Dnevnik - Sedma moč osamosvojitve: 9. 6. 1991

V številnih referatih, razpravah in še posebej na popoldanski novinarski konferenci, smo slišali veliko različnih odsevov in mnenj na jugoslovansko krizo. Očitno je bilo nepoznavanje dogodkov pri nas, saj so socialdemokrati iz zahodnih držav metali v isti koš Kosovo in Slovenijo. A konec koncev se je le izkristaliziralo mnenje, da imajo narodi v Jugoslaviji pravico do samoopredelitve in odločanja o samostojni poti. Bili so zelo značilni vsebinski poudarki. Seveda nismo težili s tem, da bi vsi enako presojali tako zelo različne in tudi težavne probleme. Obravnavali smo jih z veliko strpnostjo. Nekje smo se verjetno tudi približali nekim rešitvam. Nekako bolj enotno je to gledanje morda po tem srečanju, kakor je bilo prej seveda pa smo vsi spoznali, da je to strahovito težavna problematika, s katero se bo Evropa, žal, in tudi mi v Jugoslaviji, še dolgo časa ukvarjala. Dopisnica iz Madrida je dejala, da jih zanima datum 26. junij, ampak vi ste ji odgovorili, da to ni vse.
Ne, ta datum je določen s plebiscitom, z ustavnim zakonom, ki je bil takrat s plebiscitom sprejet.
Ta datum pomeni mejo, do katere mora slovenska vlada izvesti vse potrebno, kakor so rekli državljani republike Slovenije. Na novinarski konferenci so predvsem avstrijski novinarji največ spraševali našega sogovornika, a tudi Milan Nikolič, predsednik Social- demokratske stranke Srbije, je moral odgovoriti na več ključnih vprašanj. Med drugim je dejal, da ima srbska opozicija zelo zožen krog komuniciranja z javnostjo, saj je večina glasil še vedno v službi Miloševiča, čeprav se le temu majejo tla pod nogami.

Srbija ima pravico do Srbije. Srbi pa ne bodo pristali na jedilnik, ki lahko gre v plastično vrečko, sestavljen pa je v glavnem iz korenja. Takšne so bile iztočnice današnjega mitinga, združenja Srbske opozicije, ki se je začel tukaj na trgu republike oziroma Trgu svobode v Beogradu, točno opoldne. Združena opozicija je resda bila prepolovljena, saj so odstopili od teh demonstracij člani demokratov in reformistov. Zvrstila se je vrsta govornikov od članov študentskega terazijskega parlamenta do drugih predstavnikov strank, seveda na čelu z Vukom Draškovičem.

Sveti oče. Janez Pavel II je danes končal četrto romanje po svoji domovini. V osmih dneh je obiskal 12 poljskih mest. Vozil se je s posebnim ameriškim helikopterjem. Za njegovo varnost je skrbelo okrog 35. 000 policistov. Stroški potovanja pa naj bi po prvih ocena znašali najmanj 50 milijonov dolarjev. Papeža so med romanjem po vzhodu države pozdravili tudi verniki iz Litve.

Številni so prišli danes, da se poveselijo z Babičevimi. Obnova mlina je uspela, Pomurje pa je ob že znanih turističnih zanimivostih, dobilo nazaj tudi plavajoči mlin na Muri. Pesem iz Goriških Brd, tokrat v čast prvemu rdečemu sadežu, ki prinaša prvi zaslužek, češnje. A letos močno okleščen. Čeprav je na Goriških gričih sto hektarov češnjevih nasadov, kjer jih natrgajo tudi 2. 000 ton, je za letošnji, kar tridnevni praznik češenj, bolj malo veselja. Kmetovega namreč. Zimska pomlad, je rdečo letino zdesetkala. In čeprav je v brdih skorajda 60 različnih vrst tega sadeža, so se morali močno potruditi, da so jih za lično razstavo, vsaj nekaj tipičnih natrgali. Tudi na stojnicah so jih ponujali. Res da ne toliko in tako slastnih kot prejšnja leta, kajti zaradi obilnega dežja so popokale. Je bila pa vsaj cena zmerna, 60 dinarjev. In če računate, da jih dober obiralec v uri natrga komajda 8 kilogramov, kmetov dobiček tu ni velik. In ker so organizatorji praznika, letos meščani Dobrovega vedeli, da bo češnjevega veselja le za pokušino, so za vse, ki so tri dni prihajali na ta Slovenski sadjarski vrt, pripravili še obilo druge zabave. Take, ki sodi na vsako veselico, pa tudi tiste žlahtnejše, od večernih koncertov, do etnološke razstave Bala stare mame, pa slik zamejske slikarke Flavije Zverzeti. S spominsko ploščo so se poklonili pesniku Karlu Široku. Skratka Bredci so se dobro odrezali, pa tudi glede češenj ne gre čisto obupati. Najbolj slastne, Hrustavke, pridejo šele na vrsto. Pozno sinoči, se je v ljubljanskih Križankah končala enotedenska glasbena prireditev, Druga godba. Ocena izbranega programa je zelo kratka in brez obotavljanja, odlično. Kar pa da tudi misliti. Pustimo ob strani dejstvo, da nihče od napovedanih glasbenikov, ni zaradi političnih zdrah, odpovedal svojega koncerta na letošnji Drugi godbi. Vemo zakaj bi to lahko storil. Pustimo ob strani tudi dejstvo, da smo se na koncertih, vsaj v Plečnikovih križankah, če že ne v Cankarjevem domu, počutili kot nekje v Evropi. In pustimo ob strani tudi najvišje ocene za vse izvajalce, ki jih je zbral programski odbor radia Študent in Glasbene mladine Slovenije. Kaja Šivic, Roman Ravnič, Zoran Pistotnik, Ičo Vidmar, Peter Barbarič in Jure Potokar. Nekaj drugega se mi zdi veliko bolj zanimivo. Druga godba je ustvarila tako občinstvo, ki v tej glasbi, pa naj bo to hard rock, afriški etno pop, ljudska glasba, kot tale muzikantov iz Svečine, ali pa nove glasbene inovacije preprosto uživa, ne da bi iz tega iztržilo tudi razvpiti družbeni status. In Druga godba, kot se je začela, še ob podeljevanju zlate ptice v onih časih, ni prav nič spremenila svoje osebne izkaznice. Zavist Evropskih menedžerskih krogov se nadaljujejo. Če je Druga godba začela kot alternativno dogajanje, se je kot takšno tudi ohranila in v tem je njena moč. Spodrsljaj s Cankarjevim domom, gospodu Vinku Globokarju, bo tudi v Parizu ostal grenak priokus ob misli na našo osrednjo kulturno institucijo. Naj bo v opomin drugogodbašem.
Suveren si le na svojem terenu. Ob vseh satelitskih programih, kasetarjih, walkmanih itd. je enotedenska maratonska vztrajnost dovolj trden dokaz. Publika to že ve in k temu jih zavezuje letošnja ocena odlično.