Odprti kop - Dokumentarci: Hilandar na sveti gori Atos

Besedilo, Slike

Premiera: sobota, 05. januar 2008, Vse oddaje

Pravoslavna duhovnost in religija sta najtesneje povezani z goro Atos, ki leži na tretjem kraku grškega polotoka Halkidika. Že več kot tisoč let je Sveta gora Atos središče Pravoslavnega in duhovnega življenja menihov in kraj obiska številnih romarjev. Je tudi poseben navdih in najsvetejši kraj za Pravoslavne vernike po vsem svetu.
Tu so našli duhovni mir vsi tisti, ki so hoteli z molitvijo in postom doseči najvišjo stopnjo moralne popolnosti. Oddaljeni od sveta, njegovih materialnih dobrin in pogosto lažnih moralnih vrednot, so se v nenehni molitvi obračali k Bogu za svoje odrešenje in odrešenje tega sveta vsega hudega.
Menihi z Atosa so bili vedno duhovni svetilniki ne le za Pravoslavne vernike, ampak tudi za iskalce duhovnosti različnih ver, ki v miru in tišini Pravoslavnih samostanov gore Atos iščejo smisel našega človeškega bivanja.

Sveta gora Atos ima dolgo in bogato zgodovino. Že v desetem stoletju je Sv. Atanazij ustanovil prvi samostan in napisal pravila meniškega in samostanskega življenja. Atos je dobil ime Sveta gora leta 1046, ko je bilo na njem 180 samostanov v katerih so živeli menihi po zelo strogih pravilih, ki so vsebovala nenehno molitev, tako imenovano molitev srca, post in težko fizično delo. Številni zgodovinski pretresi, od križarskih pohodov do turškega uničevanja samostanov, niso mogli zatreti globokega duha Pravoslavja na Sveti gori. Atos je kljub vsem dogodkom vedno imel toliko samostojnosti, da so menihi in samostani uspešno opravljali svoje poslanstvo. Tako je tudi danes, ko je Atos svetovna posebnost- svobodna meniška Pravoslavna republika, avtonomna v odnosu do grške civilne oblasti. Po ustavi je na Atosu lahko največ dvajset samostanov, vsi drugi menihi, ki jih je več tisoč, pa živijo v manjših skupnostih ali pa celo kot puščavniki v celicah in votlinah. Atos ima strogo notranjo ureditev, podrejen pa je carigrajskemu patriarhu.

Med dvajsetimi samostani na Atosu je 17 grških, en ruski, en bolgarski in en srbski- Hilandar. Hilandar je za vse Pravoslavne Srbe in druge romarje Sveti kraj, saj ga je ustanovil prvi vladar enotne srbske države Stefan Nemanja, ki je pozneje postal eden največjih srbskih svetnikov. Še bolj pa sta nastanek in razvoj Hilandarja povezana z imenom Stefanovega sina Rastka. Ker ga je meniško življenje na Atosu navdušilo, se je mladi Rastko Nemanjić odločil, da bo postal menih in sprejel ime Sava. Prav on je pozneje postal prvi predstojnik samostojne srbske Pravoslavne Cerkve, državnik, prosvetitelj in svetnik, ter je nedvomno osrednja osebnost med Pravoslavnimi Srbi.

Zaradi modrosti in izobraženosti Svetega Save je samostan Hilandar utrdil svojo vlogo v srednjeveški Srbiji, zaradi svojega humanizma pa je postal in ostal znan po vsem svetu.

Danes, ko je preteklo že več kot tisoč let od naselitve prvih menihov na Sveto goro, se je čas tukaj ustavil. Romarji z vsega sveta, ne glede na veroizpoved, potrpežljivo čakajo na dovoljenje za vstop na Sveto goro in obisk kakšnega od samostanov. Na polotok je namreč mogoče priti le z morske strani z ladjo. Treba je imeti vsa dovoljenja grških oblasti in oblasti samostojne meniške republike. Ladja pelje le enkrat na dan, ustavi pa se ob vseh pomembnejših samostanih. Tudi za obisk vsakega samostana je treba imeti dovoljenje in blagoslov predstojnika. Za našo TV ekipo je bilo potovanje prava pustolovščina, saj grške oblasti najstrožje prepovedujejo, da bi ljudje na Sveto goro prinesli kamere. Vso opremo smo morali dobro skriti pred grških policisti in cariniki. Tudi v samostanih na Sveti gori ni dovoljeno snemanje. Toda po zaslugi našega ljubeznivega gostitelja, predstojnika srbskega samostana Hilandar, je naša ekipa lahko posnela kadre, ki jih gledate.
To je prvič da je kaka tuja televizija, lahko snemala življenje znotraj samostanskih zidov Hilandarja.

Že kmalu smo se lahko prepričali, zakaj se menihi na Sveti gori izogibajo snemanju, ki posega v mir in ustaljenost njihovega vsakdanjega življenja. Tu teče življenje, tako kot pred stoletji. Ni televizije, radia, interneta, celo signal prenosnega telefona ne doseže tega Svetega kraja. Prva jutranja molitev in Bogoslužje se začneta ob štirih zjutraj in trajata štiri do pet ur. Sledi obrok, po katerem se menihi umaknejo v celice in molijo. Večerno Bogoslužje se začne okoli pete ure popoldne, po tem je večerja. Vmes pa menihi opravljajo številna dela, ki so potrebna za samostansko skupnost, imajo tudi zemljo, ki jo obdelujejo. Jedo le dvakrat na dan, hrana je vegetarijanska in zelo skromna, približno vsak tretji dan je post, ko zaužijejo le jedi, pripravljene na vodi.

Ob velikih Krščanskih praznikih, kot sta Božič in Velika noč, menihi prebijejo v Cerkvi in molitvi tudi do 14 ur na dan, ob tem pa morajo seveda opraviti tudi vsa druga dela.

Liturgija ima v samostanu Hilandar osrednje mesto.

V Hilandarju in po vsej Sveti gori Atos zelo častijo Božjo Mater Marijo. Tukajšnja legenda pravi, da je Marija kmalu po Kristusovem vstajenju plula iz Svete dežele na Ciper. Neurje je ladjo zaneslo na Atos, kjer je bilo Apolonovo svetišče.

Tedaj je Marija zaslišala Božji glas; povedal ji je, da bo ta gora postala njeno zavetišče in kraj najvišje Svetosti, tu bodo živeli menihi v nenehni molitvi in strogi vzdržnosti. Po tej legendi je Mati Božja prva in edina ženska, ki je stopila na Sveto goro Atos, sicer pa je to ženskam najstrožje prepovedano. V Hilandarju imajo kar nekaj ikon Matere Božje, ki jim pripisujejo številne čudeže in ozdravitve, najsvetejša med vsemi pa je Marija s tremi rokami, ki jo hranijo na prestolu samostanskega predstojnika. Prav molitve k Mariji s tremi rokami so najdaljše in najbolj Svete, saj ji menihi in romarji izkazujejo posebno čast in vdanost z večkratnimi pokloni in poklekanjem.

Druga velika legenda je povezana z ustanoviteljem samostana, Stefanom Nemanjo in njegovimi sinovi.

Med 3. in 4. marcem leta 2004 je hud požar uničil skoraj polovico Hilandarja; še leta bo trajalo, da ga bodo v celoti obnovili. Menihi so požar sprejeli kot del Božjega načrta, kot nekaj neizogibnega, predvsem pa z mirom v srcu. Mir, ki ga je čutiti po vsej Sveti gori, pa naredi največji vtis na obiskovalca v kostnici samostana. Na tem, čeprav malo grozljivem kraju, je najbolj čutiti človekovo minljivost. Vsakega pokojnega meniha po nekaj letih izkopljejo iz groba, kosti pospravijo v klet, lobanjo pa skrbno položijo med druge police v kostnici, kjer jim v spomin gori večna luč. Še en prostor na Atosu, kjer dobi večno ponavljajoče se vprašanje o smislu obstoja svoj resnični pomen.

Prejšnja: Samotniki

Naslednja: Pozor! nadzor!

oglasno sporočilo

Moj RTV

Dokumentarci: Hilandar na sveti gori Atos