Odprti kop - Dnevnik - Sedma moč osamosvojitve: 9. 7. 1991

Besedilo, Slike

Premiera: torek, 09. julij 1991, Vse oddaje

Prejšnja: 8. 7. 1991

Naslednja: 10. 7. 1991

Dober večer! Za današnji dan je bilo značilno, da se nadaljujejo pogovori o uresničevanju brionske deklaracije, ki pa jo državnemu predsedstvu očitno razlagajo po svoje. Tako sta njuna člana Bogič Bogičevič in Vasilj Tupurkovski že dopoldne prišla v Ljubljano, kjer sta se udeležila razširjene seje predsedstva Republike Slovenije, da bi se seznanila, kako načela brionske deklaracije izpolnjujemo v naši republiki oziroma, da bi skupno razmestili nekatera odprta vprašanja izvajanja sklepov predsedstva Jugoslavije.
Obiskala pa sta tudi Gornjo Radgono in Ormož, kjer sta se lahko prepričala o škodi, ki jo je jugoslovanska armada prizadejala tamkajšnim prebivalcem. Upajmo, da si bosta tako ustvarila popolnejšo sliko o dejstvih in razmerah v Sloveniji, kot tudi vsi, ki sedaj pogosto govorijo na pamet in trosijo laži.

In da bosta prepričljiveje z informacijami seznanila tudi ostale člane državnega predsedstva, ki se bodo jutri ponovno sestali. Pravkar pa smo tudi prejeli iz Gornje Radgone pogovor našega sodelavca Borisa Ciputa, s članom predsedstva Jugoslavije, Vasilijem Tupurovskim. Vemo za vsebino pisma predsedstva, ki ga je poslalo zveznemu predsedstvu. Pa vendar, vaš komentar k vsemu temu?

Pa vendar bi jaz vseeno vprašal nekaj. Mi v Sloveniji smo te pravice o narodni samobitnosti znotraj neke države zagovarjali že nekaj let in tudi skušali v tej Jugoslaviji formirati. A konec koncev se je to sprevrglo v grob vojaški poseg. In zdaj moje vprašanje. Ali vi mislite, da bi ti občani tukaj v Gornji Radgoni, mirno sprejeli nazaj enoto jugoslovanske armade, ki je prišla sem braniti zeleno mejo?

Jutri imate sejo predsedstva. Verjamete v to, da bo general štab sprejel sleherno odločitev vašega predsedstva?

Boste ostalim članom predsedstva Jugoslavije podali svoje vtise iz obiska Gornje Radgone in Ormožu?

Hvala lepa.
Medtem, ko iz Jugoslovanskega predsedstva, jugoslovanske armade in drugih zveznih teles opozarjajo in se pritožujejo, da naša republika ne izpolnjuje določil brionske deklaracije, pa je kot smo že poročali v naših informativnih oddajah, slovensko predsedstvo poslalo dokument državnemu predsedstvu in v vednost predsedujočemu evropske skupnosti, v katerem opozarja, da vse enote jugoslovanske armade še niso v svojih matičnih vojašnicah in s helikopterji z znakom Rdečega križa, dovažajo v vojašnice v Ljubljani, Vrhniki, Mariboru in Novem mestu, nove okrepitve s starešinami iz Zagreba in Beograda. Ta primer je bil danes zabeležen ob enajsti uri tudi v vojašnici v Slovenski Bistrici. Pa si ga poglejmo.

Minuto po enajsti uri je na Slovensko Bistrico prihrumel že tretji helikopter z oznako Rdečega križa v zadnjih dneh. Prva dva sta resda pripeljala v vojašnico živila in sanitetni material. Iz zadnjega, ki ga je posnel amaterski snemalec, pa se je v pičlih 2 minutah, kot lahko sami vidite, izkrcala skupina oboroženih civilov in skupina uniformiranih in prav tako oboroženih vojakov. Sklepamo lahko, da sedmerica pripadnikov jugoslovanske armade nima prav nikakršne zveze z zastavo Rdečega križa, pod katero so pristajali v krogu vojašnice pohorskega bataljona v Slovenski Bistrici. Po ocenah poveljstva območnega štaba teritorialne obrambe, pa gre za pripadnike posebnih enot jugoslovanske armade. Poslanci slovenske skupščine, pa bodo jutri, ko bodo odločali o brionski deklaraciji pred odgovorno nalogo. Povsem jasno je, da naša republika ne bo nikoli odstopila od plebiscita izražene volje slovenskega ljudstva. Toda hkrati bo potrebna tudi velika modrost, da zaupa svojemu vodstvu in da si ne zapravi velikega moralnega ugleda v svetu. Morda je ob tem dovolj zgovoren poziv svobodno in miroljubno mislečih žensk in mater, ki so ga z več kot 2. 000 podpisi danes poslale poslancem republiške skupščine. V njem so med drugim napisale, da s srcem in razumom podpirajo modro in etično držo delegacije republike Slovenije, o sporazumevanju z delegacijo evropske dvanajsterice ter srbsko, hrvaško in zvezno delegacijo. Ob tem pa prosijo slovenske poslance, da podprejo brionsko deklaracijo. Spodbujajte intimne človeške želje proti prelivanju krvi in kot predstavniki naroda ne mislite, da pomeni ta realizem in sposobnost dosegati kompromise, konec osamosvajanja Slovenije, je med drugim zapisano v pozivu svobodno in miroljubno mislečih žensk in mater, poslancem slovenske skupščine. Sicer pa smo o tem, kaj menijo o brionski deklaraciji, danes med ljudmi posneli naslednjo anketo.

Kaj menite o brionskih sklepih?
Mislim, da bi moralo biti notri omenjeno, da se je to dogajalo v državi Sloveniji in da smo v to vpleteni Slovenci, ne pa čisto abstraktno v Jugoslaviji, kot da Slovencev sploh ni. Argument, da nismo pravno priznani, je ničen v tem oziru. Slovenija je že tisoč let, dežela kot dežela znana, gotovo pa zdaj v zadnjih 10 dneh po celemu Svetu. Mislim, da bi morali to sprejeti, ker če ne nas bo Evropa zavrnila. Se pravi vendarle po teh pogajanjih je neka garancija tudi za osamosvojeno in neodvisno Slovenijo?
Upam, da bo. Videli pa bomo, kaj bo. Ker garancije ni bilo nobene ta prave dane.

Na dolgi rok, bi se mogoče res dalo pogovarjati, tako kot smo slišali v tistih treh mesecih. Tako, kot mislimo mi, da se bo dalo kaj dogovoriti, samo iz druge strani je pa spet informacija drugačna.
Verjamete, da je to ustrezna pot za tudi mednarodno priznanje Slovenije?
Verjamem. Po teh informacijah, ki smo jih dobili od naših predstavnikov. Seveda, kar pa slišimo potem spet iz druge strani, sem pa malo skeptičen.
Se pravi, skeptičen ste do slovenskih politikov, ki so nas na Brionih predstavljali, ali do deklaracije?
Niti eno, niti drugo. Do druge strani, ki se z nami pogaja.
Se pravi, do federacije zveznega predsedstva oboroženih sil.
Ja.
Kaj menite ali ima zvezno predsedstvo nadzor nad oboroženimi silami?
Po tem, kar vidimo, ga trenutno nima. Mislim da vseeno v tem vojaškem vrhu prevladujejo legitimisti, ki si ne bodo upali ukrepati na svojo roko. Vsaj upam tako. Razumete deklaracijo tudi kot počasno priznavanje samostojne in neodvisne Slovenije?
Mislim da ne. Zaenkrat še ne. Mislim, da bo po poteku teh treh mesecev, da nas bodo pač morali priznati, ker mislim, da moramo vztrajati na poti neodvisnosti. Ni druge. Ni drugega izhoda. V republiški skupščini, pa se pravkar, kot smo izvedeli pogovarjajo vodje poslanskih klubov in nekateri člani slovenske pogajalske skupine na Brionih o ponujeni deklaraciji, ki jo bodo jutri obravnavali v slovenskem parlamentu. V Jugoslavijo naj bi že danes pripotovala prva skupina predstavnikov evropske skupnosti, predhodnica misije skupnosti za nadzor premirja, je izvedela agencija Reuter v nizozemskem zunanjem ministrstvu. 10 opazovalcev evropske skupnosti bo v Beograd prispelo z nizozemskim vojaškim letalom. Pogovarjali pa se bodo z zveznimi oblastmi ter predstavniki Slovenije in Hrvaške. Prva skupina bo skušala zagotoviti varnost in svobodo gibanja opazovalcem, ki bodo prišli za njim. Predsedujoči evropske skupnosti Van den Bruck, je v Strasburu, kjer evropski parlament razpravlja o novi resoluciji Jugoslavije dejal, da bo delovanje opazovalcev v Sloveniji drugačno, kot na Hrvaškem, saj so razmere tam bolj zapletene. Značilno je, da je Van den Bruck, namesto referatov politični in gospodarski uniji dvanajsterice, današnji govor posvetil Jugoslaviji, za katero je dejal, da je glavni izziv njegovega mandata, a tudi izziv za vso Evropo. Edina rešitev za jugoslovansko krizo, je miren dialog, ki ga mu vdira pot Brionski sporazum. Če ne, je edina alternativa, ki jo ima Jugoslavija, državljanska vojna, z obsežnimi posledicami, za ves Balkan in vso Evropo. Nakar je nizozemski zunanji minister poudaril, da je pomembno, da zvezno predsedstvo znova vzpostavi popolni ustavni nadzor nad armado in da je evropske skupnosti pripravljena sprtim stranem pomagati pri pogajanjih glede prihodnosti Jugoslavije, toda le, če bodo vsi v Jugoslaviji dokazali, da brionski sporazum spoštujejo. Skratka, brionski sporazum je za Van den Brucka, kot tudi za številne druge današnje govornike, primerna v reševanju Jugoslovanske krize. Kar zadeva nove odnose v Jugoslaviji prihodnost, naj gre za konfederacijo, samostojnost države ali pa avtonomijo više stopnje, pa se morajo zanje dogovoriti sami Jugoslovani. Ne pa, da se v prihodnosti odloča z enostranskimi sklepi, ki da peljejo naravnost v vojno, kot je dejal Van den Bruck. Jacques Delau, pa je govoril o tem, da so v Jugoslaviji trenutno na pohodu populistični, nacionalistični in šovinistični sentimenti in da je rešitev mogoča le skozi dialog, toda brez predhodnih pogojev. V zvezi s položajem v Jugoslaviji so do zdaj štiri velike parlamentarne skupine predložile svoje osnutke o resoluciji. To je najmočnejša socialistična, druga po vplivu krščansko demokratska, ki se zavzema za priznanje slovenske in hrvaške neodvisnosti. Nato konzervativci, ki v osnutku predlagajo mednarodno konferenco v Jugoslvaiji in nazadnje skrajna desnica, ki v osnutku obsoja Ameriko in dvanajsterico, ki so oklevale pri priznavanju slovenske in hrvaške neodvisnosti. Vsem osnutkom resolucij, ki se jim utegne s posebnim predlogom dokumenta pridružiti tudi skupina liberalcev, je skupna obsodba posredovanja armade in nasilja v Sloveniji. Socialisti pa posebej poudarjajo, da imajo v jugoslovanski republiki zagotovo pravico, da odločajo o svoji prihodnosti, toda le v dogovoru s starimi in ob spoštovanju mednarodnih jugoslovanskih in notranjih republiških meja. Vodja avstrijskih, nemških in italijanskih social demokratov Fran Franitski, Beorn Engholm in Betino Traksi ter član vodstva grških social demokratov Papulias, so danes na Dunaju v imenu socialistične internacionale sprejeli izjavo, v kateri se med drugim poudarja, da pravica narodov Jugoslavije, da sami odločajo o svoji prihodnosti, vključuje tudi pravico o suverenosti, kot jo zahtevata Slovenija in Hrvaška. Toda tako v izjavi, vsako novo ustavno ureditev Jugoslavije, je treba uresničiti v okviru političnega dialoga nenasilno in oziraje se na interese vseh v Jugoslaviji. Vodje omenjenih socialdemokratskih strank so pozitivno ocenili Brionski dogovor, ter priporočili evropski skupnosti naj uporabi sankcije, v kolikor bi se katera od strani ne držala dogovora. Nenazadnje se njihova resolucija zavzema za stalno prisotnost evropske skupnosti in evropske konference o varnosti in sodelovanju pri reševanju jugoslovanske krize, ter ocenjuje, da je treba med deli Jugoslavije najti oblike gospodarskega sodelovanja, naprimer po obrazcu notranjega tržišča. Omeniti velja, da resolucija niti enkrat ne omenja jugoslovanskih zveznih organov in omenja le republike. Vodja nemških socialdemokratov Engholm, pa je na tiskovni konferenci posvaril evropsko skupnost pred zamislijo, da bi bilo mogoče v Jugoslaviji vzpostaviti status quo ante. Engholm, ki je ob enem ugotovil, da ni nobene možnosti več, da bi Jugoslavija še naprej obstajala v dosedanji obliki in tako kot Fran Franitski sam načel vprašanje priznanja Slovenije in Hrvaške.

Priznanje Slovenije in Hrvaške ni zgolj opcija v primeru ponovnega vojaškega nasilja. V celoti gledano, pa je priznanje treba videti na koncu reševanja jugoslovanske krize, ne pa na začetku, je povedal Engholm. Ali bi bil primer Slovenije lažje rešljiv, vključno z možnostjo priznanja, če nebi bilo Hrvaških zapletov, ali z drugimi besedami, ali ni Slovenija talka hrvaške neizglednosti položaja. Se je glasilo eno od vprašanj Italijanskemu zunanjemu ministru Demikelisu na današnji konferenci s tujimi novinarji v Rimu. Odgovor je bil v okviru znanega. Torej zanikanje možnosti, da bi evropske države vodile politiko dveh hitrosti do Slovenije in Hrvaške. Ne glede na različna izhodišča, na katerih sta se znašli v zadnjih dneh. Usodi njunih diplomatskih priznanj sta povezani med seboj in z drugimi točkami celotne jugoslovanske krize, ki jo zahodne diplomacije poizkušajo rešiti v nadvse strani uravnoteženem sežnju tehničnih prispevkov h preprečenju oboroženih konfliktov in odlaganju reševanja vsebinskih bistvenih vprašanj na čas po izteku roka zamrznitve deklaracije o neodvisnosti. O njej, o slovenski deklaraciji, pa sedaj tudi Italija meni, da ni sporna v svoji pravni veljavnosti, kar je toliko kot priznanje pravice do samoodločbe.
Slovenski predsednik je danes prvič omenil možnost političnih in vojaških uslug Jugoslaviji. Izhajajoči iz sklepov Berlinskega sestanka držav članic konference o evropski varnosti in sodelovanju. Takšni interventni ukrepi bi prišli v poštev izključno šele, če bi zvezna vlada sporazumno zaprosila za tovrstno pomoč. Gorbačov je sicer poudaril, da si prvenstveno želi, da jugoslovanski narodi sami najdejo kar najbolj demokratično rešitev. Kriza pa po njegovih besedah zadeva vse mednarodne dejavnike, vštevši s Sovjetsko zvezo. Iz Gorbačovove izjave ni jasno, ali je imel v mislih vlado Anteja Markoviča, ali predsedstvo Jugoslavije. Sovjetski predsednik je skupno tiskovno konferenco s Španskim premiejem Gonsalesom izkoristil za nekoliko širši oris mednarodnih odnosov in vanjo vpeto jugoslovanski krizo. Menil je, da je svetovna skupnost po koncu hladne vojne v duhu Helsnikov krenila po poti globokih sprememb.

Sovjetske republike, ki pazljivo spremljajo te dogodke, pa krizo v Jugoslaviji, kot je dejal slovenski predsednik, razumejo kot izkušnjo, da je vse notranje probleme potrebno reševati ustavno in skladno z referendumskimi rezultati. Vse ostalo je po Gorbačovu slepa ulica.
Na Hrvaškem je iz dneva v dan bolj napeto in prav nič ni pretirana ocena, da vladajo v Slavoniji, kjer so veliki premiki enot jugoslovanske armade že prave vojne razmere. Samo v vzhodni Slavoniji, je v zadnjih 3 mesecih v številnih incidentih padlo že 90 ljudi. Miličnikov, pripadnikov narodne garde in civilistov. Po uradnih podatkih, je v spopadih med hrvaško policijo in srbskimi uporniki od lanskega avgusta padlo več kot 40 ljudi, več kot 200 pa je bilo ranjenih. Iz vzhodne Slavonije pa sporočajo, da je bilo na tem območju samo v zadnjih 3 mesecih ubitih več kot 90 ljudi. Točnih podatkov torej ne ve nihče, kajti tu na Hrvaškem divja prava gverilska vojna. Tudi pretekla noč ni minila brez streljanja in žrtev. Na mostu med Ilovkom in Bačko palanko, je bil v streljanju med hrvaško policijo in pripadniki armade, ubit en hrvaški policist. Troje je bilo ranjenih. Ni še jasno, kaj se je dejansko zgodilo. Hrvaška stran namreč trdi, da so na redno policijsko patruljo brez razloga začeli streljati, armada pa, da so spopad začeli hrvaški mupovci. Strele in eksplozije je bilo sicer slišati po vsej vzhodni Slavoniji. Prebivalci, kar 4. 000 jih je že pobegnilo z ogroženih območij, so se še posebej vznemirili zaradi velikih premikov vojske. Vendar hrvaški notranji minister to ocenjuje predvsem kot psihološko vojno oziroma kot običajne premike enot. Mogoče je seveda, pravi minister, da gre za zavzemanje strateških položajev. Hrvaška oblast trdi, da ima dokumentacijo več kot 1000 primerov v katerih je armada pomagala teroristom. Hrvaška tudi meni, da še posebej po včerajšnjem dokazu generalka Veljka Kadijeviča, armada postaja etnično čista, seveda srbska. Povelje namreč omogoča popolno čistko med morebiti nelojalnimi starešinami. Predsednik sabora Žarko Domljen, je danes zavrnil trditev, da so odnosi med Slovenijo in Hrvaško na doslej najnižji ravni. To so špekulacije, je dejal. Res pa je, da se je Hrvaška odločila za bolj postopno osamosvajanje. Del opozicije sicer meni, da bi morala Hrvaška bolj odločno ukrepati ob okupaciji Slovenije in o tihi zasedbi armade polovice hrvaškega ozemlja. Vendar o teh drugačnih razmišljanjih v javnosti ni veliko slišati. Hrvaški sabor se tudi denimo ne bo sestal ob tako pomembnem dogodku, kot je podpis brionske deklaracije.
Nobenega dvoma ni, da zdaj gre tudi za močno propagandno vojno, kako z najrazličnejšimi izjavami Slovenijo in Slovence čimbolj očrniti v javnosti, ki ji drugi informacijski viri niso dostopni. Ta primer je tudi današnja tiskovna konferenca za domače in tuje novinarje, ki so jo sklicali v zvezni carinski upravi. Carinska vojna med Beogradom in Ljubljano, kljub epilogu na bojnem polju očitno še vedno ni končana. Po Markovičevi razlagi brionskega memoranduma, je okoli 1. 500 carinikov v Sloveniji še vedno v službi zvezne carinske direkcije, medtem ko slovenska stran meni, da gre za uslužbence slovenske carine. Problem torej ni v carinah, ki naj bi se v prehodnem obdobju treh mesecev zbirale na prehodnih računih carinarnic, ter nakazovale na zvezni proračun. Temveč v navidez holastično vprašanje s praktičnimi posledicami, čigavi so cariniki. Po njihovem je nelogično, da bi cariniki dobivali plačo od republike Slovenije, carine pa pobirali za zvezno državo. Glavni argument pa je bil nelegalen uvoz orožja ter domnevna kolaberacija slovenskih carinikov pri tihotapljenju zlata in mamil. Nedelko Milajkovič je to ustrezno podprl s podatki o nelegalnem uvozu sistema veze za teritorialno obrambo slovenije. Sicer pa je bila današnja tiskovna konferenca namenjena predvsem resničnim zgodbam desetih zveznih carinikov, ki so v podalpski novokomponirani demokraciji, kot pravijo, doživeli največja grozodejstva psihične, moralne in fizične turture.

Podobna zgodba kot pri carinah je tudi v zračnem prometu, kjer je pomočnik zveznega ministra Slokarja, Čedo Pavlovič, predstavnikom zveznega sekretariata za promet in zveze odločno prepovedal dajati izjave. Bolj zgovoren pa je bil tiskovni predstavnik vlade.

Ne samo poškodovana in porušena gospodarska poslopja, tudi popolna ustavitev zračnega prometa prinaša Sloveniji veliko gospodarsko škodo medtem ko je slovenska vlada že nekajkrat obvestila zvezno, da so vsa tri slovenska letališča tehnično usposobljena za promet, pa je Markovič s pismom seznanil predsednika slovenske vlade Lojzeta Peterleta, da so na podlagi Brionske deklaracije strokovne ekipe letalske inšpekcije in zvezne uprave za nadzor letenja popolnoma pripravljene, da opravijo svoj del nalog za vzpostavitev zračnega prometa na vseh treh slovenskih letališčih. V zvezni vladi zdaj, kot piše Markovič, čakajo odgovor Slovenske vlade, da bi strokovne ekipe lahko začele delati. Sicer pa so v Gornji Radgoni danes seznanili novinarje s škodo, ki jo je povzročila jugoslovanska armada. 450 mio dinarjev znaša škoda, ki jo je v Radgonski občini povzročilo delovanje in divjanje tankovske enote jugoslovanske armade, ki je v petek 28. junija zasedla stari del mesta in mednarodni mejni prehod in se čez 6 dni, v sredo 3. julija umaknila iz Gornje Radgone. Pred tem si je s topovskim ognjem privoščila rušenje, ki mu bomo le s težka našli podobno kjerkoli po svetu, morda v Libanonu. S podatki o škodi, je danes postreglo vodstvo občine Gornja Radgona na tiskovni konferenci. Na stanovanjskih objektih je je za 100 mio, na komunalnih za 50, gospodarstvo ima škode za 150 mio dinarjev. K vsem tem moramo prišteti še najmanj 150 mio dinarjev tako imenovane posredne škode. Izpad dohodkov, kmetijskem kombinatu, erodu, avto radgoni, radenski v proizvodnji in tudi v turizmu. Mesto in njegovi prebivalci si po enotedenski mori in moriji trudijo, da se rane čimprej zacelijo. Komaj je zadnji vojak jugoslovanske armade zapustil Gornjo Radgono, so že pričeli s čiščenjem in odstranjevanjem ruševin. Pri čemer so se domači pripadniki civilne zaščite, gasilcev, komunale, rdečega križa in še koga, posebej izkazali gasilci iz sosednje Avstrijske Radgone. Pomoč ponujajo mnogi. Njihove ponudbe izvršni svet še zbira in ko bodo znane vse potrebe se jih bodo poslužili. Odprli so dinarski in devizni račun. V podjetjih in ustanovah, v katerih so zaposleni najbolj prizadeti in ogroženi, so že stekle akcije pomoči. Tudi Radgonski Demos je zbral 70. 000 dinarjev. Negovski dobrotnik Ivan Kramberger, pa je daroval 10. 000 nemških mark. 3 občini, dve za obnovo cerkvenega spomenika in 5 družini Marjana in Olge Zambuda, ki jima je vojska v celoti porušila dom. Ob vsem tem kar se dogaja in ob dejstvu, da vsi te silni premiki vojske tudi ogromno stanejo, se zastavlja vprašanje le kdo bo to vse skupaj plačal, ko je v Jugoslaviji ustavljena tudi mednarodna finančna pomoč. Edino, če bodo bolj odprte pipe v tiskarni bankovcev na Beograjskem Topčideru, kajti vojna se razplamteva tudi v gospodarstvu. Plačilni promet med Slovenijo na eni strani ter Srbijo, Bosno in Hercegovino ter Makedonijo na drugi je prekinjen. Kot da bi te republike delovale po nekih posebnih, svojih navodilih, saj očitno nimajo več kje vzeti denarja. Kljub vsemu služba družbenega knjigovodstva Slovenije priporoča, naj podjetja izplačajo osebne dohodke ob istih rokih in na enak način kot doslej. Z današnjim dnem, pa se z uredbo slovenske vlade spreminja način plačevanja s tujino. Domača podjetja in zasebniki morajo po novem pri plačevanju uvoza blaga za široko porabo z evidenčnimi deviznimi pozicijami, plačati še posebno dajatev 30 odstotkov celotnega uvoza, oziroma 40 odstotkov pri tako imenovanih varterskih uvoznih poslih.
Osnovni namen je bil ta, da se v čimvečji možni meri stimulira uvoz blaga za reprodukcijo in pa tistega blaga, ki nam je ob danih razmerah ob seveda zaostreni devizni likvidnosti nujno potrebna. Da se pa uvoz blaga široke potrošnje v nekem smislu podraži. Osnovni namen uredbe, ki jo je sprejel izvršni svet konec prejšnjega tedna je dejansko ta, da zagotovi v čim večji možni meri, da evidenčne devizne pozicije postanejo tudi vnovčljive. Uredba predvideva, da bi do konca meseca avgusta banke poravnale svoje negativne pozicije in od 1. septembra dalje, na podlagi zahtev podjetji in ob prej navedenih predpostavkah izvršile plačilo v tujino v roku 7. dni.

V obratnem primeru bi banke nosile stroške zamudnih obresti in seveda druge stroške, ki s tem v zvezi nastanejo. Banke komentirajo, da bodo zaradi pomanjkanja deviznih rezerv tedensko plačevanje v tujino in usklajevanje prilivov, težko izvedljivi. V zveznem sekretariatu za informiranje pri zvezni vladi očitno izgubljajo glavo in živce. Tako je namestnik zveznega sekretarja Mustafa Čengič v pogovoru s predstavniki za tisk veleposlaništva članic evropske skupnosti v Jugoslaviji izrazil veliko razočaranje nad neobjektivnim poročanjem zahodnih medijev o dogodkih v Jugoslaviji. Dovolil si je celo tako neokusnost, da je med drugim dejal, da so slovenski teritorialci zahrbtno ubijali 18 letnike, poročevalci pa so ubijali resnico. Po njegovem mnenju tudi demokratična Evropa ni imuna proti najbolj grobim potvarjanjem, cenzuram in enostranskim sodbam.

Zalivsko vojno je marsikdo dojemal kot posebej za medije zrežiran spektakel. Kot že naprej določeno igro, ki je demonstrirala tako vojno kot medijsko moč. Znotraj te fascinacije se je skoraj izgubila iracionalnost samega dogajanja. Jugoslovanski slovenski krizi imajo mediji drugačno vlogo. Na eni strani dokumentirajo, informirajo in to drzno ter izčrpno in vztrajno, pri nas. Na drugi pa so mediji tisto polje, kjer dejansko teče boj in so tudi sredstvo tega boja. Slika in beseda sta orožje in orodje in brez njiju mogoče svet sploh nebi bil tako na nogah kot je, kar navsezadnje tudi ni bil 1968 leta v Pragi. Skrajni dokaz moči, ki ga medij ima, je poskus uničiti naše oddajnike. Ko je pred dobrim tednom vojak zvezne armade na vprašanje naše novinarke, ali ve zakaj je s tankom prišel na slovensko mejo, dejal, da je tam zato, da brani mejo pred tujim agresorjem, ki nas namerava napasti, nas je to spomnilo, da se je vojna začela mnogo, mnogo prej.

Tudi takrat, ko so bila na Balkanu prečiščena sredstva javnega obveščanja. Vrhničani, ki so pred vojašnice namestili zvočnike s slovensko radijsko postajo, so to razumeli, da bodo posnetki ne le zgodovinski, temveč tudi sodni dokazni material, je napovedala že naša vlada, ki je v Zagreb odšla na pogajanja z video posnetki z bojišč. In ni naključje, da so se skoraj vsi novinarji pojavljali z raporti tako, da so pogledali na uro. Sicer, če le ponovim to, kar vemo vsi, ko na ulicah, na primer srečamo avtomobile z oznako Press, ko na tiskovnih konferencah še vedno gledam tuje novinarje, sem nekako pomirjena. In tudi za ideološko prečiščen in nadzorovan beograjski medijski prostor, me je vse manj strah. Kajti tako, kot se mora sesuti v že davno preživete ideale uzrta armija, tako se bo tudi vsa moč, ki jo imajo v rokah njihovi mediji, prej ali slej izkazala kot nemoč. Svet je kontaminiran s sporočil in zakrivajo jih lahko le za določen čas. Sateliti so nad nami. Tudi v naši RTV hiši, tako na radiu kot tudi na TV, si prizadevamo, da bi vas v naših informativnih oddajah sproti obveščali o vsem, kar se dogaja doma in v svetu. Res da smo že nekoliko utrujeni, pa ne samo mi, tudi tehnične naprave. Toda klonili ne bomo.

V teh dneh vojne, ki nam je bila vsiljena in s katero ji je jugoslovanska armada skušala pokoriti svobodno Slovenijo, sta radio in televizija Slovenija odigrala nenadomestljivo vlogo. Kot so Slovenci in drugi prebivalci države Slovenije izpričali, da so sposobni braniti samostojnost, svobodo in demokracijo, tako so snemalci na terenu novinarji, poročevalci, s sliko in besedo dokazali, da so sposobni z velikimi delovnimi napori in dostikrat tudi s tveganjem, do največje možne mere uporabiti svoje poklicno znanje in govoriti v pokončni poklicni

in človeški etični drži. Skozi točo neposrednih in verodostojnih, neizkrivljenih informacij od Gornje Radgone do Škofij, od Bregane do Karavank, je prihajala na dan in na svet nedvoumna resnica o brutalnosti napada na mlado neodvisno državo. Slovenija je ostala informativna celota in tudi s tem samozavestna. Jugoslovanska armada ni mogla uspeti s presekavanjem vesti o dogajanju, kot tudi ne z dezinformacijami o vseevropski zaroti in vdoru drugih armad, na naše ozemlje. Zato je posegla po barbarskih sredstvih in bombardirala ranljivi sistem civilnih oddajnikov, ki pa so bili, kjer je bilo to seveda sploh mogoče, s požrtvovalnostjo naših tehnikov spet vsaj za silo usposobljen. V imenu sveta RTV Slovenije, kot najvišjega upravnega organa zavoda, izražam vse priznanje radijskemu in televizijskemu informativnemu programu tehničnim službam novinarjem še posebej snemalcem in vsem, ki so soomogočili, da so beseda in slika vesti prispela do nas in svetovne javnosti. Zahvala velja tudi državljanom, ki so kot poročevalci s svojimi video kamerami pomagali, da je postala slika agresije na samostojno Slovenijo še dodatno dokumentirana. Hvala. To je vse, kar smo vam pripravili v televizijskem dnevniku. Na svidenje.

Prejšnja: 8. 7. 1991

Naslednja: 10. 7. 1991

oglasno sporočilo

Moj RTV

Dnevnik - Sedma moč osamosvojitve: 9. 7. 1991