Dokumentarci: Triglav

Poglejte, kdo le se ne bi zaljubil v takšne čudovite poglede na lepoto. Odsev večne lepote, ki jo moremo seveda le poredko zagledati tudi z okna Aljaževega župnišča. Ta milost mi je bila dana eno jutro. In kako ne bi Aljaž vedno znova in znova vabil nas, da se vrnemo v ta raj in mi njega, da ostaja vedno med nami in da še bolj zaživi. V naši župniji pa je nedvomno eden najlepših pogledov na Triglav prav z vrha nad Dovjem, ki se imenuje Borovje. Vse tri doline, po katerih prihajajo iz naše strani k očaku Triglavu, so lepo vidne.
Triglava se pravzaprav človek razveseli iz vsakega konca Slovenije, ko ga zagleda. Zelo mogočen se mi zdi iz Sorice, čisto druga podoba je, če ga gledam s Praga ali Škrlatice, neizmerno zanimiv in lep je, ko ga človek pogleda z morja, iz Izole, in si ga približa recimo s tele objektivom. Meni seveda je postal najbolj všeč iz Bohinja, kjer vsako jutro, ko se zbudim, pogledam skozi okno in ga zagledam. Seveda v neizmerno lepi svetlobi.

To je prva upodobitev Triglava iz knjige Baltazarja Hacqueta Oryctographia Carniolica iz 1778. leta, ki je nenavadna zaradi tega, ker je Mali Triglav narisan na levi strani. Kasneje po študijah smo ugotovili, da je imel Hacquet za Mali Triglav Rjavec. V ospredju je Hacquet upodobil sebe in pastirja, tukaj v krogu vidimo Planino, to naj bi bilo Velo polje. Baron Žiga Zois je v svojih zapiskih napisal: " Nagrada šest dukatov, zlatnikov, ki sem jih za to obljubil, za osvojitev vrha Triglava, še ni rodila nobenega uspeha. Verjetno se bom moral v prihodnjem letu zadovoljiti s tem, da določim višino gore Triglava za Malega Triglava, če se bo Vilomicerju posrečilo prepričati domačine, da bodo šli izmerit višino. " Slikar Marko Pernhart, Slovenec s Koroškega, se je v svojem slikarstvu lotil slikanja panoram. S tem je zamenjal pogled. Namesto, da bi upodabljal gorski vrh, je upodobil pogled na vse štiri strani iz tega vrha. Na ta način je dobro nakazal spremembe v mentaliteti v 19. stoletju. Če je prva polovica 19. stoletja še gojila deželno domoljubje, je pogled na vse štiri strani s Triglava, proti Primorski, Štajerski, Notranjski in Dolenjski, prikazal možnost za nov politični pogled, za pogled v novo nacionalno slovensko domoljubje. Na enem najbolj znanih taborov, to je bil pri Ljubljani Vižmarski tabor, je bil svečani govornik doktor Janez Bleiweis, ki je svoj govor začel z besedami: " Pod prostim tukaj nebom, kjer na podnožju Cerkvice Matere Božje na nas gleda kranjskih velikanov sivi poglavar Triglav, zbrali smo se danes, da govorimo in sklepamo o za naš narod zelo imenitnih stvareh. " Zaključna misel Vižmarskega tabora je bila: " 30 tisoč Slovencev kliče: Dajte nam Slovenijo! " V slovenskih gorah so najprej začeli delovati člani kranjske sekcije nemško avstrijskega planinskega društva in pa avstrijskega turistovskega kluba. V teh gorah so začeli postavljat prve planinske postojanke in pa tudi prva pota v višjih predelih in ta pota tudi markirat, torej označevat. Julija meseca 1892 so Hauptman, Škof in Korenčan, torej trije od Piparjev, sklenili na vrhu karavanškega Stola, da tako ne more iti naprej in da se moramo organizirat Slovenci in ustanovit lastno planinsko društvo. Na tej sliki vidimo značilno to gorjuško čedro, taka, kot jo imam jaz tule v roki. Oni niso imeli znaka planinskega društva, ker ga takrat še ni bilo, ker so ga ustanavljali. Ampak vedno so imeli s seboj čedro in pa tobak. Januarja 1893 je bilo ustanovljeno slovensko planinsko društvo. To je potem agilno delovalo v vseh naših gorah, s tem, da so postavljali lastne, torej slovenske planinske postojanke in tudi nadelavali planinska pota. S tem se je začela tekma s tujimi planinci in trajala vse do prve svetovne vojne. To so bila tista leta, 24, 25 po prvi svetovni vojni. In takrat moj oče in mama sta bila velika planinca, člana Skale, slovenskega planinskega društva in to je naneslo, da sta ona dva potem prevzela skrb za Staničevo kočo pod Triglavom. S tremi leti so me čez Kot prinesli gor na krošnji nosači, s štirimi leti se pa že sam pristopical počasi do Staničeve koče iz Mojstrane gor. Tak sem bil s tremi leti, na Staničevi koči. To je pa že malo pozneje. Moram pa reči, da takrat je bilo to vse veliko veliko bolj romantično, takrat je bilo planinarstvo, alpinizem pri nas šele v razvoju. To so bili prvi koraki tako rekoč in tudi cela okolica je bila bolj romantična. Takrat je bil ledenik, res še ledenik pod Triglavom. Takrat s severne stene, ko si stopil, si stopil na ledenik in si šel do Kredarice po ledeniku. To je pa ta znamenita slika Janka Ravnika. Triglav v megli. To sem omenil zato, ker je bil Janko Ravnik tisti, ki je snemal prvi slovenski film.

Temperatura je minus 4 stopinje. To je izredno za februar, izredno visoka temperatura. Že stari ljudje so včasih govorili, da gre mraz februarja v hribe, samo današnji dan kaže, da so se te vremenske razmere spremenile. Lahko bi rekel, da dva dni prej vidimo, zaznamo poslabšanje. Čim prihaja fronta, je to v naši višini že opazno. Če je lepo vreme, je normalno, se planinci lažje odločijo za zimski vzpon na Triglav.

V šestih letih sem največ tovora prevozil v triglavskem pogorju. Moj osebni rekord je, lahko rečem, 43 krat na dan na Kredarico, to se je ponovilo večkrat. Skupno v teh letih pa sem znosil od 3500 do 4000 ton tovora.

Spoštovani gospod župnik Aljaž je postavil obrambni stolp na vrh Triglava, še več, svetilnik, ne le njemu, ampak vsem nam, vsem, ki prihajajo, vsem ljudem dobre volje.

Pred osamosvojitvijo smo v zelo tajnem delovali na temu, da bi na samo osamosvojitev na vrhu Triglava tudi obesili našo zastavo. Vreme nam je bilo vse prej kot naklonjeno, ampak 12. junija se je dopoldne začelo lepo vreme delat. Takoj sem imel zvezo z Ljubljano in seveda popoldne ob pol dveh je bil že praktično odhod iz Mojstrane. Takrat zastava še ni bila izbrana in sem imel zastavo z zvezdo in brez. In na hitro smo se odločili, da bomo pač posneli zastavo brez zvezde. Namesto bakel so bile seveda sveče noter in tiste sveče niso hotele goret v nočnem posnetku, tako da Brojanova skupina je nekako improvizirala te zadeve, da so potem tako fantastično zgledale. S sabo sem na skrivaj vzel tudi deset litrov nafte pa vojaške cunje, ker smo vedeli, da bomo zmagali. Ugotovil sem pravzaprav, da nikjer ne vidim stolpa, Aljaževega stolpa, kaj šele zastavice. In s cepinom sem začel iskat, jo odkril, jo odkopal, jo dal v prvi plan za dokaz, da smo bili seveda z zastavo vsaj kakih osem metrov nad višino Triglava. Kasneje, ko je bila luč lepša, lepše so bile barve, jaz sem bolj užival in ob nekem obratu sem seveda zagledal senco Triglava, ki je segala čez pol Slovenije, skorajda tja do Ljubljane ali pa celo dlje. Kakor da bi se ta luč, ta svetloba širila po vsej domovini in moč, ki je izžarevala iz tega ognja, iz te luči in iz Aljaževe ljubezni, na ves naš rod.

Smo ravno na križišču, kjer se zavija tukaj desno gor čez luknjo, čez Plemenice na vrh Triglav. Druga pot tukaj levo pa zavije čez potok pa na Prag gor. Razlika med eno in drugo je minimalna, nekje okrog 200 metrov. Časovno tako rekoč nič, okrog pet minut. Dol nižje ko gre Tominškova pot, je pa kar okrog 600 metrov krajše, ampak časovno se pa kar poklopijo vse enako. Posebno sem 58. ali 59. leta s Kredarice pa na vrh Triglava in nazaj na Kredarico sem potreboval 40 minut. Osebno sem prepričan, da je danes zelo težko to ponovit, ker so skale tako izlizane, da kot tečeš navzdol, ker za ta čas nimaš časa, da bi se prijemal za železne kline in za vrvi, da se to skoraj ne da več ponovit. Mogoče pa bomo videli kaj novega.

V začetku 70. let sva prišla z očetom na idejo, da bi enkrat naredili en skupen plezalni vzpon čez Triglavsko steno in to oče, jaz in moj sin. To se pravi, da bi bile tri generacije, po moški liniji. In da bi bilo to nekaj posebnega, ker to še noben prej ni naredil. In smo tako šli nekega dne. In smo v treh in pol urah preplezali slovensko smer. Ko smo prišli na Kredarico, ko smo bili gor, pa so rekli: " Fantek, na Triglavu si že bil? " Je rekel sin: " Jaz sem bil že devetkrat, ata je bil pa takrat 145 krat že gor. " Nekoč pa sem naletel na neko skupinico, ki je nekako počasi se premikala proti Doliču in že prej dol tudi z vrha in se je izkazalo, da imajo slepega moža, ki je želel na vsak način tudi na Triglav, kot številni Slovenci. In so mu praktično vsako stopinjo, vsak korak razložili, povedali, kam bo stopil in ga opozorili, kaj ga čaka. In sem ga vprašal, kaj ima pravzaprav od tega, saj ničesar ne vidi in ima same težave. Je rekel: " Jaz hočem bit, če drugega ne, enakopraven. " Jaz sem vedno želel prit na vrh Triglava. S kolegi smo se pogovarjali, da tisto soboto gremo na vrh, pa mi je ta nesrečni skok v vodo ves ta naš namen podrl in preprečil. Enkrat sem ob eni priložnosti našemu velikemu prijatelju paraplegikov Tonetu Fornezziju omenil, da pa nisem pravi Slovenec, ker še nisem bil na Triglavu. On je rekel: " Pa bi šel? " Pa sem rekel: " Kako bom šel? Z vozičkom pa na Triglav? " Je rekel: " A daš roko? " " Na roko. Kako bom šel na Triglav?! " In so mene reševalci iz Mojstrane nesli na Triglav. Moram reči, da je bilo to izredno naporno, saj me je nosil samo en reševalec na hrbtu, drugi so pomagali in eno uro in pol, pa sem bil na vrhu Triglava. Saj vem, da bo najbrž spet kdo rekel: " Glej ga, glej, spet se baha. " Ampak kar je res, je res. Moje novinarsko življenje je ves čas, še vedno močno povezano s Triglavom in sem pa še vedno višinski rekorder, kajti kakšnih 30 let nazaj smo nesli na Triglav 12 metrov dolgo lestev. Sicer so nam eni idejo ukradli, so nas hoteli prehitet, ni jim uspelo, kajti jaz sem edini Slovenec, ki sem bil na Triglavu visok 2874 metrov, se pravi deset metrov nad Triglavom. Takoj za mano je pa Aleksander Lucu. Dva klina nižje.

Kasneje smo imeli še kar nekaj triglavskih podvigov. Recimo bil sem en prvih, ki sem šel z gorskim kolesom na Triglav. Pa še enega imam, da sem bil recimo z mopedom tik pod Triglavom. Takrat, to je bilo leta 68, ta ekološka zavest še ni bila tako močna. In bila je ena izmed mojih mladostnih traparij.

Pohodov Sto žensk na Triglav sem spremljal vsaj 30 krat. To pomeni, da sem spoznal več kot 3500 prijaznih, ljubeznivih in veselih Slovenk, s katerimi smo v teh 30 letih vedno, vsaj z nekaterimi, uspeli prit na vrh kljub temu, da so bile včasih obupne razmere. Spominjam se leta, ko si je revija Jana omislila 100 moških na Triglav z druge strani, z Doliča. Vendar nihče od njih ni prišel. Mi smo jih pa vseeno kakih 15 takrat pripeljali. Svoj čas je med planinci veljala vera, da takrat, ko gre sto žensk na Triglav, ni dobro gor. Pa ne zaradi tega, ker bi tam ne bilo prostora, nekaj se ga je še zmeraj našlo, ampak enostavno se je vreme sprevrglo na slabo. Po stari ljudski veri seveda, da veliko žensk dela dež. Jaz sem nekoč zašel tja gor po naključju na predvečer tega znamenitega dne, ko je bilo vreme še lepo in gor je mrgolelo moških, 300 moških gotovo, ki so se samo o tem pogovarjali, kako bo naslednji dan in kako bi bilo dobro tudi že na Velem polju, Vodnikovi koči ali pa tudi na Kredarici, kajti tu bo vendarle zelo živahno in zanimiva množica žensk.