Dokumentarci: Še dva tedna ...

Šolo sem začel ' ' špricati ' ', osnovno šolo mislim. Tako da so se pojavile te težave, da sem ' ' zabluzil ' '.

V zavod sem prišel zaradi alkohola. S kolegi smo se napili in če je kdo kaj rekel, smo ga stepli.

Glavni krivec sem bil jaz, ker nisem pustil, da bi bil kdo drug kriv.

Prišel sem zaradi droge, alkohola. Droge, kot so marihuana, tablete, zmešane z alkoholom.

Bil sem čuden. Doma sem počel neumnosti.

Nič kaj preveč resnega.

Ko sem enkrat over- doseiral, sem se odločil, da se očistim in sem bil eno leto in pol čist. V tem času sem hodil z eno punco, ki mi je pomagala, da sem se rešil tega. Ko sva končala, sem se zopet začel drogirati in to me je kasneje privedlo v Vzgojni zavod v Logatec. Potem sem zaradi enega kaznivega dejanja, ropa, prišel v Radeče. Vsa ta kazniva dejanja sem storil kot mladoleten, kot polnoleten pa nobenega. Tako me je preteklost ujela.

Počasi me je sociala dala v Vzgojni zavod Smlednik, ampak sem kmalu tudi tam začel bežati. Nikoli nisem bežal domov, ampak na ulico. Na ulici sem se moral znajti, da sem jedel. Moral sem kakšno kaznivo dejanje narediti ali kaj vzeti, da sem se lahko preživel.

Prvič sem prišel sem zaradi enega soseda. Imeli smo žurko s kolegi doma in je prišel gnjavit, da naj utišam muziko. Preveč smo ga ' ' ruknili ' ' in jaz sem ga zlomil. Nato so me dali v Vzgojni zavod Radeče. To je bilo to.

Ko je na sodišču rekla sodnica ' ' Radeče ' ' me je šokiralo, ker nisem mislil, da bo prišlo do tega. Mislil sem, da bom lepo na svobodi živel.

Kazati se nočem, ker imajo ljudje napačen odnos. Če smo tukaj, ne pomeni, da si ne moremo urediti življenja, tako da živimo še boljše kot drugi. Mi spet nismo tako slabi zaradi tega, ker smo tukaj notri. V Prevzgojnem domu Radeče izvajamo vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom za mladoletnike do starosti od 14 do 21 let, oz. tudi do 23 starosti. Ukrep izreče sodišče mladoletnikom in mladoletnicam za kazniva dejanja, ki jih storijo v tem času.

Dobro jutro, fanta. Vstati bo treba. Zajtrk je čez 15 minut. Vi imate urinski test. Dobro jutro.
Fantje, ki pridejo v naš zavod niso prepuščeni samemu sebi takoj na začetku, ampak so deležni kar lepe procedure. Po tistih ugodnih, resnično proceduralnih pravilih, identifikacije se namesti v sprejemni oddelek, kjer se opravi predvsem, recimo temu diagnostika in pa spoznavanje in uvajanje tega mladoletnika v nove razmere, v nove življenjske situacije, v katerih se je s tem prihodom znašel. Ta faza traja tri tedne. Po tej fazi pa strokovna skupina, ki jo sestavljajo vzgojitelj, psihologinja, socialna delavka, zdravstvena delavka, predstavnik šole, učitelj, pripravijo njegov individualni vzgojni program, ki je sestavljen iz več elementov. Poleg nekih ugodnih diagnostičnih ugotovitev vsebuje ta program predvsem področje njegovega šolanja, področje njegovega dela, delovnega usposabljanja, področje njegovih interesnih aktivnosti, prostočasni dejavnosti.
Kaj bom danes čistili? Kaj boš ti čistil? Elvis bo likal.

Mojster mi pokaže, kako naj kaj naredim. Doma sem si že naredil en avto. Kupil sem enega razbitega in sem ga sam popravil, ki sem ga tudi kasneje sam razbil.

Tu mi je laže. Imam 10 m do službe. Željo imajo izredno. Mislijo, ko gledajo mene, kako jaz delam in imajo izredno željo. Ko je treba ponavljati, kitati, brusiti, barvati To traja 10 min in potem ima dosti, ker ni vztrajnosti. Tega jim manjka. To jim je treba dopovedati, potem pa gre.

Cilji delovnega usposabljanja so, da se fantje naučijo osnov dela na delovnem področju, da pridobijo delovne navade.

To so kovinarske učne delavnice, kjer se fantje učijo dve in polletni program kovinarstva. Po končanem programu pa gredo v proizvodne delavnice, kjer pa fantje, ki imajo končan program, pridobivajo delovne navade in izkušnje na obdelovalnih strojih kovinarstva.
Meni je to v redu. Čas nam hitro mine, ker smo pol dneva tu, pol dneva dol. Zamotiš se z delom in gre hitreje. Vsaj nekaj ustvarjamo.

Ena izmed najzahtevnejših nalog, ki jih imamo zaposlenih v zavodu, je prav gotovo vprašanje, kako motivirati mladoletnike za uresničevanje njihovih ciljev, ki so postavljeni, ki jih konec koncev tudi sami s svojim podpisom potrdijo, da jih sprejemajo. Gre za t. i. znotraj zavodske ugodnosti, še bolj pomembne za njih pa so predvsem zunaj zavodske ugodnosti. Znotraj zavodske ugodnosti pomenijo, da so vključeni v čimveč dejavnosti, ki se v zavodu odvijajo po načelu postopnosti, od tistih z več omejitvami, do tistih, ki so povsem odprte, brez spremstva, brez nadzora, kjer lahko samoiniciativno odvijajo neke dejavnosti. Daj zaigraj nekaj.

Zavod mi je omogočil tudi, ker so videli, da sem talent za bobne, da obiskujem Glasbeno šolo v Radečah. Imela sva že en koncert, ko sva igrala v jedilnici spodaj. Starši so prišli in je bilo kar v redu. Dva komada sva odigrala sama, pri tretjem se nama je pridružil župnik, ki hodi sem, zaporniški. In je igral na kitaro.

Vzgojitelji zdaj organiziramo biljard turnirje. Žrebamo pare, se dogovorimo za pravila, običajno to predstavi eden izmed fantov. Fantje so pri teh aktivnostih zelo dobri. Običajno je veliko smeha, ni neke tekmovalnosti, da bi se zdaj kdo jezil. Od časa do časa pride do kakšnega verbalnega konflikta, ampak to je tudi vse. Zelo jim je izziv, če gre kdaj kak vzgojitelj z njimi igrat, če izgubimo zraven ali pa da nas naučijo kaj. Vsaj mene so. To je namen teh dejavnosti, da so fantje med sabo skupaj, da so bolj solidarni, da se med sabo povežejo. To se sploh vidi v telovadnici. V ta namen imajo tudi turnir, vzgojitelji proti fantom ali pazniki.

Eni imajo radi bolj skupinske športe, to je nogomet, košarka, odbojka, drugi so bolj individualisti in rajši dvigujejo uteži v domskem fitnesu ali se vozijo s kolesom, plavajo poleti ali zgolj tečejo na območju zavoda. Smisel vsega tega je v prvi vrsti porabljanje odvečne energije, ki jo imajo fantje, drugo pa tudi športno prenašanja poraza, neuspehom, potem gojenje timskega duha oz. v znak neke pripadnosti. Tudi vzgojiteljice se vklopijo v to igro. Fantje to sprejemajo kot sebi enake, tudi preveč jih ne poškodujejo pri takih igrah. Neki šport se goji. Predvsem je to namen vsega tega.

Vzgojitelji se v skupinah najprej s fanti pomenimo, kakšne želje imajo glede izletov, izberemo želje, potem se nekako dogovorimo, da imamo tekom enega meseca en pohod in en celodnevni izlet.

Kar se samih fantov tiče, za njih to pomeni predvsem pridobitev na samopodobi, na vzdržljivosti, učijo se reševati skupaj probleme, oblikujejo skupinsko identiteto, ker oni tega nimajo. Oni zelo radi sprejemajo, ne kot neko nagrado, da bi zdaj mi njih samo nagrajevali, gre za to, da se oni iz tega učijo. Narava je tista, ki jih lahko tudi najbolj uči.

Kaj bova pa danes imela?
Tukaj ob strani Samo ob straneh, po vrhu nič?
Ne.
Pa bi imel potem potanjšano povrhu ali ne?
Ne.

Kdaj moraš biti pa v zavodu?
Odvisno, kakor se zmeniš. Imaš točno 48 ur. Ob kateri uri greš, ob tisti uri se moraš vrniti. Če pa greš med tednom v Radeče, pa ponavadi dve uri največ. Ko pa prideš nazaj iz izhoda imaš pa sankcije, če kakšno pivo ' ' rukneš ' ' kje. Dobiš za pihati in tako lahko potem greš lepo nazaj znova. Potem zopet rabiš šest mesecev.

Potem se pa ne splača?
Ne. Po vsej verjetnosti imam še dva vikenda, potem pa grem domov.

Pred križiščem ti bom razložil, kaj storiti, da boš pozoren na prometne znake. Rahlo bolj desno. Vedno se držimo desnega roba vozišča.
V naši avtošoli damo mladoletnikom, ki so v prevzgojnem domu tudi možnost, da se naučijo voziti vozila B kategorije in A kategorije. Mogoče imajo srečo, da sem obenem tudi zaposlen v samem zavodu, da se lažje dogovarjamo za ure vožnje, pa tudi nekje lažje dobijo dovoljenja za izhod, da opravljajo to dejavnost.
Zato sem se odločil za vozniški izpit, ker vem, da mi bo veliko pomenil v življenju, laže bom dobil kako službo, da si bom vsaj nekaj denarja zaslužil, če ne bo šlo drugje v tem času, ko se bom še šolal. Dobro je. Rad vozim avto. Imam pa problem s financami. Dobivam nekaj nagrad, ampak vseeno ni dovolj. Ravno toliko, da pokrijem tri, štiri ure mesečno.
Se pa kar dosti pogosto odločajo. Nekaj s svojimi sredstvi, določeno jim socialna pomaga, nekaj tudi z različnimi deli v zavodu, kajti zunaj večinoma že vsi vozijo. Imajo potem tudi težave s policijo, ker nimajo dovoljenja.

Izhod. Šola se strinja, delavnice se strinjajo. Odobreno. Kaj bi ti zdaj rabil nakupiti v Celju? Rabil bi palčke za bobne.
To bi rabil dvojne? Dvojne. Ene še za Glasbeno šolo.- Še kaj? Hotel sem vas vprašati. Rene me je vprašal, če je možno, da bi šel zraven, če bi se lahko dogovorili, ker rabi strune za kitaro?
A ha, za bend. Kaj je tiste že uničil?
Počili sta mu dve, pa rabi nove.
Lahko. Saj ima vse pogoje. Lahko, lahko.

Ta malega so pripeljali.
Ta malega so dobili, ta velikega je pa pripeljala punca nazaj.
Pa še klofuto je dobil tam pred zavodom. Rekla je, da ga ne misli tri leta čakati. Da kaj se gre, da zaradi tega nosi sankcije. Se spomnim Janija. Koliko je bilo, Jani, pred odprtim oddelkom?- Če ne celo en dan.
En dan pred odprtim oddelkom si šel s kolesom na beg? Vse ugodnosti je imel. Je šel en krog, ker je imel kolo. Pa so bili še drugi zunaj.
Se spomnim. Jaz sem bil dežuren. Gledal sem ga, da se je po parku peljal en krog, drugi krog ga ni več bilo. Pa Jani bi moral priti že nazaj. Druga dva sta ga šla iskati.
Janija ni.
Magla. Še tisti je bil dober, ko ga je avto čakal na parkirišču. Takrat so šli na vrt in se je pred vsemi usedel v avto in pozdravil: ' ' Adijo. Lepo se imejte. ' ' Lepo je odkorakal dol do parkinga. Tisti so ga čakali, odprl je vrata in odšel.
Kljub vsemu imajo vsi tisti begi nekaj skupnega. Zakaj? Kakšni za brez veze, kakšni imajo razlog za to, kakšni nočejo biti zaprti, radi bi bili zunaj, a se ne morejo sprijazniti s tem, da so notri. Potem pa zberejo take in drugačne poti. Jaz se ne bi nikoli podal na beg, ker imam željo priti čimprej ven. Takoj ko enkrat zbežiš te imajo na piki in imaš malo možnosti, da prideš ven. Če bi bil siguren, da bom bil tri leta tukaj, da bi bil čimveč zunaj. Recimo zdaj, ko imam možnost priti v letu in pol ven, ni šans, da bi zbežal.
Kaj, če bi imel dober razlog za to? Da bi bilo res kaj hudega, pa da me ne bi pustili ven. Ampak, vseeno bi se poskušal najprej zmeniti. Saj se verjetno da vse zmeniti.- Če pa ne bi bilo variante, bi se odločil za beg?

Jaz se mislim tukaj v zavodu čisto do konca ozdraviti. Tukaj bom dobavil tablete za živce, za bolečine in za spanje. Na detoksikaciji pa ne dobivamo nič tablete. Najprej sem bil osem tednov na zaprtem oddelku in potem se bom preselil na odprti oddelek, kjer bom bil šest tednov. Vse skupaj 14 tednov. Potem bom bil tukaj s takimi ljudmi, ki imajo iste probleme kot jaz, tako da mi bo šlo lažje to bivanje.
Najhuje je, ko začutim meso, kako se mi odvaja od kosti. Kot da mi lezejo ene mravlje spodaj. Ko te boli križ, želodec, pa ko imaš drisko, kot da bi uriniral skozi rit. Ne vem. Pa tudi nič ne spiš, cele noči se premetavaš. In to je najhuje, ker zvečer tak nimaš kaj delati in te mori vse skupaj. Beda totalna. To je najbolj važno tukaj, da se zaposliš, da ne misliš na neumnosti in da ti čimprej mine čas. To je kar dobra varianta, da se zaposliš in še nekaj dobrega delaš zase.

Tu v Radečah so odnosi med gojenci trenutno dobri. Ni fizičnega nasilja. Zelo malo, tako da si dobesedno kaj med sabo zezajo. Včasih je bilo dosti hujše, pa so to odpravili.
Krize so psihične vsak dan, ker je dosti hecanja tukaj. Saj razumem hec, samo vse do ene mere. Če hočem priti čimprej ven iz tukaj, moram vse to ignorirati, kar je težko.
V bistvu so bila izsiljevanja še preden sem jaz sem prišel, pa tudi prvih par mesecev, ko sem bil jaz tu notri. Mene osebno to ni tako prizadelo, je pa par ljudi iz moje skupine. Prinašali so drogo notri. Potem pa, če je bilo premalo, so jih pretepli. Ali če niso mogli dobiti, so jih ravno tako pretepli. Ali pa so tudi s svojim denarjem morali plačati in take fore, pa so jih vseeno pretepli.
Vprašanja nabiranja novih znanj s področja kriminala v zavodu, prepričevanje je seveda v tem, da delamo vsi skupaj dobro na realizaciji vzgojnega programa zavoda. Seveda mi ne moremo vplivati na to, s kakšnimi znanji iz tega področja prihajajo v zavod mladoletniki, vendar menim, da čim večja vključenost mladoletnikov v vodene, organizirane dejavnosti zavodov, ta možni prenos zmanjšujejo.
Z vzgojitelji se dobro razumemo, večinoma, so tudi izjeme, ko je kak čuden dan. Drugače pa po večini imajo vsi dober odnos do nas, enako mi do njih.

Zdaj, ko smo snemali v Kresnički, je tisti paznik prišel kar povedati, da kosilo dajo na stran za naju. Imela sva srečo, da sva sploh dobila kaj za jesti. In to je bil eden izmed tistih, ki nas redno nadlegujejo.

Hujše kršitve hišnega reda prinesejo s seboj disciplinski postopek. V lanskem letu smo imeli vsega skupaj 54 uvedenih disciplinskih postopkov, od tega je bilo šest postopkov ustavljenih. V ostalih primerih pa so bili predvsem izrečeni disciplinski ukrepi, kot so prepoved izhoda za določen čas, največ do treh mesecev ali tudi oddaja v poseben prostor, kjer je možno do sedem dni, bodisi s pravico do dela ali šole, bodisi brez pravice do tega.
Razlogi za namestitev so tisti, da se mladoletniki med sabo stepejo. Takrat, ko je njegova agresija tako močna, da se ni več sposoben obvladovati in ga ravno tako namestimo tukaj notri, takrat ko je tako močno pod vplivom psihoaktivnih snovi, mamil ali alkohola ali v trenutkih, ko se je pripravljal ali je izvedel beg in se ga ni dalo drugače ustaviti, kot z namestitvijo v poseben prostor. Konflikti so možni, tako med samimi mladoletniki, kot tudi med mladoletniki in osebjem. Bodisi pazniki, bodisi vzgojitelji ali inštruktorji. Med mladoletniki so pa zelo različni razlogi, navaden prepir, ki preraste v pretep ali konflikt v jedilnici z napačno besedo drug drugemu, ki povzroči reakcijo. Običajno pazniki takrat posredujejo in preprečijo, da bi prišlo do kakšnih večjih konfliktov, ki bi imeli posledice udeležbe več fantov v kakšnem pretepu. V strah so enega vzeli, so mu rekli: ' ' Zdaj pa podpiši, pa te bomo gor spustili, drugače boš pa celo noč v izolirnici. ' ' Vprašanje, kaj so mu še vse govorili. Mi pri paznikih zelo skrbimo za to, da so ustrezno usposobljeni v smislu komunikacije z mladoletniki, zato se udeležujejo treningov socialnih veščin, da imajo redno tedenski trening borilnih veščin in seveda udeležujejo se tudi usposabljanja za vse tiste dejavnosti ali primere, ki se v zavodu lahko pojavijo. Tako na primer so bili udeleženi usposabljanja v zvezi z odvisnostjo od drog. Sedaj hodijo na usposabljanje za ugotavljanje simptomatike samomorilnosti.
Vse to doprinese k temu, da lahko tudi sami pazniki v času, ko ni drugega vzgojnega osebja v zavodu, ko so samo oni tukaj, recimo ponoči, ustrezno odreagirajo v smislu hitre, učinkovite, prve pomoči v posameznih takih primerih.

Me ne vleče, da bi spet ponavljal stvari, ki so bile v preteklosti. Dobil sem delovne navade, dobil sem navado, da sem začel v šolo hoditi. To ni več problem. Zavod te kar spremeni. V bistvu je tako, da če sam hočeš, se boš spremenil. Če se pa nočeš, boš ostal tak kot si notri prišel. Zapiranje ljudi v take ustanove kot so Radeče, ne pomaga. Jaz sem polnoleten in ne vem, kaj tu iščem. Za tri četrt ljudi, ki so tu, bi lahko isto rekel. Človek sploh ne ve, kaj tu išče. Po mojem je to narobe, da dajo v skupine veliko ljudi.

Če hočeš, se še lahko več oslarij naučiš. Tudi psiha se jim uniči zato, ker jih zatirajo na vsakem vogalu. Vsi, od paznikov, vzgojiteljev, gojencev. Tako se spremeni ta običajen človek lahko v kaj drugega, lahko se pa tudi poboljša. Odvisno, katero pot si bo izbral.
Prevzgojni dom je ustanova, kamor pridejo mladoletniki po sklepih sodišč, zaradi kaznivih dejanj, ki jih storijo. Ta kazniva dejanja so seveda kar resna kazniva dejanja in pomeni, da vendarle imamo opravka z delikatno mladino, ki je v tem zavodu, kjer je na izmed možnosti dobrega, učinkovitega ukrepanja ravno tudi njegova zaprtost. Sicer pa skušamo doseči resnost civilizacije. Ni dobro, če si zaprt. Imaš nek strah.
Spremeni človeka, to je 100 %. Tisti, ki mislijo, da bodo delali neumnosti naprej, tisti jih bodo delali. Tisti, ki se hočejo popraviti, pa jih ne bodo delali. Podatki kažejo na to, da je približno 20 % naših mladoletnikov takšnih, ki so ponudili kaznivo dejanje. Vsi ostali pa po podatkih, tudi Centra za socialno delo, nimajo več opravka s kriminalom oz. oni tega niso zaznali, sploh v tistih primerih, ko še naprej izvajajo nadzorstvo socialnega skrbstva. Drugo je pa seveda učinkovitost tega ukrepa, ki pa je predvsem odvisna od tega, v kakšno okolje se mladoletnik vrača po odpustu iz našega zavoda. Če se vrača v povsem nespremenjeno okolje, iz katerega je prišel v naš zavod, če se vrača v okolje, v katerem je že izvrševal kazniva dejanja, potem je kar velika verjetnost, da se bo to zopet ponovilo. Pri sami vključitvi v povratek v življenje pa bi pričakovali in bi bila nujna večja pomoč in sodelovanje centrov za socialno delo. Predvsem mislim pri tem na delo z družinami, iz katerih izhajajo. Kajti na tem področju mi izven zavoda že ne moremo storiti praktično nič.