Dokumentarci: Po sledeh leoparda

Polet proti Nairobiju je trajal dobrih osem ur. Pod njimi je bilo pet milijonsko mesto, ki je v temi izgledalo kot morje luči. Romantika pa se je razblinila takoj po pristanku na letališču, ker so jih pričakali oboroženi vojaki in množica formularjev, ki jih je bilo potrebno izpolniti. Za nameček se je med hitenjem k okencu, kjer izdajajo vize, Borku zlomila nepogrešljiva bela palica.

Doživeli smo državljansko vojno praktično. Praktično še ne, teoretično pa ja. Gospod Loja jih je opozoril, naj se zaklenejo v sobe in naj jih ponoči ne zapuščajo, zato so rešetke na oknih in vratih zbujale srhljiv videz. Noč je minila v morečem vzdušju. Šele televizijske in časopisne vesti o spopadih med Muslimani in mestnimi oblastmi so pojasnile napetost in prisotnost vojske. Po luknjasti cesti so se odpeljali prek kenijsko tanzanijske meje proti Arushi, mestu na severu Tanzanije, ki je izhodiščna točka za vzpone na Kilimandžaro. Zdaj je bilo na vrsti spoznavanje afriške kulture in veselje ob prvem pogledu na z meglico zastrti Kilimandžaro, za tiste, ki so ga lahko videli.

Šesturna naporna vožnja je naposled pri koncu. Prispeli so v Arusho, drugo največje tanzanijsko mesto z okoli 300 tisoč prebivalci. Arusha in skromen mid- way hotel za šest dolarjev na noč sta jim v prihodnje predstavljala izhodiščno točko, kamor so se vedno znova vračali. Tudi tukaj so podobno kot v Nairobiju rešetke na oknih in vratih, železne palice na točilno mizo in troje ključavnic na sobnih in balkonskih vratih pričale o nevarnostih, ki so jim bili izpostavljeni pretežno tujci. Da bi jim bilo prizanešeno tekanje za najbolj ugodnimi prevozniki, vodiči, kuharji in nosači, je poskrbela agencija gospoda Loje. Ta jih je tudi posvaril, naj ne hodijo sami po mestu, zvečer pa naj se zaklenejo v sobe ali se zadržujejo v salonu, da jih ne bi kdo okradel. Naj ne pijejo vode iz pipe in naj si ne čistijo zob z njo.
Na živilskem trgu, kjer se vonjave slabo očiščenih tal, neurejene kanalizacije in najrazličnejšega blaga mešajo v nasičen, težak zrak, te prevzamejo barve ponujenega. Gospod Loja je za nekaj tanzanijskih šilingov najel dva domačina, ki sta odganjala morebitne vsiljivce.

Vse se dogaja na ulici, ki na eni strani ne more skriti bede, brezposelnosti, hladnokrvnosti in mrzličnega hlastanja za zaslužkom, za katerega se borijo pretežno mladi, ki s prodajo spominkov želijo zaslužiti vsaj nekaj beličev za preživetje. Na drugi strani pa zrak prevevajo vonj po prahu, ognju in hrani, glasba, glasno pozdravljanje, kar ustvarja svojevrstno razpoloženje.
Zdaj smo v kombiju. Peljemo se iz Arushe proti vznožju gore Mount Meru. Z nami so trije vodiči že, in sicer Muson, Oswald pa Zokim. Spredaj pa gospod Loja, ki nas bo pospremil do vznožja. Vožnja v preobremenjenem in neprimernem vozilu za pot, ki ji v nobenem letnem času ne bi mogli reči cesta, se je končala ob vhodu v narodni park Arusha. Med čakanjem na oboroženega gorskega vodnika, imenovanega ranger, ki je obvezen spremljevalec pohodnikov skozi divjino na goro, sta Stane in Borko v bližnjem grmovju naletela na simpatična zamorčka.

Tehnika hoje s spremljevalcem, pri kateri slepi videčega drži za komolec in prek njega zaznava razmere na poti, omogoča gibanje brez pojasnjevanja.

V zahtevnejših razmerah je dodatno pojasnjevanje potrebno. Pri tem pa spremljevalca potrpežljivost kaj lahko zapusti. Le kako naj slepemu razloži, na kateri kamen naj pri prečkanju hudournika stopi, da mu ne bo zdrsnilo v vodo.

Podobo pravljične pokrajine z eksotičnim rastlinstvom in živalstvom, ki je Stanislavu in Franciju ni bilo mogoče jasno razločiti, Borko pa si jo je ustvaril na podlagi opisa, je dopolnjevalo topotanje nog po poroznih vulkanskih tleh. Kakšno uro pred sončnim zahodom, ki je v tem letnem času ob 19- ih, so prispeli do prvega prenočišča, Nirija Kamba. Zgovorni ranger jih je dobrohotno opozoril, naj se ponoči ne oddaljujejo od brunarice, v kateri so spali, in naj se dobro prepričajo, da v bližini ni kakšne zveri, saj lahko tudi na to višino zaidejo posamezni bivoli in levi.
Po noči prezebanja, ki ga je najmočneje doživljala Barbara, spali so v tanjših vojaških spalnih vrečah, so naslednje jutro, 3. avgusta, nadaljevali pot strmo navkreber po vlažni in spolzki zemlji, kjer se je Stanislavu najprej ukrivila ena, nato pa še zlomila druga, nujno potrebna pohodna palica. Nadomestne Primoževe so bile bolje prilagojene pobočju, kakršno je to, in so bile primernejše za presojanje globine steze pred njim.

Tudi če ne. Klop, trda klop, to bi pasalo zdaj. Pa en tuš recimo. Mrzel tuš. Zdaj bi pa prav prišel tisti mrzel tuš. Pa, kaj so rekli, eno šilce. Jaz bi eno pivo pa ričet.
Jaz bi zdajle zvrnil. Vrha se pa ne vidi?
Vrh se vidi.
Se vidi? Kaj je gor, belo?
Sneg.
Sneg?
Ja, ja.
Počakaj, zdajle, zdajle! Zdajle se je malo megla razkadila.
Daj povej mu, kje se nahajamo.
A je to takole gor visoko? Ja, ja.- Čisto takole gor.
Pismo, do polovice tega drevesa skoraj.
Ja, ja.
Jaz sem dol gledal. Pa kdo bo tja gor lezel, ne ga lomit.

Ko sem bil prvič na aklimatizaciji, se mi je zdelo čudno, zakaj imam tako razširjena pljuča. Potem sem pa opazil, da je to zaradi pomanjkanja kisika. In sem se za trenutek zbal, kako bo na vrhu, če mi bo zmanjkalo zraka, da se ne bi zadušil.

Z naraščajočo višino se je pri meni začela pojavljati vrtoglavica. Verjetno zaradi počenih bobničev. Vrtoglavica je bila čedalje hujša. Ta problem sem poskušal rešit na ta način, da sem si ušesa zamašil s posebnimi voščenimi zamaški. Te zamaške običajno uporabljam proti hrupu. Zanimivo, da mi je vrtoglavica takoj ponehala.

Spust istega dne najprej do prve koče Miria kamba in naslednje jutro nazaj do vznožja gore je bil dokaj lahek, razen na nekaterih mestih, kjer je bila strmina še vedno razmočena od neprestanega kapljanja z drevja. Bližal se je konec pohoda, ko je bilo potrebno zbrati denar za napitnino. Ne glede na to, da pohodniki poravnajo vse stroške že vnaprej, so napitnine obvezne. Toda po slovenskih merilih za pravičnost je bilo vse skupaj obrnjeno na glavo. Po njihovem bi največ zaslužili nosači in kuharji, ki so opravili najtežji del posla, ne pa ranger ali vodič. Razmerje med njihovimi zaslužki je bilo 1 proti 50 ali celo 1 proti 100.

Poglej, tukaj je pa mama! Joj, kako je velika. Veš, kako je velika, kot King Kong!
A jo vidiš?

V naslednjih dveh dneh je sledilo potepanje po Arushi. Spoznavanje uličnih prodajalcev in barantanje, saj je bilo treba zelene bankovce čim bolje unovčiti za rokodelske izdelke domačinov, ogled terarija z najbolj strupenimi afriškimi kačami in naselja nomadskega plemena Masajev. Peterici se je zdelo, da se 8. avgust, ko naj bi se odprava podala na glavni del poti, bliža prepočasi. Po uspešni aklimatizaciji jih je razganjalo od silne moči in želje po vzponu na goro, ki jih je ves čas spremljala na obzorju.

Naposled vendarle obljubljena Dežela- vhod v narodni park Kilimandžaro, Marangu Gate na višini nekaj manj kot 2000 metrov. Vstopnina v park, vodenje, polna petdnevna oskrba s hrano, prenočišča in turistična taksa znašajo na posameznika približno 550 ameriških dolarjev. Kmalu je prišlo do prvega zapleta. Medtem ko so druge skupine odhajale na pot, je slovenska čakala, dokler ni prišel kuhar Oswald in jim rekel, naj gredo na pot z njim, brez vodiča Nixona, ker ta nima podaljšanega dovoljenja za vodenje.

Tam ob vznožju gore sem se boril sam s seboj. Različne misli so se mi prepletale po glavi. Vedel sem, da je ta gora nevarna, kajti vzela je že veliko življenj. Pa vendar, moram iti naprej, saj sem zato prišel.

Ja, Franci! Kakor veš, ampak res pravijo, da so noter mikroorganizmi.
Kaj?
Res pravijo, da so noter mikroorganizmi!
Kdo pravi?
V priročniku piše. Pa tudi Sagmeister mi je rekel. Imamo pa tudi tiste tablete. Za vodo.

Prispeli smo do Mandare, naselja na višini približno 2800 metrov. Planinsko naselje je dobro vzdrževano. Vendar prav tako kot ostala ni oskrbovano s hrano. Le to prinesejo s seboj najeti nosači. Po okusni in obilni večerji, ki sta jo pripravila Yoachim in Oswald, so zapeli slovenske narodne pesmi in tako navdušili Američane, da so jim divje ploskali. Žal se jim Primož pri tem ni mogel pridružiti zaradi povišane temperature in bolečin v želodcu.

Primož, si kaj boljši?
Ja, malo bolje je, ja. Pa ti, Bori?
Ja.
Kaj pa jaz, nič ne vprašaš zame? Ja, saj te slišim. Kakšen si?
Zdaj sem kar dobro, ker sem enega ruknil.
A tako.

Naslednje jutro, 9. avgusta, so se podali na 11 kilometrov dolgo pot proti naselju Horombo. Zanjo naj bi potrebovali od 5 do 7 ur. Ob poti so si vsak na svoj način ogledovali zanimivo rastlinje. Kaj je to, Borko? Čemu je podobna ta roža? Kot en storž zgleda. Mene spominja na en storž. Barbara.
Glava zelja ali pa ohrovta, nekaj podobnega.

Med vztrajnim vzpenjanjem po divji, kamniti pokrajini, porasli z redkim grmičevjem in šopi suhe trave so Stanislavu pohodne palice spet služile kot tipalke.

Po šestih urah hoje, ko so ves čas bežali pred četo Japoncev in vsiljivimi Američani, so prispeli do drugega prenočišča. Bodo še dovolj zgodnji, da bodo dobili ležišča v kateri od manjših koč, saj na velikem skupnem ležišču v teh razmerah, ko je bilo že čutiti redkejši zrak, ne bi bilo prijetno spati.

Zdaj smo na nekje 3800 metrih. Tukaj bomo tudi prespali, in sicer se nahajamo v naselju Horombo.

Pogled na nosila, namenjena reševanju ponesrečencev ali tistih, ki omagajo zaradi višinske bolezni, je vzbudil občutek tesnobe.

Ta Horombo pa si bom zapomnil že po tem, da nismo dobili svoje kočice, ampak smo ležali na skupnih ležiščih. Pa zaradi nemirnih ljudi, pa zaradi tega, ker so bruhali, slabo sem spal, kljub temu, da sem imel zamaške v ušesih, pa verjetno tudi zaradi tega, ker se mi je dogajalo marsikaj v podzavesti.
Noč na Horombu je bila grozna. V zraku je bil nemir, mogoče celo strah. Polna luna. Vse to je verjetno vplivalo na moje sanje. Sanjala sem, da bomo naslednjega dne srečali mrtvega človeka.

Kmalu onstran roba, s katerega se je nudil veličasten pogled na zasneženo kopasto goro in onstran katerega preide pot v puščavo, imenovano Lunina pokrajina, je njihovo dobro razpoloženje pokvaril prizor na obzorju, prizor iz Barbarinih sanj.

Hodili so tako rekoč brez prestanka do osrednjega počivališča na višini okoli 4400 metrov, kjer so poželi občudovanje tistih, ki so se podali na pot pred njimi in so zdaj posedali po skalah.

Pogledi so se neprestano dvigovali proti srebrno se lesketajočemu hrbtu Killija. Naslednjega dne se bo treba spopasti z njim. Kdo bo zdržal? Kdo bo klonil? Stanislav je bil trdno odločen, da morajo priti na vrh, Borko, Franc in Primož so si tega prav tako želeli, a so dopuščali možnost, da jih gora preseneti. Barbara je bila od srebrno bleščečega Kilija uročena, vendar tedaj o vrhu ni razmišljala. Skrb gloda slehernega, ne le Primoža, katerega stanje ni zavidljivo. Hodijo po nasvetu domačinov, pole pole, počasi počasi. Zaletava hoja bi se kaj kmalu lahko končala z izčrpanostjo. Korak so brzdali tudi zaradi svaril pred višinsko boleznijo, ki je posledica pomanjkanja kisika v krvi zaradi prenizkega tlaka. Kaže se kot utrujenost, vrtoglavica, glavobol, občutek nemoči, negotovosti, nekritičnosti, pritiska v ušesih, nosu in čelu, solzenju in migetanju pred očmi, v skrajni fazi pa kot omedlevica, edem in končno smrt.

Prejšnji dan zvečer, na Kibu, sem se počutil predvsem zelo dobro. Moji občutki so bili super, nobene višinske bolezni nisem občutil, ampak zjutraj, ko smo se zbudili v ledeno hladni noči, sem po prvih nekaj korakih začutil bolečine in iz koraka v korak je bila bolečina močnejša. Skupini sem povedal, da se raje obrnem, kot da jo zapustim oziroma oviram pri hoji navzgor. Sam sem se predal in odšel nazaj.
Primož se je v spremstvu Oswalda vrnil h koči, s seboj pa je žal odnesel prvo pomoč in varovalno vrv.

17 tisoč feets ali 5151 metrov.

Čakamo na Gilman ' s Pointu. Zebe nas v roke, noge, nos.

Kaj je s tvojimi nogami, Barbara?
Popolnoma ledene. Kam si jih pa dala?
Prstov kot da ni.
Kot da ni. Še malo, pa boš imela vroče.

Kdor prej ni verjel, se je tedaj lahko prepričal, da se na tej višini lahko temperatura spusti tudi pod minus 20 stopinj Celzija. Tik pred sončnim vzhodom, ko je bila temperatura najnižja in rok in nog skorajda niso čutili, se je začela vanje zajedati otopelost zaradi mraza in monotone hoje. Uporen duh je Stanislava gnal, da je začel glasno peti. In kmalu sta mu pritegnila tudi Borko in Franc. Otopelost se je razblinila skupaj s prvimi žarki sonca, ki so ostro kot britev prerezali nočno nebo nad Mawenzijem, na Kilijem pa je še vedno svetila srebrna Luna. Fantastičen kontrast.

Stanley, ko boš šel gor, pojdi previdno.

Nočno pohod je končan. Po urah naporne hoje so prispeli na rob vulkana. Pol ure po prihodu na kraj, kjer se je davno tega končala leopardova pot, njihovemu navdušenju ni videti konca.

Dobri smo!

Glej, afriški mrož, kapo si izgubil. Sploh zdajle se primem za glavo, pa vidim, da nimam kape gor. V redu. Pa ti afriški mrožek?
Kje je tukaj sploh zadrga? Jaz pa si na ušesa vlečem, me zebe v ušesa, pa se potipam, da si še malo bolj dol potegnem, pa nimam kaj.
Prosim, izjavo. To se zgodi, če človek leze tja, kjer ni treba.

Nixon je prepričan, da se nameravajo podati nazaj v dolino. Ko pa spozna, da so trdno odločeni iti dalje, jih užaljeno opomni, da med vodiči velja pravilo, da po osmi uri ne smejo spuščati na vrh. Ker do te ure manjka le še deset minut, se kljub njegovemu nasprotovanju podajo naprej. Nevarnost hoje po zamrznjenem snegu je iz ure v uro večja. Da ne bi hodili še bolj počasi in izzivali usode, so na višini 5700 metrov prisiljeni sprejeti težko odločitev. Ko sem potegnil črto in seštel za in proti, sem se odločil, da se vrnem. Čeprav ni bilo lahko.

Sonce je bilo že tako močno, da so se mi začeli vrteti vijoličasti kolobarji pred očmi in sem se bal, da bom dobil snežno slepoto. Tik pod vrhom Kilimandžara sem zaradi bolečin v nogah snel dereze. To pa je bil vzrok, da se je vodič ustrašil, da ne bom zmogel nadaljnje poti in je zahteval, da vzpon na vrh prekinemo. Zato sem prosil našo Barbaro, da vodiču dobesedno prevede, da bom nadaljeval pot na vrh ne glede na to, ali gre on z menoj ali ne. Počakaj. Kaj pa je?
Smo na popolnoma poledeneli površini, ker zamujamo dve uri z vzponom na Uhuru Peak. Upam, da bomo uspeli, čeprav se malo izpostavljamo.

Kljub izrednemu telesnemu naporu in pritiskom vodiča sta njihova trma in fanatična volja poplačani. Ob 10- ih in 15 minut so končno na vrhu. Pred njimi se je odprl veličasten prizor.

Lovim sapo. In to že cel čas.
Enoletnih priprav je konec.

Vrh Kilija, vrh, streha sveta.
Cilj je dosežen tako in drugače.
Težko dostopno, ampak tu smo. Tu smo, Slovenci smo!
Žive naj vsi narodi... Jaz pa hočem spat, pa me ne pustite. Narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan. Naj rojak, prost bo vsak, ne vrag le sosed bo, ne vrag le sosed bo mejak! Hura, Slovenija!
Bog živi vas Slovenke, prelepe žlahtne rožice, ni take je mladenke, kot naše je krvi dekle.

Cilj odprave, 5895 metrov visoki Uhuru Peak, najvišja točka Kilimandžara, je bil dosežen. Pomembnejši od cilja pa je bil namen odprave, in sicer preseganje slepote, kot ga je označila Barbara. Pri svojem delu s slepimi je namreč opazila, da se videči ljudje slepote bojijo in pogosto je zanje slep človek poosebljena slepota. Kot bi bil zgolj slep in nič drugega.
Zato je dala pobudo za vzpon na Kilimandžaro, s čimer bi pokazali, da slepota sama po sebi ni ovira, zaradi katere človek ne bi mogel živeti polno in ustvarjalno. Tako pri slepih kot pri videčih je to odvisno od posameznika, od njegove volje, življenjske filozofije in seveda od okolja, v katerem živi. S svojim uspehom, ki je edinstven v svetovnem merilu, so to nedvomno pokazali in izpolnili namen odprave.