globin nosi proti nam.

Med lepljivimi lovkami nekaj skriva. Mlade šnjure. Tudi oni so plen.

Ujeti jih poskuša večji šnjur. V neskončni modrini, kjer življenja ne bi pričakovali, se dogajajo prave drame.

Morski klobuk ali morska pljuča je kot kralj iz pravljice, njegov trup je bel, obdaja ga vijolična čipka.

Ko se izgublja v čarobnem soncu, se nam pridruži jata tunov.

Tun je verjetno najmogočnejši lovec v Jadranskem morju. Pravi prebivalec odprtega morja. Zraste lahko celo štiri metre v dolžino, lahko je težji od pol tone. Oblika trupa, plavuti in usta izdajajo močnega in hitrega plavalca, lovca na druge plave ribe.

Ko se tuni odpravijo na lov, bukvam, sardelam, inčunom in giricam ni pomoči. Od jate ostanejo le prestrašene posameznice. Pri odkrivanju sanjskega hrvaškega podmorskega kraljestva smo odkrili veličastni svet, poln življenja in lepote. Ohranimo ga.