Dosje: Cemembert ali razvoj

In zato je kmetijstvo dobilo svoje mesto v ustanovitveni pogodbi EU v Rimu leta 1957 z zavezo zagotoviti hrano državljanom in dohodek kmetom. Veliki presežki hrane, ki so sledili v ' 80. letih, so sprožili številne kmetijske reforme, ki trajajo še danes in so vedno znova v središču političnih interesov.

Največ denarja za kmetijstvo danes izkoristi Francija, več kot deset milijard evrov, se pravi tretino proračuna. Tudi Španija, Nemčija in Italija, se pravi velike in politično pomembne države dobijo dobršen del kmetijske pogače. Velika Britanija je na petem mestu, vendar ima posebno ugodnost- britanski ček. Ker Britanci niso želeli izkoristiti denarja za kmetijstvo, si je pred več kot dvemi desetletji premierka Margaret Thatcher izborila posebno povračilo iz evropske blagajne. Največ zanj prispeva Francija- 1, 6 milijarde evrov, sledi Italija in potem tudi novinke- tudi Slovenija. Sicer pa največ kmetijskega denarja izkoristijo stare članice, le slabi dve milijardi evrov od 44. dobijo kmetje v 10. novih državah Evropske unije.

Kacem in Elena Boussouard sta prišla v te visoke francoske Alpe pred petintridesetimi leti iz Lyona kot pastirja. Danes dvestohektarska visokogorska kmetija, tudi zahvaljujoč kmetijskim subvencijam in iznajdljivosti, preživlja tri družine.

Na kmetiji živi tudi družabnik Frank z družino. Boussouardovim se je pridružil pred nekaj leti, sicer pa je kmetijski inženir.

Kacem Boussard je pred dolgimi leti v Francijo prišel iz Alžira. Danes je kot francoski kmet aktiven v številnih združenjih kmetov tudi zunaj Evropske unije. Kljub temu, da je s proizvodnjo sirov in s številnimi drugimi proizvodi, ki jih ponuja kmetija, in s turizmom zagotovil precejšen dodaten dohodek svoji družini, meni, da so kmetijske subvencije v teh krajih vseeno potrebne.

V majhni prodajalni na kmetiji na policah najdemo neverjetno veliko proizvodov- od slovitih gosjih jetrc, svežih in v pašteti, do najrazličnejših francoskih specialitet.

Zato, da so ljudje začeli prihajati na kmetijo, kjer nudijo več kot deset sob in številne kulinarične dobrote, ki jih dvakrat na teden prodajajo na tržnici v bližnjem mestu Briansonu, je bilo potrebno vložiti kar precej denarja.

Tim Green je prišel iz Velike Britanije pred več kot dvajsetimi leti in tukaj v Normandiji najel posestvo Gradu de Vimer. Tega si v Veliki Britaniji ne bi uspel nikoli privoščiti. Pred nekaj meseci pa se je s prijateljem, francoskim kmetom, odločil, da združita posestva.

Timova kmetija se danes razteza na 200 hektarjih. Ima 100 krav molznic, 600 ovac nekaj žita in seveda jabolka za sloviti kalvados iz Normandije.

In kolikšen del dohodka na kmetiji predstavljajo subvencije?

Kakšna bo prihodnost evropskih kmetov?

Chris je eden izmed treh bratov, ki upravljajo več kot štiri tisoč- hektarsko kmetijo kjer se ukvarjajo predvsem z žitaricami. Subvencije predstavljajo dobršen del dohodka, vendar Chris pravi, da se želi vlada Tonya Blaira znebiti kmetijstva in napoveduje spremembe. Na eni svojih kmetij, ki je postala muzej, igrišče za otroke in nakupovalno središče, je tako Chris zagotovil 55 novih delovnih mest, med drugim tudi v osmih obrtnih delavnicah.

Oče je posestvo, kljub temu, da se še vedno ukvarja s posli, nedavno razdelil med tri sinove.

Barleylands je tudi za britanske razmere veliko posestvo, vendar o tem, koliko subvencij dobijo, ne želijo govoriti.

Če je zgodba Chrisa Philpotta zaenkrat še zgodba o uspešnem mladem britanskem kmetu, se je Philip Ashtrof, ki gospodari na 260 hektarjih zemlje in ima 300 glav živine- bolezen norih krav mu je pobrala kar 20 tisoč funtov- odločil, da si poišče službo.

Evropski proračun je težak 100 milijard evrov. Največji del je namenjen kmetijstvu, sledi regionalni razvoj, na tretjem mestu so raziskave, razvoj, transport... Največ prispeva Nemčija, v proračun vplača okrog sedem milijard več kot iz njega prejme. Tudi bogate države Švedska, Nizozemska in Avstrija v proračun vplačujejo več kot iz njega dobijo. Vendar pa so si že leta ' 99 izborile ugodnosti. Za britanski rabat prispevajo le četrtino svojih obveznosti, medtem ko Nemčija in Francija do Britanije to posebno povračilo poravnata v celoti. Britanci zahtevajo, da Evropa vlaga v razvoj, inovacije in znanje, ne pa v dva evra plačila na dan za vsako kravo, Francozi vztrajajo pri kmetijstvu.

Medtem, ko so britanske zaveznice predvsem razvite države, ki veliko vplačujejo v evropsko blagajno- Avstrija, Danska, Nizozemska in Švedska-, se jim Nemčija ni pridružila, ostaja na strani Francozov.

Tega je sploh premalo pri nas. Sploh, če gledamo te male kmete recimo, ki bi radi se ukvarjali nečim, nimajo sploh kako začet. Samo tisto imajo, kako se kdo znajde, pa tisto, kar so mu pač predniki pustili.

Analize kažejo, da 80 odstotkov kmetijskega denarja prejme 20 odstotkov velikih kmetov, ki živijo predvsem na severu Evrope. Tudi po zadnjih reformah kmetijske politike, ki se odvija prav zdaj, se kmetijske subvencije ne izplačujejo glede na višino pridelka, temveč glede na velikost kmetije. In spet so v prednosti tisti, ki imajo veliko zemlje.

Tako je danes popolnoma jasno, da so kmetijske subvencije namenjene praktično vsem, od šolskih otrok, ki pijejo mleko, do zaporov, ki imajo zemljo, do multinacionalk in kraljevih družin ter politikov. Sodeč po podatkih ene izmed najbolj kmetijskih držav- Danske, najmanj denarja dobijo ekološki kmetje. Ja, jaz mislim, da je prav, da Evropa razvija svojo nišo, da gre v ekološko kmetijstvo. Se mi zdi, da to je ena vrlina, ki bo jo lahko Evropa izkoristila.

Zupaničeva kmetija je glede na površine in pridelavo od zelenjave, žit, sadja, drobnice tipična slovenska kmetija. Vendar pa je njene gospodarje usoda gnala po svetu in na koncu so se odločili, da bodo kmetje.
Gledali smo televizijo in je bila oddaja o kulturi.

Začeli smo se spraševali, kdo bo delal? Jaz sem rekel, da bi jaz to rad delal. Jaz bi lahko živel od zemlje in tako. Pa je Zinka rekla, mi imamo kmetijo. Pa se vprašal, kje pa je kmetija? Je rekla, da v Sloveniji. Jaz sem vprašal, kje je Slovenija.

Največ zaslug za to, da se je družina vrnila na kmetijo, ima Zinkin oče, ki je sicer dolga leta živel v Nemčiji. Ron je bil namreč v Nevadi mehanik, Zinka frizerka, ukvarjala se je tudi z računalništvom, zdaj pa je končala še srednjo kmetijsko šolo. Jaz sem živela v Nemčiji in v Ameriki. In vsakokrat sem živela v mestu, v velikih mestih. In ko sva prišla z možem sem, smo se odločili, da če že bomo na kmetiji živeli, da ne bomo spet isto jedli kot smo lahko tam v kakšnem supermarketu dobili, smo rekli mi bomo to ekološko pridelali, poizkusili.

Naš kraj je zelo čist kraj. Zrak, zemlja, voda, vse je zelo čisto. In to je izredna stvar dandanes, če imate tako državo. In Slovenija ima veliko, veliko prihodnost za turizem, pa tudi za kmetovanje.

Ali se lahko državljani in politiki šestdeset let potem, ko je v Evropi vladala lakota in danes v dobi najhitrejše globalizacije sploh jasno in brez dvomov odločijo, ali so za camambert ali za razvoj?

Ni nujno, da je bogato, ampak bi radi samo živeli od te kmetije.

En stari pregovor pravi: reven kmet, reven kraj.