Odprti kop - Dokumentarci: Marjan Keršič Belač, kipar in alpinist

Besedilo, Slike

Premiera: ponedeljek, 03. december 2007, Vse oddaje

Prejšnja: Usode

Moji starši, mati in oče sta bila kmečkega porekla. Živela sta na kmetiji na Ljubljanskem barju, v dobesednem središču, malo naprej od poznejše gostilne Mokar, kjer je bila včasih, v stari Avstriji, do leta ' 64, odprta prva kmetijska pospeševalna postaja, kjer so odkrivali sposobnosti Ljubljanskega barja.

Na Barju smo hodili, takratni mulci, seveda, lahko v Kozlerjevo goščo, kjer so nas Kozlerjevi graščaki in podobni bogatejši ljudje, vodili na lov, mi pa smo bili njihovi gonjači. Takrat je bilo še ogromno kljunačev ali šnefov po naših hostah in pozneje smo zahajali v Babno Gorico na en majhen grič Grmes, kjer smo odkrivali gnezda vran, kradli njihova jajca in si jih cvrli na malih ognjiščih. Ta čar odkrivanja, tudi kako lahko ujameš ribo, tudi to je bilo odkrivanje narave.

Moje srečno naključje je bilo tudi, da sem imel stare starše, ki so bili doma iz Smlednika. Stara mama me je večkrat peljala v Smlednik, od koder sem iz najlepše bližine gledal Kamniške Alpe. Očeta sem pa imel, ki je bil dojemljiv tudi zato, da naju je z bratom, eno leto mlajšim, pustil, da sva šla po končani košnji, taborit v Iški Vintgar. In tam je bilo moje srečanje s skalo, s skalovjem, s stenami, ki so se dvigale nad sotesko. Drugo srečanje z nekim nadaljnjim življenjem. Ko sem imel 12 let, sem v družbi brata Pavleta in prijatelja, sošolca Slavca Faganela, prvič v življenju odšel z doma na taborjenje v Iški Vintgar.
Prvo popoldne smo prekoračili na pol izsušeno strugo proda in se povzpeli na vrh Krima. Tik pod vrhom smo postavili šotor in doživeli čudovito poletno noč, polno vetrovnih šumov v leščevju in polno vonja pokošene planinske trave. Prvo veliko doživetje samote in liričnih sanjarjenj pod neskončnim svodom temnega nočnega neba, z milijoni zvezd. Drugo jutro smo sestopili kar po divje, po grapah v dolino Iške in postavili šotor na prostrani livadi, blizu sedanjega doma v Iški. Tam smo preživeli teden dni razposajenega in svobodnega življenja gozdovnikov, kopanja in potepanja po soteskah in plezanja po turncih in grapah Borovljaka, Krvavice in Grabljic.

Na Barju ni bilo kamenja ali pa kamnov, da bi se z njimi izkazoval kot kipar, vendar je pa na Barju dosti gline, sicer tako imenovane polžarice, vendar se z glino takrat, od začetka, nisem ukvarjal, sem pa veliko risal in zame je bilo značilno, da so moji součenci dobivali za moje risbe odlične ocene, jaz pa sem na koncu leta običajno dobil oceno dobro.

Mene je eden mojih stricev predlagal, da bi šel v šolo, ker je gledal moje risbe, torej, kako sem risal in ker sem imel željo v njegovi livarni, stričevi, Mostarjevi na Barju, postat eventuelno ciziler, da bi dokončeval plastike, ki so jih drugi kiparji, različni slovenski, prinašali v odlivanje v bron, mi je vendar svetoval, da se je pogovarjal s kiparjem Borisom Kalinom, če me on vzame v uk, v poučevanje. In tako sem s 15- imi leti zajadral v njegovo delavnico, kjer sem začel z učenjem kiparskih veščin.

Kipar se lahko največ nauči, če dobi naloge, ki so zelo zahtevne. In jaz sem, recimo, pri Borisu Kalinu že po treh letih lahko napravil najprej ogrodje za veliko figuro, konjeniško, kralja Aleksandra, ki je bil namenjen v Maribor, tako da sem lahko delal pri njemu sijajno študijo konjske figure v nadnaravni velikosti, torej, konjenik je bil visok tri metre pa pol in že po štirih letih, ko je bil Boris Kalin, moj mojster, poklican na orožne vaje, leta ' 39, ob času gradnje Plečnikovih Žal, sem namesto njega lahko po Plečnikovih risbah, izdelal dve veliki figuri, ki stojita še danes na vrhu slavoloka ljubljanskih Žal, na eni strani Kristusova figura, s hrbtom se dotika Marijine figure. In nikjer, niti v današnjih analih in Plečnikovih knjigah, nikjer ni objavljeno, da je to pod vodstvom Borisa Kalina naredil pač en kipar, mlad učenec Kalinov, Marjan Keršič- Belač.

Drugi primer je bil pa zanimiv v času Kalinove že težke bolezni, ko je začel Tumovo poprsje in v težki bolezni je pustil vse, zavito v polivinil, v svojem ateljeju in jaz sem tisto Tumovo oprsje domodeliral, oziroma dokončal in čutil sem potrebo, oziroma dolžnost, da tudi Kalina podpišem, čeprav sem ga jaz v bistvu naredil.

Jeseni leta 1935 sem zašel, po zaslugi takratnega učitelja, mojstra kiparja, Kalina Borisa, na Krvavec, kjer je imel na planini Jezerca, svojo bajto. Pripravljala sva tri dni drva za zimo in hodila na izlete na Kržiše in Kriško planino, Krvavec in v dom, na vasovanje ob večerih.

To zimo so se ti izleti še večkrat ponovili. Seveda s smučmi, pri čemer sem se vedno bolj privajal smučanju.

Torej, pred to bajto, pastirsko, sem se znašel leta ' 35 prvič, ko sem bil že v šoli Borisa Kalina, kiparja, ki me je prvič pripeljal v višino okrog 2000 metrov.

Tisti časi, seveda, niso primerljivi z današnjim. Iz Ljubljane smo običajno hodili s kolesi do Cerkelj, tam puščali kolesa in približno v treh urah pririnili tule gor do Jezerce, čez kolena v svežem snegu.

Na Zlog smo lahko šli samo enkrat na dan, o žičnicah leta 35, 36, 37, jasno, da ni bilo govora. Vse smučarije so potekale po steptanih snežiščih, ki smo jih, seveda, sami morali steptat, sami uredit snežišča in sami tudi smučarijo.

Oprema je v glavnem sestajala iz jesenovih smuči, ki mi jih je, prve v življenju izdelal barjanski kolar po modelih, ki smo jih takrat že poznali iz ljubljanskih trgovin Josa Gorca, Predaliča in podobnih, ki so že prodajali tako smučarsko opremo.

To so bili najlepši časi moje mladosti, ko sem bil obseden od teh gora, od te pokrajine, od teh čudovitih smrek, raztresenih po pokrajini in od takrat sem zapisan tem goram z vsem srcem in z dušo.

Hrepenenje po življenju v gorah se je razplamtelo v pravo življenjsko strast. Bil sem jim bolj kot kdaj koli prej zapisan s srcem in z dušo. Priklenile so me nase, da sem včasih hiral in bil bolan, če nisem mogel v gore, kadar je hrepenenje prekipelo do roba.

Vzljubil sem podobo zimskih gora, kakršne so v snegu in ledu, v mečavah odjug in megle. V soncu in viharju, ko ni nikjer, na nobeni poti kričečih skupin, rjovečih množic, temveč ena sama, vse odpuščujoča in vse ozdravljujoča samota.

Že z 18- imi leti sem na turncu zašel v druščino takratnih mladih plezalcev. Mirko Flander je bil moj ideal, ker je zmogel v prostem plezanju Velikega turnca, Malega turnca že takrat sijajne dosežke plezalništva. In že predno se je vojna začela, sem že začel zahajat v Kamniških Alpah med druščino, ki je takrat v alpinizmu že nekaj pomenila, brata Gregorina, bila sta tam Modec Režek s svojo druščino, vendar me v svojo sredino, seveda, kot mladega mulca, niso sprejeli. Vojna je prekinila vsako udejstvovanje v gorah, ker smo bili odrezani od Gorenjske in dostopa do gora. In smo hodili lahko samo v Iški Vintgar. V Iškem Vintgarju smo najbolj jezili Italijane, ker smo po turncih izobešali slovenske nacionalne zastave, do katerih Italijani niso mogli splezat.

Jaz sem imel to smolo, da sem v začetku maja ' 42. bil odpeljan v ljubljanske zapore, kjer sem bil 14 dni v celici za talce, pa sem se k sreči tega rešil, ko so me odpeljali, vklenjenega, v Gonars, kjer sem preživel 18 mesecev taborišča, po povratku iz taborišča sem lahko še svobodo užival v Borisovi delavnici do junija meseca ' 44., ko sem začel z dejavnostjo v komisiji za zasledovanje vojnih zločinov, do osvoboditve in po 9. maju sem se jeseni vpisal na Akademijo. Zame je bilo delo na Akademiji silno olajšano, ker sem obvladal že vse tisto, kar so se moji kolegi morali šele naučiti. Zato sem že takrat imel več časa za uhajanje v hribe, pod dva, tri dni sem zginil z Akademije, kar mi je, seveda, Boris Kalin dovolil, zato ker sem vedno naredil v krajšem času vse tiste naloge, ki so jih moji drugi kolegi dobivali za študij na Akademiji.

Tisto obdobje, takoj po vojni, je bilo za moj alpinistični razvoj pomembno predvsem zaradi srečanj s temi sijajnimi bistriškimi plezalci. To so bili Boris Režek, Vinko Modec, Kremžar Davorin. Oni so imeli izredno simpatičen pristop, niso nas odganjali iz svoje druščine, temveč so nas radi sprejemali in poučevali o stvareh, ki smo jih želeli vedet.

To je čas, ki se ga bom vedno, do smrti, spominjal z dobrim občutkom, da smo imeli trdne druščine, prijateljske povezave med ljudmi. Takrat se ljudje sploh nismo znali kregat. Ljudje, ki smo preživeli taborišča, smo cenili vsako dobro misel, dobro voljo, predvsem pa čudovito tovarištvo, ki je bilo dediščina medvojnega trdega življenja, taborišč in podobnih ječ, ustrahovanja okupatorja, strahu pred smrtjo, ki se je nenadoma spremenila v radost pohajanja po hribih.

In tako je šlo moje alpinistično življenje naprej. Bil sem sprejet v prvi povojni tečaj za inštruktorja alpinizma in kot prvi gorski vodnik po vojni, bil sprejet v druščino gorskih vodnikov.

To so bili časi, ki so za današnje prilike popolnoma nedojemljivi. Mi smo začeli plezat, seveda, po vojni, s starimi vrvmi, ki so bile na pol preperele. Življenje smo jim skušali podaljševat z raznimi premazi, z voskom in groza me je, če se spomnim, kako je Boris Režek zahteval pri enih prvih svojih gorniških filmih, ki jih je snemal še Viki Pogačar, da sem moral na Kamniškem sedlu fingirati padec s konice Bab in to na logarsko stran.

Nevarno mesto pod robom. Le nekaj sežnjev. Pazi!

Tule gor, v tej Babi, nad Kamniškim sedlom, se je dogajalo takratno snemanje pod vodstvom režiserja Borisa Režka in snemalca Vikija Pogačarja, ko sem moral v tem, najbolj strmem, navpičnem detajlu, zaradi odloma oprimka zdrsnit, posnel je padec, bolj na glavo kot na noge in pozneje se je izkazala ta vrv za skrajno riskantno zadevo, ker se je po pol leta tista, ista vrv, kjer sem moral ta padec ponavljat trikrat ali štirikrat, utrgala med navadnim vzponom na turncu pod Grmado. Če bi se meni takrat vrv odtrgala, bi verjetno zletel po severni strani, totalno dol pod planjavo, v dno Logarske doline.

Vidite, to so stvari, da sem prvo, dobro vrv, premogel šele, ko sva šla s Francetom Zupanom v raz Jalovca. Jaz sem bil prvi, ki je od profesorja Avčina dobil v dar difur gumijaste podplate. To je bilo za takratni čas odkritje in začele so se plezati stene, ki so do takrat veljale kot nek tabu, Severna triglavska stena v najtežjih variantah, Jugov steber, začeli smo plezat ponovitve, takoj za Jožem Čopom in midva s Francetom Zupanom sva bila peta ponavljalca, ki sva ponovila Čopov steber, do takrat plezan z bivakom, midva sva to že opravila v šestih urah in pol, kar je bil, seveda, ene vrste razvojni dosežek za tisti čas.

11. september. Triglavska stena, Čopov steber. S Francetom Zupanom.

Od vstopa do vrha, sedem ur in pol. Plezala, izmenjaje v vodstvu. Zdaj sem v čudoviti kondiciji in vsa plezarija je bila zame en sam čudovit užitek premagovanja težavnosti pete in šeste stopnje. Čudovito sva uigrana s Francetom in z njim je užitek plezati izredno in skrajno težavne smeri. Pleza lahkotno in z eleganco. In ni stremuški po zahtevi vodstva v navezi.

Se bova malo usedla.
Ja.
Da si malo ogledava tukajle. Daj mi malo prostorčka.

Za smer v Šitah me je navdušil Dare Dolar, moj prijatelj, vendar so se zadeve tako čudno iztekale, da so k nam prišli v goste Vzhodni Nemci in takrat je v nas zaživel nekakšen duh tekmovanja.
Marjan, ta stena do takrat sploh še ni bila preplezana. In tistega jutra sta se znašli dve navezi pod steno. Midva, ki sva že bila kakšen raztezajček gor in najin prijatelj, še z enim, ga zagledava, kako koraka tudi pod steno. Lepo smo se pozdravili, kako kaj, kam greš ti, midva greva sem. On je šel pa bolj levo. In tako je bilo. Tako se je nehala ta namišljena tekma, recimo, ampak dobro, tako je bilo takrat. Malo smo zacvikali, kot se temu reče. France je začel začetni raztežaj in tako sva se menjaje prebila tisti dan do police, ki je vodila plezalno smer proti levi in ključne zadeve so naju pa, kot običajno, čakale v zgornjem delu.
Plezarija ni bila z današnjimi merili to, to je bila v bistvu klasična plezarija pete stopnje, lepi, naravni prehodi, lepa smer, še danes jo smatrajo za lepo, na vrh je bila pa ena krasna luska v taki strmi steni in luska, to je pa uživancija za plezat, ko se izvesiš, pa tako malo, v elegantnem stilu. Jaz sem tam zabil en klin in se spravil na tisto lusko in potem je nekaj reklo bum in smo leteli dol, tista luska, ene par ton, pa jaz in dobro je bilo, da je sonce bilo že precej na zahodu in sem na steni videl sebe, lasje so mi v zrak štrleli, kako letim dol v prepad, ampak Belač, je jasno, stal spodaj, na enem majhnem stojišču, kako je to naredil, da ni vse tisto nanj padlo, bliskovito krajšal vrvi, luska je šla v eno smer, jaz v drugo in sem se lepo znašel enih 20 metrov pod njim, cel, sicer je bila srajca čisto strgana, nedeljska je bila, prosim lepo, nedelja je bila, 13. avgust, in, jasno, malo polomljen si in potem je Belač, kot po navadi, rešil situacijo in splezal in sva bila na vrhu. Včasih smo rekli, moj soplezalec mora biti toliko debel, da ga čez karabinec ne potegne, ko padeš, recimo. Dobro je, to je za vic, ampak za težke smeri, pa za prvenstvene, si pa šel z nekom, ki si mu 100 % zaupal. Ne samo, da te ne pusti na cedilu, ampak da ti bo v najbolj skrajnih situacijah vedno pomagal, tudi za ceno življenja, reševat.

V življenju sem poleg gline, izredno rad oblikoval stvari v kamnu, v marmorju. To morda izvira tudi od gona v meni, da sem rad imel kamen, najsi bo v bloku, ki ga je bilo treba obdelat ali pa v skali, ki sem jo obdeloval v svojih plezarijah, v pristope v hribe. Jaz sem znal skalo pobožat, predno sem jo začel z macolo in dletom ali pa, če sem jo moral načet s preprostim plezalnim klinom, ki sem jih uporabljal čim manj je bilo treba. Nikoli nisem vrtal nobenih lukenj v skalo za premagovanje težav, previsov in podobnega. S Francetom Zupanom sva plezala vse v glavnem prosto, že v času, ko to še ni bilo moderno.

Moj umetniški credo je usmerjen predvsem v človeško figuro, v lepoto človeškega telesa, naj bo moškega ali ženskega, predvsem pa lepoto ženskega in otrok. Otroci so bili moja večna obsesija, upodabljanja otroške figure, otroških glavic. Vse drugo se mi zdi, kot kiparju, popolnoma nezanimivo. Najmanj pa deformiranje človeške figure, kakršno gledamo zaradi svoje lepote in nikoli nisem bil za modernistični način upodabljanja človeške figure z votlimi trebuhi in podobnimi deformacijami.

Kompozicije mojih del so najrazličnejše, od reliefov, prostih spomeniških figur, oprsij, nekatere so klesane v marmorju, druge so odlite v bronu, ogromno imam stvaritev v žgani glini, ker sem zmeraj verjel, da je žgana glina zelo trajen material, poleg marmorja, ker če so rimske amfore zdržale celo v morju po 2000 let, upam, da bodo vsaj 200 let zdržale moje glinaste figure.

V svojem kiparskem življenju pa sem naredil do zdaj 64 spomeniških upodobitev, vseh mogočih poprsij, velikih figur, manjših, srednjih, do okrog 200 portretov, okrog 400 malih plastik, najrazličnejših dimenzij.

In tako sem pristal pri mojih letih še vedno v tejle delavnici, kjer me še vedno zagrabi, da še kaj sklešem, kaj zmodeliram in čakam, v upanju na zdravje, da bom doživel še kaj let.

Moje srečanje z Gorsko reševalno službo izvira še iz časa mojega začetnega obiskovanja hribov, torej, predvsem naših gora v Kamniških Alpah. Že na prvem alpinističnem plezalnem tečaju na Kamniškem sedlu, se je zgodila v mojem življenju prva živa nesreča, ko je po snežišču pod Vizjakovo grapo, zdrsnil mlad alpinist iz Celja in pri zdrsu je okamenel, torej ni reagiral, cepin mu je odletel iz rok in začel je drseti po strmini v grapo in takrat sem skočil za njim, ga v razdalji okrog 100 metrov prehitel, zato, ker ga je metalo po plaznici in v tem trenutku, ko sem se zasidral s cepinom, mi je priletel na kolena. Fant je naslednji dan umrl in pretres ob tem dogodku me je zapisal, da sem nadaljeval s kariero gorskega reševalca.

V gore sem hodil vedno, tudi po takih nesrečah in izkušnjah, z neko radostjo. To so neponovljive stvari, ki jih nikjer drugod na svetu človek ne more doživeti. In to je tisto najčarobnejše, kar nas žene in vabi vedno znova nazaj v ta gorski svet.

Živo pa je vedno srečanje s starimi prijatelji, kadar si z njimi v navezi. To so neponovljive stvari. Samohodci tega verjetno ne morejo doživeti. Izkušnja prijateljskega odločanja, prijateljskega dogovarjanja o odločitvah v steni ali pa pod steno, preden sploh začnemo plezat, so lahko očarljivo lepe življenjske izkušnje, vredne tovarištva, navezanosti drug na drugega in dosmrtnega prijateljstva med posamezniki.

Eden mojih vzornikov tistega časa je bil prav gotovo Joža Čop, s katerim sem imel izredno ljubeznive in prisrčne stike. Zelo me je imel rad, ker sem verjetno alpinizem gojil po enih njegovih vzorih ali njegovih intencah. Joža Čop mi je že takrat rekel, tvoj cilj in smoter mora bit, da boš v hribih dočakal starost, nikakor pa ni nobena čast in nobena odlika, da mlad umrješ v gorah.

Za slovenski razvoj alpinizma bi bilo potrebno poudarjat, da je tistih deset let, od leta ' 50, ko so Francozi že prišli z Anapurne, do ' 60, ko smo šli mi prvič v Himalajo, bilo toliko preplezanih naših težkih sten, tudi prvenstvenih, v vseh mogočih skupinah in navezah, da smo, recimo, za preizkus naše sposobnosti, z vero, da bomo morda le šli v Himalajo, recimo, v navezi Govekar- Pintar in jaz, v enem dnevu, v 18- ih urah, šli iz višine Chamonixa na vrh Mont- Blanca, to je višinske razlike 3800 metrov, preizkusit svoje organizme, da smo videli, da nihče od nas ni dobil višinske bolezni pri tem ogromnem razponu, skratka, v enem dnevu smo opravili vzpon, za katerega bi običajna norma bila dva dni. In to je bila naša ponovna vera, pojdimo v Himalajo, tako mizerno se pa, upamo, vendar ne bomo obnašali, da bomo brez rezultatov prišli nazaj. In Trisul je za slovenski alpinizem sigurno prelomnica, ker kar so pa kasneje naši fantje opravili, po tej preizkušnji, to je pa samo fantastični skok v svetovni razred alpinizma.

Mi smo šli na to odpravo sicer solidno opremljeni, vendar takratna oprema težkih, zelo težko prenosljivih platnenih šotorov, se v nobenem primeru ni mogla kosati in meriti, recimo, z opremljenostjo kakšne francoske odprave. Oni so imeli že takrat, leta ' 50, deset let pred nami, najlonske tkanine za lažjo opremo. Naša največja moč je bila v tej ekspediciji v tovarištvu, v navezah, naša največja slabost, žal, je bila bolezen več kot polovice moštva, nas je šlo samo sedem na pot in na koncu smo samo trije bili sposobni iti tudi na Trisul 3, kot drugi vrh, takrat osvojen s slovensko odpravo. Tisto pionirsko nalogo smo dobro opravili, predvsem z rezultatom. Nihče se ni ponesrečil, nobenega nismo pustili tam, kar se je dogajalo v nekaterih naših odpravah, ko je prišlo do kakšne smrti tudi zato, ker te povezanosti naveze pri nekaterih ni bilo več.

Skratka, to so bili težki, težki časi in naš dosežek se nam je zdel vreden tudi našega sprejema, kako nas je sprejela slovenska publika pri povratku. To je bil veličastni občutek, da nas ima slovenski narod zelo rad in mi, takratni alpinisti, smo bili deležni takega sprejema kot ga verjetno zlepa nobena slovenska ekspedicija, z daleč večjimi dosežki, nikoli več ni mogla doživeti.

No, Belač, tu gor bova poskusila, po tisti polici levo. Največje uživanje v vseh treh dejavnosti, alpinizma, kiparstva in smučarije, je predvsem odkrivanje neznanega. Zame je ravno tako lepa na novo odkrita polica, ki te pripelje na nov del plezalnega vzpona, kot odkrivanje novega v kiparstvu, nove forme, nove figure, nove oblike v kompoziciji in podobnega. To je zame vse troje enakovredno, vredno tega odkrivanja.

Do vseh delov naših hribov sem imel vedno enak odnos. Zame so kamini Mojstrovke ali pa kamini Slovenske smeri, ravno tako vabljive kot očarljive smeri, kot razi Jalovca, proste plezarije v najtežjih, v Aschenbrinerju, v Jožovem, Čopovem stebru, katere koli gore so zame bile zmeraj nekaj novega, tudi če sem jih že petič ponavljal, če že ne drugo, zaradi letnega časa. In gora ima vedno en neustavljiv čas sprememb in vedno nečesa novega.

Čestitam.
Hvala, Janko. Vidiš, včasih sem jaz takole vodil, zdaj pa potrebujem tvojo pomoč.
A, pa ti gre še zmeraj prima. Bi lahko rekel, da je za gorskega vodnika največja nagrada zadovoljstvo in občutek sreče, če nekomu, kot gorski vodnik, omogočiš, da pride na kakšen vrh, doseže morda celo Mont Blanc in ko sem bil še v sklopu izletov Sto žensk na Triglav, mi je ostala v spominu sreča 80- letne Kranjčanke, ki je prišla na vrh Triglava, stara 80 let in me je objela, kot bi lahko samo stara mati objela svojega vnuka. Tista sreča je neko nenadkriljivo, čudovito darilo vodniku, če se s tem ukvarja.

Torej, moja Marjeta, hčerka, je imela to srečo, da sva z materjo, Alenko Svetelovo, ugotavljala. Ker ji ne bo treba služit vojske, lahko začne s šolanjem eno leto pozneje. In tisto leto sva izkoristila, da sva ogromno življenja preživela na Gojški planini, v planšarski bajti in v 72- ih dneh ji odkrivala vse, od čara indijanskega spoznavanja sveta. Takrat je bila izredno navdušena nad Indijanci, nad indijansko kulturo in tako sva tisto leto resnično preživljala ključne dneve za poznejšo njeno opredelitev, da se s plezalnimi vzponi in tveganostjo ne bo nikoli ukvarjala, je pa toliko hribe spoznala, da je bilo to zanjo vse, kar lahko najlepšega doživiš.

V svojem delu sem bil, seveda neštetokrat vezan na naročila, vendar sem si vedno izboril vsaj določeno svobodo pri tem oblikovanju in uresničevanju teh spomeniških figur. Ponosen sem na svoje figure, upodobljene v spomeniku Kočevskemu zboru, recimo, v Senožečah je moj spomenik, posvečen trpljenju primorskega ljudstva v času fašizma, v Cerknem imam spomenik, ki je tudi istočasno kot partizanstvu, spomenik kmečki ženi, pa do liričnih upodobitev vodnjaka v Rogaški Slatini in še in še, skratka, mislim, da bo nekaj za menoj vendarle ostalo.

Zgodba z ljubljanskim Robbovim vodnjakom se vleče že 24 let, saj je bila že leta ' 71 sprožena misel o izdelavi kopij, zato ker original rapidno propada v ljubljanskem podnebju. Uničujejo ga, vsako leto opazimo kakšno novo poškodbo. Žal mi je, da nestrokovnjaki govorijo in so govorili o tem, kako bo vse to narejeno, kako so premeščali Robbove figure celo v Univerzitetno knjižnico, pa do misli in idej, da bo to prestavljeno v Cankarjev dom in jaz se bojim, da ta Robbov vodnjak v novi pojavi, ne bo nikoli v času, ki mi je morda še usojen.

Ko bom po opravljenem delu, kot zgaran kmet, odložil svoje orodje, se bom s hrepenenjem zazrl proti goram na severu. Tam je tisti, v stoletjih in tisočletjih, komaj kaj spremenjeni svet, kjer so cilji dosegljivi le z odpovedjo in znojem, kjer zmaguje le, kdor upa, se bori in vztraja. Po tem svetu bom hrepenel, dokler bom živ.

Kadar koli sem korak usmeril v gore, nikoli niso bile iste. Najlepše so se mi zmeraj razodevale v preobrazbi iz popoldneva v večer. Takrat, ko je po dolinah že vse mračno in pokrajina leži pod nami, nema in negibna kot v mrzli severni puščavi. Osvetljene gore pa zro v nas z zamišljenimi potezami v obličjih skalnih skladov. Le strkljani kamen zmoti tišino, ko zapuščamo najbolj tihi prostor prihajajoče noči.

Prejšnja: Usode

Naslednja: X v znanosti

oglasno sporočilo

Moj RTV

Dokumentarci: Marjan Keršič Belač, kipar in alpinist