Ali ti razumeš, kaj morava narediti? Meni ni čisto jasno.
Ne vem, če čisto razumem, ampak kolikor vem, bova tukaj dobila dodatne napotke za nalogo.
Potem veš toliko kot jaz. Ugotoviti bova morala, kdo je pesnik, ki je rešitev tokratne uganke. Po moje bova naslednje napotke dobila v knjižnici.
Tako nekako. Bova zdaj videla, kaj naju čaka notri.
Dober dan.
Dober dan.
Pozdravljena. Vidva sta pa najbrž Eva in Jure.
Ja. Prišla sva, ker bi rada sodelovala v igri. V šoli sva dobila osnovno informacijo in so nama rekli, da bova tukaj dobila nove napotke.
Lahko vama kar takoj povem, da vprašanja niso preveč teoretične narave in da bo treba malo potovati, pa raziskovati. Ampak za pomoč bosta imela pa Jokerja.
Jokerja?
A karto? Ne, ni karta. Joker se bo pojavil takrat, ko ne bosta več vedela, kam naprej, pa takrat, ko bosta morala potovati. Bo šlo? Bo že moralo.
Ja. To bova lahko rekla šele potem, ko bova na poti. Tukaj imata prvo vprašanje.
Hvala.
Hvala.
Adijo. Srečno. Na svidenje.
Daj, odpri že.
Ja.
Da vidimo. " Bili so štirje glasniki v besedi bajni, obdani s sladkorjem in združeni v tajni. Nerazumljeni in ponovno odkriti, zdaj skupaj počivajo z zemljo prekriti. " Nesite rože na pesnikov grob. To pa ne bo težko. Bili so štirje, midva morava samo še odkriti, kdo od teh štirih je skrivnosten poet, ki ga iščeva.
Najbrž so isto misleči umetniki. Že vem! To so člani Moderne.
Točno, zato so obdani s sladkobo. Sladkor, cuker, Cukrarna.
In združeni tajni gotovo pomeni to, da so imeli tajno društvo. To tajno društvo pa se je imenovalo Zadruga. Smo imeli pri testu v šoli. Očitno so tudi pokopani skupaj. Najboljše, da jo mahneva kar na Žale, pa bova potem ugotavljala tam naprej.- Žale?
Ja.
Dobro.
Eden od teh.
" To so spretne kuharice, vse so lončke prevrnile, niti kapljice prelile. " A je to vse?
Ja. To je vse. Ne, ne. Še nekaj je. Naslednje vprašanje vaju čaka tam, kjer je pesnik živel veliko let.
Najprej uganka. Daj preberi še enkrat.
Ok. " To so spretne kuharice, vse so lončke prevrnile, niti kapljice prelile. " Kaj misliš?
To so čebele. Samo kaj imajo čebele opraviti z najinim pesnikom?
A, že vem, Ciciban in čebela.
Potem je najin skrivnostni pesnik je Oton Župančič.
To! Pa ga imava. Potem bova pa rože tukaj pustila.
Jaz vem, kje je živel. Pojdiva.
O Eva, glej, kuverta.
V tej hiši pa je živel Župančič 30 let.
" Deklica rdeča, pod zemljo se skrila, zunaj šopek pustila. " Kaj pa naj bi bilo to?- Že vem. Redkvica. Veš rdeča se je pod zemljo skrila, zunaj šopek pustila. Tisto zeleno listje, ki gre iz zemlje.
In kakšno zvezo ima redkvica s čimerkoli? To morava pa ugotoviti.- Že vem. Nadaljevanje bo najbrž na tržnici. Kje pa naj bi drugače dobila redkvico?
Imaš prav. Greva.
Nekega dne v decembru preteklega leta sva se sešla z Župančičem v Unionu. Bilo je pred poldnevom. Po kotih je sedelo le nekaj vestnih bralcev jutranjih časopisov, sicer pa so bili prostori skoraj prazni, če izvzamemo levo krilo, kjer je Kristan delal korekturo in Jakopič s tovariši pil črno kavo. Sedela sva sama pri mizi. Zrak je bil svež in dosti hladen, a vendar ne toliko čist, da bi motil kavarniško razpoloženje.
Hvala.
Hvala lepa.
Hvala vama.
Na svidenje.
Daj, preberi. Kdaj se prvič pojavi beseda ciciban in od kod? Odgovor bosta našla tam, kjer je nekaj časa živel Župančič in sicer pri enem od naših pisateljev nekje v Ljubljani. " Na rožcah brez rožic, pa v rožcah tudi kdaj, so našle tam zgoraj svoj mali raj. " Na rožcah brez rožic? Če bi bila to Kette ali pa Murn bi pisalo pri enem od naših pesnikov.
Se malo hecata? To je naporno.
Kdo si pa ti?
Jaz? Jaz sem vajin Joker.
A to si ti?
Jaz. Z glavo, brado, s klobukom, takšen, kot sem in vidva? Me potrebujeta?
Saj nama kar gre, ampak tukaj pri rožicah se nama je pa čisto ustavilo.
Pri rožicah?
Ja, pa pri nekem pisatelju pri katerem je živel Župančič.
Vesta, dobro, da je bil Župančič član skupine, ki se imenuje Moderna in kdo od teh štirih najbolj pomembnih članov je bil pisatelj?
Torej, kdo od Moderne je bil pisatelj in ne pesnik?
Tako je.
To bo Cankar. Sicer je najprej tudi pesnil, ampak je potem to opustil.
Cankar, Cankar. In kje je živel Cankar?
Bil je na Vrhniki, pa na Dunaju... Ampak vprašanje je za Ljubljano.
Na rožcah brez rožic, pa v rožcah z rožicami. Rožice...
Ja, na Rožniku!
Na Rožniku.
Točno! Bravo!
In uganka je rešena.
Pojdi, greva na Rožnik.
" Čebela leti z neba, leti, leti, vse nižje, vse nižje in vse bližje, čebelica leti z neba. " Ciciban! Zdi se mi, da to besedo poznam že od zmeraj.
Jaz tudi, ampak res ne vem ali si jo je izmislil Župančič ali mogoče že kdo drug pred njim?
Prisedita. In kaj vaju zdaj muči? Beseda ciciban?
Ja.
Bila je 1. svetovna vojna. To je bila zelo kruta in krvava.
Mnogi moški in mladi fantje so bili na bojiščih, v tem času pa se je rodil Župančiču njegov prvi sin. In da bi mu lajšal otroštvo in ga razveselil, je začel pisati pesmi za otroke in temu njegovemu sinu so še kasneje rekli ciciban.
Potem si jo je Župančič izmislil?
Tako je. Besedo " ciciban " si je izmislil Župančič in ta beseda še vedno označuje majhnega, nagajivega, prijaznega otroka, vama pa želim veliko poguma pri nadaljnjem raziskovanju.
Pa je spet izginil.
Poiščiva kuverto.
Poglej, Eva!
Odpotujta v sam izvor Župančičevega ustvarjanja, tja v tiste kraje, ki so za vedno ostali v njegovi duši in močno zaznamovali njegov ustvarjalni opus.
To pa vem, kje je.
Kje?
V Beli krajini. Pa ne najbrž v celi Beli krajini. Potem lahko iščeva kot norca. To sem prebrala. Najprej je bil v Vinici, potem so se pa preselili v Dragotuš.
Kako pa greva?
" Vidim bose pete na rosni travi, mlade, urne pete in gola telesa, kakor jih je Bog ustvaril. Roke perušajo po vodi. Trte vidim in breskve. Pa zopet pastirje in pečen krompir in pečeno koruzo.
Šum slapov od daleč. Cerkev na hribu vidim in 100 in 100- letno lipo in bela dekleta v soncu, da ti oči jemlje. Jance na ražnjih, kolo. " " Kot nevesto z girlandami belimi opletel je smreko srobot. Glej, svati priklanjajo veselimi, okorni se borji nasprot. Na vrhu kaline pa kos sedi in poje tako, tako žvrgoli. Kdor djevojko ima, naj se z njo zavozla. Kdor je nima, naj žalosten kima. Trebeljak si ti, bor, neokreten kot štor. Iz dalje le ljubiš in snubiš. Skoči k nji, pa privij jo na prsi široke šumeče. Ej, tepec, kdor more, pa neče. " Njo vprašajva.
Ok.- Živjo.
Zdravo.
Živjo. Midva sva Jure in Eva. Jaz sem Monika.
Te lahko nekaj vprašava?
Ja?
Naju zanima Oton Župančič. Zvedela sva že, da je bil član Moderne, kakor pa veva, je bil pa tu rojen.
Točno, zato imamo tukaj tudi muzej. Aha. Tam bo najbrž naslednje vprašanje za naju.
Ja. A naju lahko pospremiš do tja?
Kar za mano.
Hvala.
Poglej! Tukaj so uganke.
Te sva reševala.
" Stara baba grbasta. Stara baba škrbasta. Kraj vode poseda, se v zrcalo gleda. "
Ej, pridita pogledati, koliko je napisal. To je pa veliko.
In to ne na pisalni stroj, ampak ročno. Pojdita pogledati še nekaj zanimivega.
A to je sam narisal?
Ja, to je pa sam narisal. Lahko bi bil tudi slikar.
Ja, čisto res.
O, Joker! Dober dan.
Dober dan.
Jaz imam pa za vas posebno presenečenje. Tukaj imam gospoda Mirka, ki je poznal Otona Župančiča, ko je bil otrok, ko je bil star toliko kot vi. Zraven tega je pa še njegov daljni sorodnik in nekaj spominov vam bo on povedal.
Moj stari oče in njegova mama sta bila bratranca. In ko je prišel na Vinico, je prišel zmeraj tudi k nam na obisk. Ob tej priliki je šel tudi notri in je moja mama tkala platno, na statve krosna, kot rečemo po naše in zelo ga je zelo zanimalo, kako se to dela, kako se imenuje kateri del teh krosen in si je zapisoval, potem je pa napisal to črtico Krosna. Ob tej priliki me je pa tudi, zmeraj je imel otroke rad in takrat mi je tudi podaril 20 dinarjev. To je bil moj prvi denar, ki sem ga dobil. Rekli so, da je to dosti. Bil je tak smešen, bi rekel, da smo ga radi poslušali, ker je bil zmeraj smeh okoli tega.
To je pa za vas.
Hvala.
To je naslednje vprašanje. Zdaj pa pojdite na vrt. Tam stoji kip, ki ga je izdelal Savinšek, slovenski kipar.
Zdaj pa jaz moram iti domov.- Škoda. Upam, da se še kaj vidimo. Pa hvala za pomoč.
Malenkost.
Adijo.
Lepo se imej.
Vidva tudi. Zdaj pa kuverta.
Pojdita tja, kjer je stala hiša Župančičevega otroštva. Saj to je ta hiša.
Ne, saj otroštvo je preživljal v Dragatušu, zato morava v Dragatuš.
Pa greva, v Dragatuš.
" Cerkev z dvema zvonikoma s klapasto streho, ki pojeta, kakor da se grozita in klenktata, kakor da te hočeta potolažiti. " " Breze bele, kakor bele krajnice, zadaj za njivami. Spredaj pred hišo Perčeva Kata z mesarico v roki. Ona seka ob nedeljah jance, razkoračena kakor možak. Prasice na sosedovem vrtu onkraj pota.
Kako dobre so cibore, pobrane iz njihovega govna. "
To je to?
Ja. To je Dragatuš. Zdaj morava hišo najti. Kaj bova pa zdaj?
Ne vem. Lahko koga vprašava. Jure! Eva! Kaj sta spet v zagati?
Ja, hiše ne najdeva. Kolikor jaz vem, te hiše tako ali tako ni več.
Dragatuš se je v 100 letih temeljito spremenil. Hiše res ni več, stoji pa neka druga.
Kje pa je stala?
Če se obrneta in gresta naravnost za nosom, je ne moreta zgrešiti.
Hvala.
Glej, našla sva hišo.
Tabla. V Dragatušu je pesnik od 1880 do 1892 preživljal otroštvo Oton Župančič.
Dober dan. Dober dan.
Dober dan, gospod.
Pozdravljeni.
Nekaj sva vas hotela vprašati.
Ja, kaj bi?
Zelo naju zanima ta hiša, pravzaprav Oton Župančič. Če bi nama lahko kaj povedali o tem? Z veseljem. Tu je preživel svojo mladost in moj stari oče je kupil to hišo od očeta od Otona Župančiča. Povabim vaju na deciliter domačega soka in vama tam pokažem stvari, ki so povezane z Župančičem. Super.
Hvala.
Izvolita.
To je pa pogodba za nakup hiše.
Ja, to je kupoprodajna pogodba iz leta 1892, kjer piše, da je moj stari oče, Jožef Štefanič, kupil to hišo od očeta Otona Župančiča. In tukaj vse piše lepo za koliko je bila prodana ta hiša. 4. 500 goldinarjev je takrat to stalo. To je bilo kar veliko denarja in vse to so zapisali, pricizirali. Posebno zanimiv je en odstavek, ki vama ga preberem: " Pogodbenika se domenita, da imata kupljene njive, parcelna številka 1090 vsaki na pol užitka za letos. " Tedaj imata vsaki pol pridelka, kar se bo v tej njivi pridelalo zato, ker je letos posejal in ni pošteno, ker če bo dober pridelek, bosta vsak nekaj imela, prodajalec in kupec, če bo pa toča ali suša, pa nobeden nič.
Gospod ali je bila ta hiša vedno takšna, kakor je sedaj?
Ne, kje pa. Za čas Župančiča je bila ta hiša pokrita s slamo in je bila veliko manjša, vendar že takrat so imeli v tej hiši gostilno in trgovino Župančičevi.
Tukaj je pa še pismo.
Ja, tukaj je pa še pismo, ki ga je Župančič pisal mojemu očetu. Župančič se tukaj zahvaljuje za te dobrote, ki jih je prejel v paketu, posebno navezanost na Dragatuš, na Belo krajino pa veje iz tega stavka, kjer piše: " Mnogo mislim na svoj ljubi Dragatuš. Večkrat vzamem vašo razglednico v roke in milo se mi stori, ko ogledujem breze in hiše, kjer so mi tekla najlepša leta. " Najlepša hvala za sok in vse skupaj.
Ja.
Prosim. Pa še kdaj v Dragatušu. Živjo.
Veš kaj je to? " Oče grčar korenjak, z glavo dreza pod oblak. Sinčki, malčki, plahi palčki. " A je to hrast?
Ja. Naj ti bo. Rešila si uganko. Zdaj pa kuverto.
Najdita breze iz Župančičeve pesmi.
Breze.
Saj to ne bo tako težko. Saj veva, kakšne so breze.
Res so lepe in nežne.
Kako pa veva, da je mislil prav te.
Saj ni nujno, da je mislil prav te. Veva pa, da je mislil na breze in na dom v Beli krajini.
Eno uganko sem se spomnila.
" Bela nožica, zelena devica, glavo je sklenila, lase razpustila. " Saj ni važno. Pustiva zdaj to. Poiščiva kuverto.
Prav.
Poiščita najtišjo drago na svetu.
Kaj?
Sploh se mi ne sanja, kaj ali kdo bi lahko bil to.
Ti misliš, da je to kakšna punca?
Ne verjamem. Po mojem je kaj v zvezi z brezami.
Kukuc!
Hej, Joker! Težavo imava.
Vem. Najtišja draga na svetu. Ja.
Kar za mano.
Tukaj je prijetno, je lepo, hladno.
Takšnim kotlinam rečejo Belokranjci draga. To pomeni, koliko so jim bile te vrtače drage in koliko so jim veliko pomenile. To je tista draga, o kateri poje Župančič. Najbolj tiha draga na svetu.
Lepo je.
In tiho, čisto zares.
Spet je izginil.
Poiščiva kuverto.
Najdita tipično belokranjsko hišo.
Tipično belokranjsko hišo? Še kaj piše?
Ne. Po moje najbolje, da greva v kakšno vas in tam trkava na vrata in vprašava, če je njihova hiša tipična belokranjska.
Najboljše, ja. Oni bodo že vedeli.
O, Joker!- Živjo.- Živjo.
Sta jo našla, značilno belokranjsko hišo? Ja.
Hiša je toliko stara, da se gotovo še spominja časov, ko je tod okoli hodil Oton Župančič. In zdaj bo pa počasi konec.- Česa bo konec? Vajinega raziskovanja. Jaz sem zelo zadovoljen z vama in zaslužita si posebno nagrado, ker sta bila tako pridna in predana Župančičevi poeziji.
Potem, ko vse to vidiš, pesmi čisto drugače zvenijo, kajne?
Ja, vse tako zares, pa otipljivo postane. Kakor, da bi bil ta čas z nama.
Ja.
Stopita z mano v hišo, notri dobita presenečenje, na koncu pa še orjaški ogromen sladoled.
Super!
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
)
Čebele, ki opravijo vse delo
Župančič Regent gladko v finale
Roj čebel "popikal" letalo
Če ne gre Ljubljančan v Bologno ...
