Dokumentarci: Pozor! nadzor!

Tehnološki razvoj je totalen. Niti ni tako pomembno, ali imate doma internetni priključek. Ne potrebujete mobilnega telefona ali dlančnika. Moderna tehnologija koraka vzporedno z vašim korakom. Najprej je ljubljanski mestni potniški promet na nočne linije avtobusov namestil varnostnika, od leta 2004 pa so na številnih mestnih avtobusih vsi potniki podvrženi video nadzoru. Vodstvo javnega ljubljanskega prevoza odločitev o namestitvi video nadzornih sistemov, utemeljuje s klasičnim argumentom. Gre za zavarovanje lastnine Temeljni smisel, oziroma funkcija video nadzora naj bi bila kriminalitetna preventivnost, se pravi naj bi služila preprečevanju kriminalitete, preprečevanju, zmanjševanju kriminalitete, čeprav seveda služi tudi delno kazensko pregonski funkciji, služi pri odkrivanju storilcev in v dokazne namene. Temeljna funkcija, vsaj tako opravičuje, se pa v glavnem v smislu, da naj bi zmanjševala, preprečevala kriminaliteto. Je pa treba povedat, da je učinkovitost video nadzora odvisna od več dejavnikov. Prvič, od tipa video nadzora, od tega, ali gre, recimo, samo za video nadzorovanje, recimo, v živo tako, da spremlja nekdo dogajanje na monitorju v realnem času. V tem primeru lahko, če vidi neko kaznivo dejanje v nastajanju, na primer, pokliče policijo in posredujejo. Zdaj, če gre za tip video nadzora samo z video snemanjem, kjer se posnetki pogledajo šele potem, ko pride do nekega incidenta. V takem primeru tak video nadzor seveda ne more opravljati kriminalitetno preventivne funkcije, ampak kvečjemu pri odkrivanju storilca. In to pripelje do tega drugega, recimo, faktorja, ki je pomemben pri merjenju učinkovitosti in sicer, za kakšno kvaliteto video nadzora gre. Če gre za kamere, ki niso tako ostre, da bi sploh lahko razločili obraz, tak video nadzor ne more opravljati niti funkcije odkrivanja storilca.

Trend vgradnje video nadzornih sistemov je vedno večji, to se pravi, število video nadzornih sistemov se veča. Na začetku je bila redka trgovina, ki se je odločila za video nadzorni sistem, danes je izjema, če ga ne vgradi, ker je namen trgovin predvsem varovanje proti krajam. Kar se tiče pa proizvodnih objektov, tudi moram reči, da zmeraj bolj, ali pa je izjema, da je ni. Vedno večje je pa tudi število gospodinjstev ali hiš, stanovanjskih naselij, ki vgrajujejo video nadzorne sisteme v preventivne namene, v nadziranje, v preprečevanje nezaželenih dogodkov, skratka, trend je vedno večji. To, kar sedaj omogočajo elektronske oblike nadzorovanja, v zgodovini to prej nikoli ni bilo možno, zaradi tega, ker sta bila dva sistema nadzora med seboj tudi tehnološko radikalno ločena. Na eni strani smo imeli sistem nadzora panoptikuma, kjer tako rekoč nevidni nadzornik nadzoruje na tak način, da tisti, ki so nadzorovani, nikoli ne vedo, ali so res nadzorovani ali ne in se zato vedno obnašajo kot bi bili nadzorovani. In druga oblika nadzora, ki so jo vzpostavile demokratične revolucije, je bil javni nadzor, zlasti nad nosilci političnih funkcij. Elektronsko nadzorovanje ti dve obliki nadzora združuje in to na tak način, da pravzaprav v sodobnosti lahko kdor koli nadzoruje kogar koli.

Video nadzor je reguliran v zakonu o varstvu osebnih podatkov, katerega spoštovanje izvaja, oziroma nadzor, nad katerim izvaja informacijski pooblaščenec. Zakon določa, da mora vsak upravljalec, ki želi uvesti video nadzor, zadevo utemeljiti z nekim sklepom, ki ga sprejme predstojnik, pisno mora seznaniti zaposlene, o sami uvedbi video nadzora pa mora objaviti tudi obvestilo, ki mora biti objavljeno na vidnem mestu, tako, da se posameznik seznani z vsebino obvestila pred trenutkom, ko je posnet. Predpisana je tudi vsebina obvestila in morajo biti na njem točno navedene sestavine, torej, kdo je zavod za nadzor, kdaj se izvaja video nadzor in telefonska številka, na kateri zve, kje in kako dolgo se posnetki hranijo.
Že sama proliferacija video nadzornih sistemov, pomeni zlorabo samo po sebi. Zakaj? Če hočete pravni odgovor za to, ker omejuje pravico do zasebnosti, ker omejuje pravico do svobode gibanja, ker zmanjšuje avtonomen prostor posameznika na javnem mestu. In tukaj se pogosto dela povezave z Velikim bratom. Niti ne gre za to, tukaj gre za neko, nek nadzor, ki je v funkciji čiste represije. Gre za to, da smo danes tudi Slovenci nadzorovani potrošniki, nadzorovani državljani in nadzorovani zaposleni in da to spreminja družbo in da ljudi ne morejo zmobilizirati za to, da bi se v bistvu postavili za svojo zasebnost. Zato, ker zasebnost, posegi v zasebnost, za sabo ne puščajo krvi, ne puščajo mrtvih in njihov negativen učinek v bistvu nastaja z odlogom. In če čisto karikiram, povprečnemu Slovencu bi šlo zelo na živce, sem prepričan, če ga bi nekdo po nekem nakupovalnem središču ves čas spremljal s kamero in hodil za njim. Ne gre mu pa na živce, ker so na steni montirane kamere, čeprav je čisto isto. Kamera je sicer dehumanizirana, izgleda tehnološki pač prirastek neki steni, vendar ljudje pozabljajo, da na drugi strani kamere sedi nekdo, ki te zaslone opazuje, da se te stvari snemajo, obdelujejo in da ostajajo. Med sprehodom od avtobusne postaje po Kolodvorski ulici, vas posname še najmanj pet kamer. Vse bolj pogoste so tudi nadzorne kamere v gostinskih lokalih. Gostinci jih zadnje čase, z izgovorom zavarovanja ljudi in lastnine, nameščajo zelo pogosto. Našega junaka je med srkanjem kave tako posnelo šest notranjih in dve zunanji kameri. Video nadzor v lokalu imam, da gre za nadzor delavcev, ali se dela ali se ne, ko me ni. Imam nadzor tako od doma, ali kjer koli na poti, kaj se dogaja v lokalu. Gre za zaščito strank, na primer, nekomu kar koli izgine, se lahko pogleda, kdo je vzel, ob kateri koli uri. Gre v bistvu za 24- urni nadzor nad lokalom. Nihče ni rekel ne meni, ne nobenemu zaposlenemu, da bi bilo kar koli narobe s tem. Mislim, če se mene vpraša, mislim, da se ljudje bolj varno počutijo, ko vstopijo v lokal, vidijo, da so le video nadzorovani, da je malo večja varnost. V lokalu sigurno kamere delujejo pozitivno, če govorimo zdaj v neki, ne vem, mali trgovini, v takem primeru kamera vsekakor deluje preventivno in morebiti tudi represivno. Se pravi, kamere, same po sebi, tako kot tehnologija, so nevtralne. Vendar je pa potrebno vedeti, da je cena, ki jo plačamo za to, da je kamera postavljena nekje in zasebnost, ki se ji s tem odpovemo, ne samo v tistem direktnem trenutku, še enkrat poudarjam. Te stvari se snemajo, te stvari ostajajo, danes računalniška tehnologija to omogoča. Te stvari bodo nekoč determinirale življenje posameznika in njegovih otrok. Odločitve se bodo sprejemale na podlagi tega, kako si se ti nekje nekdaj obnašal.

Sintal na leto vgradi približno tisoč kamer, moram reči pa, da je ta trend, kot sva že omenila, v porastu. Tri leta pa pol, štiri leta nazaj, je bilo povpraševanje še dokaj skromno, zaradi nepoznavanja te tehnologije in zaradi skeptičnosti, medtem ko že dve leti nazaj je povpraševanje začelo naraščati in vsako leto že narašča nekje za 30 odstotkov. Pričakujemo pa, da je to šele začetek video nadzornega sistema, ki se bo uporabljal vsaj tu v Sloveniji, nekje dve leti je zdaj, saj pravim, kar se uporablja in da bo šlo to vedno bolj gor. Ne bi smel imeti možnosti vsakdo, ki si lahko privošči iti v Bauhaus ali pa v Merkur kupit kamero za sto evrov, pa jo namontirati na svojo poslovno zgradbo ali hišo, da lahko to stori kar tako. Prvič, obstajati bi morali zelo jasni pogoji, kdaj lahko ti tako kamero postaviš, utemeljiti bi moral, ne zgolj zato, ker pač, ne vem, v našem bloku kradejo, pa tako naprej. Drugič, obstajati bi morali nadzorni mehanizmi, dobiti bi morali dovoljenje, predvsem bi moralo biti zelo jasno regulirano, koliko časa se ti posnetki shranjujejo in tako naprej. Tu je nekaj že urejeno v zakonu o varstvu osebnih podatkov, ampak, kot rečeno, se to zelo slabo aplicira prav na kamere, ki so postavljene na javnih mestih.

Danes niso več vsi potencialni osumljenci, ampak smo vsi de facto osumljenci. O nas se, recimo, zbirajo osebni podatki na vseh nivojih, tudi na vašem telefonu in tako naprej. O tem je sprejela tud Evropska unija posebno direktivo, telekomunikacije, nadzorni sistemi in potem bo nekdo za nazaj šel preverjat, kaj se je dogajalo. Problem je pa v tem, seveda, da nismo več nadzorovani zaradi svojih dejanj, zato, ker obstaja nek sum, da smo nekaj narobe naredili, ampak preprosto zato, ker smo in to odpira široko vrata v diskriminacijo. Nekdo izgleda pač mogoče ne ravno najbolj povprečen. In bo zato izstopal. In vsako izstopanje v primeru nadzora, je v bistvu žarek suma nate, pokaže, da boš za to moral nekomu razlagati, zakaj si nekaj počel in kako. Pa bo lahko tvoj razlog povsem legitimen, ampak že to, da moraš ti nekomu razlagati, zakaj počneš nekaj zakonitega, seveda, ne pomeni več svobodne družbe. Naš junak si je za cilj zastavil ogled nadzorne sobe državnega zbora. Vendar nam vodstvo parlamenta snemanja ni dovolilo. Preusmerili so nas na policijo, kjer so nas spet odslovili. Državljani, ki vsake štiri leta z volitvami potrdijo legitimnost parlamenta, očitno ne smejo videti, pod kakšnim nadzorom so. Načelo sorazmernosti je eno najpomembnejših načel varstva osebnih podatkov in v bistvu nalaga, da se osebni podatki obdelujejo sorazmerno, torej vsakršna prekomerna obdelava je v nasprotju praviloma z zakonom. Isto velja tudi za video nadzor, ker video nadzor je lahko tudi oblika obdelave osebnih podatkov, če se podatki, seveda, torej posnetki, shranjujejo in naprej obdelujejo. V konkretnem primeru, recimo, lahko podvomimo v to, ali je izvedba video nadzora vpeljana, izdelana na sorazmeren način, ker je zelo z lahkoto mogoče ugotoviti, da kamera verjetno posega tudi na področje, kjer upravljalec, torej tisti, ki je kamero postavil, nima ozemeljske pravice na tem ozemlju.
Na nek način je v bistvu malce skregano s to splošno logiko, tudi kazenskega procesa, kjer so, recimo, potrebni neki standardi, recimo, razlogi za sum, da te policist, recimo, sploh lahko povabi na informativni razgovor, recimo, za prav snemanje in prisluškovanje so potrebni celo utemeljeni razlogi za sum. Pri tem video nadzoru javnih površin gre pa za to, da v bistvu smo vsi osumljeni, oziroma nihče ni čisto nedolžen, vsak je, recimo, potencialni kriminalec in je na nek način že poseg v zasebnost, ki je lahko precej hud, zdaj je tudi odvisno od kvalitete tipa kamer. So kamere, ki lahko zumirajo, se približajo, je več kamer, ki iz različnih zornih kotov, recimo, se približa nate in snema. Tako, da so posegi lahko precej neproporcionalni, glede na to, kaj naj bi dobrega video nadzor prinašal. Torej, v tem primeru, konkretnem, je potrebno ugotoviti, ali kamera snema na takšen način, da je posameznik določljiv, ali gre slučajno za kakšne vrste turistično, vremensko, panoramsko kamero. Ker, če posameznik ni določljiv, v bistvu ne gre za obdelavo osebnih podatkov. Kako zdaj posameznik to ve, je v bistvu malce težko reči. Če meni, da je s tem, s to kamero, kršena njegova pravica do zasebnosti, lahko, seveda, ima pravico, da se obrne na pristojne organe. V tem primeru lahko poda prijavo k nam, pri informacijskem pooblaščencu. Državni nadzornik se bo oglasil na terenu in poskušal ugotoviti, kdo je upravitelj te kamere, kar je ključno vprašanje, ali je posameznik določljiv na posnetkih in potem, seveda, ukrepal v smeri spoštovanja zakonskih določil, torej, ali so sprejeti vsi postopki, ki so potrebni za legitimno uvedbo video nadzora. Junaka je med sprehodom po samo 1800 metrov dolgi poti po strogem središču mesta, posnelo 62 nadzornih kamer. Na hramu demokracije so ga, poleg infra rdeče kamere, posnele še najmanj tri kamere s pročelja stavbe. Misleč, da se bo z vožnjo na podeželje izognil modernim tehnologijam in nadzorovanju, se odpravi proti avtocestnemu križu. Vendar, to je šele začetek.

Razvoj gre vedno lahko v demokratični smeri ali pa v totalitarni smeri. Demokracija ni nikoli enkrat za vselej vzpostavljena. In nove tehnologije, je bojim, če jih prepustimo samim sebi, prej vodijo v nek tak, bi rekel, prej totalitarni kot pa demokratični razvoj. Ena misel mi pride na misel, ko je on pač proučeval tudi ta vsevidljivost in to panoptično načelo, je rekel, da v bistvu na en način je to, se zdi kot samo tehnična rešitev, v bistvu se pa skozi njo zarisuje nov tip družbe. Ta meja med svobodo in varnostjo, tudi glede video nadzornih sistemov, je že zdavnaj preraščena. In tukaj je problem, ker se na zelo poceni, javno dostopna, res poceni tehnologija, v bistvu uporablja za nekaj, kar mislim, da bo v bodočnosti zelo spremenilo družbo in da ob tem, da živimo še v družbi, ki je svobodna in ki je zasebna, je zelo težko govoriti. V to preprosto jaz osebno ne verjamem več.