Odprti kop - Dokumentarci: Dragonja - skrivnostna reka, dokumentarna oddaja

Besedilo, Slike

Premiera: nedelja, 03. maj 2009, Vse oddaje

Naslednja: Prof. dr. Ignacij Voje - Zoisov nagrajenec za življenjsko delo

Jutro v sečoveljskih solinah prebudi galebe, ki poletijo prek solnih polj in ostankov solinarskih hiš, ki jih povezujejo solinske ulice. Tako imenujejo kanale, po katerih so nekoč solinarji s čolni prihajali do hiš, v katerih so prebivali poleti s svojimi družinami, z ladjami pa so prek teh solinskih ulic odvažali sol do skladišč soli v Portorožu.

V sečoveljskih solinah se reka Dragonja izliva v morje in že tisočletja odlaga naplavine. Delce kamnine, ki jih brusi vzdolž celotnega, nekaj nad 30 kilometrov dolgega toka. Z naplavinami zasuto rečno ustje je omogočilo nastanek rahlo dvignjene ravnice ob rečnem ustju, na kateri je človek postavil nasipe. Za njimi ujel in zadržal morje, med nasipi uredil solna polja ter z zapornicami uravnaval dotok in odtok vode.
Piran je zrasel na soli, pravi stari rek. Ob pogledu na Piran si zlahka predstavljamo trgovski značaj srednjeveškega mesteca. Ob pogledu na sečoveljske soline pa le redkokdo pomisli, da je bilo tu pred stoletji morda največje naselje v povodju Dragonje. Danes nanj spominjajo samo še ostanki preko 400 hiš in bogata kulturna dediščina ter izročilo solinarstva.

Za ta del Istre omenjajo viri soline že v začetku 9. stoletja. Sečoveljske pa so v pisanih virih prvič omenjene v drugi polovici 13. stoletja. Pridelovanje soli na tem prostoru že stoletja poteka po enakih, tradicionalnih postopkih.

Noben korak v tem postopku ni povsem preoblikoval narave in zakonitosti, ki vladajo v naravi, živa bitja pa so se skozi stoletja navadila na prisotnost človeka. Nekatera izmed njih so celo postala odvisna od razmer v solinah. Med njimi je na primer solinski rakec, komaj kak centimeter velika vrsta planktona, ki živi v močno slani vodi ali pa riba solinarka.

Kompleks sečoveljskih solin je tekom stoletij postal uravnotežen skupek različnih življenjskih okolij, ki jih izkoriščajo redke, posebej prilagojene rastlinske in živalske vrste. Med izredno pestrim živalskim svetom v sečoveljskih solinah izstopa favna ptic. Tu je bilo do zdaj ugotovljenih že čez 270 vrst ptic, med katerimi jih vsaj 90 tu tudi gnezdi. Sečoveljske soline so bile leta 2001 razglašene za krajinski park. Temeljno poslanstvo parka je, da ohranja pestrost rastlinskih in živalskih vrst ter njihovih prebivališč, kulturno dediščino in krajinsko podobo. Poleg tega pa upravljalci parka skrbimo tudi za nadaljevanje tradicionalne rabe, v tem prostoru je to solinarstvo in za omogočanje obiska in osveščanje javnosti o pomenu varstva narave v zavarovanih območjih.

Stoletno življenje solinarjev v sečoveljskih solinah je pustilo sledi v stavbni dediščini, načinu življenja, običajih in kulturi solinarjev.

Na fontenidžah, tako se imenuje južni del solin, je bila pridelava soli zaradi vdora cenene afriške soli na evropski trg v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ustavljena. Na leri, severnem delu solin, pa še vedno pridelujejo sol na tradicionalen način.

V naravi kroži voda med nebom in zemljo. V solinah pa za uravnavanje vodnega režima skrbi človek.

Sečoveljske soline so poznane po pestrosti ptičjih vrst. Tu gnezdi beločeli deževnik, ki sodi med evropsko močno ogrožene vrste. Njegova prebivališča so namreč predvsem na peščinah ob morskih obalah in v solinah. Te življenjske prostore pa vedno bolj ogroža človek z gradnjo plaž in hotelov.

Stoletja je na stotine rok solinarjev in njihovih družinskih članov redno obnavljalo nasipe, ki so potrebni za nadzor nad vodami v solnih poljih, hkrati pa preprečujejo tudi prelivanje morja prek gnezdišč, kjer gnezdi ena najbolj zanimivih in tudi ena najbolj značilnih solinskih vrst ptic, polojnik. Od vseh evropskih ptic ima polojnik najdaljše noge glede na telo. V Sloveniji gnezdi le v sečoveljskih solinah.

Ptice, ki gnezdijo na tleh in pri katerih so mladiči že kmalu po izvalitvi sposobni slediti staršem, pogosto poskusijo zavarovati svoje mladiče pred sovražniki in vsiljivci tako, da hlinijo poškodbo. S tem poskusijo plenilca speljati stran od nebogljenih mladičev ali jajc v gnezdu. Plenilec se namreč odloči, da bo poskusil upleniti na videz poškodovano odraslo ptico. Ko na ta način plenilca speljejo dovolj daleč stran od mladičev, se vrnejo k mladičem.

Obiskovalec parka naj bi se ob takem vedenju zamislil. V solinah nismo sami. Tu gnezdijo redke in ogrožene ptice. In če zapuščamo uhojene poti, se lahko zgodi, da pohodimo jajca ali celo mladiče teh ptic. Zato v park vabimo obiskovalce, ki spoštujejo naravo in označenih poti ne zapuščajo.

Za slana tla so v sečoveljskih solinah značilne slanuše ali halofiti, kot strokovno imenujemo to slanoljubno rastje. Te prenesejo in pa potrebujejo velike koncentracije soli in skoraj vsi halofiti imajo značilno mesnate liste, so sočni, kot jim pravimo in v primerjavi z drugimi rastlinami, vsebujejo zelo veliko natrijevega klorida. Posebnost slanuš je tudi v tem, da se zaradi pomanjkanja dušika, ki ga težko načrpajo in slanih tal, jeseni obarvajo v rdeče- vijolično barvo.

Najlepša med slanušami je prav gotovo ozkolistna mrežica. Obiskovalci parka je ne trgajo, ker vedo, da so njeni drobni vijoličasti cvetovi najlepši v naravi.

Krajinski park Sečoveljske soline je bil ustanovljen z namenom ohranjanja naravnih vrednot in kulturne dediščine solin. Poleg tega je park namenjen obiskovalcem, sprehajalcem, pogosti gostje so šolarji, ki v parku spoznavajo zgodovino, tradicijo in naravne posebnosti. In teh v parku res ni malo. V topli polovici leta so v solinah pogoste živo pisane žuželke.

Za hip ugledamo kuščarja ali celo nestrupeno kačo, v sladkovodnem močvirju, na robu parka, pa v družbi kačjih pastirjev, živi tudi želva sklednica.

Nadaljevanje tradicionalnega solinarstva in s tem povezanega uravnavanja vodnega režima, ohranja razmere za pester rastlinski in živalski svet. Človek, ki je dandanes marsikje tako grobo posegel v krhko ravnovesje narave, v solinah dokazuje, da je njegovo poseganje v naravo, lahko tudi v sožitju z naravo in vabljivo za številne vrste.

Sečoveljske soline so največja skrivnost in dragocenost ob toku reke Dragonje. Danes si težko predstavljamo, kako je reka Dragonja ob svojem ustju odložila toliko naplavin, da je nastalo šest in pol kvadratnega kilometra veliko ustje, oziroma estoarij, kot se strokovno imenuje. Vsako leto reka tukaj odloži preko 40 tisoč kubičnih metrov materiala, ki ga brusi ob svojem toku in nosi s seboj. V izlivnem delu je reka Dragonja uravnana in teče ravno in razmeroma hitro, tako, da se zdi, da naplavine sploh ne zastajajo ob rečnem ustju.

V resnici je bilo pred mnogimi leti drugače, saj v ta del reke človek ni posegel. Takrat so bili tu številni rečni okljuki, poplavna ravnica je imela bolj močviren značaj. Danes se prek preostalih meandrov v spodnjem toku sklanjajo mogočna drevesa, ki zakrivajo rečno strugo reke Drnice in Dragonje.

Če iz ptičje perspektive pogledamo nekdanji istrski plato, potem se po vseh izdolbenih dolinicah in grapah pod njim, uvidi vse tiste milijone in milijone kubičnih metrov odplavljene zemljine, ki zdaj znižuje Piranski zaliv in dobrohotno pokriva sečoveljske soline.

Vodno gladino prekrivajo krošnje vrb in topolov, značilnih dreves poplavne loke. Bolj ko se oddaljujemo od reke, več je njiv in vinogradov. Pa vendar takšna kulturna krajina ne zmanjšuje vtisa, da smo v nedotaknjenem okolju.

Povodje Dragonje sestavlja fliš, to je kameninski sestav iz plasti tršega peščenjaka in mehkejšega laporja, ki je nastajal v eocenu kot usedlina plitkega morja. Lapor je mehek, na vodo neodporen, zato ga voda raztaplja, brusi in hitro razpada. Ob flišnih stenah, ki jih je kar nekaj v Dragonji, tako nastaja drobir ob samem robu struge, ki ga nato visoke vode odnašajo. Odnašanje materiala vzdolž struge tvori prodišča in pomembno oblikuje reko. Celotna dolina Dragonje je sestavljena iz teh naplavin, ki so flišnega izora, je pa skrivnost spodnjega dela doline ta, da iz fliša štrlita dva apnenčasta otoka, ki dolino tudi zožata in to sta ostanka apnenca najstarejše kamenine, torej povodja, ki jih je oblikovala, take kot danes vidimo, voda, najverjetneje nekdanja struga Dragonje, danes pa dež, ki teče iz vrha navzdol.

Na tej točki pa stojim na najtoplejšem delu Dragonje. Po temperaturi zraka to seveda ni tako zaznati, ampak rastline čutijo temperaturo drugače kot mi. Ukoreninjene na svoje rastišče jim seveda dosti pomeni temperatura tal. In zdajle se nahajamo na drugačni geološki podlagi kot je v večini porečja Dragonje. Tukaj nismo na flišu, ampak smo na novolitskem apnencu in ta kraj se imenuje stena v dolini Dragonje. Ta stena je obrnjena, seveda, proti jugu in fizične lastnosti te kamnine so takšne, da vsa voda takoj pronica v podzemlje, to je Kras in, seveda, površina ostane suha. Zato, ker je suha, je tudi topla in potem nadvse primerna za uspevanje tako imenovanih termofilnih, toploljubnih rastlin. Ker smo pa že tudi v bližini morja, imamo tukaj na steni takšen otoček tiste prave že, mediteranske makije. Tule je črni hrast ali črničevje, ki je sicer zelo pogosta vrsta na apnenčasti jadranski obali, tukaj v dolini Dragonje pa je to posebnost. Zelenika je tipičen primer za to mediteransko, kot rečemo, trdolistno vegetacijo. V grmovjih zelenike, v senci, se skrivajo še druge rastline, ki so zanimive. Na primer, bodeča lobodika, ki je ravno tako zimzelena rastlina. Domačini jo spomladi nabirajo kot mlade vršičke špargljev, zdaj, v jesenskem času, je pa atraktivna zaradi svojih rdečih jagod. Naj omenim še vedno zeleni šipek in pa, recimo, brošč. Sicer je pa stena v dolini Dragonje botanikom poznana po tem, da je v sedemdesetih letih na tem gričku, apnenčastem, profesor Tone Vraber našel kar 300 različnih rastlinskih vrst, predvsem mediteranskih enoletnic in pa travniških vrst. V aprilu, maju pa bi našli na steni in v okolici stene vsaj 20 različnih vrst orhidej, kukavic, mačjih očes, tudi posebnosti, ki jih najdemo samo v dolini Dragonje, v jesenskem času pa vendarle najdemo eno čebulnico, ki je atraktivna in zacveti šele septembra, oktobra, jesenska morska čebulica ali osrečnica. To je vrsta, ki je v Sloveniji zelo redka, saj poznamo samo tri nahajališča.

V srednjem in zgornjem toku je Dragonja globoko zarezala v flišne sklade in jih povsem razgalila. Tako reka svoje milenijsko življenje vrisuje v pokrajino in nam obenem razkriva zgodbe davnih časov pred 40- imi milijoni let. Pripovedujejo zgodbo nastajanja kamnin, ki danes tvorijo lice slovenske Istre. V vodo padajo celi kosi laporja in pečšenjaka. Predvsem lapor voda precej hitro deli po plasteh, tako kot so nastajale.

Tukaj vidimo odtise nekdanjega morja, na katerega se je potem spet nov material naložil in sprijemal in po teh plasteh se tudi lušči in razpada zelo hitro, medtem ko peščenjak, ki je bolj odporen na vodo, dolgo ohranja to obliko. Oblika naplavin v Dragonji je drugačna kot so plavine v drugih slovenskih rekah, ki so iz apnenčaste podlage. Oblike v teh rekah so okrogle, medtem ko so tukaj ploščate in zaobljene le ob straneh in taka oblika peščenjaka pravzaprav ostaja dolgo vzdolž reke enaka. To je primer laporja, ki ga lahko kar v rokah topimo, mogoče že čez kilometer ali dva, tega kamna ne bo več.

Sedanje površje se je porodilo ob burnih dogajanjih globin evcenskega morja. Vreče, polne ostankov nekdanjih bitij, trdne plasti peščenjakov in okamenele plasti meljevcev, so naložene v vse smeri, ena nad drugo ali ena pod drugo. V kamninah najdemo vse polno sledov lazenja, kotaljenja, ritja, nenavadne odtise iz davno minulih časov, še preden je Dragonja pričela zarisovati svoj tok življenja, ki ga zdaj razkrivamo.

Cela Istra in porečje Dragonje je bilo pred naselitvijo človeka popolnoma prekrito z gozdom. Starodavna kulturna krajina je bila že v antiki in potem še intenzivneje do današnjih dni, povsem spremenjena v terase, v pašnike. Ravni predeli na vrhovih gričev so služili za najboljše kmetijske površine. Nekateri predeli pa so se ohranili v prvotnem, gozdnem stanju.
Eno večjih skrivnosti odkrijemo v bližini vasi Boršt, kjer na borih 200 do 300 metrih nadmorske višine, že raste prostran bukov gozd, ki v normalnih pogojih uspeva nad 800 do 1000 metrih nadmorske višine. Tu pa je na strmih, senčnih, severnih bregovih razvit pravi bukov gozd. Seveda z drugačno podrastjo kot smo je vajeni v celinski Sloveniji.

Večji del porečja Dragonje pa sicer pokrivajo termofilni gozdovi, sestavljeni iz hrasta puhovca, malega jesena, črnega gabra in velikega števila grmovnih vrst, med katerimi je daleč na prvem mestu ruj. Poleg ruja pa brin, razni dreni, glog, črni trn, ob vodah pa predvsem topol, vrbe in pionirska rastlina, akacija.

Botaničnih posebnosti in skrivnosti doline Dragonje pa ne najdemo samo na steni, ampak v celotnem toku reke.

Malokdo ve, da v slovenski Istri raste divja pistacija, terebin, ki je zaradi živo rdečih plodov, zelo zanimiva za ptiče.

Med slovenskimi divjimi sadnimi drevesi je posebej redka mandljevolista hruškica.

Sončna pobočja v dolini Dragonje skrivajo še eno, lahko rečemo ta pravo skrivnost, tudi botanično. Na rdečeplodnem brinu uspeva zajedalec. Imenuje se brinjekaz. Nekateri ga imenujejo tudi brinova omela. Tukaj pred nami so drobni mesnati grmički rumeno- zelenkaste barve. Po navadi ja na enem brinu več grmičkov. Med seboj so povezani po vodovodnem sistemu žile posameznega brina in, seveda, ta brinjekaz potem črpa vse hranilne snovi od svojega gostitelja.

Nahajamo se na lovišču v dolini Dragonje, ena zanimiva lokaliteta, lahko rečemo, namreč take koridorje po navadi doline, useke, rečne tokove, ptice na svojih selitvenih poteh izkoriščajo, se lažje po njih orientirajo, lahko bi celo rekli, iz leta v leto. Namen obročkanja, ali pa, če hočete, označevanja ptic, je pravzaprav proučevanje njihovega načina življenja in pa predvsem njihovih selitev.

Bogat je tudi živalski svet v dolini Dragonje. V reki so pogoste ribe, med njimi najbolj kleni, na obrobju živi štiri vrste dvoživk, v vodi je redek primorski koščak, vrsta raka, ki se po navadi pojavi ravno takrat, ko vstopimo v vodo, ker misli, da je s tem prišel vir hrane, posebej pester pa je svet plazilcev. Med enajstimi vrstami plazilcev, ki so bile odkrite v dolini Dragonje, izstopa progasti goš, to je vrsta kače, ki je bila v Sloveniji v zadnjem času odkrita le na steni ob Dragonji. Med žuželkami je posebej bogata favna metuljev, poleg tega pa so strokovnjaki odkrili tudi določene druge vrste žuželk, enodnevnice, mladoletnice in vrbnice, ki jih drugje v Sloveniji sploh do sedaj še nismo našli.

Suhi travniki so v Evropi eden izmed vrstno najbogatejših habitatov. Čeprav so po svojem izvoru sekundarnega nastanka, se pravi, da jih je ustvaril človek zaradi paše, zaradi košnje, so eden izmed najpomembnejših habitatov za ohranitev vrst. Žal se ti bogati biotopi pospešeno zaraščajo, saj kmetje travnikov ne kosijo več zaradi sena, ker tudi živine ne redijo več. Po tistih gozdih pod Laborjem, to je bilo vse na roke pokošeno, je potem živina čisto drugače. Si imel gor lahko 50 glav živine. Zdaj je že dve leti, ko nimam niti ene več. Ja, glejte, pet koscev je kosilo en dan tu gori. Zdaj pa vidite, kako je vse zaraščeno. Zdaj ne moreš sejati nobene stvari, ker pridejo divji prašiči, vse pojejo. Sem včasih kosil, ja, ko sem imel polno živine, sem šel zvečer s traktorjem lepo, sem vse tisto pograbil in zvozil domov. Zdaj je vse zapuščeno. Živine nimam več, ko smo imeli polno živine, sem šel gor in vse pokosil. Je rekla moja hči, da sem neumen. Tako je bilo tisti čas, pred dvajsetimi leti.

Od kod izvira ime te zavite reke? Kateri zmaj je dal Dragonji svojo kri? Reko Dragonjo res lahko štejemo v eno izmed precej vijugastih rek, nenavadnih po svojem toku in po svojih številnih pritokih pravzaprav. In to so stari krajepisci, od Petra Kopa do Pavla Nardinija in mnogih drugih, šteli tudi k njenemu imenu. Namreč, smatrali so, da prav ta vijugavost izpričuje nekega zmaja, neko kačo in drago, kar pomeni zmaj po italijansko, pa tudi morebiti seveda z latinskim korenom, je dalo ime tej reki. Ena prvih omemb reke Dragonje se nanaša na podelitev cesarja Konrada II. iz leta 1035, torej, dalnjega leta 1035, ko podarja mestu Koper, oziroma prebivalcem mesta Koper ozemlja v neposredni bližini mesta Koper, torej celo preko Dragonje. Torej, njena obmejnost je bila že pravzaprav izpričana nekje v antiki in še sedaj jo poznamo predvsem po njeni mejnosti. Vendar pa je bila njena vloga precej drugačna v zgodovini. Prav naplavine reke Dragonje, tega največjega istrskega hudournika, kot ga nekateri imenujejo, je ustvarila pogoje za soline, je ustvarila pogoje za soline, je ustvarila pogoje za odlična ribišča, ki so bila v Piranskem zalivu in ki so predstavila temelj, ekonomski temelj, marsikateremu Pirančanu in Piranu, saj je slovel Piran v srednjem veku za eno najbogatejših istrskih mest prav po solinarstvu, prav po ribištvu. In zaledje Pirana so vedno bili griči in doline ob Dragonji, ki so jih tradicionalno imenovali šavrinska pokrajina.

Stoletja nazaj, od vedno, pravijo starejši, da so jim drugod v Istri, v Bujah, Savudriji, pravili, da so Šavrini. Od tudi ime. Šavrinke, Šavrini, šavrinska glasba, šavrinski plesi, šavrinska ljudska pesem. Tudi naše narečje spada v šavrinske govore, med istrsko narečno skupino, " kurk je stara kanta, taku mlad je vadetna ", pravimo z različnimi pregovori. Ljudje, ki živijo v teh vaseh, v Sv. Petru, Novi vasi, Krkavčah, so navezani na dolino Dragonje, ker je bil to vir vode in vir zemlje.

Če najprej povemo nekaj besed o oljkah, ki so v zvezi tudi s Tonino hišo, potem pravimo, da oljka spremlja človeka od rojstva do smrti. Zaznamujejo ga pri krstu s krstnim oljem in pač verni se poslovijo od tega sveta s poslednjim oljem. Moramo pa reči tako, da je oljka resnično preživljala Šavrina in Istrana, s katero so lahko plačevali davke, s katero so si lahko kupovali druge predmete, reči pač, ki jih je potrebovalo življenje. Oljka ima častno mesto v družinah še danes. Recimo, za oljčno nedeljo ali oljčnico, ljudje še vedno spletajo oljčne vejice, imenovane palme in jih potem nosijo blagoslavljat. Danes oljka doživlja neko renesanso, neki preporod in postaja olje zelo, zelo dragocena stvar. Dolino Dragonje, pa tudi sosednje Drnice, konec 19. stoletja je bila večina samo travniki. Kmetje so tu kosili seno, ker je bilo veliko živine. Z začetkom 20. stoletja nekje pa potem prevlada trta, ki jo zasajajo v dolinah in, seveda, Istrani ne moremo brez polente in zato je treba jemat prmanton ali kot rečete vi, koruzo. In ta uspeva v dolini, kjer je dovolj vode. Na hribu pridejo samo niti na glavah za glavišnico.

Ekonomska značilnost Dragonje ni znana samo po naplavinah, morebiti še bolj v preteklosti po številnih mlinih. In kar 46 mlinov naj bi bilo vsaj v 19. stoletju razporejenih ob reki Dragonji. To je bila pravzaprav v svojem času, zlasti v srednjem veku, pa tudi v novem veku, skorajda edina in najznačilnejša industrijska dejavnost in ob mlinih se je dogajalo marsikaj. Družbeno življenje, dogajala se je ekonomija, dogajala se je politika. Pravzaprav se je to območje obdelovalo z vinom, torej s trtami, z oljkami, ni pa se obdelovalo z žiti. In ta žita so prinašali v mline iz cele Istre, tudi iz celotnega zaledja. Tudi iz, seveda številni ti, tako imenovani Kranjci, torej iz slovenskih dežel, so v prejšnjih stoletjih prihajali s svojimi žiti, tu mleli in praviloma pravzaprav prodajali prebivalstvu Istre to žito, oziroma moko, ki pa je marsikdaj tudi prehajalo v same Benetke in je tako tvorilo nek temeljni pogoj za razvoj ekonomije, trgovine tega območja.

Jaz sem spomnim, ko so bili gor mlini, osem mlinov je imela Dragonja. Gor sta na Škrlinah bila dva mlina, pa pri Tiklanovi, Nemčeva mlina, pa Blašev mlin na Krkavčah dol je še kakšen, ne vem, kako se je reklo, pa sta še dva, trije dol do meje, Dragonje. Smo šli, enkrat so šli z vozom eden je šel prav z oslom, smo šli v mlin s koruzo in večinoma se je s koruzo šlo takrat, pšenico manj, tudi ječmena nekaj in tako.

Poleti reka na nekaterih mestih povsem presahne in nekatere živali v reki umrejo. Dragonja sicer še kaže nekaj svojega podzemnega toka, ki vsake toliko primezi na dan, vendar je vode za nekatera bitja vendarle premalo. Kot po čudežu pa se spet pojavijo ob naslednji večji vodi. V naši zavesti je, da so reke vodnate, z veliko pretoka preko vsega leta. V Mediteranu, oziroma v zavetju submediteranskega podnebja, kot je to v dolini Dragonje, pa temu ni tako. Padavine so tekom leta razporejene tako, da poleti skoraj obvezno pride do sušnega obdobja. V tem času reka lahko skoraj popolnoma presahne, ostanejo samo podzemni tokovi, ki se pretakajo pod površjem. V poletju je po navadi razmnoževalna sezona za živali že končana in njihove ličinke se uspejo pred sušo umakniti v tiste predele, kjer voda zastaja ali pa se napajajo preko teh podzemnih tokov.

Tukaj so velike suše, voda presahne. In sicer, vodnjaki, ki nudijo vodo v zimskem času, izviri presahnejo in bili smo vedno primorani nositi vodo. Voda je bila za Istro vedno velik problem. Večje količine vode so pa v letih še po drugi svetovni vojni, pravzaprav do višinskega vodovoda, ki je tem vasem omogočil pač vodo iz pipe, prignali na osličih z brentami. Kali so tudi značilni za Istro, mi jim pravimo pueč, vendar so pa bolj stekališča in kadar tudi tukaj zmanjka vode, zopet ostane Dragonja ali pa še Drnica, da se potem živino žene napojiti v dolino. Bi morala še omeniti vsaj perice, s tem, da so prale mestno perilo Piranu, Koper, Izola in seveda Trst, je dnevno zahteval od žensk, da so to opravljale. In s tem je bil pač zaslužek tudi v hiši. Istrska gospodinja uporabi vsako žličko vode, ker če opere solato, radič za večerjo, potem mora to še ostati za kokoši, pa še za rože. Voda je večkratna uporaba.

Reka Dragonja ima dva obraza. V poletnem času je to rečica, ki se komaj vije preko struge, v času spomladanskih in jesenskih deževij pa njena gladina krepko naraste. Poplave v Dragonji so ena izmed njenih skrivnosti. Pred stoletji so se ljudje dobro zavedali poplavnega značaja reke Dragonje, zato svojih obdelovalnih površin po navadi niso kultivirali tik ob reki. Reki so pustili prostor, da se razlije in s tem izgubi svojo moč, ki nastane v času poplav.

Pravijo, gorska štena kričali dol kmetje, bežite, bežite, ker gre bela voda, da so se ljudje umaknili in pravočasno izognili poplavam.

Je prišlo takrat toliko vode, ker je ta potok, ki pride gor v dili, pa vdira dol, ena ženska, ki je hodila v Koper z mlekom jo je neslo, njo z oslom.

Zdaj pa ne pride tukaj voda več. Veste, kaj je, ker je vse zaraščeno, ko začne noter padat tista trava in tisto, poje tisto vodo. Takrat, ko je padal dež, takrat je bilo listje pograbljeno, vse, tisti dan je stekel takoj v Dragonjo. In zato je poplavljalo dol. Zdaj pa je vse zaraščeno, mora padat dve, tri ure, da pride več v Dragonjo. V zadnjih desetletjih se je z gozdom na povodju Dragonje zaraslo veliko kmetijskih površin. Danes imamo z gozdom zaraščenih več kot 70 procentov površine. Dodatna zadeva, ki se je tudi dogajala v povodju, so bili pa intenzivni protierozijski ukrepi, ki jih je služba izvajala v sedemdesetih in v začetku osemdesetih let. Na mnogih pritokih reke Dragonje, kjer je bila intenzivna erozija, so izvedli več stabilizacijskih ukrepov, manjših pregrad, zasadili odprte erozijske površine s črnim borom. To je potem pospešilo nadaljnje zaraščanje teh površin, tako da je pravzaprav celoten sistem vplival tudi na sam vodni režim reke Dragonje. Pretoki so se namreč v zadnjih desetletjih znižali vsaj za 30 procentov.

Ptice so odličen pokazatelj sprememb v krajini. V dolini Dragonje so pred kakšnimi 25. leti strokovnjaki iz Prirodoslovnega muzeja popisali vse vrste in tudi njihovo številčnost. Potem smo pa pred nekaj leti ponovili študijo na enak način in prišli do zanimivih rezultatov. Ugotovljeno je bilo, da se skupno število vrst v dolini Dragonje ni spremenilo, povečalo pa se je število vrst, ki so navezane na gozd, kar kaže, da se dolina Dragonje v zadnjih letih zarašča. Ena izmed takih vrst, ki je pred leti sploh niso opazili, je drozg, ki se mu reče cikovt. To je vrsta, ki živi v gozdovih in v zadnjih letih je začela gnezditi tudi v dolini Dragonje. Taščica, ki je drugje po Sloveniji popolnoma običajna vrsta, tu na Primorskem pa pred leti ni bila tako pogosta kot gnezdivka. Kaj to kaže? Torej, dolina se zarašča, s tem pa tudi ljudje zgubljamo eno pomembno kulturno krajino, ki je značilna za slovensko Istro.

Kot domačin iz Boršta poznam Dragonjo tudi skozi številne legende. In ena izmed teh je legenda o kosmatem modrasu. Pripovedoval pa mi jo je pokojni Giovannin, posebnež iz teh krajev. Nekega avgusta je kosmati modras prišel v dolino k reki in se želel osvežiti v viru. Pred tem je odložil strup na škrlo in zaplaval v vir. Toda, ko se je vrnil nazaj, je ugotovil, da na škrli ni več strupa. Modras je ponorel, ali kot rečemo mi tukaj, postal je munjen, dobil pa je še eno zelo zanimivo lastnost, da je lahko letel z enega brega na drugi. Danes je vprašanje, ali še zmeraj ta kosmati modras živi tukaj v tej dolini, v Dragonji.

Ena leta pri gonjišča so dosti švajali od štrigarij. Alora, ko te začne boleti glava, ko te pogleda s tistim pogledom, ki ni dober, ponjer je treba naredit dobruka, ker si vroče. In kako človek naredi dobruka. Ko smo vzeli ogljiče, pet jih je bilo in smo jih spuščali v vodo, smo najprej prekrižali, spustili v vodo, ponjer je ženska šrajala. Sveti Blaž ima sedem sester, sedem, manj ena je šest, šest, manj ena je pet, pet, manj ena je štiri, štiri, manj ena je tri, tri, manj ena je dva, dva, manj ena je eden, eden manj ena je nič, z nič je prišlo, v nič naj gre. In tako je bilo štrigarije konec.

Ena največjih skrivnosti doline Dragonje pa so ljudje ob reki, njihova kultura, pesmi, glasba, arhitekturne posebnosti utrjenih vasi na obronkih vzpetin in tradicionalna raba in obdelava kamna, peščenjaka, ki ga je domačinom razkrila reka Dragonja tam doli v dolini.

Slapovi nastajajo tako, da voda izpod trdne plošče izpodjeda mehkejšo podlago. Nastaja spodmol, ki se povečuje toliko časa, da trdna plošča pade, se odlomi in potem pade na spodnjo ploščo.

Nastajajo pa tudi rastoči slapovi, ki so lehnjakovi slapovi, to je mah, ki se sprijema z apnencem.

Dolina Dragonje ima na svojih pobočjih precej izvirov pitne vode. Eno od teh smo mi, vaščani Župančičev, sanirali in smo po cevi pripeljali vodo do vaškega rezervoarja in od tam je vsaka hiša dobila en priključek pitne vode. Med tem časom smo dobili še rižanski vodovod, katerega isto uporabljamo. Je pa v sami dolini še par izvirov pitne vode, katere bi radi uredili, tako da bi bilo tudi za koriščenje in kot zanimiva turistična točka. Kot otrok, sem smo se hodili k temu viru kopat. To je trideset metrov dolg. To je bilo čisto in tukaj smo se kopali, potem smo gonili živino pit, pol so tudi ženske prale, vse to je bilo. Tisti, ki imajo tukaj zemljo, smo tudi zalivali, ker gor ni bilo vode. Tukaj smo imeli radič, za vse je koristila ta voda. Ta vir je bil skozi poln. Drugi gor so posahnili, eden tu v bližini je bil tudi skozi poln. Ampak pridejo še dodatni viri, vsi tisti se stekajo. Glavni pride od gor, iz rokava.

Struga Dragonje se zarašča na brežinah in v sredini. Vidimo, da je pravzaprav zelo ozka. 30 let nazaj je bila širša na vsaki strani vsaj za tri metre. Vodni prostor se s tem krči, zmanjšujejo se s tem tudi habitati za živi svet in vodni svet.

Takrat, ko sem bil jaz mlad, srne in divjih prašičev ni bilo. Niti fazanov ni bilo. Takrat so bile jerebice pa zajci, pred 15, 20 leti pa so prišli divji prašiči, ker doli ne morejo niti koruze več sejati.
Zdaj smo na krmni njivi, ki smo jo pripravili za našo divjad, da se prihaja hranit v tišini in miru. To področje je bilo zapuščeno in se je zaraslo z grmičevjem. Prihaja razno razna divjad, divji prašiči. Sploh nismo vedeli, kaj je to divji prašič. Imeli smo zajce, jerebice, fazane in tako, ki je bila avtohtona divjad, zdaj pa imamo več visoke divjadi, celo jelen gre tu mimo.

Dobra letina, samo avgust bi moral biti bolj suh. Veste, kako je, včasih je bila velika muka. Vse se je kopalo na roke. Potem, škropilo na hrbtu, zdaj pa pride traktor, v eni uri poškropi ogromno. Takrat pa po cel dan s tisto ubogo pumpo, si bil ves moker. Če je nekdo pridelal s tisto muko 30 hektolitrov vina, zdaj jih lahko s stroji pridela 300. Zdaj je traktorjev polno, samo jaz sem postal star, od ' 25. sem. Niti ne štejem več let.

Na zdravje, mladina! Nekoč sva se spuščala v dolino. Nekje v Vardi so silile čudne sile. V Šavraniji so jeknili zvonovi. Molčala sva in lizala mrzle škrle. Pri Žankovičevem mlinu stari orehi, preko vode živi brini in nad sinjo Drago preleti ptic.

Molčala sva in hrepenela po besedi. Proti morju blisk in moreče nevihte, ob vodi mrzli, nespeči modrasi, v istrijanskem jutru molitev. Molčala sva in hrepenela po objemu.

Prejšnja: Okus po hitrosti

Naslednja: Prof. dr. Ignacij Voje - Zoisov nagrajenec za življenjsko delo

oglasno sporočilo

Moj RTV

Dokumentarci: Dragonja - skrivnostna reka, dokumentarna oddaja