Dokumentarci: Tujec v mestu - Slavko Grum

Nekoč sta v meni živela deček in norec.
Dobro sta se razumela. V nedolžnih dnevih sta na obali preštevala galebe.

Mrtvi! Kličem vas v življenje!

Kličem vas v življenje!

Zanikal sem dečka, ker so od mene zahtevali, da sem moški. Izdal sem norca, da bi postal človek.

Ne hodim na obalo in ne štejem galebov, ker jih ne vidim.

Svet tam zunaj se po vašem odhodu ni veliko spremenil. Vem, čakate obisk. Novice iz domačega kraja bi vas razveselile.

Vam je sestra že prinesla zdravilo?

Menda umrljivost gledam na poseben način. Zame je seveda umrljivo telo in seveda tudi psihična entiteta. Neumrljive so pa predstave, ki jih morda drugi o nas imajo in počasi bledijo.

Okoli mene so mrliči.

Moji čuti so topi, pa vendar napeti kot struna. Pripovedujejo mi zgodbe. Fant, gimnazijec, piše, da se je ubil, ker se je oče ponorčeval iz njegovih ljubezenskih pesmi.

Študijo o samomoru bom napisal. Kar vidim se, kako se sklanjam nad list papirja in zapišem: " Onstran. "

Tudi ona leži tukaj. Njena smrt je moja bolečina.

Odpri oči ljubezen moja. Rože sem ti prinesel. Zbudi se.

Ljubim te. Nočeš cvetov?
Zakaj nisi na polju trave?

Grum je poln nekih notranjih bojev in pri njemu običajni mehanizmi, ki nam služijo, da se morda znebimo nekih neprijetnih vsebin, kot je mehanizem potlačitve, v resnici odpove. In tisto kar je potlačeno ponavadi pride na dan v neki deformirani, izprevrženi obliki, ki jo pa seveda Grum kot umetnik razmeroma dobro ujame in nam predoča ravno to deformiranost form.

Stanovalci v blaznici.

Njihov zdravnik sem, pa jim ne znam ničesar dati. Vse moje delo je le v tem, da se jim bolj ali manj spretno lažem. Najhujše pri vsem pa je, največja groza pa je, da ti ljudje venomer upajo, da se bo kaj zgodilo. Čakajo.

Sovražim njihov živalski tek ter prerivanje po stopnicah zjutraj ob šestih in potem zajtrk. Sovražim njihovo srebanje. Sitijo se z živalskim apetitom, kot bi bilo njihovo življenje odvisno od tega, da se zredijo.

Angelček varuh moj, varuj me ti nocoj.

Varuj me ti nocoj, angelček moj. Varuj me ti nocoj, angelček moj.

Srce je žalostno, našlo je ranjeno. Močno je ranjeno moje srce.

Močno je ranjeno moje srce.

Bog pa je strnik moj. Strma je na svet.

Bog mi pa daj še to luč preživet.

Kako čist je bil moj prvi poljub. Prav danes sem jo srečal, njo, ki me je poljubila. Strast, ki še ni poznala izhoda, je bičala telo, da sva ležala kot naga v luni. Desetkrat, dvajsetkrat sem vztrepetal, se opogumil in strahopetno spet padel nazaj v travo.
Takrat se me je oklenila in me poljubila.

To je bilo takrat. Danes pa je vame rinil pijan obraz, njene vinske ustnice so se nagnile čez moje. Telo mi je odrevenelo, ustnice so se ulegle na moje,?

Gnusim se ti!

Slavko Grum je imel po mojem precej nepredelan odnos do žensk in predvsem do svoje matere. Takšni ljudje zelo težko vzpostavijo neko običajno spolno življenje in zato, da rešijo lik matere, ki mora ostat neomadeževan, se poslužijo nekega psihičnega mehanizma in na drugo neko osebo, ki je lahko bi rekli kurba, vlačuga, karkoli, neka tako imenovana pokvarjena ženska. Tista je nosilka vsega zlega in slabega in na ta račun, da je ona povzela vse te slabe stvari, ostane druga polovica ženskega nedotaknjena in tista figura je potem prikazana na nek način svetla, jasna, bela, neomadeževana, deviška.

Zadnje čase se večkrat prebudim od groze, da bom moral umreti.

V teh trenutkih življenje občutim kot največji nesmisel!

Vidim bolj nadaljevanje solznodolinskosti kot nihilizma. Nihilizem je vendarle neko herojsko, titansko, uporniško prepričanje, medtem ko je pri Grumu najbolj viden nekakšen moralizem ničevosti, krščanski svet brez odrešenja in ljubezni. Tako da se v tem svetu tudi umetnik z lepoto ne more upreti in pomagati ne sebi ne drugim, sebi še najmanj. V glavi se mi vedno znova in znova vrti prizor, ki sem ga v svojih zgodbah že večkrat uporabil: Nekaj se mora zgoditi, nekaj pomembnega se mora dogajati v mestu. V zraku je. Dušeč in soparen je zrak. Pravzaprav nihče ne spi, samo delajo se. In čakajo. Korak odjekne na koncu ulice. Objesten in ravnodušen, prihaja vedno bliže in bliže. Mož ve, kam namerava, nekaj groznega mora imeti v mislih. Bedeči dvignejo glavo, pridržijo dih.
In obide jih groza, korak obstane in?! Ustavljeni korak visi nad ulico in se ne zgane več.

Ne upam si več zatisniti oči, da ostanem buden. Strah me je. Obgrizle me bodo! Do kosti? do možganov.

Vedno več jih je. Ena čez drugo gomazijo.

To cviljenje!

Nej zbežim? Naj se preselim? Sledila mi boš!

Dobil sem novo službo in prispel v ta, od Boga pozabljeni kraj.

Kamor koli se ozrem, vidim premog, toda ljudje živijo v bedi. Zaradi podhranjenosti hitro zbolijo, in potem umirajo.

' ' Grum, njihov zdravnik si, vsaj ti jim pomagaj! ' '

Najbolj občutim bolečino žensk, ki množično rojevajo. A kaj, ko nimajo več mleka za svoje otroke.

Ne pričakujem več stvari z žarečimi očmi, le še po tiho se upam veseliti. Posebno kar se tiče nje. Prosim, no. Lepa je. In jaz sem star. Sicer še ni tako hudo in se mi še vedno nasmehne kakšna ženska, toda ne, ne vdajam se praznim upom. Človek se sme veseliti le potiho, sicer je žalosten.

Je morda kje prebrala, da se ljubimca srečata v kavarni?

Kakšna ljubimca?! Le kako, med nama ni erotike. Prostor je hladen. V zraku ni strasti.

Si me želite gospod?!

Pri Grumu je težko govoriti o propadu humanizma, saj v njegovem svetu vse kar bi lahko pripisali humanizmu, pripada pravzaprav slepilu in laži. Se pravi, ni mogel propasti, ker ga ni nikoli bilo. Prav zato bi lahko rekli, da je njegov žanr v prozi še posebej nekakšna sprevržena melodrama.

Mati, s krvavo jekleno popkovino sem privezan nate. Sesam te, čeprav v tvojih prsih ni več mleka zame. Tresem se in drgetam, toda piti moram iz drugih prsi, po drugačni tekočini žeja moje žile.

Kje si?! Kje si?!

Ne!
Človek! Kje si?!

Vsi se me izogibajo. Verjetno smrdim po razkroju. Ne upam si več na ulico. Ne upam si med ljudi. Vstopil je v hišo. Prišel je po truplo. Potajil sem se. Niti s trepalnicami nisem zamežikal. Nisem pokazal, da sem umrli jaz sam. Še bo, jutri bo še en dan zame.

Slavko Grum je poustvarjal resnično seveda v svoji literaturi. To pa zato, ker je bila literatura zanj, to je večkrat natančno pojasnil, prostor bega.
Prostor bega je s tega nihilističnega stoletja, ki ga je vzel on tako zares, da to sploh ni mogel zdržat. Drugi prostori bega, kot vemo, so bili tudi ekstaze erotične ekstaze, pa tudi jasno omamljanja in v vseh teh pobegih je bil tako kot v svojem realnem življenju, Slavko Grum nekaj tako ostrega kot skalpel.

Znašel sem se na odru, po katerem se še vedno plazim, čeprav so luči že zdavnaj ugasnile. In se je zastor spustil name kakor giljotina.

Se mi zdi, da je Slavko Grum ne le ekspresionist, ampak tudi naš predhodnik literature absurda. Absurd je prav tisti element, ki vzame kot stoletje nihilizma za svojo iztočnico. To pa zato, ker se sesuje cela stavba humanizma vseh vrednot, ki so do takrat lepile svet skupaj. Kar naenkrat to razpade. Šele zdaj res človek začuti, kako je brez temelja, kako so tla spolzka, kako je živeti pravzaprav težko, kako je iskanje smisla pomena treba gradit strpno trenutek za trenutkom. In to je seveda nekaj popolnoma novo občutje. Novo občutje, kajti odprejo se velikanska svetovja v makrokozmosu in svet globine duše skozi psihoanalizo v mikrokozmos, ko človek, ki misli, da je segel ne vem kako daleč v svojih spoznanjih, kar naenkrat začuti kako velikanska so brezna v njemu samem. Koliko ljudi je sploh še v tej hiši?

Brezbarvna so jutra izpitih dnevov.

Sosed, me slišite?!

Mogoče je celo že mrtev?!

Prav potiho je umrl, da ni zbegal stvari okrog sebe.

Prah ga je pokril.

Skoraj vsi so že pomrli. Nekega jutra se bom zbudil in ne bo nikogar.

Ostanejo le še glasovi. To prekleto vreščanje.

Nobene iluzije nimam več! Kaj, če bi se nehal plaziti?

Razum, že zdavnaj si me zapustil.

Si me želite gospod?

Po meni koljejo mesarske roke. Nič ne pride živega iz mene. Vzpenjam se v krčih, krivim telo v lok, odpiram usta, da bi iz njih bruhnile besede, in nič.

Ničesar več ni v meni.

Ubila te je Hana, da se je očistila za nestorjeni greh. Se osvobodila nasilnih rok.

Moj konec!

Zakaj potem še vedno upam, da se bo nekaj zgodilo?

Ničesar več ni.

Vsi stanovalci so v svojih sobah. Kot lutke, povsem negibni, zapored jih oživlja skrit mehanizem, potem pa zopet zapadejo v smrt.

Tudi jaz sem med njimi.

Utrujena sem od umiranja?

Ja, seveda. Mi smo prebivalci Goge. Goga ni ne veselo ne žalostno, ampak je čudno mesto. Včasih tako čudno, da je že pravzaprav burleskno to mesto. Vse se podira, jasno, kjer ni temelja, hiše ne morejo trdno stati. Ne samo hiše, tudi človeška eksistenca. In tukaj se vse sesipa. Naslanjamo se drug na drugega, zato da ne bi padli v neko breztežnost.

Zdela se mi je lepa, a kaj ko nikoli nisva bila sama.

Očetov zadah, smrdel je, smrdel je po alkoholu.

Potem je mati odšla skupaj z očetom. Ostal sem sam. Njeni obiski so bili redki. Danes ji nič več ne zamerim, pač hotela si je rešiti zakon. Zelo občutljiv otrok je bil. Prezgodaj izpostavljen hrupu. Mati ni dojela, da mora otroka zavarovati. Ravno zato, ker je bila preveč odsotna, jo idealizira. Hrepenimo vedno po stvareh, ki jih nismo izkusili, a upamo, da bodo enkrat dostopne. Pravi, da materi ne zameri. Prezgodaj je za tako odpuščanje. V dobi šolanja se nisem družil z vrstniki. Nisem pil človeške bližine. Tudi na Dunaju sem bil odtujen. Samemu sebi sem se zdel kot mlad bog, ki se rodi sam iz sebe in je nad vsem. Sklenil sem, da bom vedno hodil le poleg karavane, nikdar se ne pustim ujeti gneči. Zaradi občutka nevrednosti se je zavihtel v dunajskih časih v občutje božanskosti. Narcisi pogosto prezirajo. Toda nekje globoko v sebi sem hrepenel.

Ljubezni, ja. Ljubezen pač ne pride tako kot priletijo prve lastovke. Spoznal sem Jožo. Igrala je Lepo Vido. V pismih sem ji znova in znova dopovedoval kako jo ljubim. Mogoče sem pa to skušal dopovedati sebi. Kot bi se stene marmorja raztopile. Kot bi bile led.

Ona pa mi ni nikoli napisala, da me ljubi.

Najbrž sem jo dušil.

Ali pa je ona dušila mene. Bil sem prekrhek in potem preveč zahteven.

Joža je odšla. Tudi ptič ne prenese kletke.

Jožo je bilo strah. Mene je bilo strah.

Ne vem? ali je bila frigidna ali pa jaz ne zmorem ljubiti.

Ko se jo roke dotaknejo belega telesa, se telo umaže.

Ko se pretakajo sokovi, se usta umažejo.

Ko so besede izrečene, se misel umaže.
Poizkusi ljubezni mu ne morejo uspevati, ker je tako lačen ljubezni, ki jo v preteklosti ni bilo. Zato je preveč zahteven in prav s to zahtevnostjo ljubezen uničuje. V resnici me v življenju pelje pisateljski nagon. Grebem po bolnih možganih, v njih biva ves svet.

Živiš polno in da nič v tebi ni umrlo?

Zaničujem ljudi, ker zaničujem neumnost.

Zaničujem sebe, narcisa v sebi, ki še vedno upa, da se mati vrne in mi da varnost.

Da se Joža vrne in mi izpove ljubezen. Govori o svoji pisateljski istovetnosti. Tega se v interpretaciji ne smem dotakniti. Vir njegovega navdiha naj ostane neanaliziran.

Slavko, nihče te ne bo prišel obiskat!
Samo smrt se oglasi, morda še danes?

Ko ne boš več mislil, čutil?

Verjemi, takrat ne bo bolelo!

Zanikal sem dečka. Izdal sem norca. ČLOVEK!