Dosje: 50 let avstrijske državne pogodbe

Tudi letos je bilo tako. Svečanost veselice veselic je morda rahlo zmotilo le dejstvo, da so ZDA in Velika Britanija na Dunaj namesto vodij diplomacij poslale le njihove namestnike. Da letošnja kopija originala izpred 50- ih let le ni bila popolna, je zabeležila tudi naša kamera.

Ko je pred nedavnim predsednik avstrijskega parlamenta Andreas Kohl dokaj samozadostno Sloveniji odrekel pravico do nasledstva avstrijske državne pogodbe, je izjava sprožila plaz medijskih in političnih odzivov, pri čemer sta obe strani vztrajali pri svojih stališčih.

Avstrija je uporabila partizanstvo kot alibi za svojo samostojnost. Odporniško gibanje je bilo takrat pri vseh zaveznikih zelo cenjeno in največ odporniških gibanj je bilo ravno na Koroškem in med koroškimi uporniki, največ tega gibanja je bilo pa med Slovenci. Zgodovinarji ugotavljajo, da se je Jugoslavija kljub aktivni pogajalski vlogi v zapletenem procesu številnih konferenc od konca vojne do ključnih pogajanj v Parizu leta 1949 in seveda tudi pozneje znašla v nehvaležnem primežu mednarodnih kupčij, zato ni imela nobene možnosti, da bi južno Koroško pripojila k matični Sloveniji. Zlasti ne po informbirojevskem sporu s Stalinom, ko je izgubila svojega glavnega zaveznika. Če je bila bitka za ozemeljsko celovitost že vnaprej izgubljena, pa ji je nastanek avstrijske državne pogodbe in posebej zaščitnega 7. člena prineslo večje zadoščenje.

Obe domovinski organizaciji, tako koroški Heimatdienst kot brambovci, sta takoj potem, ko so nekdanji koroški nacisti, člani Hitlerjevih vojaških formacij, po vojni vojaške uniforme zamenjali za civilne, začeli aktivno reševati manjšinsko vprašanje. Idejno in programsko je to pomenilo dokončen nacionalni obračun s koroškimi Slovenci, njihov protislovenski program pa je podprla predvsem Haiderjeva Svobodnjaška stranka, ki je tako pridobila veliko volivcev. Haiderja je, pa naj se sliši še tako absurdno, posredno okronal prav nacionalni konflikt na Koroškem. Zato ni čudno, da ga je ves čas skrbno negoval in spretno podžigal tako imenovani Urangst, prastrah pred slovenizacijo Koroške oz. umetno ustvarjen strah pred ozemeljskimi apetiti južne sosede.

Tudi v Pliberku, ko so leta ' 72 postavili tablo, so jo tudi podrli in zdaj od te dobe naprej dvojezičnega napisa ni. Potem ste večkrat poskušali postaviti ta dvojezični napis? To je danes tretji poizkus, prejšnja dva so nam tudi odstranili tako, da upamo zdaj, da bo za malo dalj ostal. Ampak Pliberk je pravzaprav že zdaleč presegel to 25- odstotno mejo, torej bi moral imeti dvojezičen napis? Na vsak način, mi smo v Pliberku in cela pliberška občina, zdaj združena občina, zmeraj presegamo prešteto to 25- odstotno mejo in kljub temu se ne zgodi nič. To je tako, avstrijska koroška politika je takšna, kakršna je. Tu se ne držijo zakonov, izgleda, kot da bomo mi morali postati tudi nezakonski. In v drugih primerih reči, če vi nam ne boste dali, vam mi tudi davkov ne bomo plačevali. Dober mesec po postavitvi 150- ih simboličnih protestnih dvojezičnih krajevnih tabel se začuda ni zgodilo nič pretresljivega. Večina še do nedavnega tako motečih napisov še stoji, kar kaže, da je tudi na Koroškem zapihal nekoliko bolj svetovljanski veter. Že res, da so table postavili na zasebnih zemljiščih in da jih še zdaleč ni mogoče primerjati z uradnimi krajevnimi oznakami, vendar se premika tudi v najbolj nacionalističnih okoljih. Celo prvi sovražnik manjšine, predsednik Heimatdiensta Josef Feldner, ki je najmanj 30 let na zborovanjih rohnel proti dvojezičnosti, si je na nedavnih topografskih konferencah soglasja nadel demokratično masko.

Da je kancler Shüssel v topografskem zapletu ves čas igral z odprtimi kartami in si prizadeval ugoditi zahtevam manjšine, je morda res. Res pa je tudi, da je imel v celotni zgodbi le obrobno vlogo statista, kar se je na koncu izkazalo v medijsko obarvanem spektaklu postavljanja prve uradne dvojezične table v Slovenjem Plajberku, ene izmed 20- tih, ki bi jih moral Haider postaviti že daljnega leta 1976.

Koroška politika je s statističnimi oz. popisnimi manipulacijami ljudskih štetij namerno ustvarila novo jezikovno podskupino Vindišarjev, jih preštela, in da je bil absurd še večji, preštete Vindišarje označila za Neslovence. Vsem zavednim koroškim Slovencem je nato dodala pečat narodnih skrajnežev. Eden takih je tudi znani slovenski odvetnik Rudi Vovk iz Celovca, ki je sprožil celo vrsto ustavnih pritožb, med drugim tudi topografsko. Najbolj aktualna stvar je dvojezična topografija, to so table. Tukaj je ena pritožba trenutno na ustavnem sodišču, ki se tiče Pliberka, dve pritožbi bosta v kratkem šli na ustavno sodišče, čakamo le še na pismeno izdelavo odločbe druge instance, ki pa je že izšla pravzaprav. V drugi instanci je trenutno okoli 20 postopkov, podobno število tudi v prvi instanci, se pravi, če Avstrija tu ne bo prišla do rešitve in prostovoljno zadeve uredila, lahko računamo s tem, da bo srednjeročno lahko tudi sto pritožb glede dvojezične topografije romalo na ustavno sodišče. Mislim, da je pravo že toliko utrjeno in jasno, da tu ne bo kakih presenečenj. Ostaja pri tem, da 10 odstotkov slovenskega prebivalstva skozi daljše obdobje zadostuje, da mora neki kraj dobiti dvojezične table. Edini manevrski prostor je v tem, katero ljudsko štetje zdaj vzamemo. To zadnje leta 2001 bi pomenilo okoli 280 krajev s tem številom, to, kar smo predlagali koroški Slovenci kot kompromis letu ' 71, tam jih imamo blizu 400. Če pa nekdo se hoče zapičiti, lahko tudi trdi, da je treba uporabiti štetje iz leta ' 51, zadnje pred državno pogodbo, potem bi pa imeli celotno dvojezično ozemlje z 800 kraji. Mlada slovenska inteligenca povzroča avstrijski vladi hude preglavice. Boj za elementarne pravice je namreč že zdavnaj prenesla iz tako imenovane ulice protestov na višjo raven. Rezultati so vidni na vsakem koraku. V zadnjih letih so se namreč manjšinske težave začele hitreje reševati. Dvojezični otroški vrtci, slovenska glasbena šola, celodnevni slovenski radijski program, vse to in še več so dosežki nove generacije manjšinskih pogajalcev in politikov. Tudi ocene nosilcev razvejane dejavnosti niso več tako kritične in slabe. Jaz mislim, da včasih dajemo vtis kot da bi bile samo dvojezične table problem pri koroških Slovencih in da se pogovarjamo samo o tem in da to spravljamo medialno tudi čez. Vendar jaz mislim, da je tako, da se na drugih področjih dobro uveljavljamo, da dobro delamo in da znamo tisto, kar je pozitivno, kar je produktivno v kulturi, ne pride tako čez, tako v Avstriji kot v Sloveniji. Konec koncev je tako, da imamo nad 50 slovenskih kulturnih društev, imamo številne kulturne domove, dvorane, kjer se nekaj dogaja. Imamo otroške zbore, imamo gledališče skupine, imamo pevske zbore, navsezadnje imamo tudi mladino, ki se vedno bolj vključuje v naše kulturno življenje. To dela človeka optimističnega. Mohorjeva ima sama okoli 80 stalno zaposlenih, članstvo Mohorjeve je na Koroškem okoli 1. 500 in izven Koroške še nekaj, še približno 1. 000. Tako, da to naše zaledje skušamo tukaj vključevati. Zanimanje za slovenščino na vseh teh šolah raste, tudi na višjih šolah imamo veliko pouka slovenskega jezika zunaj območja dvojezičnega šolstva. Koliko otrok, dijakov, študentov je vpisanih? Trenutno jih je, številke natančno zdaj ne vem, ampak okoli 3. 400 otrok, mladostnikov na Koroškem, ki se udeležujejo tudi pouka v slovenskem jeziku. Pravi otrok avstrijske državne pogodbe je naša zvezna gimnazija in naša zvezna realna gimnazija za Slovence v Celovcu. Na tega otroka smo res lahko ponosni, saj je že shodil in je zdaj že v res visokih letih, čez dve leti bomo praznovali 50- letnico te naše ustanove, osrednje ustanove glede izobraževanja, ki je gotovo veliko prispevala k temu, da se je slovenska narodna skupnost na Koroškem razvila v to, kar je danes. Zaradi več kot raznolike koroške narodnostne razglednice včasih kar pozabljamo, da je 7. člen avstrijske državne pogodbe magna karta tudi za štajerske Slovence in gradiščanske Hrvate. Štajerski Slovenci, ki so že skoraj povsem izginili z avstrijskega manjšinskega zemljevida, so se dodobra prebudili šele z vstopom Slovenije v EU in brez večjih manifestativnih akcij v zadnjih nekaj letih naredili precejšen korak naprej v svoji razpoznavnosti.
Kolikor nekoliko iz distance gledam, se mi zdi, da so sorazmerno pametno pot izbrali in da če bodo nadaljevali po tej poti, se bodo vedno zavedali, da je lahko en korak preveč naprej, lahko tudi pol koraka nazaj, potem se mi zdi, da se bo to kar pozitivno razvijalo. Pač pa gremo tudi na Štajerskem nekje v manjšino inteligence in ne v manjšino s popolnim socialnim profilom. Sem čisto prepričan, kar je v tem obmejnem pasu, trenutno se uči slovenščino nad 200 otrok in to je zelo veliko. To je eno, drugo pa je, da je treba vedeti, da veje iz graške vlade čisto drugačni veter kot tukaj. Po malem bo vedno več ljudi se posvečalo slovenščini in ti odnosi so zelo dobri, čeprav manjšina ni priznana kot taka in je samo kot neka skrita manjšina, ki šteje nekaj okoli 2. 000 govorcev, kolikor mi je znano. Ne vidim črno zaenkrat, ampak nasprotno, sem prepričan, da še iz tega kaj bo. Da bo podoba avstrijske državne pogodbe zaokrožena, se zapeljimo na koncu še v deželo sonca, grozdja in panonskih ravnic k Hrvatom na Gradiščansko, ki so prav tako del avstrijske državne pogodbe.