Odprti kop - Dokumentarci: Mesto na travniku

Besedilo, Slike

Premiera: torek, 11. september 2007, Vse oddaje

Naslednja: Virusi, naši vsakdanji spremljevalci

Moji prvi spomini se dogajajo v Novi Gorici. Ne spominjam se nobenega posebno zanimivega dogodka. Nikoli pa ne bom mogla iz spomina izbrisati nekaj naključnih prizorov, ki pripadajo temu mestu. Ne vem, zakaj so nekateri nepomembni trenutki ohranijo v spominu. Kot da prav ti trenutki spominjajo na nekaj, kar smo pozabili.

Morala je nastat ta Nova Gorica in so rekli in to takoj. Otrok moj, boš moral čakat 50 let, da boš kaj videl. Pa kolikokrat mi je to rekel. A res? Z 51 leti pa teh staršev ne vidim, pa je nekaj Nova Gorica. Prej njive, vrsta češenj, njive. Ta cesta dol se je imenovala Dolinče. Tu so bile štiri hiše, tam je bila panolc, noter je bila kapela, turn je bil lep. Tja smo se hodili tudi kopat. Je bila čista voda, so bile ribe, je bilo globoko. Ljudje so hodili kmetovat na Ledino.
Vsak kraj je imel tudi svoje ime. Tukaj so bile Ledine, tam so bile Menišce, tam so bile Ženče in tako naprej. Tudi barko smo imeli tukaj. Z barko smo se vozili čez. Tam so bili kmetje, vsak kmet je imel svoj krompirček, da je malo zbiral skupaj. In ko se je voda malo znižala, smo se po teh kanalih vozili. Smo naložili po tri, štiri snope drv in smo jih pripeljali. Marsikdaj se je slišalo, da je bilo tu močvirje. Pa ni bilo res. Je bilo tukaj zadaj, kot mi pravimo, jama, tam, kjer je pa voda, borovi gozdički, tam je bilo, ker je bil izkop, opeka, ker je bila tovarna opeke tukaj zadaj. Nona vedno pravi, da je za to hišo, naj bomo sigurni, da bo stala pokonci še in še, ker je iz dveh opek. To so bile odpadne opeke, potem so ti domačini to opeko pobirali in zbirali, dobili verjetno ceneje, lahko tudi zastonj, ne vem in vozili domov in si iz njih zidali hiše. Tukaj, kjer stojimo in tu dol okrog, za avtobusno, do občine gor in vse to, do trgovskega centra gor, to je bilo vse pokopališče. Glejte, saj so še dokazi tukaj. Na tem pokopališču so pokopavali pred avstrijsko vojno, po avstrijski vojni nič več. To je bilo iz Stare Gorice dol, da se razumemo. To drevo je posajeno točno v sredino grobnice. In tukaj dol je še cela vrsta grobnic in tukaj gor cela vrsta grobnic. Še ravno tako so notri.

Od Žegna do italijanske Gorice, do Katarine, so rasli divji kostanji. Lepa, enkratna senca je bila. In med temi kostanji so bili vsakih sto metrov, so bili kamniti stoli. Tale plošča na vrhu je kamnita in tako, da se je človek lahko odpočil. Smo hodili vsak dan z boreno v Gorico na trg, da smo kaj prodali, da smo s tem tudi preživeli. Mi smo bili prav na mestnem koncu, je res.
Ja, normalno smo tukaj živeli z Italijani, seveda, smo se pa kdaj gledali kot psi. Dnevi sreče in veselja so se v Trstu in Primorski, ki jo je s težkimi žrtvami osvobodila jugoslovanska armada, spremenili po njenem odhodu v dneve demonstracij in protestov. Deset in deset tisoči so zahtevali dokončno priključitev k Jugoslaviji. Moj oče je bil v drugi polovici ' 46. leta imenovan v jugoslovansko delegacijo za pogajanja v Parizu in se spominjam, da mi je zadnjič, ko je prišel, rekel, da sicer ne smem o tem nikomur govoriti, ampak takrat mi je povedal, da smo Gorico definitivno zgubili.

Moja stara mama je bila prebrisana in je znala ocenjevat situacijo. In ko se je začelo govoriti o priključitvi, si je pravočasno našla zamenjavo stanovanja. S svojim stanovanjem v Stari Gorici, v mestu, s tem stanovanjem tukaj. Medtem, ko moja mama preprosto ni verjela in je bila prepričana, da je to propaganda reakcionarjev, kajti ni mogoče, da bo Gorica priključena Italiji, če so jo pa osvobodili partizani. Mi smo stanovali tukaj nasproti postaje, Via Capri in smo tukaj smo čakali do zadnjega, ker smo mislili, da bo šla meja dol naprej. In potem, ko je oče videl, da postavljajo količke, smo takoj začeli voziti gor do polnoči, opolnoči je prišla straža, smo bili mi tukaj, na tej strani, smo se kar vselili, smo se kar, smo dobili prazno stanovanje in smo se kar vselili. Saj pravim, mi smo skladali dol, drugi so pa nakladali. Eni so šlo dol, eni gor. Malo čudno je zgledalo vse skupaj. To je bilo kot eno preseljevanje narodov.
Pač, zavesa je padla. Ko me vprašajo, kdaj si prišel v Jugoslavijo? Ja, nikoli. Pa kako nikoli? Kaj se zafrkavaš? Kako? Ja, meja je padla, tako, da sem ostal noter. In tako sem noter, še zdaj sem italijanski državljan.

Priključitev je prišla nenadoma in sicer v počitnicah. S šolo nismo imeli nobenega kontakta, v Gorici smo se razšli in potem, ko se je tukaj v jesenskem času, malo pozno, le ustanovila ta gimnazija, smo se vpisovali. In potem, tisti moji kolegi, ki so imeli kakšen popravni izpit, so ga zamolčali, ker ni bilo več mogoče iti v Italijo po dokumente, po spričevala in so se vseeno vpisali in so potem tudi prišli do mature in do šole nekateri. Prihod v Jugoslavijo je bilo tako: da ne bo kdo razumel slabo, kot da bi šla v nekaj temnega, v en tunel.

Tu se je vse naenkrat spremenilo. Prej sem živela v mestu in seveda sem govorila italijansko, od jutra do večera. Hodila sem v šolo, ki je bila čisto, ne samo kot dan in noč. Če, recimo, od nun čisto na nasprotno stran. In ni bilo lahko. Ko so postavili mejo, je bila mladina razpuščena. Ni imela kje porabiti svojega prostega časa, razvedrila ni bilo. In tisti entuziasti, ki so imeli doma stare kotalke, so se spravili skupaj. In za palice smo imeli veje od murve, od te murve, ki je malo pripognjena in s tistim smo igrali.

Tiste čase se je pojavil koloradski hrošč. Mi smo se kar v nedeljo zjutraj dobili dol na križišču pa smo šli. Prvo krompirišče, ki smo ga dobili, tu so bile same njive, prvo krompirišče, ki je bilo, smo šli noter, vsak svoj del je zbral in smo iskali. Smo imeli stekleničke in smo dajali ličinke v eno in hrošče v drugo stekleničko. Tako, da je bilo v tem koncu zelo živo. Naš mladinski zbor je bil takšen, da je lahko imel vsak teden vaje, mislim, je tudi nastopil, ne samo vaje, ker so bili razni prazniki, to in ono in smo dosegli tudi to, da smo bili drugi v Sloveniji. Zakaj smo dosegli to, da smo bili drugi v Sloveniji? Lahko bi bili prvi po kvalifikaciji. Samo, se ni moglo, takšna mentaliteta je bila, kako boste vi tukaj, šli nastopat v Beograd. Je nemogoče.
Vam Gorico Novo bomo dali v dar. Za Novo Gorico sem prvič slišal na Lijaku, ko je bilo zborovanje v počastitev priključitve.
Na veliko se je govorilo na vseh mogočih nivojih, dokler ni bil sklep politbiroja CK naše partije v Beogradu, da se gradi Nova Gorica in da bo federacija financirala izgradnjo Nove Gorice. Na tej seji je bil prisoten tovariš Miha Marinko, meni je pa rekel, da sem zadolžen, da zgradim Novo Gorico. To je bilo pa tudi vse, kar sem dobil napotila za izgradnjo Nove Gorice. V tej hiši so se zbirali zelo pomembni ljudje, ko se je odločalo o gradnji Gorice, Nove Gorice. Prihajali so iz Ljubljane, iz vseh koncev, imeli karte na mizi. Zvedel sem tam, da nekateri mislijo, da bi bilo treba graditi Novo Gorico v Šempetru. Vem, da so se tukaj pričkali, da je letala komisija iz Solkana v Šempeter.
Spomnim se, da so se odpeljali na Kekca in s Kekca gledali Gorico. Takrat pa je bilo definitivno rečeno, ja, Gorica mora biti tukaj.
Tu se je meni zdelo najbolj primerno, pa tudi zraven Stare Gorice je. To se lahko poveže enkrat v eno mesto. Ti domačini, nekateri, so bili malo proti zato, češ, da tam strašno piha burja. Jaz tistega nisem mogel razumeti, sem rekel, če v Stari Gorici ne odnese Italijanov, potem tudi tukaj ne bo nič hudega. Sam tudi nisem vedel, kako se gradi novo mesto. Do takrat nismo gradili še nobenega novega mesta.

Ravnikar je dobil kot glavni projektant nalogo, da to celo stvar naredi. Saj to je lepo, da se sveti, zakaj ne, če smo sposobni, je to imenitno, pošteno.
On, veste, je tako lepo zastavil, da bo ena magistrala, na obeh straneh ogromne palače, lepe, vsa uprava, vse restavracije, vsi hoteli, kakor eno življenje iz enega velemesta, da ga sem neseš. Čisto tako kot da bi en kos Pariza ali Dunaja ali česarkoli, presedlal v Novo Gorico.
Potem smo mi tam zastavili široko mestno cesto, res zelo široko, ker naj se na to cesto veže mesto. Zaradi tega je bila potrebna tako široka cesta. Težko jim je bilo dopovedat, da moraš najprej cesto narediti, potem pa šele mesto, ne pa najprej mesto, potem pa cesto.

Sedim na robu obranega vinograda in gledam v ravnino, med Kostanjevico, železniško postajo, Solkanom in Kronbergom. Na teh njivah bomo zgradili Novo Gorico, ki bo imela poleg bogatih trgovin in vsega drugega, tudi velike stanovanjske bloke, visoke nebotičnike. Na najvišjem teh nebotičnikov že vidim tudi veliko rdečo zvezdo, ki bo žarela v opomin vsem nevernim Tomažem, takim kot si ti. To mi je poslal ' 47. od tukaj, ko je gledal, kje bo zraslo novo mesto.
Dobro, tu smo začeli pač delat. Postavili smo si barake in tako. Jaz sem bil prav med prvimi, lahko ta deseti. Zame je bil pa pravzaprav tisti prihod na železniško postajo ene vrste šok. Prvič je bila to meja, za nas nekaj zelo čudnega, tujega in tam je bila tista visoka ograja in čez so gledali Italijani. In takrat sem najbrž tudi prvič videla sončna očala in še danes imam občutek, da so se nam posmehovali. Brigadirji so prišli ' 48. leta, kar čez noč so se dobili tukaj. Kar na zemljišče, brez vprašat, brez nič, prišli so z vseh koncev Jugoslavije. Takrat sem prvič slišal en tuj, bi rekel, jezik. Prej se je slišala italijanščina, potem smo slišali srbohrvaški jezik.- Župska brigada je vzklikala, mi smo bolj debelo gledali, ampak čez tri dni smo vsi vzklikali.
Tako je. In potem tekmovanje, ki je bilo, kdo bo boljši, ne samo med brigadami, tudi v samih brigadah, med četami, v samih četah, med desetinami, pa med trojkami. Ena trojka, to je pomenilo, en je imel kramp, en je imel lopato ali pa ena, kakorkoli in eden je samokolnico vozil. Mi mulci, da bi jim nagajali, smo nažagali, zraven kolesa smo nažagali osovino, pa je zakričal, vsake toliko je zakričal: Tovariš, to jeklo ni dobro! Mi razen lopat in samokolnic, nismo imeli nobenih drugih pripomočkov. Tu ni bilo bagerjev, tu ni bilo mašinerije, ki bi... In še tako je bilo, da ko se je lopata zasadila v to močvirje, se je zasadila lahko, ampak ven potegnit je ni bilo mogoče.

Brigade so imele svojo menzo, v tornaži je bila tam in spali so v tistih velikih dvoranah gor, kjer so bile sušilnice v času opekarne. Tam so bili ogromni prostori noter, tam gor je bilo ne vem, koliko sob, polno je bilo teh sob, kaj jaz vem, mladi smo bili. Tekali iz ene v drugo. Zjutraj smo napravili zajtrk. Verjetno ni bilo ravno komplikacij, ker ni bilo. Mladinci so šli delat delali dopoldne, pol popoldne kakšno urico, ne počitka, pač pa kakšno politično uro. Potrebni smo bili vsega se učit, ker mi smo bili vsi pod italijansko šolo, ker nismo znali nič, ker nismo razumeli italijansko in morali smo se učiti italijansko. In tako, jaz sem se prav, bi se reklo, zlagala mojim staršem, da moram iti, ker če ne, bi rekli, da ne morem iti.

Čez dve leti je prišel iz Postojne sklep, da je zemljišče nacionalizirano. Je pokazal mami ta papir, ki je bil A4, par besedi gor, brez podpisa, brez žiga in kot danes se spomnim, potem je šel, dal mami tisti papir in je šel tja v hlev in so mu prišle solze v oči, sem videl prvič očeta objokanega. V petek so prišli z občine in so rekli, vi morate do ponedeljka sprazniti hišo. Seveda, mi tega nismo vzeli resno, da se bo to zgodilo, so prišli s tovornjakom, še prej so prišli udarniki, so prinesli lestev, jih je bilo precej, nisem jih štel. Lahko jih je bilo tudi 50. Lestev so dali na streho, da bodo začeli kar hišo odkrivat. Seveda, kaj smo hoteli, začeli so podirat, odpeljali to robo in mi smo živeli potem tri leta ločeno.
Pač so plačali, samo v tistih smešnih zneskih. Se spomnim, da je nono za tisto zemljo, ki so jo tukaj pobrali, je kupil točno tri kolesa. Eno mami, eno sinu, eno sebi. In kadar so šli domov, brigada, ker so šli v Fornažo, sva ostala sama. Ni bilo žive duše. Dve hiši sta bili gor na vrhu, to so bile kmečke hiše in Furlani, ljudje, ki si jih lahko vprašal za vse usluge, so te naučili. Smo bili pri svečkah, ker ni bilo elektrike še. Življenje naše, po drva sem hodila s samokolnico po gradbišču, da sem lahko zakurila. Za pranje sem morala prit, kjer je občina danes. Jaz sem tisti del ceste od pentlje do nebotičnika, z buldožerjem buldožeriral. In ko smo prišli do tja, ko smo zemljo ravnali, smo prišli do pokrovov teh mrličev in smo prijeli celo prst. Samo pokrove na ven. Zadaj so bili ravno taki noter. Ravno taki ljudje kot so bili pokopani. Za 20 minut sem popil.
Mi, mulci, smo hitro šli vse tiste kosti, iskati zlato. Smo iskali zlato.
Za dve zlati se dobi ženska, če je ena zlata, za vse take reči. Jaz nisem utegnil skočit dol, je mulc že pobral.
Nismo dobili nič, dobili smo samo kosti. Ves material za Novo Gorico, za gradnjo Nove Gorice, se je dovažalo po ozkotirni železnici. Takrat je kamion bil mizerija. Nič ni bilo, je bil en kamion tritonski, pa en star mešalec, ki so ga likvidirali Nemcem.

In dva kolesa Bianchi, nova za promet po gradbiščih v Novi Gorici. In en računski strojček, to je bila vsa mehanizacija. Pa 500, 600 ljudi. To se je s tako silo gradilo, da se malta skoraj ni imela časa posušiti, da se je kar malo posedlo. Tako hitro se je gradilo, so kar z veliko lopato, ne s tisto kelo, s ta veliko lopato so metali malto gor na zid, pa zravnali, pa spet opeko gor, to je šlo s tako brzino kot hudič. Takoj, ko so bila dokončana prva stanovanja v Novi Gorici, smo pač stanovanje dobili in mama je rekla oh, saj bo lepo, bomo šli v mesto, tam bo dosti zanimivega in tako smo se 26. 6. 1950 preselili v Novo Gorico na gradbišče.

So bili še jarki, ko so kopali še, malo je bilo treba pazit na otroke. Ceste ni bilo, pločnikov, ampak je bil dom. V 11. bloku je bila v pritličju, v 1. stopnišču na eni strani je bila pošta, na drugi strani je bila banka. V srednjem stopnišču, v 1. nadstropju v pritličju spodaj, v ta veliki sobi, v tisti, je bila trgovina, v kleti je bilo pa mleko in mesnica.

Ko so sosedje dobili prvi radio, radio so imeli kar na hodniku, v teh blokih so hodniki zelo veliki in široki in dolgi in tako, da nas je kar veliko otrok sedelo tam na tleh in smo poslušali radio. Meni se zdi zmeraj, da smo bili kot ena velika družina, veste. Se spomnim, da je enkrat na enem sestanku, je pa ena gospa rekla, ja, tisto dvorišče dol pa tisti hlev, tisto je pa svinjarija, ne. To bi ja odstranili. Jaz nisem mogla biti tiho, sem rekla, ja, gospa, kaj ste vi prišli iz Pariza? Saj smo prišli vsi s kmetije in vemo, kako je to. V bistvu tukaj noter, kjer imamo zdaj živino, tu je bil hlev. Tu je bila krava, tu smo imeli krave, tako da jih je dosti od teh dveh krav, ki smo jih imeli tukaj noter, pilo mleko. Nekako smo živeli še v sožitju s temi staroselci, tako da sem, kako bi rekel, bil že meščan, ali pa še ne, pa na pol vaščan. In tudi blok, vsak blok zase, bi lahko rekel, da je bil ena majhna vas.
Potem je bilo pa zanimivo tudi to, da smo imeli železnico takrat, sicer ozkotirno železnico in smo se vozili, porivali vozičke na vrh hriba in se spustili navzdol. Pri nas smo bili trije otroci, ta mlajša sestra je imela takrat dve leti in v tem času se je tudi ona vozila na tistih vozičkih. In morda mi zdaj prihaja na misel, najbolj impozantno vozilo, vsaj takrat za nas, mulce, je bil motor gospoda Severja.

Edino to je bilo slišat, ničesar drugega ni bilo in so potem vsi tekli na cesto in smo gledali, dokler ni zginil na obzorju, tja proti Solkanu, edino vozilo sredi preogromne ceste. Tukaj ljudje niso imeli občutka, da je to mesto. Taka velika palača, občina, katere te je kar groza, take sobane, take stopnice in nič drugega, nič okoli, vse prazno. Izgledala je pač kot jasen koncept, magistrala, za katero se ni vedelo, a je letališče, ali je cesta, ki se začne sredi niča in se konča v niču, ob njej pač veliki bloki. Teh šest blokov, tu je dvakrat Tito zapisano. Moralo bi biti Tito, samo na koncu tistega O nismo naredili.
Ko pa se je to nehalo, ko se je ta gradnja nehala, teh velikih blokov, je pa denarja zmanjkalo. Kar naenkrat so se nehali brigati za izgradnjo ulice. Tovariš maršal! Ker so bili investicijski krediti za gradnjo Nove Gorice z novimi ekonomskimi cenami gradbenega materiala predčasno izčrpani in novi krediti niso bili nakazani, so bila vsa dela ukinjena, nedovršene zgradbe in naprave pa so izpostavljene neizogibnemu propadanju. Če se hoče preprečiti ogromno škodo, je potrebno z delom nadaljevati. Zato naprošamo vas, tovariš maršal, da bi intervenirali, da bi bila naša prošnja ugodno rešena. Smrt fašizmu- svoboda narodu! Koncept se je, Bog ve, zaradi česa, zrušil in mesto pa je začelo nastajati nekako samo od sebe, kot bi ga ljudje skrpali iz ostankov ideologij. Župan je zahteval, da je čim ceneje, da je čim manjše. Jaz sem naredil načrt, pa sem naredil balkonček pri stanovanju. Je zahteval, da sem tiste balkone črtal. In majhne, majhne sobe smo delali, tri metre 60, nobena ni bila širša. Pa čim več ljudi zbutat noter, ljudje so prihajali iz vseh koncev in krajev in jih ni bilo kam dat.
Zanimivo je to, da me je ta načelnica na ministrstvu za prosveto, se je takrat imenovalo, vprašala, tovarišica, ali ste pripravljeni iti tudi na Primorsko. Torej, razumete iz stila, razberete, da je bilo to eno mesto, ki so se ga branili. Res, neurejeno, od vsega, od organizacije šolstva pa do bivalnega okolja in vse to. Gimnazijo so ukazali v Ljubljani in je moral Kretič jo ustvariti iz nič tako rekoč, od poslopja do kadrov, do učnega zbora. Edino dijakov je bilo pa na pretek.

In to je bilo stanovanje in delovno mesto za dva zdravnika. In zato smo prišli sem, najprej sem prišla jaz, tam, kjer je zdaj bencinska črpalka, tam je bila ena baraka in v tisti baraki je bila splošna ambulanta in zobna ambulanta in čevljar. In potem si pač misliš, dobro, saj si res prišel nekako na divji zahod in potem se pač moraš temu primerno obnašat. Tako, da sem si mikroskop izposlovala, enega starega sem iz Ajdovščine dobila, potem neko staro centrifugo ne vem od kje, to smo vse staro naprosjačili, da smo lahko vsaj tiste elementarne preiskave delali. Najprej si misli, saj ni nikjer nič ljudi, v resnici so bile pa ambulante pošastno polne. Za vsako figo je bilo treba priti k zdravniku, pa tudi za vsako figo je rabil potrdilo za delo. To je šlo vse v Meblo takrat.
Ker druge tovarne ni bilo. Ja, to je bila ta nova fabrika. In Meblo je v glavnem nastal iz solkanskih mizarjev. In jaz vem, ko sem šel delat, mi je rekel sekretar, ja, je rekel, boš prišel delat, ampak si moraš prinesti kladivo. In tisto kladivo je še zdaj v Meblu. Ljudje, ki so prišli v Novo Gorico s temi idejami, da bodo gradili socializem, predpostavljam, da mnogi od njih so bili pač, zavezani ideologiji napredka. In čistosti družbe, kar so te linije nakazovale, so hitro ugotovili, da živijo zraven meje, meja je pa področje skušnjav. Jaz sem imel dvolastništvo in v Italiji, sem švercal cigarete v Italijo, da sem si kupil palico v Italiji. Je bil komandir Stevo, se spominjaš?
Ja.

In z njim sem se zmenil, poslušaj, s prijateljem sem se zmenil, da mi vrže palico čez mejo. In ob kakšni uri, vse določeno, vse. Od njega sem dobil podatke in takrat mi je palico vrgel čez. Komandir karavle je bil tam na bloku, on je videl palico, ki je padla čez, jaz sem palico pobral in sem šel. Je rekel, Bruno, v redu, to je rekel. To je prva palica od pravega hokeja v Jugoslaviji. In vrtnice. V Novi Gorici ni bilo nobene, edino pri kakšni stari hiši kakšna stara vrtnica, starodavna je bila. In prve vrtnice. Nismo mi imeli cepičev tukaj. Mačkovšek in Kodrič Janko sta prišla po nekih vezah in sta naročila cepiče iz Nemčije. So jih poslali v Italijo in iz Italije so jih prešvercali gor. Komite je zvedel, da imata vrtnice in sta jih morala dati na Brione. Samo niso vseh dali, so jih poskrili malo, tako da so prišli do cepičev naprej, ampak so morale iti na Brione, prve vrtnice.

Ni bilo večera, da ne bi zaslišali rakete, so utekali v svobodo, nekateri naši ljudje so utekali v svobodo in so brcnili v žico in tisto je sprožilo raketo v zrak. In za tistim, kar naenkrat streljanje.

Spominjam se, da me je oče večkrat peljal na italijansko stran železniške postaje v Novi Gorici, na trans alpini, da sva preko te žice gledala, kaj se dogaja na drugi strani. Takrat seveda Nove Gorice ni bilo še, komaj so jo začeli počasi graditi, ampak sva gledala, če nič drugega, vlake. In oče, predvsem oče je upal, da bi videl kakšnega sorodnika, da bi mu od daleč pomahal.
Tu smo splezali čez in smo se potem na tem travniku igrali, lovili. Nihče nas ni videl, ker je bilo vse življenje obrnjeno na drugo stran, na nasprotni strani so pa bili italijanski otroci. Nismo smo se razumeli, ker so bili resnični Italijani, pač pa smo našli priložnost, da smo se skupaj igrali. In vem, da smo prodajali v trgovini, pa so nam oni prodajali radič in travo in rožice in take stvari, dokler ni prišla prijava.

Spomin, ki mi je ljub, je na to, kako je celo mesto dišalo po novem. Namreč, ta občutek, da kamorkoli si stopil, ali je bilo novo, ali ni bilo nič. Kaj je za nas pomenila Nova Gorica takrat? Človek bi mislil, da je bilo tistih šest blokov takrat, ruških, kakor se jim je reklo, ampak ne. Mi smo takrat živeli, sicer s kolesom, ampak vendarle v nekem dosti velikem prostoru. Jaz se Nove Gorice, glede na to, da sem bil Solkanec, spominjam po makadamski magistrali, po gavgah, kot smo rekli tem svetilkam sredi magistrale, po enem ali dveh fičotih, ki so se enkrat ali dvakrat na dan vozili po magistrali gor pa dol. Če je kdaj kdo želel metaforo socializma, te izgradnje novega, bodočnosti, očistimo z vsem starim, smo, mislim, bili mi, ki smo pač odraščali v teh prvih letih Nove Gorice, ko se je zidala. Fornaža je bila opekarna, ki bi danes stala v središču mesta in je bila edina stara reč v Novi Gorici. Fornaža je bila republika za sebe. Od pekarije, stanovanja, frizer.
Krojač.- Šivilja.
Šivilja.- Špecerijska trgovina. Pleskar.
Manufakturna.
Gostilna, pisarne, vse. Vse. Fornaža je bila ena taka odskočna deska, iz katere se je gradila Nova Gorica.

Jaz sem eden najstarejših delavcev tu na komunali, ko se je tu začela sadit Nova Gorica. In to je ravno ta del tukaj, kjer smo začeli najprej sadit. Naš direktor je bil Bole Žarko. On se je strašno zanimal za to rastlinje, on je bil grozno navdušen za to, da bi se Novo Gorico lepo posadilo. To smo mi vse delali s konji. Konjema je pa bilo ime, enemu Pluto, drugemu pa Miško. Konja nista bila samo za delat te zunanje reči, tudi pogrebe so imeli. In ko je bil pogreb, so konji šli dve uri prej noter, da jih je hlevar sčistil, da so bili za na pogreb. Samo, tukaj v Novi Gorici ni bilo dosti pogrebov, ker je bilo mesto mlado, ni bilo še starih ljudi.
Takrat se je že videlo, da nastaja kar lepo mesto in vem, da so ' 57., mislim, da je bilo, organizirali prvič tudi motoristične dirke v Novi Gorici. In nisem imel prepustnice. Kako sem bil jaz takrat žalosten! Vem, da smo šli takrat gor na grič nad Pevmo in od daleč poslušali, kako so peli ti motorji v raznih teh razredih.
Nekaj igralcev smo nekako sklenili, da napravimo en večer poezije in temu večeru smo dali naslov Večer moderne.

In to je bila pravzaprav prva predstava gledališča v Novi Gorici, v jeseni ' 55. leta. Zanimivo je, da smo približno tule, kjer je danes to gledališče, imeli prve vaje. Ampak ne v prostoru, ampak v parku. In smo hodili na vse predstave, na vse plese.
Noter v tej dvorani, vse nabito.

Smo naredili prav ta pravi Moulin Rouge, tako da se je tisti mlin, pariški mlin, vrtel na elektromotor. Potem smo noreli za San Remom takrat, tako da smo že na tisto soboto igrali te komade, tako smo bili navdušeni, to je neverjetno. Kako smo najprej mi igrali že to, ko pa je bil še včeraj festival.

In en dan se je slišalo, da bodo fornažo podrli. In vem, da smo pač mularija smo vsi tekli tja, videt, kaj zdaj to je. V mestu, kjer se praviloma vse gradi, bodo tudi nekaj podrli. In to je bilo še kar spektakularno, ker ne vem, s čim so jo rušili, ali z dinamitom ali z buldožerji, ampak v nekem trenutku se je stvar podrla in iz kleti so prilezle podgane. Tako je nekako zgledala izgradnja prihodnosti. Spodaj so pač podgane in na vrhu je nekaj starega, to počistimo, vržemo proč, naredimo nekaj novega. Zelo zanimivo je bilo, ko je nastala prva, kaj jaz vem, bi rekel, prvi neke vrste družabni center v Novi Gorici, to je bilo na Delpinovi, slaščičarna. To je bilo vse, kar je bilo in to je bil center, za katerega smo čakali v vrsti, da smo lahko prišli noter.

Če si šel v Gorico, si seveda imel polno luči, izložb, igrač, knjig, takih lepih reči, ki jih pri nas ni bilo.

Ko sem prišel sem, kjer naj bi naredil poprsje Rusjana, se mi je zdelo to mesto že toliko zgrajeno in toliko oblikovano, da se mi je zdelo eno poprsje neugledno za enega konstruktorja in tehnika Rusjana. Takratna želja novogoriških urbanistov, preden sem jaz prišel, je to bilo, je bila, da naj bi, kot vsakemu mestu, tudi Novi Gorici postavili nek vertikalen poudarek in to je bil seveda, nebotičnik. Spet nismo imeli vsebine in so to nastala stanovanja. S hitro rastjo mesta in samo gradnjo stanovanj, finančno nismo bili sposobni graditi vse ostale strukture, ki je pomenila tudi strukturo mesta.
Ko načrtuješ neko novo zadevo, kaj šele mesto, ga moraš načrtovat tako, da je tisti načrt toliko zračen, da ima toliko prostora, da se bo skozi desetletja umeščalo življenje v to okostje. Življenje pa seveda teče svojo pot. Ljudje, ki pridejo iz okoliških hribov živet v to mesto, ne bodo čakali ali pa, ne bodo niti dočakali, da bo to mesto nastalo mesto, ampak ga skušajo prikrojit po svoji meri in zato v te velike dimenzije potem vtaknejo neke manjše zadeve, ker se počutijo bolj doma, bolj blizu in tako naprej.

Spomnim se leta ' 68, ko je bila v Novi Gorici proslava 25- letnice goriške fronte. Pričakovali smo sto tisoč ali še več obiskovalcev in župan, v strahu, da bodo v tem močvirju, ki je takrat bilo na tem travniku, ti ljudje, če bo dež, seveda, se utopili, je zahteval, da ta travnik asfaltiramo. Mi, kot urbanisti, smo bili absolutno proti temu, kajti neka asfaltna ploščad, ki bi bila večino leta mrtva, bi bila katastrofa za tale prostor.

To je pa najstarejše drevo v Novi Gorici. Tisa je. Približno mora imeti okrog 300 let. In ta tisa bi morala iti ven, ko so delali avtobusno postajo. In ko je gospod Bole zvedel, da bodo to tiso vrgli ven, je prišel dol, je vse te arhitekte spravil skupaj, je rekel, to drevo mora ostati noter, pa avtobusno odmaknite dol. In to se je res tudi zgodilo. Edino sredstvo, ki smo ga imeli na razpolago, je bilo zelo bogato zelenje, oziroma ideja, da je Nova Gorica vrtno mesto.
Tudi danes opažam, na žalost sicer, zapuščena in uničena igrišča, ki bi morala biti kot parter, tisto, kar bi dalo kvaliteto temu prostoru, vendar narava je pa to vse več ali manj premagala. Imamo krasne drevorede, imamo krasno zasaditev, ki pokriva, ustvarja neke ambiente, ti ambienti pa imajo svojo kvaliteto, ne glede na to, da so sami objekti, stanovanjske hiše, razmeroma skromne ali pa celo neugledne nekatere. To je Cvercus suber, plutovec po domače. Enega smo posadili tukaj, zdaj pa še tu okrog, pa se niso prijeli, ker jaz jih ne vidim. In to se imenuje Meta sokoja. Je bila pa velika meter in pol. Zdaj pa ima okoli 20 metrov višine in to je največje drevo na svetu, ki doseže do 170 metrov višine. In tako debelino, da napravijo v Ameriki pot skozi, da gredo avti skozi njo.
Moram reči, da kot mladi ljudje, polni, zagnani, polni idej in želja po hitrem napredku, smo videli rast Nove Gorice dosti bolj optimistično, kot se je potem v 30- ih letih izkazalo. Hkrati s srečnim naključjem, da se je takrat meja začela resnično odpirat in da se je ta občutek, da si ob meji, da se je izkazal v slovenskem prostoru kot neka prednost, ki je tudi privlačila nove ljudi, vse to je, seveda, dalo zagon tudi rasti mesta.

Smo začeli voziti ljudi iz Bosne, iz Makedonije.
Oni so govorili, ti moji rojaki, v družini srbsko, pa še tisti njihov jezik, je bil tako, domači, nepopoln. In so jih potem otroci učili slovensko.
Jaz sem po narodnosti Makedonec. V bistvu je pa tukaj okolje, navade in vse te stvari, so čisto slovenske. In tu se je ustvarila neka nova konglomeracija, ampak zaradi tega ni bilo nestrpnosti, niti konfliktov, niti težav.
Če se spomnim potresa, recimo, kar naenkrat je Gorica ostala brez tri četrt prebivalstva. Vsi so šli nekam domov. Ali na Banjščice ali okoli in ostali smo v Gorici tisti, ki smo v Gorici doma, nisem imel kam iti domov. Pa so se sosedi začeli, tam, ko so bili pod šotori sredi Ledin, spoznavati, ker se prej sploh niso poznali. To so tudi take stvari, ki napravijo mesto. In to je moje mesto. Moje odraščanje v Novi Gorici je bilo zelo mestno. Pač, stopnišča in ta medblokovski prostor je bil naše igrišče, povsod je bilo v zraku, da je to novo, mlado mesto. Recimo, če se od takrat spomnim, takrat Nova Gorica pokopališča sploh ni imela, ker takrat ljudje sploh še niso umirali, tako je bilo vse mlado. Predvsem pa je ves čas viselo v zraku to, da se vse da, da če se da narediti eno novo mesto, da potem se vse da. Bližina Italije ti je dala vedet zelo hitro, da sta dva svetova. Eden, ki ga poslušaš na jugoslovanskih poročilih in eden, ki ga poslušaš na italijanskih. Težko verjameš v eno politično resnico, pa naj gre za stalinizem ali za demokracijo, če si bil navajen od majhnega nekako tako videti, da sta vsaj dve in da sta obe bolj ali manj konsistentni.

Ta ideja, da je mogoče en način življenja opustit in začet znova, je bila nekam prav vpisana v začetek naših življenj. In to, mislim, da je Nova Gorica nekako nam dala vsem. Hkrati pa je dala vedeti, da se načrti nikoli ne izpeljejo tako kot so zamišljeni.

To bo mesto, ki bo sijalo preko meje, skratka, politični sistem je hotel takrat zgraditi nekaj, s čimer se bo postavil, pokazal pred zahodom, vidite, tudi mi smo sposobni, to bo mesto moderne, širokih ulic, kjer bo pač proletariat polno zaživel svoje življenje in tako naprej.
Njen avtor, njen snovalec, profesor Edvard Ravnikar, je znal na zelo moder način sintetizirat znanja različnih šol. Bil je učenec Le Courvarsierja, tudi delal je nekaj časa fizično v njegovem biroju in vse te principe, to znanje, je znal zelo prefinjeno preplest z učenjem, ki ga je podedoval od učitelja, Jožeta Plečnika. On je bil takrat, ko sem jaz prišel na fakulteto, mit, ni bil profesor. On je bil takrat že v pokoju, imel je svoj kabinet, ki je bil skozi zaklenjen. V teh predalih, ki sem jih pospravljal, sem našel nekaj materialov, nekaj zgodnjih fotografij, makete in tisto, kar mi je bilo pa najbolj pomembno, mi je bila pa ena skica. Očitno mu je bilo dolgčas na kakšnem sestanku, pa si je malo skiciral, ki jo je potem, kasneje, podpisal kot koncept. V tem konceptu mesta se vidi, kako je bilo mesto zasnovano. Jaz to mesto lahko razumem res skozi to, prvo skico. Še danes. Vsi začetki, recimo, projektantski, načrtovalski, Nove Gorice, so tako rekoč izgubljeni. Tega gradiva je zelo malo. Potem smo sklenili, da bi skušali to nekako rešiti iz pozabe, torej ta maketa ni kar tako neka maketa mesta. Tukaj gre za prikaz misli o mestu. Mesto je okrog nas in zato je tukaj postavljena, da se da stalno primerjati.
Jaz sem ga vprašal enkrat zelo na kratko o Novi Gorici. In tako, z enim kančkom grenkobe se je spomnil. Videti je bilo, da mu je zelo pri srcu kot projekt, pač nenazadnje je le to cela mestna poteza, vendar se je nekako povlekel nazaj, češ, Nova Gorica ja, nastavek je že bil, ampak ne me spraševat zdaj o Novi Gorici več, ker to ni to. To me je zanimalo, če je res to, kar Novogoričani pravijo, da je hotel izpisati Tito in tako in je samo tako odmahnil z roko, da pač bolj neumnega vprašanja kot to, mu sploh ne bi mogel postaviti. In takrat se je končala debata o Novi Gorici.
Tako kaže, kako prav pretirano trdne vizije prihodnosti ne zdržijo preizkušenj časa, predvsem pa ne preizkušnje meje.

Ti dve mesti, če jima tako rečemo, sta popolnoma različni, ker imata, jasno, vsako svojo kronologijo nastajanja, različen razlog nastanka, dobo rasti in tako naprej. Gorica je klasično, staro mesto, ki se pač razvija po svojih principih, Nova Gorica je paradogmatično drugačen vzorec, urbanistični. Pojavlja pa se ena napaka v modelu, recimo, to je ta linija Erjavčeve ceste, ki je pa spet izredno pomembna, ker izhaja naravnost iz središča mesta, ki spaja tudi fizično to novo mesto z Gorico. Na tem gričku za mano se nahaja najpomembnejši bioenergijski center v Novi Gorici. Tukaj izvira energijski tok. Ta tok povezuje Novo Gorico s Staro Gorico.
V tem smislu mi je všeč Erjavčeva, ker ko prideš z druge strani, se imenuje Via Santagria.
Pove, kam greš. Mene kot kolesarja zmoti to, da se ta meja pravzaprav v eni dokaj zgodnji uri zvečer zapre in potem ta ulica pravzaprav izgubi, ne pelje nikamor. Zame bi bilo eno mesto takrat, kadar lahko peš, oziroma s kolesom ob katerikoli uri ponoči ali podnevi, grem kamor koli na območju tega mesta, za katero si mislim, da je pravzaprav eno. Na področju Nove Gorice in Gorice, povezujejo ulice, ne pa ceste. Večina ljudi tudi ne pozna, komu je ulica posvečena. Tako, da če bi šli gledat, po kom vse smo poimenovali te ulice, bomo videli, da je malo mest, če gledamo Novo Gorico in Gorico, kjer bi bilo toliko brigad, divizij, bataljonov, armad, junakov, herojev, mučenikov, komandantov, diverzantov. Edina razlika je ta, da v Gorici več ali manj od druge vojne nimajo. Medtem ko v Novi Gorici, ne vem, če imamo kakšno iz prve vojne in v bistvu sta ti dve mesti na nek način še vedno v vojnah. Sicer vsaka v svoji, ampak vsaka v zmagoviti. To so taka, kako bi rekel, podzavestna mesta. V Gorici je osrednji trg Travnik, ki se sicer danes tako ne imenuje, za nas, Slovence je pa še vedno Travnik, vsi mu rečemo Travnik in tu je pa v resnici osrednji mestni prostor pa v resnici travnik. Skratka, tisto je neko staro mesto, ki ima Travnik samo po imenu in neko novo mesto, ki je v bistvu zraslo okrog travnika. In ta trava te spomni pravzaprav, neka vez s širšim prostorom okrog Nove Gorice.
Če si predstavljamo, pred kakšno nalogo je postavljen oblikovalec mesta. Imamo praznino, se pravi čistino in zdaj nekako ti moraš osmisliti to jedro. In on vzame to praznino dejansko kot simptom celega mesta in svojega začetka in mu rezervira nek kvadrat v samem centru kot bistvo mesta, kot če bi vzel, recimo, primerjavo iz neke kitajske filozofije, kjer je bistvo lonca njegova praznina, ki drži vsebino. V Novi Gorici obstaja mesto v mestu in to je na primer mesto zabave. Še nekaj let nazaj je imelo pet, šest tisoč italijanskih gostov. In podobno je pravzaprav v Gorici. Konec tedna, leta nazaj, ko je bilo dol nekaj tisoč ljudi, smo hodili kupovat. To je bilo mesto v mestu. In sicer, neuradni jezik v mestu zabave, je italijanščina. Neuradni jezik poslov v Gorici, je slovenščina.
Te podvojitve pravzaprav lahko tudi izhajajo iz tega, da je Nova Gorica že sama po sebi morala biti po sili razmer neka podvojitev. Se pravi, mi moramo ti dve mesti oblikovat, razvijat, gojit kot eno mesto, ampak ves čas pa moramo zelo, zelo pazit, da se ta njuna dvojna identiteta ohranja, da Nova Gorica nikoli ne izgubi tega čara mesta moderne in da Gorica po drugi strani ohrani ta čar Stare Gorice.
Večina misli, da je tukaj problem, ker ni identitete, ker v bistvu ni tukaj pravega mesta, ker ni tukaj enega drugega, ni pravih ulic, ni pravih trgov, ni pravih hiš. Mislim, vedno se to označuje kot nekaj, kar manjka, da temu mestu nekaj manjka. Moje mnenje je drugačno. Jaz mislim, da to mesto ravno zaradi tega, ker tega nima, ima potencial, da to dobi. Ima potencial, da iz tega nastane neko res novo, sodobno mesto 21. stoletja. Eno tako splošno sprejeto mnenje je, da Nova Gorica nima zgodovine, ker ima pač 50 let in je pač 50 let premalo za eno zgodovino. Mislim, da je Nova Gorica zato interesantno mesto, ker gre za neko specifično situacijo, kako so se znašli ljudje v teh okoliščinah in kako so zgradili na novo mesto. Govori se, tukaj je bila Ravnikarjeva zasnova, ki je rušena. Bila je zasnova iz leta ' 60, ki je spet rušena. Bila je zasnova iz leta ' 80, ki je spet rušena. V bistvu je identiteta tega mesta, če lahko povzamem, je v bistvu to, da vsak, ki pride, ne nadaljuje tega, kar je tisti prej začel, ampak poskuša nekaj na novo. Torej, v bistvu ta volja, ta težnja po eksperimentu, po preizkušanju novega je tisto, kar v bistvu da temu mestu identiteto.

Če pogledaš Novo Gorico, ima tako simpatično panoramo. To je eno redkih mest, pa ne tako zelo redkih, ki v središču nima Cerkve. To je značilnost na sredini, na vseh mejah, pa če so na robu puščave ali na robu česa drugega, da neki center mesta ni Cerkev, ampak, žalibog, hotel, bordel in casino. Da nabiramo mi dosti idej v Vegasu, je dejstvo, ker se praktično lahko tega posla samo tam učimo. V Evropi, mislim, da se nimamo več kje kaj učit. Tisto, kar bi lahko mi drugače naredili, eno je, atraktivna delovna mesta. Drugo je atraktiven izgled Nove Gorice. Tukaj, kjer je zdaj sodišče, če bi to odkupili, o tem razmišljamo, pa zrušili, potem je sploh tam brisan prostor in se da lepo graditi. Ta ulica, ki naj bi bila gor povezovalna, Delpinova pa naprej, kjer bi recimo lahko bil en atraktiven vlak na tirih za povezavo teh dveh lokacij, pa seveda še vse, kar zraven sodi. To so vlakci, ki so, recimo, so na tirih po zraku tudi, tako da običajnega prometa ne motijo, tako da vsak, ki bo prišel v Gorico, bo vedel, da bo nekaj zase našel, nekaj doživel in seveda, naše je, da seveda tudi nekaj potroši.

Da je mesto res mesto, rabi najmanj enih 150 let. In Nova Gorica je zdaj v svoji, bi lahko rekel, malček čez najstniško fazo.

Izginotje meje, ki je bil eden od konstitutivnih izhodišč, da postane to mesto, bo res radikalno prevrednotilo neke donose med obema mestoma. Tukaj imaš na zelo majhnem terenu, bi rekel, vse probleme moderne Evrope, združene na enem mestu. V tem pogledu je Nova Gorica spet zelo moderno okolje, ker namreč mora fizično razrešit vprašanje, kako se dvoje združi v eno.

Prejšnja: Kraška hiša na robu časa

Naslednja: Virusi, naši vsakdanji spremljevalci

oglasno sporočilo

Moj RTV

Dokumentarci: Mesto na travniku