Dnevnik - Sedma moč osamosvojitve: 16. 7. 1991

Dober večer. Ali sploh imamo jugoslovansko državno vodstvo? To je vprašanje, ki si ga po današnjem dogajanju na Brionih, bolje rečeno po tistem, ka je bilo dogovorjeno, pa se vseeno ni zgodilo, še bolj upravičeno zastavljamo. Sestanka predsedstva Jugoslavije, po vseh sprenevedanjih, ki smo jim bili priča že včeraj, ni bilo. Sicer pa so se stvari spreminjale iz ure v uro, vse do večera. Zato smo z Brioni, z našo poročevalko, Ljerko Bizilj, zdaj kar v neposredni telefonski zvezi. Pozdravljena, Ljerka. Enako.
Kaj se dogaja, oziroma se je dogajalo?
Te trenutek se v vili Jadran, tukaj na Brionih, pogovarjajo predsednik predsedstva, Stipe Mesić, dr. Drnovšek, Milan Kučan in Vasilj Tupurkovski o ponudbi, da bi šli sestankovat na Ohrid. Uradnega odgovora sicer uradno sicer nimam, te naše, takoimenovane brionske strani, vendar slovenska stran na Ohrid po moje ne bo šla, Kučan je ob prihodu na Brione povedal, da se nocoj vrača v Ljubljano. Kaj izjemnega bi se moralo zgoditi, da bi pristali in odšli na Ohrid. Kot sem rekla, je prišel nekako ob 17. 30 na Brione Tupurkovski in dejal, da ne bo za nikogar dobro, če takoimenovana brionska stran, ki tukaj že ves dan čaka na sestanek, ponudbe takoimenovane beograjske strani, ne bo sprejela. Besede smo razumeli kot grožnjo, ki jo je Tupurkovski začinil še s svojim prihodom na Brione. Na hotelsko ploščad se je pripeljal z vojaškim helikopterjem in vzpodbudil kar ptrecejšnje ogorčenje turistov in novinarjev.
To smo videli tudi na posnetkih, žal nimamo tukaj pripravljenih, je pa jasno, da takih pristankov na Brionih do zdaj ni bilo veliko, če je bil sploh kakšen. Prav prijetno ni bilo in tudi prav prijazno ga nismo mogli sprejeti. Mogoče moram začeti s prejšnjim tednom, ko so se člani predsedstva Jugoslavije na seji dogovorili, da bo seja na Brionih, takoimenovana vzhodna stran, torej današnja beograjska, pa je udeležbo potem odpovedala, ko je Drnovšek izjavil, da v Beograd ne gre. Ko je izjavo omilil, so dejali, da ne pridejo, ker ne pride Kučan. Torej, zopet novi pogoj. Ko je Mesić poleg seje predsedstva, danes napovedal še sestanek s predsedniki republik, je prišel še Kučan. Toda udeleženci sestanka, ki se je ves dan odvijal v Beogradu, tam je bilo pet članov predsedstva, Marković in Kadijević, vsaj po informacijah, ki smo jih tukaj dobili, so na koncu ponudili, kot sem rekla, še Ohrid, torej še nov pogoj. Marković je menda že sinoči nagovarjal Mesića in Drnovška, da naj prideta v Beograd in tudi danes poskušal doseči, da bi bila seja v Beogradu.

Že nekaj let ni bila letina na slavonskih poljih in v Baranji tako obilna. Na 142 tisoč hektarjih je 865 tisoč ton zrele pšenice. Ogrožanje žetve, je bilo danes razumeti iz sporočila hrvaškega sindikata, bi povzročilo lakoto povsod. Danes je občinski tožilec v Osijeku vložil tožbo proti komandantu tamkajšnje garnizije zaradi zločinov proti civilnemu prebivalstvu, ki jo je poslal tako zveznemu tožilcu, kakor tudi na mednarodno sodišče v Haag. Prvi streli so sinoči in danes padli v Sisku in okolici. V Topusku je okrog sto takoimenovanih teroristov, napadlo policijske postaje, vso noč pa je bilo tudi slišati tudi streljanje na okoliške vasi, kjer ni pripadnikov hrvaške policije niti garde. Očitni dokaz, trdijo tukaj, da napadajo hrvaško prebivalstvo. Podobno kot v Slavoniji, tudi v Baniji, vaščani mnogih vasi zahtevajo, da jim omogočijo preskrbo z osnovnimi živili, saj četniki onemogočajo prevoze po cestah in železnici. Po še nepotrjenih vesteh, je danes dopoldne krenila večja vojaška kolona iz Cazina in Velike Kladuše v smeri proti Topusku. Iz okolice Petrinje se je danes v vojašice vrnil le del JA. Vse kaže, da posamezni oficirji vodijo osebno vojno, saj ne upoštevajo višjih ukazov. Kot že mnogokrat v teh dneh, v strahu pričakujejo današnjo noč na vseh kriznih področjih na Hrvaškem. V sredstvih obveščanja sosednje republike pa je mogoče razbrati veliko mero nezadovoljstva, ker se včerajšnja predhodnica ES ni odločila takoj odpotovati na hrvaška krizna žarišča, ćeš, da se vojna odvija prav tukaj.
Predvidevanja, da je Miloševićev režim v srbski vojni evforiji pravzaprav močnejši kot nikoli doslej, so se ob zahtevah opozicije po odstopu vladnega kabineta premierja Zelenovića, pokazale presenetljivo pravilne. Čeprav Miloševićeve politike očitno ni mogoče popraviti, temveč bi jo bilo potrebno bistveno spremeniti, so se predlogi opozicije ob formiranju vlade nacionalne enotnosti, oziroma nacionalne rešitve, končali v obljubah o temeljiti rekonstrukciji vladnega kabineta, kar je vladajoča socialistična partija vzela kot svojo prvenstveno nalogo. Epiloga ni težko predvideti in se bo najverjetneje končal z jutrišnjim izglasovanjem zaupnice Zelenovićevemu kabinetu, ki naj bi zaradi parlamentarne tolerance na nekatera prazna mesta povabil predvsem opozicijske liderje. Sicer pa celotno parlamentarno dogajanje z današnjimi tiskovnimi konferencami dokazuje, da Milošević pravzaprav vlade ne potrebuje in bi mu kakršnakoli koalicijska vlada delala same probleme. Nekaj svežine v srbsko politično sceno pa je danes vnesel Vuk Drašković z razumljivim predlogom razmejitve med Srbijo in Hrvaško, katere ključ je BIG, Bosna s krajinami kot država Srbov in muslimanov, brez Hrvatov, v federaciji s Srbijo, Črno goro ter Makedonijo, medtem ko Sloveniji in Hrvaški ponuja konfederalno pogodbo.
V Londonu se nadaljuje srečanje voditeljev sedmih najrazvitejših zahodnih držav, ki precej časa posvečajo tudi Jugoslaviji. Kot je bilo pričakovati, je v deklaraciji o najpomembnejših političnih problemih sveta, sprejeli so jo danes, uvrščena na vidnem mestu med kriznimi žarišči. Politična deklaracija londonskega vrha se predvsem zavzema za večjo vlogo ZN, ki naj bi dobili nova pooblastila, da bi lahko s preventivno diplomacijo preprečili agresijo. ZN naj bi imeli tudi več moči za zaščito človekovih pravic in pod njihovim okriljem naj bi organizirali registracijo prodaje orožja, da bi s tem lažje nadzorovali svetovno tekmovanje v oboroževanju. Deklaracija govori tudi o Jugoslaviji in svari, da je zaradi nasilja v nevarnosti splošna stabilnost. Zahteva trajno ustavitev ognja in poziva k spoštovanju določil Brionskega sporazuma. Pozdravlja napore ES k reševanju jugoslovanske krize ter poudarja, da morajo jugoslovanski narodi sami odločiti o svoji prihodnosti. Toda voditelji skupine sedmih v deklaraciji izrecno pravijo, da bodo storili vse, kar morejo za vzpodbudo in podporo dialoga in pogajanj, v skladu z načeli zaključnega helsinškega dokumenta in pariške listine za novo Evropo. Poudarjajo spoštovanje človekovih pravic in manjšin ter pravico narodov do samoodločbe, v soglasju z ustanovno listino ZN in ustreznimi določili mednarodnega prava. V zaključku pa dodajajo, da bodo šele po normalizaciji sedanjega položaja, lahko pomagali pri nujno potrebni ekonomski obnovi dežele. Predstavnik britanskega zunanjega ministrstva pa je še pred razglasitvijo deklaracije povedal, da so bili zunanji ministri skupine sedmih med sinočnjo delovno večerjo mnenja, da se za enkrat ne bodo zavzemali za zgodnje priznanje neodvisnosti Slovenije in Hrvaške.
Evropski parlament, ki je zelo zaskrbljen zaradi dramatičnih razmer v Jugoslaviji, je pripravljen pomagati pri začetku pogovorov med sprtimi stranmi. To je med drugim zapisano v pismu predsednika evropskega parlamenta Enrica Crespoja predsedniku jugoslovanske skupščine, Slobodanu Gligorijeviću. Evropski parlament poziva tudi k spoštovanju brionskih sklepov. Strokovnjaki Združenih narodov menijo, da tudi najnovejši seznam iraških jedrskih zmogljivosti, ni popoln. Seznam bo podrobneje proučil še Varnostni svet. Ameriški veleposlanik v ZN, Thomas Pickering, pa je že izjavil, da gre najverjetneje samo za ponovno naštevanje že znanih in pomanjkljivih podatkov. Ameriški predsednik Bush je v Londonu izrazil veliko zadovoljstvo, ker je Sirija sprejela ameriški mirovni načrt za rešitev Bližnjevzhodne krize. Poudaril pa je, da bodo pravi pomen odločitve Damaska ocenili šele po ponovnem obisku ameriškega državnega sekretarja Bakerja na Bližnjem Vzhodu. Opazovalci menijo, da se bo z Bakerjem pred tem sešel še izraelski zunanji minister Levy, ki je dopoldne prispel na nenapovedan obisk v London. V Pekingu se je začelo zasedanje, ki so se ga udeležile vse kamboške sprte strani. Srečanju predseduje princ Sihanug, prvič pa je v Peking pripotoval predsednik provietnamske vlade v Pnom Penu, Hun Sen. Opazovalci menijo, da je to dokaz boljših odnosov med Vietnamom in Kitajsko, ki bi lahko pripomogli, da bi se lahko končala 12- letna državljanska vojna v Kambodži.
Sestal se je IS Slovenije in obravnaval številne zadeve pred jutrišnjim zasedanjem skupščine in delno še za naprej. Tako je vlada obravnavala tudi več med seboj močno povezanih gospodarskih zakonov, oziroma njihovih predlogov o lastninskem preoblikovanju podjetij, agencij za privatizacijo, o zadrugah in o denacionalizaciji.
Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij deli podjetja na velika, srednja in mala. Od delitev pa je odvisen tudi način privatizacije podjetij.
Velika podjetja se preoblikujejo na način, da v celoti preidejo na sklade. Postopek je izjemno hiter, se pravi, da bodo ta podjetja lahko v kapitalske družbe izjemno hitro pretvorjena, s tem z znanim lastnikom, srednja podjetja, dajo navadne delnice med najmanj 30 pa do 50 procentov na investicijski osrednji sklad, ki ga potem tudi razdeli tem skladom, za ostali del pa imajo iste možnosti kot mala podjetja, se pravi, različne načine.
Predlog zakona o denacionalizaciji, po besedah ministra Pirnata, v konceptu ni spremenjen. Upravičenci so še vedno fizične osebe in Cerkev. Praviloma se odvzeta lastnina vrača v naravi. Zakon pa na novo vključuje arondacije iz zgodnjih 70.- ih let in takoimenovane zvijačne pogodbe, ki so jih lastniki sklepali z državo. Predlog zakona o zadrugah uveljavlja princip klasičnega zadružništva po vzoru srednje Evrope. Najbolj sporno ostaja deseto poglavje, ki zajema vračanje zadružnega premoženja ter lastninenje tega premoženja. IS pa je danes tudi obravnaval vojno škodo, ki jo je v Sloveniji povzročila JA. Škoda naj bi znašala 102 milijarde dinarjev. Predložen je bil tudi prioritetni razpored premoščanja dela škode, po katerem so v prvi skupini porušeni in poškodovani stanovanjski objekti, v drugi vozni park, v tretji pa vozila fizičnih in pravnih oseb, uničena na barikadah.
Zvezna direkcija za blagovne rezerve je pred dnevi obtožila Slovenijo in Hrvaško, da blagovne rezerve zadržujeta, Slovenija pa naj bi celo dobesedno vdrla v tiste, ki so shranjene na našem ozemlju. S tem je, kot pravijo v zvezni direkciji, zmanjšana obrambna sposobnost države. Tanjug je tudi poročal, da je zvezna direkcija na republiških javnih tožilstvih zoper odgovorne vložila že kar kazenske prijave. Slovenski republiški javni tožilec takšne prijave še ni prejel. Ministrstvo za trgovino pa zanika, da bi šlo za rop in zadrževanje rezerv, kot so obveščali nekateri. Z vsemi osamosvojitvenimi akti, ki so bili 25. junija sprejeti na naši skupščini, je tudi eno od področij razmejitve premoženja skupnega, jugoslovanskega, ki ga je treba pač pravično razdeliti, tako kot se je to ustvarjalo. Glede na to, da z Brionsko deklaracijo, ko so zamrznjeni za tri mesece nadaljnji koraki osamosvajanja, je tudi na nek način usoda teh rezerv zamrznjena.
V Sloveniji je blagovnih rezerv le nekaj odstotkov vseh jugoslovanskih, saj je v preteklosti veljalo prepričanje, da je geopolitični položaj naše republike za njihovo hranjenje, neprimeren. Gre predvsem za industrijske rezerve reprodukcijskega materiala, surovin kot sta bombaž in kavčuk in naftnih derivatov. Hrane je zanemarljivo malo.
Slovenija je skozi finansiranje zveznega proračuna, jasno, sodelovala tudi pri financiranju teh rezerv in sicer v bistveno večjem obsegu kot pa se nahajajo na našem področju, tako da ob razdružitvi bo zahteva Slovenije ne samo po teh rezervah, ki so na področju Slovenije, ampak tudi deležu, na katerem smo participirali v sorazmerju s financiranjem v ostalih republikah.
Ker je zvezna direkcija sklepala pogodbe s posameznimi podjetji, so rezerve shranjene na različnih mestih.
Ponoči je v požaru, kakršnega v južni Srbiji ne pomnijo, zgorel dobršen del tekstilnega kombinata iz Vranja. Ogenj je povsem uničil obrat za finalizacijo in obrat konfekcije ter dve skladišči z vso opremo in izdelki, ki so čakali na prodajo. Škodo še ocenjujejo, vendar je treba povedati, da so bili to najpomembnejši obrati, v katerih je zaposleno preko 1500 delavcev. Sojenje Azimu Vlasiju in 14- im soobtoženim, ki jih je okrožno sodišče v Titovi Mitrovici aprila lani oprostilo, bodo obnovili. Tako je sklenil senat vrhovnega sodišča Kosova, češ, da v lanskem postopku niso bile upoštevane izjave prič, ki so jih te dale med preiskavo.
V najbolj burnih dneh, ki smo jih preživljali še pred dobrim tednom, smo precej govorili o usodi naše nepremične dediščine. Domala ničesar pa nismo rekli o premični. Torej, tisti, ki jo hranijo muzeji in galerije. Nismo pozabili nanjo. Ko smo se danes dopoldne napotili po dvoranah Narodne galerije v Ljubljani, smo jih našli prazne, saj so jih, kakor prostore vseh slovenskih galerij in muzejev, izpraznili skrbni varuhi naše dediščine že prvi dan vojne in odnesli pričevanja o plodni preteklosti slovenskega duha, v kleti. Pravih za to, če že ne namenjenih, pa vsaj prirejenih zaklonišč namreč, nima noben slovenski muzejski objekt. Narodna galerija je pri tem še toliko na slabšem, ker dela kleti, tistega ob Prežihovi ulici, iz nekaterih razlogov ne more uporabljati in je bila zato prisiljena za vsaj navidezno varnost svojih zakladov, izkoristiti vsak, vsaj obokan prostor, tudi stranišča. Narodna galerija je tudi tista muzejska ustanova, ki bi lahko edina v Sloveniji imela že ta trenutek prava, za ta namen utrjena zaklonišča, v katerih bi našli zatočišče kipi in slike našega narodnega zaklada, pa še bi ostalo prostora toliko, da bi vanje spravili bogastvo Narodnega muzeja in Moderne galerije, če bi se bili uresničili načrti o njeni dozidavi. Žal pa so odšli kot slavna lipova pravda v zgodovino, saj je na Slovenskem spet zmagala politika, ki je že v Krpanovih časih grozila dvoru cesarja Janeza, nam na srečo in Brdavsu v škodo, pač zaman. O tem je bilo že toliko napisanega, da bodo lahko še pozni potomci brali, kako smo si Slovenci nekatere svoje lastnosti, ki so nas teple že v preteklosti, spremenili v zgodovinske konstante. Varnost nacionalnega izročila je pač stvar, za katero je treba poskrbeti v miru. Ali pa vsaj v času, ko se divjanje ustavi, da zajame sapo. Je zdaj tak čas? Če ne, nam res ne preostane drugega kot razmišljanje o evakuaciji umetnin na deželo, kot to predvideva obrambni načrt. Bog ne daj, da bi čas tudi za to že napočil. Vsekakor pa je trenutek primeren, da razmislimo o tem, kako sta naša neumnost in tuja hudobija, pripeljali zaklade Narodne galerije tja, kjer bi jih nekateri tako radi videli, na stranišče namreč. Tistim, ki so jim pričevanja o zgodovinskosti slovenskega naroda tako odveč, v tem primeru še bombe niso več potrebne. Samo, kot pravimo, vodo jim je treba potegniti.
Pravkar smo izvedeli, da je predsednik IS ljubljanske občine Center opoldne prižgal zeleno luč za začetek graditve prve faze prizidka Narodne galerije, ki vključuje tudi graditev zaklonišč. Načrtu, ki so ga šteli že za malone izgubljenega, je menda rekel, pa srečno hodi. Da bi bilo res vse tako kot pri Krpanu, zdaj seveda čakamo, kaj bo rekel minister. To je vse v 2. Dnevniku 16. julija. Zadnja informativna oddaja bo čez slabi dve uri. Nasvidenje in prijeten večer.