Dokumentarci: Jesen

In mi sedaj že skoraj ne moremo ujeti tega.

Veliko ljudi je na svetu zadnje čase, vedno več. Zdaj pa vsak po svoje nekaj poskuša.
Kot da? Nam se zdi to zelo pestro.. Tako da..
Divji je divji.
Da divji je, da, pa težko ga je obvladat. Mi smo lahko živeli prej? Pa bolj na?
To ni več vedno tako.

Jaz pa današnje življenje zajemam, ko gledam svoje otroke pa vnuke? torej, mi smo živeli v precejšnjem pomanjkanju.
Naši potomci pa imajo, kar hočejo.
Kar hočejo. Za jesti, za piti, igrače, kolesa, celo, ko so stari petnajst let dobijo motorje. O tem smo mi lahko samo?
Niti sanjali nismo, to se nam je sploh zdelo nemogoče. Pa nobenih idealov nimajo. Mi smo imeli neke ideale, neke vzore, na primer pisatelje in tako naprej. Sedaj pa nimajo nobenih idealov.

Ne, ne. To je pa težko razumet.
Kaj?
Glasbo?
Da?
Jaz pa razumem.
Da?

Da, seveda. Bolj kot razbijajo, boljše je.

He, he.
Brez elektrike pa ni ničesar.
He, he.

Jesen te vabi v objem prsti, a tvoje pogumno srce se ji ne sme prepustiti. Vem, da bi se poslovil: " Zbogom, stari prijatelji, zdaj odhajam v drugačen svet. Prav gotovo bo boljši, kajti noben svet ne more biti tako slab kot je ta ".

Toda, ali si danes videl lepoto prebujanja?
Ali pa si jutro mogoče prespal?

Pomembnejša kot golo življenje je rast človeka skozi življenje. V zrelih letih utrujen lahko sedeš pod drevo in opazuješ, kako se tvoje deblo razrašča v številne veje.
Tvoj sin ima danes že svojega otroka.

Ko smo bili majhni, smo hodili gledat nebotičnik. In to je bilo za Ljubljano seveda nekaj neverjetnega. To je bila takrat največja stavba v Evropi.
Kavarna je bila pa zelo? zelo takšna imenitna kavarna.

So hodili Ljubljančani? tudi boljši ljudje gor. Danes pa vemo, kakšno je tam, kajne.

V tvoji notranjosti živi brezčasnost, ki nima končnega horizonta.

To je svet, ki se širi tako kot vesolje.
Poglej vase in videl boš, kako bogata je tvoja duša.

konca Kazine, gor in dol, gor in dol. Največji promet je bil ob nedeljah ali pa zvečer po šesti uri. Takrat se je nabralo ogromno študentov in mlajših ljudi, ki so se sprehajali gor in dol do devetih, desetih.

Potem pa je to ugasnilo. Ko pa so gradili tramvaj za Vič, pa je bila ta ozka ulica premajhna, zato so prestavili promenado od Dajdama pa do Tivolskega gradu. Gor in dol, gor in dol.

Zaradi jeseni si potrt, a ne dovoli žalosti, da ti ukrade osebnost.

Se še spomniš deklet, ki si jih nekoč ljubil?

Dobro je, šel je.
V redu. Polna je bila vaša. Polna. Da.
Joj!

Ko boš trgoval s starostjo, ji ponudi svojo preteklost za prihodnost.

Sprejela bo, saj je lesk tvojih oči njeno zrcalo. In počakaj me.

Rad bi ti predstavil tvojega vnuka. Tako kot v meni, živi tudi v mojemu otroku del tebe.

Oče, četudi se nisva vedno razumela tvoj odrasel sin pogreša tvoje naročje.

Danes je vse bolj sproščeno, bolj divje, včasih pa se je to drugače obnašalo.
Odnosi so bili povsem drugačni, bolj prijateljski. Ljudje so si med seboj bolj zaupali, bolj poznali. In to danes pravzaprav manjka. Sicer verjetno nam, ne njim. Tudi druženje je bilo drugačno.

Danes na primer, se loči? Nek študent pa je tisti in tretji in četrti. Danes je preveč teh razprtij. Prej pa so mladina in tudi starejši vedno držali skupaj. Skupaj se pogovarjali, skupaj hodili v kino, skupaj šli v gostilno?
Nekako mora biti? Saj mora biti malo drugače.

Kaj ne bi bilo dolgčas, če bi bilo vedno tako kot je bilo? Saj bi se naveličali tistega.
Takrat še ni bilo civilizacije, odnosov sredstev, tako kot je danes. Ni bilo avtomobilov, radia, telefona, elektrike.
Tam, kjer sem jaz živel, ni bilo elektrike.

Danes pa tega športa ni, Ker tudi žab ni več. Ha, ha. Se spomnite, kakšen je bil kino Ideal?
Kaj?
Kino Ideal? Se je dalo?
Ideal je bil tako? tudi bolh je bilo veliko?
Se je dalo sedeti tri četrt metrov od platna.
Bolh je bilo veliko notri, bolh.
Da, bolhe so tudi bile, povsod.

Veš oče, so stvari, o katerih ti lahko pišem, ne zmorem pa ti jih izreči.