Dosje: Dolga, dolga pot

Ne moreš pozabit take stvari. Ne moreš, duševno sem prizadet. Po tolikih letih, poglejte vse te ljudi, ki so tu pokopani, poznam. Z njimi sem sodeloval kot otrok, pol pa sem zmeraj na pogreb hodil, na pogreb svojih lastnih staršev, pa nisem mogel iti.

Prav tako je, kot da bi se oko kamere sprehodilo po prekmurskem Goričkem. Skopa zemlja, bolj redek kot bogat borov gozd, ob potokih, za močvirji in travniki in na pobočjih, revnejše ali bogatejše kmečke domačije. Tak je prvi vtis, ki ga dobi obiskovalec, ko se sprehodi po Porabju.

94 kvadratnih kilometrov slovenske zemlje na zahodu Madžarske, med reko Rabo in slovensko- avstrijsko- madžarsko tromejo. Pred 17- imi leti so Porabci svojo krajino v hramu slovenske kulture, v Cankarjevem domu, predstavili s svojevrstno učno uro.
Področje, kjer danes živijo Porabski Slovenci, je bilo del slovenske krajine. Po prvi svetovni vojni je deset slovenskih naselij ostalo na Madžarskem in od takrat se imenujejo tukaj živeči ljudje Porabski Slovenci, kraj pa Porabje, oziroma Slovensko Porabje. Gornji Senik.
Ja.
Dolnji Senik, Sakalovci, Slovenska ves, Monošter.
Ja, dobro, hvala. Kdo pa nam bo v drugo stran pokazal, katere so še naše porabske vasi? Brigita, prosim, pridi hitro.
Števanovci, Andovci, Verica. Ja, prav. Je naštela vse vasi? Ja, smo našteli vse.

Umiranje na obroke.

Slovensko Porabje je bilo desetletja zamolčevano. Za razliko o Slovencih v Italiji in v Avstriji, pa tistih z Madžarskega, naša javnost ne ve prav veliko, čeprav je za Porabje skoraj vsak že slišal.
Ja, nekje na meji.
Na kateri?
Madžarski, ne.
Kdo živi tam?- Porabski Slovenci.

Porabje? Mi je tuje. Ne vem.
Porabski Slovenci? Samo Koroški Slovenci. Tisti ljudje so bili, kako bi rekel, manjšina kot manjšina, manjvredna. Tako je moje mišljenje in po moje, da so se oni tako tudi počutili, pa še danes se počutijo manjvredne, ker so zaostali v vsem, v kulturi, v jeziku, v šolstvu in ne vem, kako bi še povedal. Porabje, poraben, nemško, wir haben alles eraben, poraben, poraben je pa, da je poraben, da je nekaj porabno.

Veste, pogrešam lepe borove gozdove, lepe zelene travnike, tako da v moji mladost čez teden ni bilo časa hodit vandrat okrog. Smo morali krave pasti, edino v nedeljo je bil naš prosti dan. Takrat smo šli v tiste zelene gozdove.

Porabski Slovenci so se odpravili s trebuhom za kruhom domala po celem svetu. Veliko pa jih je tudi v drugih predelih Madžarske. Tule v prestolnici, v Budimpešti, jih živi okrog 200, večinoma pa so vsi ohranili pristno porabsko narečje.

Danes glasno, urbano okolje prestolnic Ljubljane in Budimpešte, nekoč pa tiha, malone zasanjana gričevnata porabska krajina. Skoraj ni noči, da Gusti in Feri ne bi pomislila nanjo preden zatisneta oči.

Nestrpnost pred vnovičnim srečanjem v Porabju je toliko bolj razumljiva. Lepo je. Kaj si našel sem?
Ja, kako je?
Kaj? Serbus.

Gusti je skupaj s hčerko Zlato na železniški postaji v Monoštru, pričakal vlak iz Budimpešte.

Skupni cilj: rojstni Ritkarovci, kjer sta nekoč, skupaj s sedmimi brati in sestrami, uganjala norčije in živela relativno brezskrbno otroštvo.

Ritkarovski zvonik, ne samo, da meri čas, ampak oznanja pomembnejše dogodke. Nekoč je bil tudi prizorišče družabnega življenja v vasi.

Leta 1935. smo zgradili to hišo.
Jaz sem se že tu rodil.
On se še ne spominja stare hiše.
Starša sta bila zavedna Slovenca, zato so strogi madžarski šolniki Terplanove otroke večkrat kaznovali. Zgolj zato, ker so govorili slovensko.

Tragedija za družino in žal, Terplnanova ni edina med porabskimi, pa je leto 1948. Informbirojevski spor Tito- Stalin se je zgodil v času, ko se je Avgust šolal za učitelja. Slovenstvo je bilo namreč takrat v Porabju na ravni izdajstva. Madžarske oblasti so po diktatu velikega sovjetskega brata, v vsakem Slovencu videle sovražnika države. Mladi Gusti se je tako v jeseni ' 48 moral odločiti, ali bo pobegnil prek trdo varovane meje. Neke novembrske noči se je.

Oj, preljuba mamica vi, zakaj ste me zapustili?

Žal je novega življenja v Porabju zelo malo. Največjo dvojezično osnovno šolo na Gornjem Seniku, danes obiskuje zgolj 55 otrok. Pred desetletji je tako v porabskih šolah kot vrtcih, vrvelo od življenja, pa tudi slovenska beseda je šla lažje z jezika.

Ti si moje srce, mama, jaz sem tvoja zvezdica, rož za praznik sem nabrala, polna je košarica.

V vsakem vrtcu bi morala delati najmanj ena usposobljena vzgojiteljica slovenske narodnosti, ki zelo dobro obvlada porabsko govorico in tudi slovenski knjižni jezik do določene mere. In ne bi smeli določiti čas pouka slovenščine, ampak bi se morala vzgojiteljica ves dan ukvarjati z otroki, čisto odvisno od situacije. Na primer, pri zajtrku ali pri kosilu bi jim lahko razložila, da kozarec pomeni v narečju kosanca, v slovenskem knjižnem jeziku pa kozarec in tako otroci ne bi bili na nek način prisiljeni, da bi se usedli na stole in da bi pač morali poslušati vzgojiteljico ali tovarišico, v tem primeru mene, ki sem za to zadolžena, da bi poučevala tu slovenščino. Koliko je ura, na primer? Bi znala povedat? Koliko je ura? A ne slišiš? Koliko je zdaj ura? Koliko je ura zdaj?
Dvanajst.
Punčka, malce si sramežljiva. Kaj se pa trenutno učite pri slovenščini?
Pri slovenščini se učimo Ivana Cankarja. Zelo mi je všeč Moja mati, ker piše prav o svoji materi in o svojem življenju. Madžarsko pojmovanje dvojezičnosti je bistveno skromnejše od našega. Vsak dan imajo le uro pouka v maternem jeziku. Poleg knjižnega jezika, je v šoli dovoljeno tudi porabsko narečje.

Pomemben branik slovenstva v Porabju je Katoliška Cerkev. Posebej to velja za čas, ko je bil župnik legendarni Janoš Kuhar. V teh krajih je služboval več kot pet desetletij. V njegovem času je bilo Bogoslužje v celoti v slovenskem jeziku.

Sedanji župnik je Porabski Slovenec, pa vendar je deležen številnih kritik, češ, da je v Cerkvi premalo slovenščine. Liturgija je v madžarščini.

Albatrosi, kakor so se poimenovali ti mladi fantje, že dolgo ne poznajo trdote kmečkega kruha. Idilično petje pod okni deklet, so zamenjali za 220 voltov in ojačevalce. Toda, tudi dekleta so se spremenila in tako se ob sobotah najdejo v vaškem kulturnem domu, ki je resnično shajališče vseh krajanov.
Kaj sva midva že vse pretrpela!
Vidim, da ljudje zelo dobro sprejemajo to igro, posebno pa na Gornjem Seniku, kjer se dogaja, govori, igra v gornjeseniškem narečju.

Števanovska gledališka skupina je na Velikonočni ponedeljek v skladu s tradicijo, pripravila krstno uprizoritev komedije. Te imajo ljudje najraje. Do letos jih je pisala nedavno umrla porabska pisateljica, Irena Barber.

Sorodniški stiki se spet krepijo, vezi, z ene in druge strani meje, te družinske, se ponovno vzpostavljajo, tako, da mislim, da bo to nekako pozitivno vplivalo, predvsem pa bi pozitivno vplivalo to, če bi vendarle tukaj v Porabju nastal kakšen gospodarski subjekt, kot se to pametno reče, se pravi, da bi Slovenija poskrbela za delovna mesta in bi potem tudi na delovnem mestu lahko slišali slovensko govorico. Da lahko Porabski Slovenec napiše tudi zgodbo o uspehu, dokazuje Ladislav Domiter. Njegovo podjetje z več kot šestimi milijoni evrov letnega prometa, izdeluje železne dele za avtomobile znamke Suzuki. Od 60- ih zaposlenih je več kot polovica Slovencev.

Ste mogoče slišali, da bi nekaj malega, kakšen mali obrat, postavili tudi na Gornjem Seniku, da se ne bi bilo potrebno sem voziti, da bi lahko delali doma? Kaj pravite na to?

Razvoj gospodarstva bo ustvaril tudi boljše pogoje za delo, za delo naše manjšine na vseh omenjenih področjih. Za to pa je potreben interes kapitala, interes poslovnega sveta, tako iz Slovenije, kot seveda tudi iz Madžarske.

Slovenščine skorajda ni prav gotovo zato, ker je v Monoštru slovenščina nekako kot tržno nezanimiv jezik, kar pomeni, da je slovenskih kupcev, Slovencev, ki bi hodili, recimo, v monošterske restavracije in tako dalje, ali po kakšnih drugih poslih, še vedno neprimerno manj kot Avstrijcev, zato se pač njim daje prednost, tudi jezikovna. Obdobje od 90- ih let, prinaša v porabski vsakdan vendarle nekaj optimizma. Delovati začneta Zveza Slovencev na Madžarskem in državna manjšinska samouprava. Izhaja časopis Porabje. Oddaja tudi slovenski radio. Slednjo ustvarjajo v monošterskem slovenskem kulturno- informacijskem centru s hotelom Lipa. Sorodniki in prijatelji na Goričkem so hitro dosegljivi, saj sta odprta dva mejna prehoda: Martinje- Gornji Senik in Čepinci- Verica. Državi podpišeta sporazum o zaščiti manjšin, ki pa ga Slovenija za Madžare dosledneje izvaja kot naši vzhodni sosedje za Porabce.
Na Madžarskem tudi večkrat dobimo izgovor od vlade in pristojnih organov, da morajo paziti na to, da je na Madžarskem 13 manjšin, ampak žal sem moral večkrat opozoriti madžarsko vlado, da mene v tem smislu, samo v tem smislu, ostale manjšine ne zanimajo. Mene zanima to, kako bo Madžarska izvajala ta mednarodni sporazum, ki govori o reciprociteti. Od takrat naprej, ko sta obe državi postali članici Evropske unije, tudi pričakujemo dosti več sodelovanja na gospodarskem področju in tudi več pomoči in več finančnih sredstev. Moram pa še povedati, kar se tiče manjšinskega zakona, bi omenil od začetka in še trenutno je problem na Madžarskem, ne samo za nas, Slovence, da nimamo poslanca v parlamentu.

Slovenija Porabcem sicer pomaga, a na uradni ravni je še vedno premalo zavedanja, da je usoda tako imenovane manjšine, usoda vseh nas. In če minevajo Porabci, se v zrcalni podobi to dogaja tudi z dvomilijonsko večino, če jim v krutem svetu globalizacije sploh lahko rečemo večina.
In tukaj bi se Slovenija morala bolj zavedati, da je praktično to Porabje lahko tudi nek obrambni pas za Slovenijo, za slovenski etnični prostor, kajti poznamo kapital, ki je zelo agresiven. Tudi madžarski kapital je zelo agresiven in če Slovenija ne bo zaščitila tega območja, tukaj ob meji, potem bo prej ali slej prodiral ta madžarski kapital tudi proti Sloveniji, kakor se to dogaja že na območju Lendave.

Radio Monošter.
Radio je živ medij, celo najbolj živ, pravijo, saj je v hipu tam, kjer se kaj dogaja. Tudi porabski bi rad bil. A žal tudi zamejski radijci ugotavljajo, da je življenja v Porabju vse manj. Ravno danes smo pokopali eno Porabsko Slovenko in nas zmeraj zaboli pri srcu, ker imamo na radiu eno tako rubriko, Glas pokojnega. In potem se s tem spominjamo in poslavljamo od Porabskega Slovenca in vsak teden imamo vsaj enega ali dva, od duhovnikov pa od matičarjev pa slišimo, da se ne rodi nobeden, če se pa rodi, pa ne govori slovensko. Kakšna je torej potem perspektiva, če smo realisti? Moraš se bati prej, preden je volk tam pred tabo ali pa tiger. Takrat je že pozno. Ni treba obupati, treba je pa videti tudi pasti in nevarnosti.

Podoba Porabja je postarana, zarasla, izmučena. V Andovcih, vasi, kjer so nekoč živeli izključno Slovenci, je takratni župan postavil svojevrsten pomnik živim. Leta 2000 jih je bilo 58, danes je sedem Slovencev manj, priselili pa so se od drugod.

Pa tudi Slovenci. Ljubljančan, Bojan Strajnar je že od lanskega maja prebivalec Janezovega brega v Porabju. Življenjska sopotnica za zdaj sicer še dela v Ljubljani, a se mu bo v kratkem pridružila. Na začetku so me imeli za pritepenca, zdaj pa se pač učim njihovega jezika, vedno bolj in oni se mene privajajo in vedno bolj čutim, da se zlivam v njih in me sprejemajo medse. Ljudje živijo prvobitno, imajo navade, bi skoraj lahko rekel, kot pred stotimi leti, še danes čisto... Manj stresno.
Manj stresno, ja.
V skladu s tradicijo. Zelo spoštujejo slovensko tradicijo.
Spoštujejo in spoštujejo tudi življenje, ki ga živijo in ga nočejo in si ga nočejo poslabšati ali izboljšati, kakor koli mi pač jemljemo, iz velikih mest. Pomlad je čas pletenja košar. Ladislav se ukvarja prav s tem in šibe so že na poti domov. Čeprav dela nikoli ne zmanjka, je redni obiskovalec katoliških obredov v gornjeseniškem hramu vere, pa tudi urejen gost v vaški gostilni. Lahko pa se prelevi v pravcatega šerifa, ki strelja, a ne čisto zares, saj je v njegovi puški cvet. Če s strelom zadene kozarec rujnega, je vesel ali otožen. Kakor kdaj, vsekakor pa iz njegovih ust prihaja pristna slovenska pesem.

Čeprav je Avgust Trplan učiteljeval v Prekmurju, čisto blizu svojih Ritkarovcev, pa vendar od leta 1948, kar 17 let ni mogel do svoje družine. Oče je bil zaradi sinovega prebega tri leta zaprt, kasneje so ju ponujali odškodnino.

Feri in Gusti nista edina Terplana, ki sta morala od doma. Na obrobju Budimpešte živi njun brat Vendel. Bolehen je, zato se boji, da svojih sorodnikov in znancev na drugi strani meje, čeprav ni več železne zavese, ne bo več srečal.

Velikokrat se radi pridušamo, da upanje umira zadnje. In če je res tako, ni razloga, da ne bi verjeli, da je pred Porabskimi Slovenci kljub vsemu, še dolga, dolga pot.