Dnevnik - Sedma moč osamosvojitve: 6. 7. 1991

Dober večer. Tudi danes je bilo mirno in na naše ulice se ponovno vrača življenje. Kar vendar vsem skupaj ponovno vliva upanje, da se tisto, kar smo preživeli minule dni, nebi več ponovilo. Nič kaj mirno pa ni bilo za vse tiste, ki si sedaj prizadevajo na pogajanjih s strpnim dialogom urediti razmere v Sloveniji in Jugoslaviji, tudi s svetovno diplomacijo. Tako bo na Brione, še danes pozno zvečer, prispela misija evropske skupnosti. Predsedujoči svetu ministrov in zunanji minister Nizozemske Van den Bruk. In vodji diplomacije Luksemburga in Portugalske Jacques Pos in Joao Pineiro. Jutri se bodo ti predstavniki pogovarjali s predsednikom predsedstva Jugoslavije Stepanom Mesičem in člani Brankom Kostičem, Bogičem Bogičevičem in Vasilo Tuporkovskim. Evropska trojka se bo srečala še z Markovičem in drugimi člani zvezne vlade in s predsednikom predsedstva Slovenije, Milanom Kučanom. Pred tem srečanjem z evropsko trojko naj bi se sestali še predstavniki državnega predsedstva in slovenske strani, je med drugim na dopoldanski tiskovni konferenci napovedal član slovenskega predsedstva Ciril Zlobec.
Član predsedstva Slovenije, Ciril Zlobec, je med drugim dejal, da želimo Slovenci na teh pogovorih, tako predhodnih Jugoslovanskih, kot potem s trojko zagotoviti vsaj naslednje: Prvič, da se dokončno pojasni prava interpretacija tistega člena, ki govori in ki je že prej bil omenjen na sestankih s trojko o slovenski suverenosti, kajti mnogi v Jugoslaviji jo postavijo pod dvom, medtem ko mi interpretiramo tudi s stališča trojke, da sam akt o samostojnosti ne prihaja pod vprašaj. Drugo, bi se morali točno dogovoriti, kaj pomeni tromesečni moratorij? Kaj je mogoče v tem času se dogovoriti? S kakšnih stališč naj bi se pogovori v teh treh mesecih vodili in kakšno je stališče tako trojke, kot drugih Jugoslovanskih partnerjev pogovori s Slovenijo po izteku tromesečnega roka? Dokler te stvari niso jasne, so seveda vsi pogovori v nevarnosti, da je samo nebulozno izvajanje različnih interpretacij iz ene in druge strani. In tretje, glede na izkušnje, tudi ob sedanjem primeru, ko vojska trdi, da krši premirje teritorialna obramba in ko mi imamo nasprotne podatke, je nujna razširitev mednarodne nadzorne komisije na vseh nivojih in seveda ustrezne garancije prek trojke Evropske skupnosti.

Predsednik jugoslovanskega predsedstva Stipe Mesič je na današnji tiskovni konferenci, med drugim omenil, da predlaganih osem točk državnega predsedstva ni ultimat in da se je od takih zadev distanciral.
Med drugim pa je rekel tudi tole:

V odmoru med srečanji, kot je bilo sinoči in davi z dvema članoma predsedstva Jugoslavije ter pred prihodom trojke, se je član predsedstva iz Slovenije, dr. Janez Drnovšek, intenzivno ukvarjal s krepitvijo mednarodnih vezi, ki naj bi olajšale pot naše republike v mednarodno priznanje. Včeraj Švica, danes Avstrija. Na Dunaju je imel pomenek s svojim starim prijateljem, predsednikom vlade Vranitskim, ki ga je tudi zadržal na kosilu v Schwarzenbergovi palači. Očitno ne gre le za stalno izmenjavo mnenj o položaju Slovenije, tem pa priznanje in zgledih za obvladanje celotne krize. Poglablja se razumevanje za slovenska stališča ter pretresajo možnosti neposrednejše pomoči, kar nam bo koristilo brez ozira na to ali je priznanje blizu ali ne. Razumevanje in vezi ostanejo kot poroštvo za varnejšo pot. Državi kot sta Švica in Avstrija, nista pa edini, si prizadevata omogočiti vrsto olajšav od normalnega odnosa do potnih listov do brezhibnega delovanja kreditnih linij in celo ustvarjanja skladov, ki naj nas bi popeljali skozi nedvomno gospodarsko krizo. Na dnevnem redu pa so seveda tudi ključni problemi o katerih bodo tekla pogajanja z evropsko trojko in zvezno vlado. Naj omenimo zlasti vprašanje praktičnega nadzora nad mejo. V diplomatskih rundah, ki nenehno potekajo, gre predvsem za poglabljanje razumevanje, to pa je v Švici in Avstriji doseženo, še zlasti zato, ker se z naše strani k težavam pristopa realistično ter se ne zastavljajo maksimalistične zahteve. Delegacija poslancev evropskih ljudskih strank, evropskega parlamenta, ki je prišla v Slovenijo na svojo željo, se je med drugim srečala s predsednikom skupščine Francetom Bučarjem. Imela je daljši pogovor s predsednikom predsedstva Slovenije Milanom Kučanom in predsednikom izvršnega sveta Lojzetom Petrletom. Bila pa je na obisku tudi pri ljubljanskem nadškofu Alojziju Šuštarju. Delegacijo vodi Oto von Habsburg, predsednik medparlamentarne skupine za srednjo in vzhodno Evropo.

Dogodki v Sloveniji in v Jugoslaviji še vedno na široki odmevajo tudi v belgijskem tisku, morda še nekoliko bolj kot drugje, ker je Belgija večnacionalna država, ki v sedanjem zadnjem krogu tako imenovane federalizacije, gre v novo ustavno ureditev. V njej bodo 3 regije, Valonska, Slamska in Bruseljska imele maksimalno samostojnost, skupnost locirano v Bruslju pa bo obdržala v glavnem tri glavne pristojnosti. Eno monetarno politiko, bo imel skupno valuto, belgijski frank. Nato skupno zunanjo politiko in eno obrambno strategijo države. Eden izmed komentatorjev dnevnika La libre Verzig, ki je blizu najvplivnejši vladni stranki krščanske demokratski, ugotavlja danes, da je Slovenija z mehkejšim stališčem do predlogov zveznega predsedstva, prilila nekaj vode v svoje vino. Slovenci so, piše Michelle, formalno sicer zavrnili ultimat zveznega predsedstva, a kljub temu so izpustili ujete zvezne vojake in začeli z demobilizacijo. Stipe Mesič pa skuša, vsaj sodeč po izjavah, ustvariti vtis, da predsedstvo nadzoruje armado. Toda vprašanje je, koliko je to res in kaj bo armada v nedeljo, ko bo ultimat potekel, naredila. Morda je treba pri tem razmišljati o nekakšnem kompromisu, po katerem bi Slovenija carino prepustila zvezi, sama pa bi obdržala nadzor na mejah. Toda dvanajsterica zunanjih ministrov evropske skupnosti, je včeraj v Haagu sklenila, da bo stanje v primatoriju glede uresničevanja neodvisnosti treba vrniti na položaj, z dne 25. junija. To pa pomeni, da bo meje znova treba prepustiti zveznim vojakom.
Preživeli smo že številne hude preizkušnje. Pestile so nas stiske, prizadele naravne ujme in druge katastrofe. Toda vselej smo bili trdni in smo še vedno, ker smo se predvsem naslonili nase, čeprav je prijateljska in dobra sosedska pomoč lajšala naše bolečine in rane. Tudi tokrat se bo pokazala solidarnost. Vsa podoba krajev, kjer je divjala vojaška horda, je taka kot pred 46 leti. Gornjo Radgono, eno najbolj prizadetih občin, je danes obiskala slovenska parlamentarna delegacija. Gospod predsednik, jaz vem, da si vi danes samo nabirate vtise, s tega kar tu lahko vidite v Pomurju, kar je naredila okupatorska vojska. Stvar zgleda pošastna. In mislim, da bo trajal čas, da si bomo vtise uredili, nedvomno pa je, da lahko rečemo, in s tem namenom smo prišli, da smo povedali tem ljudem, da smo spremljali njihovo delo, da smo z njimi eno, da jim izrečemo zahvalo, priznanje, da jim čestitamo v imenu tistih mnogih iz vodstva skupščine, ki se tega obiska danes niso mogli udeležiti. Radgonska občina je neposredno zaradi vojaške industrije, agresije izgubila desetino letnega bruto proizvoda. To sami verjetno ne bodo mogli pokriti. Ja, tako je po tem, ko mine ta vihra. Mi imamo namen, z gospodarskimi resorji republiške vlade, obiskati te kraje in da naredimo program gospodarske sanacije, prenove. Ta je v vsakem primeru potrebna. To pa je še dodaten razlog za to. Neposredne vojne škode na objektih, infrastrukturi in industriji je v Radgonski občini za 300 mio, v Ljutomerski za 85 mio in v Ormoški občini za dobrih 350 mio dinarjev. Dravograd danes dopoldne. Namesto na kopališčih ali gostinskih vrtovih, se ljudje zbirajo ob posledicah vojne. In marsikdo šele danes prav spozna in se zaveda, da je minuli teden tu in v teh kraji zares divjala vojna.

Slovenski gledalci televizije, so bili obveščeni, da s bili porušeni oddajniki in zveze.
Ocenili smo, da je škoda velika 9. 500. 000 mark. In teh 9. 500. 000 mark mi nimamo. Ideja je bila ta, da telefoniram gospodu Bacherju oziroma gospodu Bergmanu, ki je njegov sekretar, če nam lahko kaj pomagajo v tem pogledu. In oni so to sprejeli z veliko simpatijo. Rekli so, da se bodo pozanimali in čez dva dni so že prišli sem in razgovori so v tem smislu potekali. In mislim, da so bili naši razgovori zelo zadovoljivi in da bomo na tej osnovi oddajnike in zveze rešili in jih postavili na isti tehnični ali še boljši tehnološki višini, kot so bili.
Kdo je izdal ukaz, naj vojska zasede mejo v Sloveniji, to je očitno tisto ključno vprašanje, o katerem bomo v prihodnjih dneh zagotovo še lahko slišali še najrazličnejše izjave. Zanimiva je današnja izjava namestnika poveljnika komandanta petega vojaškega območja v Zagrebu, general podpolkovnika Andrije Rašate. Zatrdil je, da je to ukazal zvezni izvršni svet, sicer pa po njegovih besedah sedaj enote Jugoslovanske armade preprečujejo, da nebi prišlo do večjih spopadov v Glini, kjer je 90 odstotkov prebivalstva v gozdovih.
Poveljstvo petega armadnega območja, je na današnji tiskovni konferenci spet zanikalo, da je povelje za premik tankov iz kasarne Slovenske ulice izdal vojaški vrh. To je storila zvezna vlada, je novinarjem dejal namestnik poveljnika general Andrija Rašata. Sicer pa vojska še vedno trdi, da ni šlo za okupacijo, oziroma za izpolnjevanje načrta dedem, ampak za zavarovanje državnih meja. Vojska je streljala le v samoobrambi pravi poveljstvo. Vse drugo je gnusna in neresnična propagandna vojna. Poveljnik letalstva, polkovnik Ivo Martinovič, je sicer potrdil, da je vojska uporabljala prepovedane cluster bombe, vendar trdi, da le nad kočevsko reko, kjer so vojske teritorialne obrambe, ne pa nad civilnimi cilji. Dokaz, da vojska ni hotela okupirati Slovenije, pravi general Rašata, je dejstvo, da ni uporabila vseh svojih sil, zato tudi ni mogoče oceniti, kakšna je dejanska moč slovenske obrambe. Sicer pa armada meni, da je bila uspešna pri svojih akcijah. Slovensko stran obtožuje, da se ne drži sklepov predsedstva in ne spoštuje prekinitve ognja. Na vprašanje kaj bo, ko se bodo iztekli vsi roki, ki jih je izreklo predsedstvo, pa armadni predstavniki niso jasno odgovorili. Zanimivo je, da je po mnenju poveljstva morala armade na visoki ravni. Vsi ujetniki bodo dobili 15 dni dopusta, po tem se bodo vrnili v kasarne. Prebežniki, še posebej starešine, ki so predali svoje enote, pa bodo kaznovani po kazenskem zakonu Jugoslavije. Ta določa kazen za dezerterstvo, eno leto zapora. Sicer pa armada še vedno trdi, da ukrepa le zato, da bi preprečila prelivanje krvi. Na Hrvaškem bo toliko časa, dokler ne bo drugače odločilo zvezno predsedstvo. Kot je znano, naj bi v sosednji republiki armada predstavljala tampon med Hrvati in Srbi, ki se, čeprav je predstavnik sekretariata za notranje zadeve Milan Brezek danes dejal, da so potolkli in na nekaterih območjih uničili četnike, še vedno spopadajo. V Vinkovce so prišle ponoči nove skupine četnikov. V Slavoniji in Barani, so opazili tudi večje premike armade. Četniki grozijo, da bodo požgali polja žita. Z Reškega območja poročajo o novih blokadah na cesti. V vasi Gliani v Slavoniji, pa so pravzaprav vsi prebivalci, Hrvati in Srbi, pobegnili v gozdove.

Gveru ni jasno, kako lahko nelegitimni napadalec na legalno zvezno vojsko, govori o vojni odškodni ni oziroma da ni osnove za nadomestilo, še posebej, ker je bila vojska napadena. Gveru je dejal, da gre pri vračanju zaplenjenega orožja in materialnih sredstev bolj za princip, kot za samo količino. Odločno je zavrnil možnost delitvenih bilanc z vojsko oziroma plana razpada armade, obstajajo pa plani za nadaljnjo krepitev vojske in njeno ustavno delovanje, je poudaril Gvero. Na vprašanje ali to pomeni tudi zaščito socialistične družbene ureditve, je Gvero odgovoril, da ni pogoja za ideološko kategorizacijo vojske, ki je namenjena za obrambo države in zaščito njene celovitosti. Vojska zaenkrat tudi odločno zavrača možno služenje v republiških vojskah, kar je sicer realnost.

Tako ganljivo z neprikritim veseljem hkrati, je bilo jutranje srečanje sinov s svojimi starši in sorodniki, na Beograjski železniški postaji, kamor so se, sicer ne po svoji krivdi, vrnili kot vojni ujetniki. In tako je bilo povsod, čeprav jih po 15 dnevnem počitku čaka vrnitev v enote jugoslovanske armade. Prav temu pa so se danes uprle mnoge matere, tudi tiste, ki so v skupini 350 staršev iz Hrvaške prispele v Beograd, da bi obiskale svoje sinove. Z njimi se je po daljšem čakanju sestal namestnik zveznega sekretarja za ljudsko obrambo, admiral Stane Broved. S solzami v očeh so matere zahtevale, naj se sinovi vrnejo domov.

Čeprav je v naših srcih še nekaj tesnobe ob pričakovanju, kaj bodo prinesli naslednji dnevi, je bil današnji dan povsod že precej bližji nekdanjemu, vsakdanjemu videzu, ki je tako značilen za mirne, brezskrbne dni.