Odprti kop - Dokumentarci: Čas nevarnega življenja

Besedilo, Slike

Premiera: torek, 23. oktober 2007, Vse oddaje

Naslednja: Jesen

Ej, Diego, prijatelj moj, kjerkoli si že!
Si predstavljaš, že skoraj 15 let je, odkar je Jana izginila iz našega malega slovenskega življenja. Se spominjaš, kolikokrat sva ugibala, kam neki jo je zanesla usoda po Štandekerjevi smrti? Tako dolgo sva jo iskala, da si medtem ti odšel za Štandekerjem. Ej, frend, upam, da se imata dobro. Samo sporočam ti, našel sem jo. Končno sem jo našel.

Diego, se spominjaš, ko je prišla v Ljubljano, kako vas je začarala tam pri Mladini, Američanka, vojna fotografinja, svetovljanka, avanturistka, ženska in pol. Pripovedovala je o tveganju, adrenalinu, vojni, krvi. Bila je bitje iz drugega sveta, ki smo ga poznali samo iz filmov.

Tisto jutro, z Diegom sta se vozila pet ur iz Ljubljane po poljskih poteh, da sta prišla v Maribor. Na progi tu, čisto blizu nas, je bila že barikada. Peš sta šla potem do nas, na tem hribu, nad našo hišo, naenkrat sem videla zjutraj, da sta tu dol pritekla. Ivo je bil oblečen v kratke hlače, poletno, čisto tako kot da gre na nek izlet.
Štandeker je bil pripovedovalec zgodb. To je pač Božji dar, to ni nekaj, kar se lahko naučiš. In najlepše je znal pripovedovati tiste zgodbe, ki jih je sam doživel.

Hotel sem napisati vojno reportažo, v glavi pa so mi ostali samo mrtvi in ranjeni, vozniki tovornjakov v tretji blokadi med Mariborom in Šentiljem. Brkati in preznojeni od čakanja, že en dan stisnjeni med dve strani vojne, ki je niso mogli razumeti. Bolgar z velikim zlatim prstanom, z orlom na njem. Veseli Turek, ki je skušal prestrašenost skriti tako, da je govoril in govoril.
Namreč to, kar ga je, tako rekoč v domačem kraju, par kilometrov stran od Pesnice, zares presenetilo, je to, da se mu zgodi najbolj strašen vojni prizor, a je res? In če je res, potem je to treba zapisat, fotografirat, narisat, razumet.
Potem sem najprej vprašala, če bosta jedla jagode, pa sem prinesla jagode z vrta, pa palačinke sta si zaželela. In potem sem tiste spekla.

Potem pa je Ivo rekel, naj malo več pripravim, da bo še s seboj vzel, ker so še drugi novinarji tam. In potem sta se odpeljala.

Z Diegom sva oprezala za primerno opazovalno točko in se nazadnje odločila za streho hiše. Našla sva neko lestev in jo naslonila na streho, ki pa je bila hudičevo visoka, ampak razgled od zgoraj je bil vreden truda. Na oni strani čaka desetina tankov. Pred njimi je na enem pasu nastavljena kolona sedmih velikih tovornjakov. Potem povprek proga z dolgo kompozicijo tovornih vagonov. Iz gozda na vzpetini veter včasih prinese kak odrezan stavek. Tam čakajo teritorialci.

Pod nama je še vedno živžav ljudi, ki naju vznemirjeno sprašujejo, če se že kaj dogaja. En tank prihaja, jim zavpije Diego. Prihajal je, po pobočju na levi strani, za potočkom in šumo. Počasi se je kotalil v izvidnico. En srčni utrip, tako preprosto in sočasno. Strel. Diego fotografira. Tank se strese. Dim in nič več. Samo tišina zaustavljenega stroja.

Ko sva bila na drugi strani vlaka, so prišli avioni. Nekaj tovornjakarjev je steklo na varno. Vsi so nekam tekli. Rafal je stekel po dvorišču mimo naju. Spet rafal. Diego kriči, da krogle odbija na stran. Iz starega Grundingovega radia Kučan nekaj govori. Diego čaka in fotografira, potem se vrže za menoj noter. Eksplozije, mečejo rakete. Ko je bilo konec, se je zdelo, da ni nikjer nikogar. Ni ječanja. Kaj je z ljudmi pri tovornjakih?

Pri prvem tovornjaku v jarku ležijo trupla in ranjeni. Z one strani vlaka dim in neka ženska v angleščini kriči, da naj, fak, nekdo že prinese nosila. Pazi, kamion bo eksplodiral, kriči ona. Diego in ženska, ki mora biti tudi fotograf, vlačita telesa iz jarka. Nekateri so mrtvi, eden sedi in stoka. Pri hiši nasproti, priteče teritorialec, sam. Jaz sem bolničar.
Jana je bila tik za nama pri Turkih, po zračnem napadu je samo ona ostala cela.

Diego je držal spodnji kos, jaz za bedro, bolničar pa je obvezoval tisto vmes, kar je manjkalo. Pozabil sem, kako je bilo ime bolničarju. Bil je dober, miren. Potem smo čakali in molčali. In Diego in Jana sta dvakrat pritisnila na sprožilec, tako iz navade.

Na začetku smo se precej naivno odločili, da je najbrž to bilo to, da je bil Šentilj najbolj strašna epizoda razpada Jugoslavije, pač naivnost preprostežev, pa tudi da kaže na dobro srce, preprosto nismo verjeli, da je lahko naša domovina, tako globoko lahko zaide v srce drame, v ta mrak medsebojnega ubijanja. In na začetku smo se zadeve lotili skrajno lahkotno in ne da bi opazili, smo postali vojni dopisniki.

On je bil tudi v Vukovarju, pa je bil v Osijeku, pa je bil v Vinkovcih, pa ne vem, kje vse. Ker tudi takrat enkrat, ko sta se z Diegom vračala iz Zadra, je imel Ivo tisti dan rojstni dan, 30 let je bil star. In me je zvečer ob desetih poklical iz hotela. Pa je rekel, mama, nič ne skrbi, nič se nama ni zgodilo. Potem sem mu še čestitala za rojstni dan, pa sem rekla, Ivo, kdo ti je pa danes spekel torto za rojstni dan?

Ivo in Diego sta šla v Vukovar kakšen mesec za tem, ko sva bila midva prvič tam. In Diego je prinesel fotografije, ki so bile fascinantne. Gledali smo te slike in Ivo je rekel, veš, Diego, ta nima samoohranitvenega nagona.

Kar je Diego naredil, skorajda sodi v antologijo slovensko- argentinske poezije, bolj kakor v zgodovino fotografije.

Mislim, da ta napetost med vzhodom in zahodom, ki je bila včasih v Jugoslaviji simpatična in stimulativna, da počasi prerašča v eno manjše krizno žarišče.

Diego, nikoli mi nisi natančno povedal, zakaj nisi šel z njima v Sarajevo. Si zaslišal glas razuma? Previdnosti? Strahu, ki te je odvrnil? Težko verjamem.
Je morda med vami zraslo nekaj, zaradi česar preprosto ni bilo več prostora za vse tri?

Ta pogled je bil ta, da smo nekako verjeli, da bo vse to železje šlo nam čez glavo, ampak hkrati smo se soočili s tem, da je večno življenje privilegij ljudi, ki verjamejo.

En torek prej, ko se je to zgodilo, sem jaz bila v Mariboru in Ivo me je klical iz Sarajeva. Je rekel, mama. v redu je, nič ne skrbi. S kom si tam? S prijatelji, je rekel.

Nekaj mi je še govoril o tem in potem sem mu spet rekla, Ivo, čuvaj se, čuvaj se.

General Lewis Mc Kenzie se v svoji knjigi spominov na Sarajevo, živo spominja obiska Jane Schneider in Iva Štandekerja, tik preden sta se odpravila na usodno pot v Dobrinjo.

Srečal sem Jano Schneider in presenetile sta me njena predanost in pogum, ki je mejila že na norost. Preživela je že veliko spopadov, vključno z vojno v Afganistanu, njene fotografije pa so se pojavljale na prvih straneh Newsweeka in drugih velikih revij. Spominjam se, da sem ji, ko je zapuščala mojo pisarno, rekel, Jana, mrtvi boste ali pa slavni. Pazite nase.

Jaz sem bil v Zagrebu in sem delal intervju s poglavarjem srbske pravoslavne Cerkve v Zagrebu. In medtem, ko sem delal intervju, je prišla njegova žena in je rekla, da je poslušala radio in da je slišala, da je bil novinar Mladine ubit v Sarajevu. Sem rekel, hops, a ste dobro slišali? In potem, tam v sobi, kjer sva delala intervju, je bil radijski sprejemnik, smo odprli poročila zagrebškega radia, ki je poročal o tem, da je bil Ivo Štandeker, novinar Mladine, ubit v Sarajevu.

Takoj po kosilu je prišlo poročilo, da sta se ameriška fotoreporterka Jana Schneider in njen kolega, znani slovenski novinar, Ivo Štandeker, severno od Dobrinje, znašla pod streli strojnic iz tanka.

In tako Diego, kot si Jano in Iva spremil iz Ljubljane, tako je bilo tudi ob njuni vrnitvi iz Sarajeva. To si storil na najboljši način kot si znal, kot verni zapisovalec trenutka, s kamero, brez velikih besed, kajti tisti žalostni čas res niso bile potrebne.

Štandekerjeva smrt je bila, vsaj zame in mislim, tudi za mojo generacijo novinarjev, prisiljeni smo bili sprejet to nesrečno dejstvo, da nismo nesmrtni. Med 20. in 30. letom mislim, da smo vsi prepričani, da smo nesmrtni. In tako bi tudi moralo biti. To, da so Štandekerja ubili, to je bila velika krivica za celo generacijo.

Prejšnja: Luka Koper - Za nova obzorja

Naslednja: Jesen

oglasno sporočilo

Moj RTV

Dokumentarci: Čas nevarnega življenja