Odprti kop - Dokumentarci: V dolini tihi, dokumentarec o Lojzetu Slaku

Besedilo, Slike

Premiera: nedelja, 26. avgust 2007, Vse oddaje

Prejšnja: Še dva tedna ...

Naslednja: Izkušnja razlike

Le eno okno še odprto je, na njem slonelo žalostno dekle.

Slavček pel je, pel je pesem svojo, jaz storila sem ljubezen mojo, al on odšel je, odšel je daleč proč, zapel, zavriskal je v tiho noč.

Al on odšel je, odšel je daleč proč, zapel, zavriskal je v tiho noč.

Drage poslušalke, spoštovani poslušalci! Tako kot je minil hitro ta naš lepi večer, se mi zdi, da je tako hitro minilo tudi naših 40 let.

Bil sem star eno leto, ko je mama zelo zbolela in potem so zaključili, da je boljše, da me dajo na Mali Kal k starim staršem in sem tako tam odrasel in sem tudi tam ostal.

Prihajal sem zelo rad k svojim bratom in sestram in k staršem, seveda na Jordankal, kjer je bilo ponavadi zelo živahno, ker nas je bilo dovolj in veselo.
Tristo kapljic, tristo let, Bog nam daj na svet ' živet. Živijo, oj, živijo, oj, živijo na svet!

Na zdravje!
Na zdravje! Štirje bratje in šest sester. K stari mami so te pa dali zato, da si mene nehal izkoriščat.

A ti si bila tista?
In potem si me še skozi izkoriščal, bom kar povedala. Bila sem že ne vem, koliko pred porodom, ti si pa še skoz pri mami pil. Pol pa ni priznal več, da je tukaj doma. Je bil pa čisto barval, ni priznal. Enkrat, ko sta ga oče pa mati na vsak način zahtevala nazaj, sta ga pa od tam vzela, pa sem domov pripeljala. To je jokal, tudi spal ni! On je bil navajen tam in tukaj je bil ta drugi dom. Pa je prišel večkrat domov, rad je prišel tudi. Mama je bila nič kako vesela. Ko je pa prišel domov, so pa mama rekli, otroci, danes imate pa praznik. Saj je Lojzek prišel. Ja, ona je zmeraj rekla Lojzek.

Oče je bil zelo iznajdljiv, spreten, vse je znal za kmetijo naredit, orodje, do vseh pripomočkov. V glavnem ni nobene stvari kupoval.
Ni bil lenuh, zelo priden, ampak za na njivo je bil pa čisto za nič.
Ja! Oče je zelo rad rekel, naša mama ima zlate roke. Je rekel, kar se ona loti, nobene stvari ne skazi. In sem jo enkrat gledala, ko je šla zjutraj mesit kruh. Ko sem jaz prišla v kuhinjo, se je mama že sklanjala nad tisto gmoto kruha. Te njene roke sem gledala, stegnjene dlani, pokrčeni prsti, so kar plesali po tistem testu. V hiši smo pa imeli veliko tablo in na tej tabli so bile družinske fotografije, razno razne, otrok in še nekaterih tet, stricev. V sredini mi je pa v oči padla fotografija, na stolu je sedel deček, v naročju je imel harmoniko, stričevo. Pa sem gledala te roke njegove, sem rekla, ja, te roke so pa del maminih zlatih rok.

Ta zgodba, Lojzetova, je življenjska zgodba in glasbena zgodba, je strašno lepa, kot kakšna pravljica. In kot pravljica pripoveduje o dobrem in poudarja lepo. In samo zgodba se je tako lepo končala tudi zaradi neskončne volje po delu. Da nekdo iz niča, iz popolnoma nič nekje zbutne in pride na plano in stremi navzgor in hoče navzgor in dela in se preko vseh možnosti, ki jih ni imel, uveljavi, s harmoniko, ki je bila že prekleta in odpisana, to je, to je ta čudež, ki šele naredi lepo pravljico.

Tukaj dol sem ravno šel iz Hmelčiča proti Malem Kalu, proti domu in sem našel tukaj dol en del avionske bombe. In sem hitro šel domov, doma, pri stari mami, smo imeli eno kovačnico in sem tisto začel razdirat. Čisto tako je ostalo kot en svinčnik. In sem rekel, da bom tisto, kar je bilo prazno, ki je bila prazna cevka, sem rekel, da bom tam odžagal, ampak sem toliko zgrešil, da sem z žago prišel ravno na tisto jezgro. To je tako zagrmelo, tista mala stvarca.
Takoj sem bil ves krvav, čisto črn od tistega dima. In sem prišel iz kovačnice ven, so rekli, da se je tako zakadilo iz kovačnice, da so mislili, da je vse razneslo. Med vojsko smo se šli partizane. Ena vas pa druga vas. O, pa kako! Pa bombe metali. Toliko si gledal, da mu nisi ravno v ta zadnjo zagnal, ampak tam blizu, toliko, da je šel.

Oba sva doma iz istih krajev, iz iste pokrajine in ta pokrajina je neskončno muzikalna. In Lojze ima to prednost in to srečo, da je poslušal in znal poslušat, kako ta pokrajina poje, kako so ljudski pevci peli, kako so vasovalci peli, kako so igrali nekoč na harmonike in na druge instrumente in ker je znal poslušat, ga zdaj že toliko desetletij lahko posluša tudi slovenska javnost in slovenski človek. Ko Slak zaigra, takoj veš, kdo igra. Veliko jih pa je, ki igrajo, ampak so eden drugemu podobni, pa nič ne veš, kdo je. Lojze ima pa nekaj svojega, nekaj bistvenega, nekaj, kar prihaja iz srca. Je bilo eno obdobje, ko smo skoraj vsak večer bili na vasi in prepevali. Tako sem bil navajen na to, da ko sem enkrat bil zvečer utrujen, pa sem rekel, danes pa ne grem, grem pa rajši spat. Ko sem se pa zbudil, sem slišal njihovo prepevanje. Mi je bilo tako hudo, da sem vstal, pa sem šel med njih. Seveda smo včasih zavili tudi po teh sosednjih vaseh, kakšno podoknico smo kje zapeli, včasih smo tudi kakšen lavor vode kje dobili na glavo pa tako naprej. Vse mogoče je bilo. Luštno je bilo.
Jaz sem prišel od vojakov, Lojz pa tudi. Smo bili v Ljubljani, pa je Lojz začel, je od mladega skoz igral, je začel ustanavljat to. Je pa mene pregovoril, da sem kontrabas kupil in smo že kar igrali. Matic pa Ton sta bila še mlada, sta v glasbeno hodila, tako da smo kar fajn igrali. Takrat smo lahko igrali, ko smo bili samo štirje. Je bil Avsenik, Zadovoljni Kranjci, Beneški, drug pa nobeden. Potem sta šla Matic pa Ton k vojakom, se je pa malo zavrlo. Je Lojz pol kmalu trio ustanovil, da je spet začel igrati.

Komaj verjamem. Ne, da vas je toliko tukaj, ampak da je že toliko let, kar sem imel prvič čast, da vodim oddajo, na kateri je nastopal današnji slavljenec. To je bilo pred več kot 30- imi leti na neki oddaji, ki smo ji rekli javna radijska oddaja in je bila takrat zelo, zelo priljubljena in nekje z Dolenjske je prišel na oder mlad mož s harmoniko, zaigral sijajno in zmagal.

Postal sem urednik leta ' 61 na Radiu Ljubljana in iskali smo nove talente. Pregledal sem ves arhiv Radia Ljubljana, kar je bilo do zdaj narejenega. In med mnogimi posnetki, imam naenkrat tri posnetke od meni neznanega ansambla. Lojze Slak. Poslušam. Z vsem začudenjem in veseljem, da imam tukaj enega avtentično primarnega in čudovito naravnega glasbenika na frajtonarici igra. Vse tri skladbe, ki so bile tam, so meni bile izredno všeč. Naredil sem sestanek na Radiu Ljubljana in sem se zmenil z njim, če bi delal. Z veseljem je sprejel, ker njegova glasba je bila čudovita, enostavna, naravna, dolenjsko obarvana, zelo spevna, melodična, lahka, brez velikih kontrastov not, ampak čista. On je iskal harmoniki dopolnilo in ni mu bilo dovolj, da je imel majhen orkester najprej z brati in potem z drugimi, je hotel imeti zvok, je hotel imeti vokal, je hotel imeti človeški glas, tak, najbolj poln in najbolj pristen organ, intrument človeka, to je njegov glas in je našel pol te, prav iskal je te fante. Pisal je v začetku samo troglasno. Tenor, en glas čez, en glas spodaj, to je bil bas. Povedal sem mu, da to ni nič narobe, da je to pravzaprav zelo pravilno tudi postavljeno, vendar, zakaj ne bi dodal še četrti, vmesni glas, bariton. In je poslušal in naenkrat so vse njegove pesmi postale izredno popularne, ponarodele so in so postale naše. Otrokom sladko grozdje da, možem pa dobro vino. Za vsakega veselje ima, zato jo vsi častimo, za vsakega veselje ima, zato jo vsi častimo.

Prvič sem slišala Lojzeta Slaka po radiu. Doma smo imeli en star radio, brat ga je prinesel še iz partizanov, to je moj najstarejši brat, ki je kar 20 let starejši od mene. In je bil dobesedno ena stara, hreščeča škatla. Ampak ta glasba je mene tako prevzela, da sem tudi s polja, ko smo kje kaj delali, tekla domov, če sem vedela, da bo kakšna oddaja z domačo glasbo na sporedu. To je bilo prvo srečanje s tem ansamblom. Se je pa kot poplava nekako razlila ta glasba po vsej Sloveniji. Tudi drugi so začeli igrati diatonično harmoniko in pojavil se je problem besedil. Kar naenkrat ni bilo piscev, ki bi nekaj napisali. In našli so se časopisi, ki so objavili kakšen natečaj, pišite, ansambli bodo besedila videli, uglasbili in tako sva tudi midva z Lojzetom Slakom prišla skupaj na ta način in tako je nastala prva, Deželica sonca in grozdja, ki je prva najina skupna pesem in meni zelo, zelo draga, najdražja, kljub 400- tim besedilom, kot jih imam zdaj v arhivu. Deželica sonca in grozdja, ti meni najdražji si kraj, vedno, ko daleč bom zdoma, rad se bom vračal nazaj.

V Kmečkem glasu je bilo objavljeno in Lojze je to besedilo videl in ga kar uglasbil. In seveda se je takoj pojavilo vprašanje, kako bi prišla midva z Lojzetom Slakom skupaj, da bi še kaj naredila. On pa zgleda, da je imel enake misli in potem mi je napisal nekoč eno pismo in ker ni vedel sploh naslova, samo ime in priimek in da sem iz Bele Krajine, je kar napisal na pismo Fani Blašič, to je moj rojstni priimek, Bela Krajina. In zanimivo, to pismo je romalo po vseh belokranjskih poštah in šele po mesecu ali dveh je prišlo na pravo pošto in tudi v moje roke. Nocoj je glas harmonike spomine spet predramil, nekoč ta glas mehak in plah, srce mi je omamil.

Le da tedaj je ta napev bil mnogo, mnogo bolj vesel, in fant, ki je takrat igral, si mene je izbral. Dobra skladba je vedno, jaz pravim, sestavljena iz štirih elementov: iz dobrega besedila, dobre glasbe, dobre izvedbe in dobrega aranžmaja. In če je vse to skupaj kot ena žogica, lepa, okrogla, potem bo skakala.
Lep je, res je samski stan, od fantov najbolj spoštovan, ko šteje fant zadosti let, se hodi k ljub ' ci gret. Tam je bil že mnogokrat, ne da se več mu vasovat, še predno sam doma zaspi, takole govori.
A zdaj pa pojdem po dekle, tja daleč pod Gorjance, in jo pripeljem čez gore, čez tiste dolge klance, le zanjo bije mi srce, pa ne za nobeno drugo in deklica tam pod goro mi ženka bo.
Enkrat pride na Dolenjsko ena luštna mlada Štajerka.

Jaz sem takrat takoj pomislil, sem mislil, tale punca mora ostat na Dolenjskem. Sem bila podnajemnica pri Heglerjevih v bloku in zraven je pa stanovala Lojzetova sestra. In eno nedeljo pravi, a greš z mano na Dolenjsko. Tam je bila ena gasilska prireditev in smo mi igrali tam, ja. Torej, jaz to poslušam tam, pod enim kozolcem je bilo, še nisem bila prej nikoli takole na veselici, ker nismo hodili in poslušam jaz to glasbo, oh, sem rekla, saj to je pa čisto nekaj drugega kot Avsenik. Avsenika sem že poznala takrat, tako, kot glasbo. In potem je, seveda, to se je potem zaključilo in potem smo šli skupaj v Ljubljano, ker Lojze je imel pa avto in smo se peljali z njim v Ljubljano. Tako se je začelo. Potem sva imela pa randi, ne? Ja, potem sem jo pa jaz povabil v kino, seveda, je pa sestro vprašala, pravi, a bi šla ali ne bi šla, moja. Ja, točno.
Je pa rekla sestra, pojdi, pojdi, trapa, ja, pojdi, trapa. In tako se je potem začelo počasi.
In ona ga je vedno na oknu čakala, ko je prišel, da mu je hitro odklenila vrata in da je prišel not. In to je mene malo, tako, vest pekla, po domače povedano in sem rekla, Ivanka, poslušaj, daj mu ključ, pa naj pride, kadar hoče, ne da ga boš ti čakala. Pa tudi, on je tako bil obziren do drugih ljudi. Mi nismo vedeli, da je to ta Slak. Jaz sem se pisala Gaber, ne. In ko je Slak prišel, se je ovil okoli gabra, zdaj sem samo še slak, Slakovka naprej.

Kadar pa mim ' hišce grem, hišice na vasi, potrkam gor na okence, se mi nihče več ne oglasi.

Dekleta v kamrici več ni, ljub ' ce prve moje, zdaj tam ji lučka že gori in zadnji zvon ji poje.

Ja, to je Zvonovi, to je žalostna pesmica, tu je še zdržal, potem pa kar not v jamico.

Pol se je pa smejal...

Ivanka je bila vedno tista, ki ga je zelo podpirala, zelo dobro spremljala, vse vzela za dobro, hkrati pa vedno tisti prvi poslušalec, ki je rekla ne ali pa ja. Lojze je bil včasih v zelo velikih dilemah, a bi kakšno stvar naredil tako ali drugače, je vedno takrat rekel, ti poslušaj. Ona je tudi tista prvinska dušica iz ljudstva in sem videl, ko smo se odločali, ali tako ali drugače, ali je ta napev boljši ali tako ali ta beseda tako, nekako je vedno Ivanka odločala, na koncu je rekla, tole se mi zdi, da je pa boljše in takrat je Lojze tudi rekel, ja, prav imaš.

Postojnska jama, iz kamna izklesana, srebrna reka me kliče tisoč let. Na sredi Krasa, prekrasna in bogata, brez sonca, cvetja, tvoj tihi svet je lep. Zdaj bom pa jaz zapel V dolini tihi. Pa tisto lučko.

V dolini tihi, to je lučka, vse veselo je, cveti tam krasna rožica. Čeprav nisem, bi rekel, pevec, ampak se pa sliši. Zdaj bom pa Lojzovo zapel. Lojzova pa drugače že začenja. Je pa tako. V dolini tihi je vasica mala,

v večernem mraku vse že mirno spava.

V dolini tihi, je vasica mala, v večernem mraku vse že mirno spava, le eno okno še odprto je, na njem slonelo žalostno dekle.

Vse že spava, samo mesec sveti, tja na okno otožnemu dekleti, in jo sprašuje, zakaj da še ne spi, zakaj tak grenke solze briše si. Jaz sem te motive, nekaj tega besedila, nosil že od otroka ven. Nekje sem slišal to in pol, ko smo bili fantje tamle, 15, 16, 17 let stari, smo na vasi peli in enkrat je meni prišlo to ven in sva nekako to pesem spravila skup, da smo jo peli na vasi. Potem, enkrat kasneje, mi je spet prišlo to v glavo. Sem pa rekel, tole bi pa oni fajn zapeli.

Slavček pel je, pel je pesem svojo, jaz storila sem ljubezen mojo, pa on odšel je, odšel je daleč proč, zapel, zavriskal je v tiho noč.
Ker on odšel je, odšel je daleč proč, zapel, zavriskal je v tiho noč.

Tako sem šel jaz 69. leta, 28. novembra, v Združene države Amerike in Kanado. En mesec sem bil, do 30. decembra in tam sem obiskal vse te kraje, vse odbore, ustanovili smo vse, kar je bilo potrebno.

Nikdar se nismo pogovarjali o politiki. Vsi so uživali, marsikateri je tudi na stotine milj prevozil, samo da je slišal ansambel Lojzeta Slaka.

Prvič mi je Lojze prinesel posnete melodije na magnetofonskem traku in je bila tudi ta melodija ena izmed tistih in sem to besedilo, Visoko nad oblaki, napisala na melodijo. Visoko nad oblaki leti srebrna ptica. Si brišem solze sreče iz zgubanega lica. Tako kot lastovica, hitim pod rodni krov, leti zdaj, naša ptica, leti domov, domov.

Moja stara mama mi je dostikrat pripovedovala o svojih bratih. Dva sta bila, ki sta odšla kar čez noč v Ameriko. Zjutraj fantov ni bilo več, sinov, kar več doma. In v meni se je to zelo globoko usedlo v srce in sem pri tej pesmici prav to imela v mislih. Hojla, holajlidrija, v planinah fant spoznal je dekle, hojla, holajlidrija, zdaj ga kliče med gore.

Mi smo presrečni, da smo v vaši sredi in ne vem, kako bi se vam zahvalila za ta krasen večer.
Nekaj najlepšega v spominu, ki smo jih odnesli iz lepe Jugoslavije, Slovenija pred 50- imi, 60- imi leti in prinesli ste te spomine nazaj med nas. Hvala lepa vam, poslanci slovenske kulture.

Ej, prijatelj, dvigni čašo, da postal boš pravi mož. Hitro z nami, z družbo našo, bo veselja zvrhan koš.

Hej, prijatelj, pojdi z nami, gremo v zidan ' co vince pit, tam na hribčku sodček čaka, če b ' slabo, imam privid. Ravno smo se selili takrat.
Ravno vselili smo se sem. Takrat ni bilo še telefona.
Ja, ni bilo telefona. Je moral Niko sem prit povedat.
Je sem prišel. Meni se je takoj nekaj čudno zdelo, sem rekel, tole pa nekaj ne bo dobrega. Pravi, Jože se je ponesrečil.

Sem rekel, kako? Ja, pravi, umrl je.
No in potem smo šli gor v Praprotno, smo šli, je še skozi upal, da je še živ.
Še vedno nisem verjel, da je to res. Ampak bilo je res. Cesta je terjala svoj davek. In Slaki so izgubili najboljšega prijatelja. Zlati tenor Jožeta Šifrerja, je žal za vedno utihnil.

Dve leti in pol sva se midva ljubila,

dve leti in pol sva midva srečna b ' la.

Al Božja roka naju je ločila, sam Bog ve, se vidiva še kdaj.

Žalost je bila prevelika. In seveda, s spodbudo Lojzeta in še nekaterih takih prijateljev, smo začeli vztrajno iskati novega pevca in hvala Bogu smo ga našli. Še predno sem do te muzike prišel, do te zvrsti glasbe, sem s Šifrerjem skupaj delal. In sem prišel tako rekoč direktno na njegovo delovno mesto, v službi, v LTH Škofja Loka. Potem se je na žalost naredilo, da sem prišel še čez par let še po drugi plati na njegovo delovno mesto. Tako, da je bil težek ta vstop v to, ampak nekako so mi vsi pomagali pri tem, tako da sem v bistvu kar mogoče dosti hitro noter prišel. Zatorej naj ga pijmo, kjer ga le dobimo, saj zadiši nam grozdja kri in vinček tudi dobro stri, le pametno ga pijmo. Večino lepih aranžmajev je prispeval Niko Zlobko, ki je bil na en način tudi strokovna moč pri ansamblu, posebno pri vokalnem delu, takrat, ko smo prišli na štiriglasno petje. Živijo! Živijo Slovenci, živijo Slovenke, živijo! Nekaj lepih aranžmajev sta prispevala tudi Vinko Štrucelj in Milan Ferlež. Kaj je pravzaprav razlika med akademskim petjem pa med tem, ljudskim petjem? Je velikanska. Ljudski pevec poje iz srca. On tisto, kar zna, tako podaja. Nič ne komplicira. Moj prvi nastop z ansamblom je bil, to si bom zapomnil si vedno, 15. maja, Višnja Gora, leta ' 88, tako da sem letos postal polnoleten v tem ansamblu.
Moram kar tako reči, tile fantje okrog mene so legende, kot ljudje, kot glasbeniki, glasbo so pa, to jim je bilo pa dano v zibko, to ni vsakomur, oni so to znali negovati.
V teh letih se je nekaj prvotnih članov ansambla, poleg Jožeta, tudi zamenjalo, predvsem iz objektivnih razlogov.

To so Janez Habjan, Janez Kalan in Franci Sever, ki je po enem letu zamenjal Cirila Babnika na berdi. Vsi člani, ti člani pa so bili tudi več kot 25 let pri ansamblu.

Harmonika frajtonarica ni bila sprejeta. Ni bilo to samo pri nas, tudi zunaj, v Avstriji sem opazil, tudi v Nemčiji, da je bila ta harmonika na tako imenovanem stranskem spisku. Naj bo to ljudski instrument, nima pa kaj delat na profesionalnem mediju kot je radio ali TV, ki je nastala kasneje. S prihodom Lojzeta Slaka, se je pa naenkrat odprla tudi ta veja instrumenta. Instrument, ki ga igra, polovica Slovencev igra na diatonično harmoniko, na njej začenja pravzaprav prve svoje viže delat vsakdo in pokazal je Lojze, kako se lahko naj tej harmoniki čudovito odpre glasbeni svet preprostega človeka. V Mengšu živi mojster Zupan in skupaj, Lojze in Zupan, sta izdelovala, Lojze je sicer dajal samo nasvete, posebno harmonike in v Ameriki imajo harmoniko Zupan- Slak nekako na knjižni polici kot pri nas majoliko ali pa Sveto pismo ali pa leksikon. Jaz sem bil takrat tak, ne vem, hotel sem nekaj novega narediti. In smo naredili šest novih točk, vidite, tukaj točno piše, kaj. Intarijce smo dali po robu, greben je bil ta trapez, trompete so bile v dve vrste in ta napis ni bil tukaj in pa hrbtna blazina, ki je Lojze sicer ne rabi.
Jaz pravim tako, harmonika in muzikantar se morata tiščat.

To je tisto in jaz čutim harmoniko, akustiko, tu skozi ta les. Če je pa žametna ta podloga, se mi pa zdi, da sva malo ločena, ampak to je malo pretirano.

Tega gumba prej ni bilo, to je terca.

Ali pa seksta.
Ali pa polton.

Midva sva se večkrat pogovarjala o akustiki. Celuloid slabo vpliva na akustiko harmonike. Pol sva rekla, najbrž tudi lak slabo vpliva pa tako naprej. Pol sva rekla, dajva enkrat narediti harmoniko brez laka, brez kovin, poglejte, saj ni, nobenih kovin ni. Pa bova videla, kakšna bo, kakšen zvok bo tukaj not. In seveda, to se je naredilo, videla sva, da je zvok zelo dober, lep. mehek, ampak seveda, kaj, takole sva jo gledala, kakšna grda je pa to pa ono, pa pravi ta enkrat, Madona, tole bi pa bilo fajn za na oder.

Takrat smo prvo oddajo res pripravili, Boš videl, kaj dela Dolenj ' c in smo naredili tudi tako sceno, eno staro hišo, pa sode, eden je delal sode, eden je krivil tiste... to je bilo pač, stare poklice. To je bila prva oddaja in je bila ustrezno naslovu. Že drugo oddajo smo pa naredili, smo šli pa na področje etnologije in je druga oddaja bila že Dolenjska ohcet. V njej smo povabili folklorno skupino Kres in takrat je prvič zaplesala ciganka, ki smo jo potem kot evropski par, uporabili v vseh naslednjih 14- ih, 15- ih oddajah. Ja, moram jaz mojo Berto peljat na morje letos. Ja, to je lepo. To je lepo, ja.
To je lepo, samo jaz denarja nimam.
Denarja nimaš? Ja, to pa ni lepo. Če bi mi ti kaj posodil? Vsaj deset jurjev za začetek. Deset jurjev?
Daj, poglej, no. Jaz vem, da imaš kaj. Samo pet jurjev imam.
O, dobro bo, a samo pet jurjev imaš? Dosti bo. Pet si mi pa še dolžan.
Je pa romski par prišel k meni na ohcet in je tam Lojze videl, Lojze je igral na tej ohceti in je videl ta romski par, je rekel, to bo v naši oddaji. Sem rekel, to bo pa res fino. Tako.
Potem smo imeli še oddajo za Martinovo, v sodu je bil škof, tale, je krstil vino. Zelo eminentne oddaje. Potem smo imeli Med lovci, Na ličkanju. Meni je ta oddaja Na ličkanju...
Enkratna. Kdor bo tole žarko ujel, da jo bo držal tako kot zdajle jaz, poglej, tisti bo tale pušelc dobil. Ste pripravljen, pobčki? Ajmo, pobčki, ojla.

Le pridi, le vstani, ti mrzli Gorenj ' c, boš videl, kaj dela Dolenj ' c.

Spet se peljem na Dolenjsko, v prsih mi srce igra...

... Od Mirne peči, do Gadove peči, najboljši cviček sodi iz dolin. In kadar v kozarcih se zaiskri, veselo družbo razvedri.

In besela da besedo o bodoči letini.

Brž natočimo kozarce, da nam jezik lažje gre, vince v času spomladanskem... Takšen ansambel je ene vrste fenomen. Nikdar nismo sklenili nobenega trdnega dogovora, zdaj bomo pa delali. Nikdar nismo sklenili, še manj pisnega dogovora, pogodbe ali kaj podobnega, zdaj bomo pa delali. Nikoli si nismo postavljali nekih ciljev, samo delali smo. Vse sproti je letelo skupaj, vse sproti je nastajalo. Zase pa moram reči, da je bil pa to zame svojevrsten opoj, petje, da sem bil zasvojen, ali pa še bolje rečeno, da sem še zasvojen z njim, tako kot si zasvojen lahko s tobakom ali še s čim hujšim. Za to sem živel. Nad oblaki bilo pa je res lepo, vse okoli nas modro le nebo. Pa pilot dal je znak, zdaj skoči dol, Slak, daj, pokaži, da si junak.

Ja, kaj se pa treseš? Dol skoči, Slak, pa pokaži, da si junak.

In hop, kar bo, pa bo, odrinem na zemljo, povem vam po resnici, prekrasno je bilo. Izginil kar na mah, je tisti grozen strah, da večno bi letel, sem si želel.

Padalo se odpre in čas ustavi se, prečudovit razgled na moj dolenjski svet, ostal bi kar tako, med nebom in zemljo, če me po cvičku ne bi žejalo.
Jaz, ko sem bil toliko star, sploh nisem nič spal. Z lepim se hvališ. Evo, pa sem živ ostal. V dolini tihi je vasica mala, v večernem mraku vse že mirno spava, le eno okno še odprto je, na njem slonelo žalostno dekle.

Le eno okno še odprto je, na njem slonelo žalostno dekle.

Vse že spava, samo mesec sveti, tja na okno, k mojemu dekleti, in jo sprašuje, zakaj da še ne spi, zakaj le grenke solze briše si.

In jo sprašuje, zakaj da še ne spi, zakaj le grenke solze briše si.

Prejšnja: Še dva tedna ...

Naslednja: Izkušnja razlike

oglasno sporočilo

Moj RTV

Dokumentarci: V dolini tihi, dokumentarec o Lojzetu Slaku